PRVI DAN, 1.2.2019
Pozdrav iz toplih krajev! :)Prvi dan je za mano. Moram se pripravit, da kaj več napišem in podelim, sploh prvi dan. Res me je bilo strah potovanja zaradi vseh možnih komplikacij, ki pa jih ni bilo, kljub temu, da na vsakem šalterju natančno pogledajo vizo, karto… Včasih se lahko zgodi, da komu ni všeč, da imaš karto za 1 leto, vizo pa samo za en mesec npr. Ampak nikogar ni motilo nič, in ko sem v Etiopiji na kontrolni točki pokazala potrdilo za vizo, si je gospa za šalterjem pela pesmice in avtomatsko štempljala, brez vprašanj… Kar objela bi jo.Še sms od salezijanca Yohannesa, ki me je ob 1h zjutraj čakal na letališču in veselje je bilo nepopisno. Uspelo mi je! Res sem tukaj! In ne rabim bunde, kape, šala niti rokavic!! Kako lahkoten se človek počuti brez vse te zimske navlake! No, 35 kg prtljage odmislimo hehe.Dobila sem svojo luštno sobico kar v salezijanski hiši in sredi noči odpakirala, kar se mi je dalo, potem pa tuš in spanje pravičnega. Zjutraj sem tudi malo pospala glede na to, da sem záspala šele okoli 3h zjutraj. Ko sem dopoldne stopila iz hiše, sem takoj zaslišala klic: Polona! Eden od fantov me je poklical in pomahal! Uau, kar zavriskala bi, pa sem le pomahala, saj je skupinica pridno delala na njivi in ni lepo motit pouka. Potem sem nadaljevala pohod in naletela na tega in onega učitelja, ki jih vse poznam od prej in smo se veselili ob dejstvu, da tokrat OSTANEM. Klepet tukaj in tam, na vsakem koraku in nikomur se nikamor ne mudi, saj smo vsi tukaj doma. Ob 12h pa je zazvonilo za odmor in za kosilo. Fantje so prihrumeli iz različnih koncev: eni iz delavnic, eni iz vrta, eni iz učilnic in vsi so me pozdravljali tako prisrčno in veselo. Enih sem se spomnila, enih se nisem, in obratno. Eni so bili prej v dnevnem programu in so zdaj že napredovali v internat in se tako zares znebili ulice. Ti so mi ponosno povedali, da so zdaj tudi oni v internatu. Salezijanci so mi povedali, da bodo drug teden začeli izvajati obiske na domovih. To je posebno in pomembno za te fante, sai večina že leta in leta ni bila doma – če sploh imajo dom. Seveda bi šla rada zraven na kakšno potovanje (živijo po celi državi), vendar baje ni primerno, da belci hodijo v domove, saj to družino dodatno obremeni – že tako so pod pritiskom ob “vrnitvi izgubljenih sinov”. Dva od fantov se bosta reintegrirala nazaj, torej sta že dovolj zrela za ponovno življenje z družino. Reintegracija je uspeh rehabilitacije uličnih otrok. V treh letih bivanja v Bosco children gredo najprej na kak krajši ali daljši obisk in po treh letih se vrnejo v družino, če je to možno. Ko sem salezijancu Angelu izročila prispevek, ki sem ga zbrala v Sloveniji (skoraj 2000 Evrov), je bil zelo vesel in rekel,da ta postopek reintegracije jih veliko stane in da bi, če se strinjam, del tega denarja namenili tem stroškom. Obisk 70h domov v tako velikih državah ni mala malca. Šli so torej na kosilo, jaz sem jih pospremila. Johannes, ki je ravnatelj, jim je povedal par besed pred jedjo. Med drugim je povedal o meni in da bom tokrat ostala dolgo časa, vsaj tri leta in fantje so ob tem zaploskali. Lepo se mi zdi, da sem vse naenkrat lahko pozdravila. Povedal jim je tudi program za jutri, ko je Don Boskov praznik (pouk bo samo do 10h, potem pa igre, tekme…)Mi smo imeli kosilo v salezijanski hiši. Srečala sem Clare, američanko, ki je tukaj kot prostovoljka. Dobro je imeti tudi takšno družbo. Po kosilu pa igra s fanti, ki so imeli odmor do 13.30, ko so šli zopet v razrede in delavnice. Yohannes mi je rekel,da bom v tem popoldanskem času učila. Moram čim prej urnik dobiti, tudi za svoj jezikovni tečaj. Potem sem šla v Dnevni center (Come and see), kjer so tista fantje, ki se vsak večer vračajo na ulico, na programu so le čez dan; in tako kaka dva meseca, dokler niso pripravljeni vstopiti v internat. Ti so zelo živahni in veseli vsake pozornosti. Malo se učijo, se tuširajo, perejo svoje ulične obleke… Njih bom učila. Ob 15h so imeli zopet odmor, med katerim sem igrala ročni nogomet s parimi. Še vedno imam kar dober projem in sem jih nasmejala s par dobrimi goli. Pomembno je tudi to. Potem so šli zopet v razrede do 17h, ko smo se našli zopet na igrišču. Ko zazvoni sirena, vsi zdirkajo na igrišče. Najraje imajo seveda nogomet, nekaj pa se jih vedno Najde tudi pod košem. Tudi jaz. Med fanti in s košarkarsko žogo sem pozabila na svojo operirano nogo, hrbet in vrat sta pa kar bolela. Ampak nič za to! Ko te igra potegne, ni poti ven :). Ura in pol košarke, take na easy, je bilo odlično uvajanje in dobrodošlica. Najraje imajo igro, kjer je vsak zase in ko ima žogo, mu jo drugi skušamo vzeti. Smeh in sonce, in jaz sem happy. Potem imajo ob 18.30 tuširanje, večerjo in učno uro od 20h do 21h. Tam bom v prihodnje tudi pomagala, vendar za prvi dan in po kratki prejšnji noči grem po večerji raje v svojo sobo, ker sploh še nisem razpakirala, rada pa bi tudi kaj napisala – kar mi je očitno le uspe. :))Objem v Slovenijo, in se beremo!
Polona v Etiopiji 