vikend 9.2.

Minil je drugi vikend v Etiopiji. Policija še vedno preži na ulične fante, da jih naloži na svoje tovornjake in odpelje na “boljše”, zato so fantje iz Dnevnega programa “Come and see” še vedno z nami, tudi ponoči in čez vikend. Trije so sicer odšli na lastno željo, kar je za razumet, saj je skupina “preskočila” prehodno obdobje, prehajanje iz ulice v strukturiran domovski program. Za nekatere je težak tak preskok, čeprav si mi težko predstavljamo, da je nekaterim težje biti notri (v ustanovi) kot na ulici. Ne ravno težje, ampak morajo se privaditi in se zares odločiti, da to želijo. Trije so torej “omagali” in šli na ulico, in upamo, da jih policija ni ujela. Morda se bodo kasneje spet pridružili. Medtem pa skrbimo za vse ovčice, kot ovčarji, da se ne razbežijo po ustanovi po svoje, ampak da so v svojem delu in da imajo program. Luštni so. Raje kot v razredu učenje opravljajo kakšna fizična dela. Angelo ima vedno kaj zanimivega za počet (rezanje in kurjenje vej, metanje zemlje s traktorjem, ki se zaključi z vožnjo s traktorjem – kar je največje veselje!).

V petek zvečer ni učne ure ampak imajo drugačen program. včasih Pride kakšen gost in jim govori, včasih imajo pa ples. Ta petek so imeli ples. To zgleda tako, da Bogale z računalnika spušča glasbo na dvorišču, nekateri plešejo, pojejo, migajo… nekaterim ni do tega in so celo v učilnici in berejo ali samo gledajo, ali se sprehajajo v krogu… Za te sem imela jaz seveda ping-ponk žogico v žepu in smo igrali. Vsak pride na vrsto, da igra z zmagovalcem. Vmes smeh, klepet… Do 21h, ko se ugasne glasba in se vsi zberejo na enem koncu igrišča, posedejo in poslušajo petkovo Besedo za lahko noč. Sicer med tednom ni Besede za lahkonoč, ker se iz učilnice v tišini umirjeni umaknejo v posteljo, imajo pa Besedo za dobrojutro; pred začetkom pouka in delavnic se zberejo in nekdo (brat, duhovnik, učitelj…) jim pove kaj za popotnico v dan. Potem zmolijo Očenaš in Zdravomarijo (čeprav niso verni, vsaj ne vsi) in gredo vsak na svoj konec, kjer pač morajo biti po urniku. Še vedno se čuti pomanjkanje osebja – itak jih je malo, ta teden so pa še vedno z različnimi fanti na poti po celi veliki državi, in obiskujejo in ponovno povezujejo fante z družino. Vsak dan se kak fant vrne nazaj v zavod, na obrazi vseh je nekakšno veselje in mir. V tednu, ki prihaja jih bom torej videla še več… Pomanjkanje osebja tudi zaradi inšpektorialnega zbora, saj Dereje (mnogoletni vodja dnevnega programa Come And see), br. Endelkachew in abba Yohannes cel teden sestankujejo v inšpektorialni hiši. V taki ustanovi, kjer otroci potrebujejo veliko nadzora in individualne pozornosti in je že tako pomanjkanje osebja, se odsotnost vsakega zelo pozna. Sem vesela,da sem tu ravno v tem času, saj sem po enem tednu “čist not padla”, po potrebi.

V soboto sva s Claro zopet prevzeli “Come and see” fante. Najprej generalno čiščenje, kot tudi domovci na svojem koncu. Pobiranje smeti, čiščenje razredov, pometanje, puljenje plevela, pranje oblek… Potem je Angelo zopet imel zanimive opravke zanje, tako da so bili ornk zaposleni do kosila. Jaz in Clara sva bili s tistimi, ki jim ni bilo do tega in smo izdelovali zapestnice iz elastik,ki sem jih prinesla od doma. Veseli so bili, da so lahko obdržali, kar so izdelali. Delali smo tudi iz perlic. Vmes smo se pogovarjali, kolikor se pač da. Oni kar govorijo, kot da naj jaz vse razumem; potem vmes kako angleško besedo navržejo, da imam vsaj pojma, kaj hoče povedati ali vprašati… Res imajo željo po komunikaciji, zanima jih marsikaj. Pa impresionirani so, da znam veliko besed v amharščini. Potem sem rekla, da znam že skoraj brati in smo v razredu pred plakatom vseh amharskih črk preverili moje znanje. Trije so bili s palico kot učitelji in mi kazali črke, ki sem jih morala prebrat. Res sem vse znala in so bili zelo veseli. Eden je rekel, da sem Ali baba. Ker nisem razumela, vprašam, kaj to pomeni. Ali Baba je baje nekdo, ki krade. Še vedno ne razumem, kako se to name nanaša. In mi razložijo, da jaz kradem njihov jezik – s tem ko se ga naučim! In da oni ne kradejo angleščine – kao zato se je ne morejo ali nočejo učiti. Uaau, kakšna prispodoba! Sicer smo se ornk nasmejali ob vsem tem, ampak me je prevzelo, kako pridejo ven z izjavami, ki te presunejo. In to tako mimogrede. To so res čudovita bitja, ki morajo dobiti priložnost, da izrazijo vso dobroto iz sebe, vse, kar jim je bilo onemogočeno iz takega ali drugačnega razloga. Marskido nikoli ni bil v šoli. Da ne govorim o težkem življenju na ulici… Komaj čakam,da bom res znala jezik in se bom lahko normalno pogovarjala z njimi. Če že brez znanja jezika toliko doživim in se tako povežemo, kaj bo šele, ko bom znala.

Pa je skoraj že konec tedna, očitno mi sprotno pisanje ne gre. Pa tudi svojega računalnika nimam, tukajšnji pa nimajo stresic na c in s… In preden se desk-top zažene, trajaaaa… Kot v dobrih starih časih, ko si med odpiranjem dokumenta se mnogo postoril :). Nic, teden je res v znamenju vožnje z avtobusom v jezikovno šolo, popoldne pa sem z otroci. Zdi se mi, da je promet vsak dan hujši in da vedno dlje rabim do šole. Danes 2 uri in 10 minut! Vmes se učim besede, pa tudi poklepetam. Vcasih se kdo zraven mene usede, kak starejši gospod npr in me vpraša, kaj počnem, od kod sem in prijetno poklepetam. Nekateri poznajo Don Boskove šole in jim je zanimivo slišati več. Misijonar na avtobusu, hehe. Sem pa kar napredovala pri jeziku, saj res dobro berem in celo pišem amharske “hieroglife”, pa tudi vedno več besed. In tako vedno več lahko govorim z otroci, ki itak hitijo z govorjenjem. Zelo radi pa me preverjajo, če vem, kaj kaj pomeni ali kako se reče ali našiše… Ne morejo verjeti, koliko sem se naučila v samo 2 tednih. Tudi sama težko verjamem. Velika želja in dobri učitelji. Zvečer od 20h do 21h, ko so vsi v učni dvorani in se vsak sam uči ali bere, jaz pomagam v sosednjem razredu, kdor pač želi. Dva fanta sta pritegnila mojo pozornost. Čeprav sta stara kakih 15 let(Efrem in Tesfa), ne znata dobro amharsko, ker nista ravno hodila v šolo, pa tudi njun originalni jezik je drug (ni amharski ampak tigrinja in orominja). In tako jima dajem amharske besede za pisat in brat, s tem jih pa tudi jaz ponavljam. Danes sem ju pa angleščino učila. Dejansko smo se eno uro učili, kaj pomeni “I am, we are, you are, he is, she is”. Nikakor jima ni ostalo v glavi. Ne morem verjet, kakšne preproste stvari, ampak tudi po eni uri ponavljanja samo le-tega, nista bila ravno prepričana, kaj je kaj. Seveda sem ju opremila z amharskim pomenom in izgovorjavo itd… ampak… Zanimivo je, da njune šolske knjige vsebujejo veliko več kot “I am, you are…”, in sploh ne vem, kako sledita pouku angleščine. Ali učitelj pozna nivo znanja? Se mi zdi, da jim razumevanje ni pomembno toliko kot pomnjenje in kljukanje, sta pa bila danes navdušena, ker sta izgovarjala nekaj, kar sta dejansko vedela, kaj pomeni.

Danes smo imeli sestanek salezijanske skupnosti, torej nas, ki bivamo tukaj. Žal je bilo med odmorom, ko igram košarko s fanti in so me zvečer spraševali, zakaj me ni bilo. Včeraj sem dobro uro skakala za žogo, praske in otečeni (zviti) prsti govorijo sami zase. Luštni so, ko vidijo, da ti “nekaj” je. Zaradi ene praskice bi me kar k zdravniku poslali, jaz pa sem igrala kot da nič ni. Saj mi nič ni, ampak oni so, zanimivo, tudi do sebe zelo občutljivi. Ko so bili na ulici je bilo seveda poškodb in bolezni nešteto, zdaj pa ko so na varnem, bi šli pa za vsako majhno reč v ambulanto. Pozornost iščejo, ker jo končno lahko dobijo. Sicer je čez dan nešteto lepih trenutkov, ki bi jih lahko opisala, ampak ko se usedem pred računalnik, je prazna glava, ki želi iti spat. Morda malo utrinkov s sestanka. Pogovarjali smo se o prihodnosti programa “Come and see – Pridi in poglej”. Kot sem že pisala, so do zdaj fantje odhajali na ulico, dokler niso bili pripravljeni postati domovci. Zdaj že dober teden, ali dva, ostajajo pri nas, da jih vlada ne “pohopsa” v svoje rehabilitativne programe. Endalkachew nas je malo seznanil s potekom tega projekta – vlada vztraja, da umetno in na hitro rehabilitira otroke v nekakšnih zaporih. Nekatere kao odpelje domov, a ker nimajo vzgojnega procesa, se ti isti otroci spet znajdejo na ulici… Skratka, program, ki ne vzdrži; Danes se je 8 otrok s programa Come and see pridružilo domovcem, ker so bili že dva meseca pri nas (morda več), in prišlo je 8 novih otrok z ulice. Endalkachew in abba Yohannes jih redno srečujeta na ulicah in seznanjata z našim programom (ulično delo ponoči) in 8 novih fantov je prišlo na prehodni “dnevni” program, ki ni več dnevni. Glede na to, da je to še vedno nova ureditev, je bilo (končno) treba kaj več doreči in načrtovati, saj nismo bili ravno pripravljeni na to in sva s Claro reševali sproti. Danes smo dorekli, kdo bo kdaj tam z njimi, kaj bodo počeli ob sobotah, ko imajo domovci ciščenje svojih prostorov. Urejamo jim tudi nove “prehodne” prostore… Skratka, vesela sem, da smo stvari dorekli skupaj.

Drugače pa me poleg jezikovnega tecaja utruja tudi dejstvo, da so še vedno zelo nejasne stvari glede delovnih dovoljenj. Čez slaba dva tedna mi potece viza in takrat bi morala imeti delovno dovoljenje za 1 leto, ali pa … ven. Jutri moram poklicat Cezareja, če imajo kaj novega zame, ali pa moram narediti načrt. Res je neprijetno biti v takšni negotovosti.

Smo ze v vikendu, torej nekaj dni kasneje, ko lahko na temo v prejsnjem dodatku dodam nekaksen epilog. Torej iz uradov ni novosti, niso se se lotili delovnih dovoljenj, mojih dokumentov, za katere sem krizarila v uradih v Ljubljanih in v Rimu. Girma, ki je zaposlen pri salezijancih samo za to, da ureja za misionarje (prostovoljce ipd) delovna dovoljenja, mi je vceraj rekel, da bo trajalo in da bom vmes morala ven iz drzave (ker mi potece viza, novih pa trenutno ne izdajajo / vsaj delovnih ne). To je bilo seveda za pricakovati, saj veliko ljudi, ki je v cakanju in upanju na delovno dovoljenje, mora parkrat prej ven iz drzave. Tako je pac tukaj. Samo sem vseeno upala, da bo lazje, zato sem se kar malo sesula, ko sem to slisala iz njegovih ust. Ne zelim prekinit bivanja tukaj in vsega, cesar del sem, predvsem zivljenja nasih fantov… Ampak moram gledati sirse in bolj dolgorocno. Za vse dobre stvari je treba (po)trpeti. Z misijonsko pisarno v Ljubljani smo se pogovorili in bom za nekaj casa prisla pac domov. Tudi to je del misijonstva. Negotovost in nepridvidljivost vsake druge drzave, v Etiopijo se niso posiljali misionarjev za vec kot tri mesece. Vsi skupaj smo se marsikaj naucili, predvsem, kako posebna je ta drzava z mnogih vidikov 😉