drugi dan itd

Petek 1.2.19

Zjutraj sva šla z Angelom v Gotero, na drug konec mesta, v salezijansko inšpektorialno hišo. Prejšnji večer smo imeli tam praznovanje za Don Boska in sem se s Cezarejem zmenila, da prinesem dokumente za delovno dovoljenje. Skratka, zdaj sta bila Cezare in Angelo z mano skupaj v pisarno in je Angelo dobil v roke pogodbo, pa videl, kaj vse sem morala pripravit za delovno dovoljenje… Zmenila sta se, da počakamo na konec inšpektorialnega zbora (ki traja teden dni do 11.2.) in se potem določi, katere dneve bom delala tam… Se seznanili, da v ponedeljek začnem z jezikovnim tečajem… Skratka, vse (končno) dogovorjeno, zdaj samo upamo, da bo konec februarja še delovno dovoljenje v potnem listu! Od tega je marsikaj odvisno.

Vse skupaj nama je vzelo celo dopoldne. Po kosilu sem se pridružila fantom. Na enem mestu imamo torej dva programa. Eden je “come and see” – dnevni program za fante, ki kaka dva meseca prihajajo zjutraj iz ulice, so pri nas na programu in se popoldne okoli 16h vračajo nazaj na ulico. Ko so pripravljeni, vstopijo v internat oz. dom Bosco Children, se vpišejo v enega od izobraževalnih programov in prostočasne dejavnosti, dobijo obleke in vse ostalo, kar potrebujejo. Ampak brat Endalkachew, ki hodi srečevat fante tudi na ulice, nas je seznanil, da policija v Addis abebi ponoči preganja ulične otroke, jih pobere in naloži v kamione in odpelje daleč… Ko sem vprašala, kam, so rekli, da v nekakšno taborišče. Tam jim naloži težko fizično delo… namen je le, da se jih odstrani z ulice. Izogibanje problemu uličnih otrok. Vlada vsake toliko časa uvede takšno akcijo “reševanja uličnih otrok”, to ni prvič. Ko se to dogaja, so fantje, ki prihajajo na naš dnevni program v nevarnosti, da jih poberejo in odpeljejo neznanokam. Baje pod pretvezo, da bodo dobili denar, če gredo z njimi… Ponoči so pobegnili na vhod od našega Bosco Children in br. Endalkachew jih je spustil noter in jim odprl enega od razredov, da so spali na varnem, na blazinah. Tekom dneva pa s(m)o se odločili, da bodo vsaj dokler te vladne akcije ne bo konec, spali notri, čeprav so uradno na dnevnem programu in načeloma niso pripravljeni na vstop v internat. Dalo se jim je torej možnost, ki pa jo lahko tudi zavrnejo. Mnogi namreč rabijo kar nekaj časa, da se resnično odločijo na bivanje v ustanovi, skupaj s pravili in omejitvami (urnikom…), saj ne smejo npr. Kaditi ipd. Fantje so bili seveda veseli, težava je le, da ta odločitev ni bila ravno pospremljena z načrtom in programom, kaj bodo ti fantje počeli čez dan. In tako sva z Američanko Claro stopili v akcijo in preživeli petek zvečer in celo soboto z njimi, saj je dobro, da so vsaj del časa ločeni od fantov, ki že živijo v ustanovi. To je nekako tipično “afriško”: na hitro se nekaj odločiti in ne načrtovati vnaprej. Odločitve se sprejemajo sproti, ko se problem pojavi (ali šele kasneje), midve s Claro pa sva razmišljali, kaj bodo ušpičili mladi, če bodo namesto na ulici sami sebi prepuščeni pri nas. Ni dovolj, da imajo kje spati in jesti, ampak, da se jih zaposli. Na ulici se zaposlijo sami, znotraj jih moramo mi, če ne bodo sami skreirali kak “ulični program”, kar je potem težko izkoreniniti. Biti zmeraj korak pred njimi je pomembno!

Skratka v soboto, torej včeraj, smo najprej imeli nekakšno generalno čiščenje okolice razredov, pobiranje smeti, pometanje… Na drugem koncu ustanove so to počeli “domovci”, ki ob sobotah perejo svoja oblačila, čistijo čevlje… Potem smo šli v razred. Jaz sem zanje pripravila nekakšno križanko, v kateri so morali najti besede, ki smo se jih učili dan poprej. To je bila odlična aktivnost za vse. Preproste besede (read, play, jump, walk…) so morali najti in to zmorejo tudi tisti, ki sploh ne znajo brati. Zelo so bili zagnani in vsakemu sem morala narediti kljukice pri vsaki pravilno obkroženi besedi – kljukice jim veliko pomenijo, po moje da zato, ker jih to spominja na čase, ko so bili doma in hodili v šolo, preden so odšli na ulico.

Potem smo besede še prevajali, socialni delavec Yohannes jim jih je razlagal še z vidika amharščine. Do 12h smo bili v razredu, potem pa kosilo. Ker so ostali socialni delavci šli z nekaterimi fanti na njihove domove (reintegracija), še bolj primanjkuje osebja, zato sva bili s Claro zraven tudi kosilu in večerji. Vedno me gane, kako so veseli, če ti lahko ponudijo košček injere. Kar tekmujejo, kdo ti bo prvi ponudil in ne smeš odklonit. Vzamem majhen košček pri vsakemu, ki ponudi. Hkrati so me tudi spraševali, kako jim je ime, saj sem imela celo dopoldne akcijo učenja njihovih imen. Na lepljive listke, ki so se jim zdeli zelo posebni, so napisali svoje ime z angleško in še z amharsko abecedo, jaz pa sem se jih učila. In do kosila mi je uspelo naučiti se vseh 23! Seveda le od teh “come and see” fantov. Ostalih 70 domovcev me še čaka. Ampak za prve dneve sem kar uspešna; motivira me veselje na njihovem obrazu, ko pravilno povem ime. In niso enostavna! Tesfahun, Msgano, Dereje, Aderajo, Kamil, Abdesa, Wendesen, Tariku, Abraham, Daniel… Za zapomnenje sem uporabila kakšne asociacije in posebnosti.

Po kosilu zopet košarka. Že včeraj smo igrali. Najboljše zdravilo proti astmi je pomoje košarka na 2500m nadmorske višine. Pljuča delajo sto na uro. In zelo zabavno je bilo. Hvaležna sem za svoje znanje košarke in srečo, da sem veliko košev zadela, saj je to nekakšno orodje za delo, če vzgajaš fante. Moraš jim biti zanimiv in izzivalen, in če jih premaguješ v kakšnem športu, je to pol uspeha. S športom se res zbližaš, še posebej če ne znaš jezika. Sem videla, da so se sprostili in zabavali, čeprav me ne poznajo dolgo. Šport je dodatna govorica. Zmogla sem ignorirat boleč hrbet in operirano nogo; če bolečino ignoriraš, ker preprosto pozabiš nanjo, dejansko začne izginjat. Popoldne je imelo večina fantov nogometni trening, nekaj jih je imelo cirkuško dejavnost, nekaj pa je takih, ki niso igrali iz različnih razlogov. Z njimi sem sedela na “tribuni” več kot dve uri in kdo bi si mislil, kako hitro to mine. Tudi z neznanjem jezika se lahko sporazumevaš. Zgleda, da znam ravno dovolj amharskih besed in oni tu in tam kakšno angleško, da je komunikacija lahko izredno zabavna. Kar pijejo pozornost, si predstavljam da od vsakega prostovoljca oz. človeka, ki preživlja čas z njimi. Sprašujejo, se hecajo, zvijajo prste, probavajo trike… ni da ni. Nasmejala sem se do solz.

Po športu in tušu je večerja, med katero sem tudi jadrala med njimi. Saj sami vse zrihtajo, imajo namreč dežurne, ampak sama prisotnost je pomembna; prisotnost več kot enega odraslega. Brat Solomon je bil sicer sam, ponavadi pa je še kakšen socialni delavec; zato sem jaz našo večerjo z veseljem prseskočila. “Come and see” fantje v svoj del od dnevnega programa, “domovci” pa v internat. S Claro sva nadzorovali “Come and see” fante, da niso lutali po celem področju. Dobili so tudi nekaj oblek, čeprav načeloma dobijo obleke šele, ko postanejo “domovci”. Zaradi tega prehodnega obdobja so postala pravila bolj fleksibilna. Po tuširanju so imeli večerjo, čeprav je bilo do večerje še nekaj praznega časa, v katerem smo jih zaposlili, da so gledali video spote v TV-sobi. Bila sem z njimi, dokler niso imeli sobotni ogled filma. Asistirata tudi Bogale in Workneh, ki sta bivša ulična fanta, ki sta se izšolala s pomočjo Bosco Children in izdelala šolo z odliko, zdaj pa nadaljujeta izobraževanje, ki ga financira Bosco Children (srednjo šolo), tu lahko tudi bivata, hkrati pa pomagata pri fantih. Sta kot nekakšna “velika brata”, zares posebna dodatna vrednost. Oba sta izredno odgovorna in zelo inteligentna, hkrati pa sta “iz njihovih vrst”, zato sta fantom zgled, ki jim ga nihče drug ne more dati.

PONEDELJEK, 4.2.

Ognjeni krst z nečim čisto drugačnim. Zjutraj rukzak na ramo in sem se odpravila na jezikovni tečaj. Tega me je bilo kar strah, pa ne zaradi učenja, ampak kako sploh tja priti! Addis abeba je tako ogromna in komplicirana, sploh z javnim prevozom, da si nisem predstavljala, da bom našla nekaj na drugem koncem mestu. So me pripravili, da lahko vzame tudi 2 uri. Francesca mi je napisala na papir navodila: kje moram en bus vzet, kje moram ven in najti drug bus in kje moram potem peš… Jaz nisem ravno najboljša pri branju navodil in apliciranje navodil na realni prostor, ki je čisto drugačen kot si predstavljaš s papirja. Da ne govorim o kaosu mesta. Že na splošno mi v Afriki ni jasno, kako najti prevoz brez voznega reda in kakršnegakoli reda. Ampak sem bila prijetno presenečena. Najprej sem morala malo naprej od nas najti bus v smer Mexico trga. Seveda sem najprej narobe čakala, se mi je čudno zdelo in sem nekoga vprašala in mi je pokazal, kam moram. In je bil tam velik avtobus, pred njim pa kolona, ki se je počasi premikala v notranjost busa. Uau, kakšen red! Dejansko so hodili po vrsti noter in na vhodu kupili vozovnico. Tudi jaz. Usedla sem se čisto spredaj, da sem lahko sledila, kje bo Mexico trg, da bom vedela izstopit. Itak so pa vsi tam izstopili. Potem je bilo treba najti drug bus, v smer Aratkilo. Ta trg je ogromen in ima veliko malih postajic z različno smerjo busov in seveda sem šla najprej v napačno smer. Sem vprašala eno gospo, pa je bila tako prijazna, da je šla z mano do pravega busa, kakih 300 metrov stran. Porabila sem že več kot eno uro na poti. Prišla sem na pravi drugi bus in spet je bilo treba pravilno izstopiti, kar mi je en prijazen gospod pomagal. Potem sem sledila navodilom na papirju, saj je bilo treba kakih 10 minut peš in samo upala sem,da sem prav zavila. Hodim ravno, pa ne vidim, katera bi bila naša šola. Kako neki bi? In potem slišam mjavkanje mojega telefona. Me je klical moj novi in prijazni učitelj, saj sem zamujala skoraj 10 minut. Dejansko sem bila skoraj 2 uri na poti!!! Malo me je usmeril, ker sem šla predaleč in čez par minut sem bila že v pravi družbi: Učitelj M. in dve učenki. Ena sestra iz Koreje in ena Etiopka, ki pa ne zna amharsko ampak izhaja iz oromskega jezika. Najprej smo imeli enega učitelja v kafiču, potem smo se prestavili v en razred, kjer nas je imel drugi učitelj. Ta je res slika, kot iz stripa. Tečaj traja do 13h, ampak ker sem jaz zamudila nekaj lekcij, sem ostala do skoraj 17h in sta mi dala nekaj lekcij, da nadoknadim. Sta rekla,da sem talentirana in da mi ful gre. Je pa res,da se moram čim prej abecedo naučit, ker se amharske črke uporablja za učenje! In če ne znam, ne morem sledit.

Ko sem šla domov, je bil ful promet,ker grejo ob 17h vsi iz služb domov. Gužva na avtobusu. V tisti gužvi sem ljudem, ki so se vračali iz služb, bila seveda zanimiva, sploh, ker so slišali amharščino iz mojih ust. Ljudje so vedno ful navdušeni, če znaš njihov jezik, vsaj kako besedo. Se je slišalo šepetanje: gobez (=pridna!). Ker je bus stal v prometu na miru, sem vzela list od tečaja, da malo ponavljam in tisti, ki so stali okoli mene, so mi začeli razlagati in me učiti… Bilo je tudi smeha … Skratka, avtobusna animacija, cel žur! Res sem vesela, da sem zgubila strah pred javnim prometom. Ljudje so izredno prijazni. Je pa treba biti pozoren non-stop. Npr. da ne padem v kakšno luknjo, ki je sredi pločnika, ali, kot se mi je zgodilo, se zaletim v skalo, ki je prav tako sredi pločnika – skor sem si zlomila golen! Ali da me kdo v gužvi ne špikne z dežnikom, s katerim se ščiti proti soncu… V gneči je tudi polno beračev in ljudi, ki so tako popačeni, da se sploh ne da opisat, in se sprašujem, kako materi naravi to uspe. Mimoidoči so teh pogledov že navajeni. Je pa na vsakem koraku veliko policajev in vojakov, najbrž gre za samo prisotnost, ki sama po sebi omogoča varnost. Dejansko se počutim varno. Vajena sem kenijskih ulic, kjer belce kar naprej nadlegujejo, tukaj pa je čisto o.k.

To lahko trdim tudi 3 dni kasneje, sedaj je namreč sreda zvečer. Tudi včeraj in danes sem uspešno prišla na tečaj in iz njega,ampak že okoli pol treh. Ob treh pa k otrokom, ob 15h odmor s košarko, potem pa učenje fantov z dnevnega programa, skupaj s Claro. Treba jih je zaposliti, itak. Še dobro, da sem prinesla iz Slovenije knjigico z ugankami, ki jih je reševal moj 4-letni nečak. Npr. iskanje razlik med slikami, labirint ipd. Njim je bila to visoka znanost, dejansko. Naučila sem se na hitro sestaviti “križanko” iskanje besed, in uporabim tiste najlažje. To jih kar za dolgo časa zaposli. Ko končajo, se zaposlijo še z barvanjem… Občudujem, kako preproste stvari jemljejo resno; zanje namreč niso preproste, še manj pogoste. Videli jih prvič. Potrebujejo veliko razlage (jaz z mojo amharščino!?), kličejo naju na vse strani. Moje ime raznoliko izgovorijo, med drugim me jih par pokliče “mama”. To me izredno gane.

Med odmori še naprej nabijamo košarko, kar me sprošča, zabava in povezuje s fanti, sploh ko se vrnem iz jezikovnega tečaja. Med večernim odmorom pa igramo pink ponk. Iz Slovenije sem si prinesla par žogic, in imam vedno kakšno v žepu za priložnost igre v “praznem” času – ko se čaka npr. na obrok ali na naslednjo stvar na uniku. Ob 20h je učna ura in jaz pridem pomagat, komur je treba ali kdor hoče. Zadnje 3 dni sem delala z Efremom, ki je zanimiv fant. Popoldne je rekel nekaj zelo zanimivega – soc.delavec Jonny je prevedel, saj Efrem ne zna nič angleško. Nekaj je hotel reči in mi namesto Polona rekel par imen prejšnjih prostovoljcev, ki jih več ni… Potem pa se prime za glavo in reče: veliko prostovoljcev pride, se ravno navežemo, potem pa odidejo. Ja, točno to je… Sem rekla, da se strinjam, kako zoprno je to zanje in da se jaz trudim, da bi ostala dolgo. Odvisno od delovnega dovoljenja, ki žal še nekaj tednov ne bo jasno. To me je že v kenijskem Bosco Boys bolelo, ko sem videla, kako se prostovoljci menjajo, za njimi ostane praznina. Zato sem ostala tam dlje kot drugi. Efrem mi je dal lesen etiopski križek, ki sem si ga dala na zobno nitko in še z enim zvezala za vrat. Me je kar ganil, sploh ker je na videz grob in šaljiv fant. Ko sem ga pa zvečer učila, sem ugotovila, ne da ne zna angleško, ampak da ne zna brati niti amharsko! No, prebere še kaj, ampak pisanje mu pa ne gre. In sem ga to učila namesto angleščine. In tako sva oba imela korist. Mi je razložil, da od koder prihaja, ni hodil v šolo, ampak so kmetje (starši), on je pasel krave… Sem rekla: “čigir jelem, kes be kes”. (=ni težav, se boš že postopoma naučil)