po drugi strani

Smo že v vikendu 16.2., torej nekaj dni kasneje, ko lahko na temo v prejšnjem poglavju dodam nekakšen epilog. Torej iz uradov ni novosti, niso se še lotili delovnih dovoljenj, mojih dokumentov, za katere sem križarila v uradih v Ljubljanih in v Rimu. Girma, ki je zaposlen pri salezijancih samo za to, da ureja za misionarje (prostovoljce, duhovnike… ipd) delovna dovoljenja, mi je včeraj rekel, da bo trajalo in da bom vmes morala ven iz države (ker mi potece viza, novih pa trenutno ne izdajajo / vsaj delovnih ne). To je bilo seveda za pričakovati, saj veliko ljudi, ki je v čakanju in upanju na delovno dovoljenje, mora parkrat prej ven iz države. Tako je pač tukaj. Samo sem vseeno upala, da bo lažje, zato sem se kar malo sesula, ko sem to slišala iz njegovih ust. Ne želim prekinit bivanja tukaj in vsega, česar del sem, predvsem življenja naših fantov… Ampak moram gledati širse in bolj dolgoročno. Za vse dobre stvari je treba (po)trpeti. Z misijonsko pisarno v Ljubljani smo se pogovorili in bom za nekaj časa prisla pač domov. Tudi to je del misijonstva. Negotovost in nepridvidljivost vsake druge države, v Etiopijo se niso pošiljali misionarjev za več kot tri mesece. Vsi skupaj smo se marsikaj naučili, predvsem, kako posebna je ta država z mnogih vidikov. Zanjo se je treba posebej truditi, dokazati, da si resnično želis biti tu. Morda uradniki ravno to preskušajo? Kdo bi vedel… Je pa dejstvo, da misijonsko življenje ni samo pomoč, dobra dela v tuji državi… ampak je tudi veliko nepredvidljivega in veliko raznolikih težav. Vsak ima najbrž svoje. Etiopske so pač take; takšna je tukajšnja realnost. Taksna je Božja volja, Božji nacrt, ki se mi po majhnih koščkih razkriva. Vse bo se v redu. Kak teden doma mi pa tudi ne bo škodil, hehe. Že sedaj razmišljam, kaj vse lahko s sabo v Etiopijo prinesem od doma; npr. pobarvanke, šivanke, kvalitetne barvice, šilčke, pink-ponk loparje in žogice, stožce za nogometni trening…

Med tem pa dogajanje teče po ustaljenem urniku in upostevajoč dogovore, ki smo jih sklenili v četrtek na sestanku. Delo in družba fantov me je tudi spravila v dobro voljo včeraj, ko sem zaradi novic o delovnem (ne)dovoljenju kar nekaj časa jokala, ko sem prisla iz jezikovnega tečaja. Si nekaj časa nisem upala iz sobe, ker mi je šlo skoz na jok. Pogovor z Matejo iz Misijonskega središča je pomagal. Potem sem se spravila k sebi in šla v razred h “Come and see” fantom, ki so pridno barvali pobarvanke, ki jim jih je kopirala Clare. Kmalu pa je zvonilo za konec pouka (ob 17h). Sledil je “sestanek” – ob torkih in petkih po pouku imajo vsi otroci sestanek, kjer se jim pove kaj novega ali modrega… Brat Solomon jih je seznanjal z novim redom čiščenja – mislim, da sobotnega. Ko je bilo konec, smo šli na igrišče, kjer smo se vsi skupaj zdivjali. Košarka in ves smeh, ki spada zraven, mi je dobro dela in o solzah ni bilo sledu.

Danes je ze sobota, pravzaprav je je že konec. Fantje gledajo sobotni večerni film po aktivnem dnevu. S Clare in bratom Endalkachwom smo danes super animirali fante v “Come and see”. Ful smo bili pridni. Od pometanja razredov in spalnice, do pobiranja smeti, zalivanja vrta in rož, pranje kombija, pranje njihovih oblek, šivanje oblek… Pri vsem smo bili skupaj, pri šivanju sem jim asistirala z iglami in vdajala cviren vanje, šivati pa znajo sami kar dobro. Če živis na ulici in imaš na uporabo le kak kos oblačila, ga moraš večkrat zašiti. Tile fantje še niso domovci, ampak so na prehodnem programu, zato je tudi omejeno, koliko stvari (npr oblek) dobijo od nas, saj ne želimo, da bi se za program odlocili (le) zaradi stvari, ampak iz želje po novem življenju. In tako sem se počutila kot kakšna mama, ki je z otroki skupaj pri domačih opravilih, v soboto dopoldne doma. To je trajalo kar do kosila, po kosilu pa spet šport (košarka, nogomet, cirkus). Vmes smo tudi klepetali, se slikali in snemali. Nastale so kar razposajene slike in nekaj luštnih posnetkov.