pred time-out-om

Jutri zvecer se torej odpravim v Slovenijo. Posameznim fantom sem omenila, da moram iz birokratskih razlogov domov. Vsak je šokiran,ko to sliši, eden je rekel celo: a nisi prišla za tri leta? Ful mi je grozno prekinjat, kar sem začela, ampak nimam vpliva in se moram prepustiti… Fantom rečem, da grem le za kak teden ali dva in se potem vrnem nazaj sem. To lepo sprejmejo. Meseret je rekel: Aha, family visit! Kot oni hodijo enkrat letno. Dejansko mislim in upam,da ne bom vec kot dva tedna odsotna. Danes sem govorila se z inšpektorjem, pred dvemi dnevi tudi s salezijanskim uradnikom za te zadeve (Girma) in razlaga je vedno ista: ne vemo, kaj se dogaja v pisarnah. Premeščajo se (lokacije, osebje…) in med tem ne delajo nič. Inspektor Abba Estifanost mi je zagotovil, da bom kmalu tukaj, saj dnevno hodijo preverjati na urade in pritiskajo na vplivne, ki bi lahko kaj naredili v tej smeri. Moram pa biti potrpežljiva. In tako bom pocakala doma. Girma je rekel,da mi bo ze drug teden kake novice lahko (najbrz) poslal, v kratkem tudi novo mesečno vizo, s katero se čim prej vrnem v Etiopijo in vložimo moje slavne dokumente za delovno dovoljenje (koncno!). Najtežje mi je zaradi otrok, ki rabijo stabilnost in se z njimi res vedno bolj čutim povezano. Navajeni so mnogih belcev prihajati za kak teden, mesec… in potem odidejo. No, upam,da bo moj čas prisel. Ko dobila delovno dovoljenje za eno leto, bom res praznovala.

Danes je bila zopet sobota, ko sem cel dan prezivela s fanti iz “Come and see.” Zelo luštno je bilo, “družinska” sobotna opravila: pometanje, pranje oblek, šivanje, pranje avtov, zalivanje vrta… Celo dopoldne. Vmes so morali prenašati glasbo z mojega telefona, čeprav bi oni poslusali amharsko glasbo, a je nisem imela gor; a so se zabavali, ker sem jaz pela ob glasbi, v glavnem za šalo in to jim je bilo smešno. Pred kosilom pa se oblikovanje iz plastelina, da so lazje počakali na hrano. Ful uživajo s plastelinom! Zopet ena čisto preprosta stvar, ki je njim super. Med tednom sem odkrila se eno stvar, kjer jim lahko pomagam. Namrec tile direkt z ulice so polni ran na koži, izpuščajev, glivic ipd… Jaz pa imam kremo čajevca in vsako jutro pridem, da jim namažem. Najprej sem malemu Tarikuju, ki ima kar luknje med prsti. In res parkrat sem namazala in čudež! In zdaj mi prihajajo eden za drugim. Mala konkretna gesta, vendar materinska in potrebna. Med vsemi temi opravili sem se ujela, da v bistvu kar komuniciram po amharsko! Oni namreč angleško ne znajo nič! Večkrat me pohvalijo, kako mi dobro gre. Fajn se mi zdi, čeprav tako malo znam, da kar boli (ker bi rada vec izrazila in povedala). Zelo veseli so bili, ko sem se jim pridružila tudi za mizo in z njimi (in z rokami) jedla injero+shiro, mojo najsljubso etiopsko jed. Injera iz tefa (zoto) in omaka iz čičerike + cili…

Včeraj je prišel en fant, ki se mi je zdel zelo znan, pa ga nisem znala umestiti. Zjutraj je imel nagovor za celo skupino in potem je bil tudi cel dan prisoten. Ob petkih je tudi daljša beseda za lahkonoč in jo je tudi on dal, saj je zaposlen v nacionalni vojski… In nekoč je bil v Bosco children, kot ulični otrok. Ko sem slisala njegovo ime, mi je pa kliknilo! Seveda, Getachew!!! Poznam ga iz časov, ko sem bila prvic tukaj, 2011/12. On je bil že takrat precej bolj resen od drugih fantov, več časa je preživel s knjigami kot drugi, spomnim se, da so se nekateri malce norčevali iz njega… Zdaj je pa tako presunljivo dober fant, in kako je govoril našim fantom! Sicer nisem kaj dosti razumela, ampak je imel veliko za povedat, videla sem pa tudi izraze fantov med poslušanjem. Občudovanje. Nekoč eden izmed njih, zdaj pa uspesen. Ko sem se spomnila, kdo je, sem šla hitro do njega in mu povedala, kdo sem. Ko sem rekla svoje ime, je vzkliknil in me objel. Je rekel, da sem mu bila znana… Anglesko sicer (se vedno) ne zna, ceprav sem ga takrat jaz učila, haha. Ampak sva se zelo dosti pogovarjala včeraj zvečer, danes pa je prisel tudi na nas konec v “Come and see”, kjer sva tudi selfi naredila, itak. Res sem vesela, ko vidim, kako uspešen program je v Bosco children. In seveda vesela, da se me nekdo spomni po 7h letih. Povedal mi je, da Fasil živi nedalec od tukaj. Fasila sem srecala lansko poletje (2017), ko sem bila tukaj na dopustu. On je bil tudi takrat presrečen, ko me je videl, jaz pa še bolj. Tudi selfi z njim imam še vedno v telefonu. Zgodbe uspeha… Tukaj otroci res potrebujejo samo nekoga, ki jim da možnost, da razvijejo svoje potenciale in “zakrpajo luknje”. Na pravi način seveda.

Vlada se s svojim programom ni kaj dosti izkazala, saj so ugotovili, da ni dovolj mladih pobrati z ulic, saj se to obrne proti njim. In nemočni so sklicali sestanek ustanov in prosili za pomoč… in spodbudili, da naj delamo, kar delamo, se naprej, oni pa ne bodo več mladih pobirali z ulic s tovornjaki in jih zapirali v “domove” oz. taborisca. To pomeni, da bomo tudi mi morali s programom na star način, da fantje s “Come and see” ne bodo več spali tukaj in bili tu med vikendom, ampak dejansko bodo na programu samo čez dan, med tednom. Postopnost je potrebna, saj nekaj jih je odšlo nazaj na ulico, ker se niso bili pripravljeni opustiti odvisnosti od mamil in podobnih stvari. To je postopen proces in tisti, ki so ustanovili Bosco Children, so vedeli, kaj delajo. Najprej spoznavanje na ulici in motiviranje za spremembe v življenju, potem dnevni program in potem triletni institucionaliziran program, v katerem se znova povezejo z družino, izobrazijo, zaposlijo…