Kje smo ostali

En mesec čakanja na novo delovno vizo je minil. No, najprej sem čakala, da javna uprava začne delat. Po kakih dveh tednih mi je Girmadawit sporočil, da so začeli delati in da je prijavil za delovno vizo, ki mi jo pošlje. In sem vsak dan pričakovala, da bo prišla. Takšno čakanje je res naporno. Sploh pa si nisem mislila, da bo trajalo tako dolgo. Vmes sem polnila torbo z mnogimi uporabnimi stvarmi, ki so mi jih prijatelji dali za naše otroke. Od šolskih, športnih, cirkuških do zdravstvenih in ustvarjalnih stvari…

Končno pa je prišel tudi dan odhoda; najprej na Brnik z atijem in mamico. Letos sem tam že čisto domača, od julija sem bila zdaj četrtič. Tokrat smo naredili en luštn “selfi”. Tudi čakanje v Istambulu je že neka stalnica. V Starbucksu imajo dobro internetno povezavo in super kavo, ob kateri se da sedeti kaki dve uri. Okoli dveh ponoči pa sem prispela v Addis Abebo. S seboj sem imela sprintano potrdilo o delovni vizi, ki mi ga je poslal Girmadawit in s katerim bi morala v pasoš dobiti vizo – delovno seveda. Sem malo cvikala, če bodo kaj komplicirali. Poslali so me na en poseben okenček, kjer so dali posebno nalepko notri, jo plačam in to je to. Enostavno. Zunaj me je čakal Angelo, naš ekonom, salezijanec in že sem bila v svoji sobi. V ponedeljek zjutraj sem morala v inšpektorialno hišo, da Girmadawit fotokopira mojo novo vizo in jo priloži vsem dokumentom in (končno!) odda prijavo za delovno dovoljenje. No, seveda ne gre zlahka, pri meni že ne. Ko pa je on pogledal mojo vizo, ampak je ugotovil,da so mi na letališču ob prihodu dali napačno vizo, dali so mi namreč turistično namesto delovne! Kakšna napaka! S turistično vizo ne morem prijaviti delovnega dovoljenja! In sem morala iti nazaj na letališče in prepričevati, da so se zmotili… Na letališče brez letalske vozovnice sploh vstopiti ne moreš, hvalabogu je bil z mano br. Salomon, da je redarju razložil in me je spustil noter. Sem našla pravo pisarno in še dobro,da sem imela papir (potrdilo za del. vizo) za osnovo… In so popravili, malo počačkali in poštempljali, da je jasno, da ni turistična ampak delovna. Celo opravičili so se za napako! Nekatere stvari se res samo meni zgodijo. In potem sem šla nazaj v inšpektorialno hišo in vse oddala Girmidawitu, ki bo za vse skrbel, in zdaj res samo molimo in čakamo. Zdaj je res vse v njihovih in Božjih rokah. Okoli Velike noči (etiopske) lahko pričakujem delovno dovoljenje.
Od vsega hudega sem pa naslednji dan (včeraj) drisko dobila, prej me je že nekaj trebuh bolel, kar se je zelo razširilo… Bolečine po vsem telesu in vročina 39,5. Celo noč včeraj sem prebedela od bolečin in čakanja, da vročina pade. Proti jutru je res padla, tudi bolečine so izginile, počasi se vrača tudi apetit.

Ob vseh teh peripetijah moram napisat še kaj o drugem dogajanju, zaradi katerega sem pravzaprav tukaj! Fante sem v nedeljo srečala in pozdravila že pri kosilu, ko so se vrnili iz izhoda. Njihovo pristno veselje samo potrdi, da se splača ves trud, čakanje in vse ostalo, kar moram prenašati, da se lahko tukaj ustalim. Med drugim tudi učenje jezika. Kljub opravkom in bolezni sem se vrnila tudi v šolsko klop. Moj učitelj je rekel, da mi gre odlično, čeprav jaz pravim, da sem veliko pozabila. Res pa je, da se takih stvari ne pozabi kar tako; dovolj je le hiter pogled, da se vrne v spomin (besede, črke…). Spet sem se vrnila na mestni avtobus in vse, kar se med potjo dogaja. Včeraj zjutraj sem šla z Angelom iskat naše ulične fante za program “Come and see”, vsako jutro se jih gre iskat na “mexico square”, popoldne pa sami odidejo nazaj na ulico – za prevoz nazaj dobijo denarčke. Zanimivo jih je pobrati na dogovorjenem kraju, tudi reakcije mimoidočih so zanimive. Zaspančki iz ulice. Pripeljemo jih, da se najprej umijejo, potem pa je zajtrk in potem program naprej do 16h. Jaz sem se vrnila iz šole okoli 14.30 in čeprav sem bila že vsa bolana, sem jim na uslugo preden se vrnejo na ulico. Na voljo jim dam šivanko in cviren, da si popravijo obleke, ter različna mazila za njihove razpokane in glivičaste roke. Bepanten gre hitro. Ne le tile v Come and see ampak tudi nekateri v domu imajo težave s kakšno kožno okužbo. Imamo sicer medicinskega brata za njih, ampak on jim kar nekaj na pamet daje, celo antibiotike, brez laboratorija. En fant, Habtamu, ima vedno več bul po rokah, ki so gnojne in ne vem, če bo Bepanten pomagal. Socialnega delavca Samija sem opozorila, da ga naj spremlja. Mene pa imenujejo “Come and see doctor”.

Toliko za prvih nekaj dni, ki jih spremljajo prvi ponovni stiki s fanti, predvsem pa urejanje dokumentov in bolezen, in seveda učenje jezika. Kar veliko stvari za par dni…