velikonočno javljanje

V bistvu je že skoraj mesec dni, odkar sem se vrnila v Etiopijo, v Bosco Children. Prijavili so me za delovno dovoljenje in v enem mesecu ga moram imeti. Čez par dni bo en mesec mimo, viza poteče in upam,da bo delovno dovoljenje nared. Ta zapis je le o Velikonočnem tridnevju.

Medtem pa bili smo v postnem času, ki se v Etiopiji začne teden kasneje kot doma; katoličani tukaj se pridružimo ortodoksnim kristjanom in tako se skupaj postimo in skupaj praznujemo. Katoličanov je res tako malo, ortodoksna molitev pa cele dneve (in noči) odmeva iz cerkva. Tudi naši fantje so nekateri, 50%, ortodoksni kristjani; vsaj po tradiciji. Lepo je videti, da se vera kaže v javnosti; npr. ljudje so praznično oblečeni, predvsem ženske v belih ogrinjalih; ali da so mesnice prazne, tudi jajc ne moreš kar tako kupit. Vsi se namreč postijo od živalskih izdelkov (mleko, jajca, meso). Tudi piškota ne pojedo, ker sumijo, da je v njem mleko ali jajce. To velja tudi za naše fante. Lahko pojedo bonbon, ne pa čokolade. Sicer je tukaj niti ni, ampak sem prinesla čokoladice iz Slovenije in sem morala počakati na Veliko noč, da sem jim jih lahko dala in da so jih z veseljem in brez slabe vesti pojedli. Ne le to, čokolada je zanje kot zlato. Res so bili veseli.

Postni čas se je torej stopnjeval do četrtka, ko večina ljudi (vsi razen muslimanov) obhaja velikonočno tridnevje. Že v četrtek veliko ljudi zaključi z običajnim delom in začne priprave na praznike. Tudi naši učitelji so popoldne skoraj vsi odšli; le nekateri so se žrtvovali in ostali dlje, saj otroci ostajajo notri in nekdo mora biti z njimi v razredih in delavnicah. Je bil pa preostanek dneva za vse sproščen, zvečer ni bilo učnih ur ampak smo gledali film Jezus iz Nazareta. Veliki petek je pa na sploh dela-prost-dan. Vsi fantje so imeli izhod, ki ga imajo ponavadi ob nedeljah. Vendar ker je bila to nedeljo Velika noč, ki jo praznujemo skupaj, so šli ven v petek. In tako imeli priložnost iti v cerkev na obrede velikega petka. V ortodoksno cerkev jih gre večina. Čeprav so otroci ulice, je tradicija in vera globoko del njih. Jaz sem šla v Consolata cerkev s Claro in še en fant se nama je pridružil. Začelo se je ob 12h. Pričakovala sem veliko in dolgo obredje, v Keniji sem bila vajena 5-urnih obredov… Tukaj pa je bilo zelo preprosto; kot pri nas doma. V dveh urah je bilo konec. Križevega pota ni bilo, baje zato, ker je bilo prevroče! Okoli 15h smo se vrnili v Bosco children, in ob tem času so se vrnili tudi vsi ostali fantje nazaj notri. Zaradi posta niso imeli kosila ob 12.30 kot je v navadi, so pa nadoknadili. Kmalu ob prihodu ob 15h so imeli kosilo, injero in omako. Pridružila sem se eni mizi in prav prijetno z njimi jedla,čeprav zaradi posta res nisem imela namena jesti. Ampak zavrniti obed z njimi, če sem že bila v jedilnici, bi bil res greh. Veliko jim pomeni, če z njimi ješ, ali da ti smejo ponuditi kos iz svojega krožnika. Po poznem kosilu smo bili na igrišču, potem tuširanje in potem še zadnjič Križev pot. Abba Johannes je imel poseben nagovor o smrti Jezusa in njegovi žrtvi za nas. In ker je danes Jezus umrl in to ponazarja pogreb, spada po tradiciji zraven pogrebna hrana. Gulban – neka mešanica kuhanega zrnja, prevreto v gost močnik. Niso mi znali razložiti, kaj je notri, ampak po okusu so bila po moje pšenica, sojina zrnja, kak fižol… Slano in začinjeno s čilijem. To se vedno je po pogrebu in tako tudi na Veliki petek, na post. Prinesli smo klopi na sredo dvorišča, se posedli in nekaj jih je prineslo velik lonec z gulbanom. Vsak je dobil zajemalko bele kuhane gmote na krožnik. Sedela sem med njimi in takoj dobila žlico, da sem jedla kar iz njihovih krožnikov. Moram reči, da mi je bilo zelo všeč. Malo sem pretiravala s čilijem, ker mi je dober, ampak na sploh zelo okusno. Samo tri ure po kosilu. Fantje so jedli z velikim veseljem. Po moje lahko jedo v neskončnost. Kajti kmalu za tem je bila šele večerja! Sicer postna hrana, ampak količinsko pa… brez komentarjev, hehe. Zvečer smo nadaljevali gledanje filma o Jezusu, tokrat del, kjer je Jezus dela čudeže, umre in vstane. Skoraj do 23h so z zanimanjem gledali.

Velika sobota je bila precej navadna, veliko čiščenja in pospravljanja. Mislim, da so dopoldne imeli malo več dela, kot generalno čiščenje. Popoldne pa je bilo kot vsaka sobota športno. Nogometni trening in tekme med skupinami. Jaz sem se navadila, in njih navadila, da ves ta čas, to je dobre tri ure, sedim z njimi ob igrišču s svojimi papirji iz pouka amharščine in tisti, ki sedijo blizu mene, me učijo,sprašujejo, pojasnjujejo… Tokrat je bil glavni Eyob. Zelo zavzeto mi je razlagal, dajal primere za kake glagole, da sem bolje razumela, me spraševal …. drugi so se pridružili, ko so imeli čas med tekmo, enkrat en enkrat drugi. To je vedno luštna priložnost za vse, ki mi želijo priti blizu, pa so sicer sramežljivi; tokrat je tri ure časa, da mi kaj v amharščini pojasnijo ipd.

Tudi sobota zvečer je potekala po ustaljenem urniku, čeprav se je pa v mestu čutilo, da se “nekaj dogaja”. Poleg nekakšnega miru, razen petja mošej drugega hrupa ni bilo. Je pa veliko ljudi nosilo kokoši, žive, v rokah, obešene za noge ali kar v vreči. Namreč po dveh mesecih bodo končno spet jedli meso in prvo, kar se je na Veliko noč, že po vigiliji, je kokošja obara (z injero seveda). Veliko kokoši… pa tudi ovac oziroma jagnjet je končalo svoje življenje. Naslednje dni se namreč na veliko prodaja živalska koža – sveža. Kdor želi, od naših fantov, gre lahko v cerkev. Na moje presenečenje se jih je več kot 30 javilo. Glede na to, da je bil odhod ob 22.30, za velikonočno vigilijo ob polnoči, je bilo navdušenje kar veliko. Sem šla z njimi z našim kombijem. Nekateri so šli v ortodoksno cerkev, ki je na poti v katoliško Mekaniso. Seveda sem kmalu ugotovila, da je bilo njihovo navdušenje povezano s tem, da gredo malo po svoje in da je po maši pred cerkvijo praznični obed za vse. Uf, so se nekateri najedli. V cerkvi sem jih bolj malo videla. Brat Salomon mi je razložil, da je tak ustaljen “red” za Veliko noč. Meni se je sicer pojavilo veliko dvomov, če je pametno, da so tako prosti ponoči, ampak kdo sem jaz, da bom pametovala. In dejansko je bilo vse o.k., bili so veseli in predvsem siti. Zaradi izkušenj, ki jih imam z mladostniki od doma ali iz Kenije, sem pričakovala, da se kak ne bo vrnil, ali da bodo kake druge težave; ampak tudi tokrat sem pozitivno presenečena. Tudi ko smo se vrnili, so dobili prigrizek: jajca. Torej so jajca tudi tukaj velikonočna jed, ki je v postu ne jedo.

Sicer je Velikonočni obred v cerkvi trajal le kaki dve uri. Obred je bil v starodavni amharščini, imenovani Geez. To je jezik, ki je nam primerljiv z latinščino. Seveda nisem razumela nič, še manj kot amharščino; tudi marsikateri domačin ne razume, pa tudi obred je drugačen. Veliko petja s strani duhovnikov in gibanja v klopeh. Vendar je sporočilo jasno: Kristus je vstal, vrnila se je luč in pesem; po obredih pa tudi meso :).

Nedelja, Velika noč, se je začela malo kasneje kot ostali dnevi. Fantje so vstali okoli osmih, imeli slasten zajtrk in ko sem jaz prišla ven ob pol desetih so že igrali. Jaz sem šla z Angelom s kombijem na ulico po fante z dnevnega programa. Ob nedeljah sicer ne prihajajo, ampak to je poseben praznik in kdor želi, lahko pride. Ko sva jih pripeljala, so imeli še oni zajtrk, potem ko so se umili. Potem pa se pridružili ostalim fantom na igriščih. Imeli so nogometne turnirje in glasbo. Kako so pogrešali glasbo, tudi tega so se postili! In zdaj so vsi poplesavali ob ritmih glasbe različnih afriških držav. Jaz nisem imela posebne naloge, ampak je bil čas za druženje s tistimi, ki niso bili v tistem trenutku v tekmi na igrišču. Bil je zelo vroč dan, a sem občasno vseeno s parimi igrala košarko, saj ne morem dolgo pri miru sedet. Pogosto sem tekla v sobo po kakšne obliže, kreme, povoje, paracetamol… Veliko potreb na ta dan in še dobro, da imam zalogo. Imamo sicer zdr. tehnika zaposlenega, vendar na ta dan itak redkokdo pride v službo. Res je dobro biti zraven, ko kaj rabijo. Veliko prask, različnih ekcemov in otečenih sklepov. Vmes me je klicala učiteljica Birke, če pridem k njej na kosilo, vendar mi na kraj pameti ne pride, da bi bila kje drugje kot z njimi. Že tako je malo osebja! Okoli 13h je bilo slavnostno kosilo, injera z veliko mesa in še praznični kruh. Končno sem jim razdelila tudi čokoladice iz Slovenije, ki so pri meni v sobi čakale par tednov, da bo konec posta. In to dve za vsakega! Res iskreno hvaležni in veseli, z veseljem sem vsakemu od njih osebno razdelila, čeprav jih je okoli 90. Sladkarije so dobili tudi kasneje med programom, jim je Johanes delil. Kakšen bi hotel dobiti več kot ostali, vendar jim jaz vedno jasno povem, da od mene vsi enako dobijo. Za vse ali za nobenega. To tudi cenijo globoko. Po kosilu je bila zopet igra, jaz sem z Memberujem pripravljala vse potrebno za tombolo, ki je značilna za njihove praznike – priložnost, da si kaj novega pridobijo. Iz našega skladišča sva pripravila dobitke iz raznih donacij. Težko je najti lepe in koristne stvari iz donacij, ker ljudje navadno donirajo stvari, ki jih sami nočejo. Vseeno sem pripravila svinčnike, majce, srajce, mila, tudi čevlje in trenerko za glavni dobitek. Vsi, ki so kaj zadeli, so bili zelo zadovoljni, čeprav celotna tombola je zelo kaotična zaradi napetosti in želje po zadetku. Nekateri probajo goljufati tako ali drugače, zato smo imeli izkušene pomagače, ki so tega vajeni in so dovolj strogi. Jaz sem raje skrbela za tablo s številkami. Vmes sem dobila visok obisk, fr. Felice iz Nairobija iz Misijonske pisarne je prišel. Ful sem bila srečna, da sem ga videla. Prišel je za duhovne vaje, vendar je rekel, da se bo poskusil oglasiti pri nas, in se je! Bil je zelo vesel, da me vidi tako srečno med mulčki in v akciji. Kmalu se je Felice poslovil, jaz pa nadaljevala asistenco pri fantih, do konca tombole in potem zopet na igrišču. Zelo intenziven dan, do večera.

Na Velikonočni ponedeljek se navadno slavje nadaljuje, vendar pri nas v drugačni obliki. Načeloma je navaden delovni dan, vendar je bilo pričakovati, da veliko zaposlenih ne bo prišlo. Predvsem ženske baje počivajo, cel teden, da si spočijejo od vsega kuhanja pred Veliko nočjo. Pri nas je bil navadni pouk, čeprav kar nekaj učiteljev ni bilo. Jaz cel teden nimam jezikovnega tečaja, zato sem na voljo tukaj. Prevzela sem kakšno uro učenja angleščine, pomagala s pisanjem projektov oz. pregledovanjem, kar mi je dal Endalkachew, bila več prisotna med odmori dopoldne, ker kadar sem v svoji šoli ne morem biti; uspelo pa mi je napisati celo tele vrstice na tale blog. Vmes sem imela seveda težave z netom in sem morala dvakrat vse pisat… ampak evo! Predvsem pa bi bilo fino, če bi prijela svoje zvezke, da ne pozabim vsega, kar sem se v prejšnjih tednih učila. Sicer res ni časa za učenje, razen da vadim s fanti, ta teden pa brez izgovorov 😉

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s