Nov začetek

Naslov sem izbrala, ker tako čutim, odkar sem v četrtek 2.5. v roke dobila svojo etiopsko osebno izkaznico in delovno dovoljenje. Kakšno olajšanje! Minil je že več kot en mesec, odkar sem se vrnila iz Slovenije (kamor sem morala na kratko, ker mi je potekla prva viza in delovnega dovoljenja nisem še imela). Tudi druga viza, ki sem jo čakala v Slovniji, mi je potekla 30.4. Načeloma bi morala (spet!) ven iz države, ampak so mi rekli, da zdaj so vsi moji dokumenti vloženi s prijavo za delovno dovoljenje, in zato me nima kaj skrbeti. Bo že! Sploh pa so vmes Velikonočni prazniki, pa Prvi maj… seveda, da se zavleče, spet. Kot vedno imam spet “dober timing”, ampak sem zaupala in verjela, da enkrat bom tudi jaz dobila to dragoceno zadevo in začela bivati brez skrbi in štetja dni. In en dan po prazniku me je Girma Dawit, ki neutrudno dela za salezijanska delovna dovoljenja in rekel, da me potni list in izkaznica čakata v glavni pisarni v Goteri. Vsi v hiši smo vzklikali v veselju in so mi čestitali in jaz sem se zahvaljevala Bogu, da imam končno formalno dovoljenje za dolgotrajno bivanje in delo tukaj. Zaenkrat sicer le eno leto, kot vsi, potem se pa podaljšuje; vendar je podaljševanje povsem nekaj drugega kot ta prva prijava, ko se prvič vlaga vse papirje.

Medtem je minil torej dober mesec bivanja in razen dogajanja ob Veliki noči nisem nič pisala. Tako pestri dnevi, da mi zmanjka ur. Vem da se že ponavljam s tem, ampak je res. Takoj ko sem se vrnila iz Slovenije, sem nadaljevala s tečajem amharščine. Veliko sem pozabila, ko sem bila doma, sploh slovnico in njeno uporabo. Pisava in branje sta mi pa že pod kožo. Vrnila sem se v noči na nedeljo, ko imajo fantje izhod. Vendar pridejo na nedeljsko kosilo in tako sem jih pričakala in pozdravila pri kosilu. Brat Salomon jim je razložil še enkrat, da sem bila doma iz formalnih razlogov in da zdaj upamo, da bom nekaj let tukaj brez motenj. Zaploskali so mi. Nekateri so mi stekli v objem, nekateri bolj sramežljivo pozdravili… Veliko jih je in v mesecu, ki sem ga preživela z njimi, nisem uspela z vsemi dobrega stika vzpostaviti. Sploh so pa to najstniki, ki imajo posebne potrebe, kar se odnosov tiče, sploh z odraslimi, in sploh z belci, ki so jih spoznali že mnogo; sploh tisti, ki so tukaj dlje časa. Mladostniki rabijo čas, in tudi jaz rabim čas, da se jim »dokažem«, da mislim resno, da sem svoje življenje v vseh pogledih namenila njim. Za dolgo časa.

Žal je potovanje v Slovenijo in nazaj in vsa nesigurnost situacije z vizo očitno pustilo svoje sledi, saj sem bila potem prve dni bolna. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak naenkrat (dva dni po vrnitvi iz Slo) sem dobila visoko vročino (40) in bolečine po vsem telesu, tudi drisko… in sem bila dva dni v postelji. Potem sem se vrnila v akcijo, očitno prehitro, saj me je potem spet zvilo, visoka vročina kar tako in sem lahko samo ležala. Vendar sem po dobrem dnevu počitka prišla k sebi in v upanju, da sem prebolela prehod, nadaljevala z mojo jezikovno šolo in vsem skupaj. In res, od takrat sem zdrava – razen malce zvitega gležnja pri košarki.

Preden sem šla v Slovenijo, smo imeli posebne razmere v državi, kar se tiče uličnih otrok – policija jih je pobirala in odvažala kdovekam, zato so tisti na dnevnem programu »Come and see« bivali pri nas, torej tudi prespali, ne pa odhajali nazaj na ulico popoldne po koncu programa. Zdaj se je situacija umirila, državniki so ugotovili, da takšna represija ni rešitev, tudi pomembna mednarodna srečanja v mestu so se končala, zato niso več rabili skrivati teh otrok pred očmi mednarodne javnosti. Zato smo se vrnili na ustaljen program. V tem obdobju se je izkazalo tudi to, da je ta prehod, da iz ulice najprej nekaj tednov obiskujejo le dnevni program, in šele potem začnejo full-time bivati v domu, zelo smiseln in primeren zanje. Saj načeloma so bili pri nas varnejši, vendar so tudi sami rekli, da rabijo »svobodo ulice«, da so prehitro začeli bivati tukaj. In tako smo prešli na dnevni program. To pomeni, da se jih gre vsako jutro iskat s kombijem in pripelje v Bosco Children na program, potem pa okoli 17h odidejo nazaj. Za to se jim da tudi 5 Birr, kar je dovolj za avtobus do mesta, kjer jih poberemo. Ker je to mesto nekje na pol poti do moje šole, grem jaz z Angelom vsako jutro do tja (Mexico square/trg), kjer otroci pričakajo kombi in se z njim odpeljejo v Bosco Children. Ne tem trgu prespijo noč in so celi utrujeni, ko jih poberemo. Jaz jih le pozdravim, ko se vkrcavajo v kombi, potem pa oddidem svojo pot. Ker je ura okoli 7h zjutraj, imam jaz še veliko časa do pouka, ki se mi po novem začne ob 8.30. Zato namesto busa uporabim kar svoje noge in dobro uro peš hodim. Prav paše, sploh v primerjavi z urami, ki sem jih prej porabila za čakanje na avtobus in sedenje na busu. V primerjavi z Nairobijem je hoja po Addis Abebi bolj sproščena in precej varna. Sicer moraš biti previden, ker nikoli ne veš, ampak nič posebnega. Med potjo na pločnikih veliko revežev, nekateri še globoko spijo pokriti z žakli; izgledajo kot trupla, vendar so del tega mesta, kot prometni znaki, in vsi nemoteno hodijo mimo. Včasih vidim, da se začenjajo prebujati. Zgledajo da ne bi bili na pločniku na najbolj prometnega dela večmiljonskega mesta, ampak na kakšnem taboru; sploh se ne ozirajo na množico in hrup okoli njih. Spodaj je slika “spalnice”. Avtobusna postaja, kjer spijo, ko pridemo s kombijem po njih vsako jutro, se od tod dvignejo, zvijejo vreče, s katerimi so pokriti, in gremo. Na hitro sem na skrivaj s telefonom slikala. Veliko mimoidočih gleda, zato nisem hotela biti neokusna.

Tako zgleda na cesti; kaj pa pri nas? V tem mesecu sem veliko časa preživela med otroki, kolikor se je le dalo po bolezni in vsak dan, ko pridem iz šole, okoli 14.30. Na račun učenja tega, kar jemljemo v šoli, sem raje z njimi. Sicer se mi zdi, da nič ne napredujem v jeziku, ampak v odnosih pa. In to mi je je bilo bolj važno. Z vsakim dnevom sem bolj domača, z vsakim dnevom več stikov, pogovorov – kolikor se z mojim znanjem da. Pomembno se mi zdi, da vedo, da sem stalna, vsak dan. Zato tudi ko sem kam povabljena ali kaj podobnega, se odrečem, zato da sem med njimi. In veliko je bilo dni, ko ni kaj dosti osebja, zaradi praznikov, in je bila moja prisotnost ključna. Ko se skrebajo med nogometom, opazijo, da jih s košarkarskega igrišča vidim – če bi bili čisto sami, bi bilo (morda) bolj razburito. Enkrat je en mali (Habtamu) čisto ponorel zaradi konflikta med igro. Kar vpil in brcal je, napadal enega drugega in so ga probali držati stran. Potem sem ga jaz trdno prijela in odnesla malo bolj stran, ker je vse razburil in se ni mislil umirit, da bi ga lahko še kdo začel mlatit. Situacija me je spominjala na mojo Planino. Čez nekaj časa je le salezijanec Johanes prišel iz salezijanske hiše in odstranil Habtamuja, ki se je kasneje umirjen vrnil med nas in vse je bilo pozabljeno? Kot da je prišel k sebi… Sicer pa so prepiri med fanti zelo pogosti, vsakodnevni. Hitro se razburijo za kakšne malenkosti, sploh pri športu; noben noče odnehat, ko se začne z besedami in potem se razsodnost neha. Zato je pomembna prisotnost odraslih, vendar tukaj je še kako primanjkuje. 90 mladih in v najboljšem primeru sta dva zaposlena ali zaposlen in salezijanec (plus kakšn laik kot npr jaz ali Clare). In če so malo razpšeni itak ne moreš imeti pregleda nad vsemi, čeprav so načeloma ob istem času na istem kraju. A že igrišče je zelo razprostrto… Ko pomislim na število osebja v evropskih ustanovah, na normative glede na število otrok…, je tukaj to zelo problematično. Saj to je tudi en od razlogov, zakaj sem prišla sploh sem. Ker je potreba.

Vsak dan je poln zanimivih trenutkov, ki jih potem pozabim, namesto da bi jih tukaj napisala in ko se spravim pisat, mi ne pridejo na pamet. Lahko pa omenim kakšne fante. Veliko jih je te dni prihajalo k meni, ker so odkrili, da imam “zdravila” oziroma pripomočke za lajšanje njihovih telesnih težav. Nekatere se pojavijo s poškodbico, ali vnetja kože, ki začnejo kdovekako. Wendemagen je bil dva dni čisto depresiven od bolečin zaradi prsta, ki je bil otečen in negiben. Moja “Deep heat” krema, ki mi je pomagala že tolikokrat pri hrbtu in tudi pri gležnju, dela čudeže. Povoj ima pa tudi čudežni (placeb0?) učinek. Ko sem mu dvakrat namazala in povila, je šlo res na bolje in je bil hvaležen in spet vesel. Enako Yasin z gležnjem in Samson s komolcem. Malo sem ga uštela, ker je povoj odvrgel na tleh, ko mu je bilo bolje. Se je opravičil. A vidi se, da vreči smet na tla ni nič posebnega. Najhujše je bilo pri Asimu,ki je imel gnojne bule po mečih. Ves bogi je bil, še otekat je začela cela noga; ful se jim vidi, kdaj so res bolni, ker sicer so ful glasni in polni energije,ko pa nekaj res boli, pa čisto mirni. Sem mu z Bepantenom začela mazat dvakrat na dan in po parih dneh je začelo iti nazaj. Čez par dni je bil že ves “divji” na igrišču, čisto drug. Hvaležen tudi. Ima pa kar luknjice tam, kjer je bila bula, ker so bile odprte gnojne bule. Bah. Tudi pri drugih vidim takšna vnetja, vendar manjša. Gotovo gre za infekcijo, vendar iti v laboratorij je očitno luksuz. Za to je zadolžen zdr. tehnik; jaz le vskočim, ko ga ni (in to je zelo pogosto). Itak je za toliko otrok ena oseba premalo. Že če imaš dva otroka doma, je skoz nekaj, kaj šele pri takem številu.

Včeraj je prišlo v program Come and see 8 novih otrok, ki jih je Endalkachew parkrat na ulici srečal in so se pridružili ostalim petim, ki so ostali na dnevnem programu; šest jih je namreč pred Veliko nočjo vstopilo v “dom”, trije pa so nehali prihajati zaradi prepirov med njimi na ulici in tudi pri nas. Nisem točno razumela, za kaj gre, pa tudi nikoli zares ne veš, kaj je res res in kaj povejo odraslim, da so tiho. Uradna verzija ima veze s krajami drug od drugega in potem grožnjami, da bodo tega ali onega pretepli… Dereje, vodja programa, vsak dan na koncu programa, ko so stuširani in pripravljeni oditi nazaj na ulico do naslednjega dneva, vse zbere in ima “besedo za lahkonoč” – čeprav je ura šele okoli 16.00. V tem času je priložnost, da se pove, kar je treba glede na potek dneva, on jim tudi da nasvete… ki jih še ne razumem, vem pa da jim kar dosti pove – pač glede priložnosti tukaj, programa, vedenja, navad, ulice in dogajanja tam, pa tudi glede konfliktov. Žal so to otroci, mladostniki, nekateri trmasti in vztrajajo pri svojem. Npr. Babi je nehal prihajati in mi ga je zeložal. Zelo brihten fant, a zelo samosvoj in navajen, da je po njegovo. Ker mu ni ratalo zmagati v prepiru, mediacije ni želel, je rekel, da ne bo več prišel – kot da hoče na takšen način dokazati svoj prav. Na ulici je vsaj kaj po njegovo, očitno mu to bolj paše. Ne silimo jih biti pri nas, ampak morajo biti sami motivirani. Dereje dosti govori o želji po spreminjanju življenja na bolje. In tisti, ki so dovolj dolgo na ulici, in ki so na ulici predvsem zaradi revščine, so najbolj motivirani, da dejansko kaj spremenijo. In tile, ki so na novo prišli, zgledajo precej resni. Vidi se na drži. Tisti, ki pridejo kot “frajerčki”, opažam,da so precej zadovoljni s svojim položajem na ulici. So pa tisti, ki jim bolj vidiš, da so dejanske pomoči potrebni; bolj ubogljivi, radovedni v šolski klopi, vodljivi v programu… Čeprav ne gre gledati črno-belo. Agenje na primer je bil zelo prijeten, ubogljiv ipd fant, a očitno je bilo nekaj zadaj, saj se je v nedeljo, ko imajo izhod, odločil, da se ne vrne nazaj. Nase je oblekel vse obleke, ki jih je dobil pri nas in odšel na stare poti. Vse nas je presenetilo. Po drugi strani pa Gosa, ki sem ga spoznala, ko sem bila tukaj pred skoraj dvemi leti na par tedenskem dopustu. Gosa je bil takrat na dnevnem programu “Come and see” in najbolj nagajiv, tudi na ulici je bil “barabca”, dilerček, eden od vodij… skratka oseba, ki se res znajde na ulici in ki mu delo in izobrazba v primerjavi z dobičkom in avanturo bolj malo pomenita. A po vsem tem času ga srečujem tukaj, končuje mizarsko poklicno šolo pri nas in se bo v par mesecih zaposlil! Še vedno je nagajivček, zelo živahen, vodja, ampak samo v pozitivnem smislu. V delavnici zelo prizadeven, na igrišču najhitrejši (čeprav takrat na dnevnem programu skoraj žoge ni znal uporabljati – zdaj je med najboljšimi v vseh športih). Vsak ima svojo pot, svojo preteklost, svojo prihodnost, ki jo zaznamuje sedanjost. Tesfa, ki je zvesto z mano na košarkarskem igrišču vsak dan (ne mara nogometa), mi je rekel, da se bo kmalu vrnil domov in nadaljeval šolo doma. Da se tega veseli in me prosi, če mu pomagam pri angleščini. Vsak večer pride tudi v moj razred in izkoristi vsako minuto za nova znanja. Seveda je pri odnosih z vrstniki malo manj prizadeven, hitro se razburi in kar zagrabi kamen v koga… Ko sem to prvič videla, sem bila pretresena; sploh ker se tako hitro zgodi in iz “nič”. Ampak ulica ima svoje razloge in posledice; upam samo, da bo zmogel živeti pri starših. Pogosto so konflikti v družini in nezmožnost komunikacije tudi razlog, da mulc pobene na ulico. Tudi Ašenafi je rekel,da gre čez en mesec domov. On je prišel iz Come and see šele pred dobrim mesecem, vendar se ravnamo individualno; ne potrebuje vsak 3 leta, sploh če socialni delavec odkrije, da so pogoji doma ugodni in da je otrok zmožen in voljan nadaljevati šolanje doma, potrebuje le našo podporo pri tem. Veseli me, da smo samostojni pri takšnih odločitvah, ne pa odvisni od npr. državne birokracije. Ašenafiju sem za Veliko noč tudi posodila svoj mobi, da je govoril s svojim bratom. Pomeni, da so njihove vezi prisotne in dovolj dobre.

Naslednji dan so v “Come and see” prišli še novi otroci, no mladostniki; po moje noben ni manj kot 15 let star. Tako da v petek jih je bilo skupaj 20. Bomo videli, koliko jih bo v ponedeljek od teh prišlo ponovno. Verjamem, da večina. Saj smo imeli po programu, pred odhodom nazaj na ulico, zopet pogovor v krogu in so kar sodelovali. Vsak povedal kaj o sebi, iz kje je, koliko jih je v družini in kaj mu je bilo všeč ta dan na programu. Kakšen je tudi povedal, da mu je všeč, da dobi ponovno možnost za izobrazbo in da ni droge (cigaret) in podobnih stvari. Dereje seveda doda svoje napotke, kjer razlaga določene dele programa, interpretira, spodbuja, daje navodila… Npr. kako sledimo programu, igram, skrb za čistočo, kako se vesti na ulici in predvsem, kaj jih čaka kasneje, če bodo dobro sodelovali tukaj na dnevnem programu. Nekateri so res poškodovani od življenja na ulici, najbolj trpijo njihove noge,prsti ranjeni, glivice in še kaj… ker so vsi samo v natikačih. Med tem ko so na dnevnem programu pri nas še ne dobijo novih oblek in čevljev, iz različnih razlogov; eden razlog je, da bi potem to bil razlog, da pridejo, ne pa želja po spremembi življenja.V tem primeru bi hitro prišli in še hitreje odšli – ko bi dobili vse, kar se dobiti da. Tako pa pridejo res motivirani za kaj več. Drug razlog je, da vse, kar je novejšega, na ulici hitro prodajo za majhen denar, ali pa je ukradeno, tako da nima smisla. Ko pa pridejo v dom k nam, po kakih dveh mesecih, dobijo vse: čevlje, superge, natikače, majice, srajce, hlače, spodnje perilo…in še kaj. To jih res spremeni. Na dnevnem programu imajo pa enkrat na teden pranje oblek, zašijejo si tudi vsak dan lahko. Eden mi je ponosen pokazal nove hlače, ki mu jih je nekdo na ulici podaril. Si predstavljam, da kak dobrotnik, ki se mu je otrok zasmilil. Saj je res tak mali, da se ti zasmili.