nedelja

Danes je nedelja, ko so fantje na izhodu. Okoli sedmih zjutraj po zajtrku odidejo ven, kamor hočejo. Lepo nedeljsko se oblečejo, ker nočejo biti (več) videni kot ulični otroci. Marsikateri ima mobitel, slušalke… in se lepo zlijejo z okolico. En večer prej dobijo nekaj denarčkov za izhod; načeloma je denar za bus, če hočejo kam dlje, lahko ga porabijo za kaj drugega ali celo prišparajo, čeprav gre za nekaj birrov. Tudi telefoni in elektronika je spravljena v pisarni in lahko dobijo pred odhodom, in potem zopet vrnejo. To je dan,ko imam jaz čas za počitek, učenje, klepet z domačimi po skypu ali vibru. Danes sem imela v Goteri sestanek s Salezijanci Sotrudniki, prvič. Bilo nas je sedem ali osem, začenši z mašo. Štirje iz skupine smo iz Bosco Children! Dereje in Aselefech, jaz in Alem, ki je pri nas čistilka. To je zelo spodbudno. Jaz sem na srečanju podelila svoje izkušnje iz Kenije in Slovenije kot Sotrudnica, predvsem kar se srečanj tiče. Tukaj imajo zelo kratka srečanja in baje je skupina zelo raztresena in nimajo skupnih aktivnosti, zato so mene spraševali za nasvete in naslednje srečanje bom pripravila jaz. V mislih imam brainstorming, kaj bi kot skupina lahko skupaj počeli, v skladu z našim statutom ipd. Naslednje srečanje bo v začetku junija, avgusta celo duhovno obnovo.

Ob 17.30 se smejo fantje vrniti v ustanovo. Naredijo vrsto, da so pred vstopom pregledani. Oddajo telefone in ostale stvari… Jaz vedno ob tem času pridem, da sem na vhodu, ko vstopajo, pomagam pri pregledu oziroma zapisovanju, kaj dajo za spravit (telefoni, katere znamke, slušalke, denar…). Verjetno kaj vseeno uspejo notri pretihotapit, saj jih npr. v čevlje ipd ne pregledujejo. Upam,da ne vnesejo kakšne droge, iluzija bi bilo pričakovati,da so vsi popolnoma čisti. Veliko pa jih ima lizike, čigumije ipd, večinoma se čez dan šetkajo v soseski, večina jih ob 12h pride v ustanovo na kosilo in po kosilu odidejo v Don Bosko Mekanisa, ki je kaka 2 km oddaljen oratorij in se vsako nedeljo pride veliko mladih iz blizu in daleč. Tu igrajo različne igre, gledajo lahko tudi filem, ki se odvija v veliki dvorani. V Mekanisi živijo tudi moji italijanski prijatelji, Laura, Stefano, Francesca in avstrijske prostovoljke; tam sem bila ta teden na obisku, da smo praznovali moje delovno dovoljenje. Skratka, vesela sem, da naši fantje gredo tja ob nedeljah. Nekateri gredo pa tudi dlje, na trge, kjer je bil nekoč “ulični dom”, obiščejo stare prijatelje…

Včasih se kdo lahko tudi NE VRNE, in to je zelo “nevarno”, saj je pot nazaj v ustanovo zelo težka.Po pravilih mora potem vse prejšnje korake ponoviti, če res hoče nazaj priti. Abera se ni vrnil. Prijeten fant, a tudi konflikten, razburljiv… vsekakor nihče ni pričakoval, da se ne bo vrnil. Komaj kaka dva meseca je pri nas. Ravnatelj salezijanec je rekel, da včasih, ko kdo takole zabrede in se v nedeljo ne vrne nazaj, gre on sam z avtom na ulice poskusit poiskat in mu dati priložnost, da razmisli in popravi napako, preden se začne ponedeljek in realnost…

Nedelje je že zdavnaj konec, nov teden se je začel včeraj,le da pišem z zamikom. Včeraj zjutraj smo šli na ulico, tokrat je prišlo še več fantov. Brat Endalkachew se je na nočnem uličnem obhodu vnaprej z njimi dogovoril, da se lahko pridružijo dnevnemu programu. Mislim, da jih je bilo vseh skupaj 25! Prav tako naslednji dan, torek! Pomeni, da so res motivirani. Večina jih je kar velikih, le en je manjši, okoli 11 let, drugi so po moje vsi nad 14. Vsi skupaj so imeli dnevni program, pouk, delavnica, higiena, hrana, igre z vsemi ostalimi v Bosco children… Ob 15.30 pa smo se usedli v krogu in kot je v navadi skupaj zaključili dan. Ker je toliko novih, smo imeli spoznavanje. Vsak je povedal ime, od kod prihaja, koliko otrok je v družini, v katerem delu Addis Abebe “živi” – na katerem trgu, ulici…,s katerimi drugimi mladostniki, koliko časa je na ulici ipd. Nekateri so nekaj mesecev, nekateri do dveh let, tako vsaj pravijo. Dereje,ki je vodil pogovor, je vprašal, če želijo kaj deliti iz življenja na ulici. Eden, Bruk po imenu, je vstal in rekel,da bo kar v imenu vseh povedal, da so izkušnje na ulici slabe, da so pogosto pretepeni, tudi s strani policije; da jih ljudje zmerjajo… In da je Don Bosko njegovo zadnje upanje. Kar dolgo in zložno je pripovedoval, jasno. Nisem imela občutka, da je nek zasvojenček. Otroci, ki jih vidim na ulici, ko hodim skozi mesto, so zadeti – vidi se jim na obrazu in hoji, in imajo pred nosom flašo lepila, ampak očitno se za k nam tile spravijo k sebi. Seveda jih Endalkachew (in še kak naš socialni delavec) prej srečuje ob večerih na ulici in jih pripravlja na ta korak, tako da je to najbrž zato. Komaj čakam, da uspešno končam jezikovni tečaj, da jih ne bom videla samo ob prihodu zjutraj na bus in ob odhodu, ampak bom lahko izvajala program zanje. Zdaj se zanje učim in mučim v svoji šolski klopi. Moram si ponavljati, da je tudi to zanje. Na daljši rok…

Medtem se je teden odvil, je že sobota. Vsak dan so vsi tile prišli zjutraj in bili na programu. Včeraj jih je bilo skoraj 30. Žal traja nekaj dni, da se temu prilagodi tudi organizacija in morda preverimo kapacitete kadra! Dopoldne en sam človek za celo skupino… ni ravno učinkovito. Jaz, kot pravim, pridem šele pozno, ko skoraj že odhajajo. Ta teden so bili tudi študentje socialnega dela in so priskočili. En fant, ki je od prejšnje skupine, torej je v tej skupini 30ih že “starosta”, se je grdo vedel na začetku tedna. Ašenafi mu je ime. Včasih se kakšen hoče postaviti pred novimi in začne po svoje “furat” program. Fant mi deluje tudi nekam zmeden, kot da včasih ne ve, kje je. Sicer pa ni slab, čisto prisrčen, samo treba ga je prizemljiti. Dereje to včasih naredi tako, da jim reče, da kakšen dan ne sme priti na program. In tako mislim da v sredo, četrtek in petek ni prišel. No, bil je tam, ko se njegovi kolegi vkrcajo na naš bus (in kjer se jaz izkrcam v šolo), ker tam tudi spijo! No, bil je tam, ko se njegovi kolegi vkrcajo na naš bus (in kjer se jaz izkrcam v šolo), ker tam tudi spijo! Avtobusna postaja (2×3 metre) je dejansko njihova spalnica. Drugi vstopijo v naš bus, Ashenafi pa ostane tam in dan preživi po svoje. In v petek, ko sem se vračala iz svoje šole, sem ga srečala na ulici. Zelo prisrčno je bilo in tudi fajn, da jih vidiš tudi zunaj ustanove! Jaz od svoje šole pa do »Mexico square« postaje hodim peš (v obe smeri, ker 1-urna hoja je časovno skoraj isto kot vse čakanje na bus in prebijanje busa skozi promet). Sem bila že skoraj tam, ko je začelo deževati, jaz pa brez dežnika. Sem nekaj vijugala med strehami, po natrpani ulici, ki spominja na našo Slovensko ali Dunajsko. In naenkrat zaslišim,kako nekdo kliče moje ime! Pogledam v tisto smer in zagledam Ašenafija, ki teče proti meni čez široko cesto v dežju. Oba sva bila zelo vesela srečanja. Čeprav se pogosto vidimo v Bosco Children, ampak takole zunaj je vedno nekaj posebnega. Morda zato, ker vidijo, da si jim naklonjen tudi »zunaj«, ne pa le znotraj ustanove, ker pač tam delaš. Sredi gužve ljudi, ki iščejo zatočišče pred dežjem sva stala pod metro-viaduktom in se pogovarjala. Z njim je bil še en fant (na ulici itak nikoli niso sami!) in kasneje je pristopil še en. Ostalo pa množica ljudi, ki je z zanimanjem opazovala. Navadno vidijo ulične otroke, ki tečejo za belcem, da ga kaj prosijo in le-ta bodisi ignorira ali reče kaj v angleščini itd… in čimprej stran, ker hitro lahko ostaneš brez svoje lastnine. In potem sem bila tu jaz, ki sem se v dežju, po enourni hoji, v amharščini pogovarjala z njimi, prijazno in resno, kot se pogovarjajo prijatelji, ko se srečajo na ulici. Sem rekla, da ravno prihajam iz šole, v Aratkilo, peš. Se je prijel za glavo: »Peššššš od tam?!« Smešno, ko se ulični otrok, ki je vsega hudega vajen, zgrozi ker sem pač eno uro peš hodila. Mislim, da na nek način na ulici živijo lagodno življenje, vendar v drugačnem smislu, kot to poznamo mi. V smislu, da preživijo dan čisto po svoje, nihče jim ne ukazuje, iščejo ugodje. In vsak ulični otrok ima svojo Bazo, v kateri spi, kjer išče hrano, fehta, se igra, drogira z lepilom v plastenki … in se ne meni za nič in nikogar. Edina težava je dež, kadar je. Zato imajo vsi otroci pred vstopom v Bosco Children kar težavo, da se navadijo reda in programa, ter vsega, kar spada zraven. Sem rekla,da v ponedeljek spet pride k nam (njegova »kazen« se izteče), pa je vprašal: »Kateri dan pa je danes?« Haha, sem si mislila; saj njim ni važno, kateri dan je! Kako bi torej lahko vedel!

Ko to pišem, je že (spet) vmes nekaj dni minilo in Ašenafi je spet vsak dan z nami na dnevnem »Come and see« programu, se zjutraj z ostalimi vkrca na bus na Mexico Square, od koder jaz nadaljujem svojo pot v svojo šolo. In ko se popoldne vrnem, me je on posebej vesel, saj ve, da vsak dan veliko prehodim in se učim v oddaljeni šoli, da bom lahko kasneje boljše z njimi delala in komunicirala. In da se jim vsako popoldne pridružim na programu takoj, ko se lahko. Saj tudi drugi vedo, da hodim na jezikovni tečaj in da zato nisem z njimi dopoldne, ampak on je nekako bolj ponosen, da ve več kot ostali, haha. In me vedno vpraša: »Kako je bilo v šoli?« In v vedenju na programu se je tudi izboljšal.

Velikokrat se počutim čudno, ker toliko časa preživim zunaj Bosco Children (zaradi vsakodnevnega tečaja), vendar se vedno bolj opominjam in zavedam, da je tudi to del služenja njim in da se učim izključno za njih in še kakšen mesec, pa bom vedno z njimi; jih bom razumela in oni mene. Čeprav je jezik res zelo težak in še zdaj po dveh mesecih učenja skoraj nič ne razumem, če govorijo v naravni hitrosti, ne pa zame prilagojeno. Baje je to med petimi najtežjimi jeziki na svetu. Se ne čudim ;(

Medtem pa se ostali fantje (domovci) bližajo koncu šolskega leta, ki je tempirano podobno kot pri nas. Vendar tukaj seveda ni takšnega poletja in počitnic kot v Sloveniji. Namreč začenja deževna doba, že sedaj skoraj vsak dan dežuje po malo ali na kratko; od junija do septembra pa menda fejst uliva vsak dan in tudi ohladilo se je že. Tudi pravih počitnic ni, saj nimajo kam iti. Zato se program nadaljuje normalno: pouk in delavnice. Ko so v Evropi počitnice, pride vedno kar nekaj prostovoljcev iz Italije in pripravijo tudi kakšen bolj zabaven program za njih, tako da je kljub šoli kakšno popoldne bolj igrivo. Za nekatere pa konec šolskega leta pomeni tudi zaključek Bosco children in začetek nečesa novega! Pomemben del našega programa, najpomembnejši, je reintegracija; na tem se dela vsa leta, ko so z nami. Postopoma gredo na krajši ali daljši obisk v svojo družino, če jo imajo (pod spremstvom socialnega delavca) in če je stik znova dober, se dela na tem, da se vrnejo domov. Predvsem ti, ki zaključijo poklicno izobrazbo pri nas. Vsaka smer traja dve leti in potem dobijo certifikat in se lahko zaposlijo. Bosco Children jim pomaga najti službo, nekateri gredo delati tudi tja, kjer so bili na praksi … Pri nas se namreč izučijo lesarstva, kovinarstva, usnjarstva, kuhanja, avtomehaništva in v tem kasneje najdejo tudi poklic. Res koristna popotnica v življenje. Poleg znanja dobijo s sabo tudi nekaj materialne pomoči, odvisno od razmer, v katere se posameznik odpravlja. Bodisi finančna pomoč za najemnino, če je potrebno, ali če družina potrebuje kaj drugega, da bo življenje za vse lažje. Navadno je namreč revščina razlog, da otrok odide v Addis abebo; da so ena lačna usta manj doma. Nekateri so v mesto prišli od več kot 600 km daleč… Tisti, ki nimajo družine oziroma so vezi tako načete, da ne more z njimi živeti, ali je bolj razumno, da začne popolnoma samostojno, dobi materialne stvari za življenje (posoda ipd) in pomoč pri najemnini za kakšnih pol leta ali več. Svetuje se, da po dva ali trije skupaj najamenjo stanovanje (bolj sobo!), zato da je prehod lažji. V tem obdoju, ko se čas odhoda bliža, se vidi, kako se ti, ki zaključujejo tukaj, med odmori združujejo v skupinice in debatirajo; napol zaskrbljeni, zamišljeni… večinoma pa kar nestrpno pričakujejo novo življenje, za katerega so se pripravljali pri nas. Veseli me, da je ta prehod zelo podrobno vključen v Bosco Children; da se jih pripravlja ves čas njihovega bivanja na kvalitetno življenje v družbi. Kot je Don Bosco v svojem času vzgajal v “dobre kristjane in poštene državljane”. Za njih socialni delavci vzpostavljajo ponoven stik z družino, ki so ga večinoma prekinili. Skupaj z njimi gredo domov, pa četudi 800 km daleč, sploh prvič, ker je za mnoge zelo stresno in sami ne bi zmogli. In to dvakrat na leto. Tisti, ki morejo, ostanejo doma več dni… Enkrat na teden imajo tudi možnost od nas poklicati domov, da se stik ohranja… Reintegracija je tudi velik zalogaj za ustanovo, in redko se najde kdo od zunaj, ki je pripravljen to finančno podpreti. Za desetine otrok prevozi (in za njihove spremljevalce), spanje na poti, ki traja več dni, hrana, materialna pomoč, finančna pomoč…