REINTEGRACIJA, UČENJE IN ŠE KAJ

Se že spodobi, da se malo oglasim, da spominov ne ohranim samo zase. Res se mi ni lahko spravit pisat, ker če je kak prosti trenutek, npr. ob nedeljah, ga raje izkoristim za učenje ali druženje s kom drugim kot v ustanovi… Ampak danes moram izkoristiti, da imamo po enem tednu spet internet, jutri ga menda ne bo več. V teh dneh se zaključuje šolsko leto tudi v Etiopiji in so tudi izpiti, kot pr nas npr. matura. Pred leti so izpiti izpolzeli v javnost in povzročili goljufije in so morali vse skupaj še enkrat ponoviti. Zato od takrat dalje v času izpitov po celi državi odrežejo internet, da kao ni mogoče poslati izpitov. Tako pravijo, kdo bi vedel,kaj je v tako ogromni državi dejansko res. Vsak drugi dan nimamo elektrike (si pomagamo z generatorjem, ki je zelo drag) in še kaj bi se našlo, brez česar se da preživeti. Pa še računalnik mi razpada.

Kot rečeno, se šolsko leto zaključuje in pri nas je to obdobje, ko nekateri zapustijo ustanovo. Za to so namreč tukaj; da se jih usposobi za odhod, bodisi v družino, bodisi na svoje. Najbrž sem o tem že pisala, ko so se pripravljali, zdaj pa jih dejansko vidimo odhajati. Abba Yohanes se je ravno vrnil iz 2-dnevne poti, kamor je odpeljal kar nekaj fantov in sicer v njihove matične družine, daleč na podeželje. Pripovedoval je, kako so matere od sreče jokale, da se je izgubljeni sin vrnil. Revni in preprosti domovi, le od enega družina je zelo dobro situirana. Lepa hiša, starši s službo… Se seveda postavi vprašanje, zakaj je šel v Addis na ulico živet! Pravi, da so ga pač prijatelji prepričali, in je šel. Oditi je lahko, vrniti se je pa težje. In k temu jim mi pomagamo. Prav tako družini finančno pomagamo, predvsem, da lahko izobrazi otroka do konca, ne da bi spet rabil hodit na ulico delat in iskat preživetje. Tako je s temi, ki se odločijo, da nadaljujejo izobrazbo. Več je takšnih, ki so dovolj stari, da začnejo delati in se pri nas za to tudi usposobijo. Dawit je zaposlen pri nas, da jim najde službe, predvsem v Addis Abebi, v različnih podjetjih in tovarnah. In tako so šli Mikias, Gosa, Abdikarim, Meseret, Sinaumo… Z našo pomočjo najamejo preprosto sobo z opremo za dostojno življenje in ko zaslužijo, se preživljajo sami. Komaj nekaj dni jih ni, a so se vrnili pozdravit in povedat, kako se imajo. Ob sobotah popoldne so prosti in vedo, da je tudi pri nas prosti čas za igre in druženje. Lepo jih je videti, ko pridejo ponosni povedat, da se imajo dobro, da si sami kuhajo ipd. Ko jim pomagamo najeti sobo, jih spodbujamo, da se združijo po dva ali trije in gredo živeti skupaj. To je od vedno bilo tako, ker jim je tako lažje zaživeti in prebiti težak začetek. Sami se organizirajo in odločijo, kako in kaj, kdo bo s kom stanoval itd. Me zanima, kako poteka njihov dan dejansko. Me pa veseli, da imamo tako dober sistem, od ulice naprej. To sicer zelo veliko stane, večina ustanov, ki sem jih videla, vključno s Kenijo, si tega ne more privoščiti. Eno je preživeti otroke znotraj ustanove, z vsemi stroški izobrazbe, preživetja, zaposlenih … Drugo je pa poskrbeti za njih, ko in da odidejo v življenje in družbo. Že voziti jih v domove v tako ogromni državi je drago, s tem, da vsak otrok mora domov na obisk vsaj dvakrat v času bivanja pri nas – jih tudi pri tem mi financiramo. Najem sobe, šolnine, finančna pomoč družini, nakup materiala (posoda, jogi…), prevozi… in še marsikaj, je drago, a prepotrebno, da mladina normalno zaživi. Preprosto, a »normalno«. Ustanova potrebuje finančno podporo pri tem, saj je lažje najti donatorja za gradnjo učilnice kot za takšne stroške. Zato bomo zaprosili za pomoč tudi našo misijonsko pisarno MISSIO Slovenija. Upam, da z mojo pomočjo uspe nadaljevati to pomembno delo.

Sicer še vedno hodim na jezikovni tečaj. Mnogokrat se počutim, da je to izguba časa, a še dva tedna bom hodila, potem pa kar bo pa bo. Želim si biti full-time tukaj, ne pa le pol dneva, ko se vsa utrujena vrnem iz šole, po dveurni poti. Jezik je tako zakompliciran, da težko opišem. Dovolj dolgo se učim,da vem, kako malo vem in kako težko je. Če pa dejansko napredujem, pa lahko samo upam in bom videla s časom. Govorim, kar je potrebno, preprosto; ko oni govorijo, še malo ni preprosto in se čisto izgubim. Vsaj pisava mi gre dobro in ob sobotah učim dva fanta, ki imata resne učne težave in čez teden v šoli zaradi tega nagajata. Kako ne bi, če pa nič ne razumeta, nikoli nista hodila v šolo, prihajata iz druge jezikovne skupine… In nista edina, samo onadva imata še dodatne učne težave za moje pojme, pa motnje pozornosti… Ampak zvečer pa oba hočeta biti na mojih urah angleščine, kar pa spet nima smisla. Sicer jima dovolim, da sta zraven, ker ni lepo odbiti koga, ampak učenje angleščine pa nima največ smisla, če še svojega jezika ne znata. Zato sem se pred nekaj tedni odločila, da jima vsaj ob sobotah pomagam pri amharščini (pisavi in branju), in samo njima, ker v skupini onadva ne funkcionirata. Med tednom pa k moji večerni uri angleščine prihaja deset in več fantov, kar tudi ne omogoča individualnega pristopa, čeprav se trudim, ker so si med seboj zelo različni po znanju in zmožnostih. Zadnje tri sobote sem ju učila samo nekaj par črk, ki so si med seboj podobne, da bi si jih onadva lažje zapomnila in usvojila sistem za ostale črke, vendar je zelo težko. Z najrazličnejšimi prispodobami in metodami se trudim, a po nekaj minutah že pozabita za kaj je šlo in začneta ugibati, ko ju vprašam, kako se nekaj izgovori. Včeraj se mi zdi, da je bil napredek in je vsaj Tesfahun pokazal, da razume in ve, kaj govori, da ne ugiba in prešteva. V šolah jih namreč učijo na pamet, ne pa razumevanja, jaz pa bi rada, da prepoznata črko kot črko, ne pa da preštevata po vrsti, katera naj bi bila. Tudi kak od drugih fantov bi rad bil zraven, ker so pač radi zraven, vendar vztrajam, da sta samo onadva, da imata vsaj nekaj koristi, ker v razredu sta definitivno prikrajšana za to, kar dejansko potrebujeta. In seveda se jima fajn zdi, in sta zelo pridna, delata več kot eno uro, čeprav sicer veljata za “poredneža” in kao ne zmoreta biti pri miru.

Omenjam večerne ure angleščine, ki so mi zelo ljube. To je postal nekakšen moj mali klub, kjer so dostikrat stalni fantje, vsakič pa pride še kak nov. Pravijo, da sem zelo dobra učiteljica. Še celo tukajšnja učiteljica angleščine me je pohvalila, da otroci od nekod veliko znajo in so se pohvalili, da od mene. No, ne vem, kaj jih potem ona uči, ponavljanje in učenje na pamet pač ne obrodi sadov. Jaz jih učim samo osnove in jih ponavljam in skrbim, da vsi prisotni znajo tistih par stvari tega dne. In vsako stvar seveda prevedem tudi v amharščino, kar jim je ful v pomoč in tudi sodelujejo pri tem. In vsakič vnesem še kako zanimivo metodo; preprosto a drugačno,kot so vajeni, ker pouk je v afriških šolah predvsem disciplina, ponavljanje, prepisovanje, učenje na pamet… Mi najprej ponavljamo nove besede ali besede od prej, jih uporabimo na različne načine, potem pa jih popestrimo s križanko, ali s pantomimo, ali z vislicami na tabli, ali z branjem in poslušanjem… Najprej sem mislila, da bo poučevanje bolj individualno in sem skušala omejiti na število pet, a nisem imela srca, da bi jih odvrnila in dovolim toliko, kolikor je prostora, če le ohranjajo red in me ubogajo. V neredu se ne more nihče nič naučiti in se res trudijo, čeprav otroci so pač otroci in jih hitro zanese v glasnost, vendar si štejem v čast,da me upoštevajo, ko jih opozorim in se opravičijo. V dvorani zraven so namreč drugi in ne smemo motiti z glasnostjo. Pri ugibanju pantomime je težko šepetati! Abraham je fant, ki od začetka vedno prihaja in mi to tudi s ponosom pove. Zato se včasih dolgočasi, če ponavljam kaj od prejšnjih lekcij, ker drugi še ne znajo, on pa je že usvojil in je precej bistrejši od drugih. Vendar če želi biti tu, naj bo. Se je zelo navezal name in enkrat je bil jezen, ker se mu nisem posvetila, kot bi on želel (sem igrala pingponk z drugimi, ko me je on klical nevemkamže). Je to dojel kot zavrnitev in bil jezen, jaz pa skušam vsem nuditi enako pozornosti, ni dobro če se več posvečaš samo določenim. In zaradi tega se kar par tednov ni z mano pogovarjal, vendar je prihajal na moje ure angleščine! In je kao ignoriral in hkrati sodeloval… Hecno je bilo, a je nekako predelal in zdaj je spet vesel in klepetav okoli mene, na urah pa mi pomaga, če je treba kaj prevesti… Je očitno dojel,da sem tukaj za vse in da to ne pomeni zavrnitve. Enkrat me je poklical “mother”, drugič “sister”, skratka me ima za svojo. Me pa veseli, da si tudi drugi, ki so bolj sramežljivi, naredijo korak in pridejo k uram angleščine, čeprav niso obvezne. Dejansko se želijo naučiti, čeprav zame učenje ni le učenje, ampak je spoznavanje,navezovanje stika, pot do njih in pot do mene. Kdorkoli je bil pri meni v razredu, mi je gotovo bližje kot drugi. Vsak ima enako možnost priti. Se pa pozna, da jih je kakšnih dvajset odšlo (reintegracija). Tudi v jedilnici in na igrišču se pozna, da jih je manj. Preden so začeli odhajati, sem jim pa podarila kulije. Namreč pri mojem pouku vedno prinesem kulije na uporabo, da lahko sodelujejo pri moji uri, in ga želijo obdržati. Vendar ne dovolim, ker se mi ne zdi prav, da bi posameznik dobil nekaj, drugi pa ne. So pa pisala problematična, ker jih izgubijo, ukradejo… Če nimajo pisala pri pouku imajo potem težave… In sem se odločila, da vsem podarim kuli, kot sem to delala v Keniji, vsakič ko sem se vrnila iz Slovenije (1x letno). In tako sem s pomočjo donacij iz Slovenije kupila 90 kulijev, kar je prišlo okoli 50 Evrov in pred dvema tednoma sem jim jih razdelila. Bilo je pri večerji in pred večerno učno uro. V tem času, pred večerjo, se jim navadno kaj pove (ravnatelj Yohanes ali brat ali soc.delavec) in zmolijo. Tokrat sem jim jaz povedala, da: me marsikdo prosi za kuli ampak da jaz nikoli ne želim nečesa dati samo enemu, ker imam vse enako rada (ne pa nekoga bolj in bi zaradi tega dobil – čeprav mnogo prišlekov ravno to naredi). Vendar razumem,da kuli je potreba in tudi ko sem delala v Nairobiju, sem enkrat na leto vsakemu dala kuli. Da sicer ne dajem stvari, ker pač nimam denarja, da bi jih kupovala, in ker stvari se uničijo, jaz pa dajem sebe celo. Vendar kuli je potreba in zdaj so izpiti in mnogi odhajajo… zatorej jim podarjam kulije. Zelo so bili ganjeni po mojem govoru in darilu, vsak se je res lepo zahvalil. Kako preprosta stvar je kuli, pa vendar tukaj tako cenjena. Veseli me, da imam vsaj nekaj sredstev, da lahko odgovorim na kakšno potrebo, če jo vidim. MEd tem mi je npr. zmanjkalo tudi povojev, kreme za udarce in sem s tem denarjem tudi to kupila v lekarni, ker poškodb je še vedno veliko in se dosti name obračajo. Zato imam v žepu vedno te pripomočke in jih oskrbim tudi v jedilnici, če je treba, ali direkt na igrišču… Stand-by-nurse, ali “Doctor Polona”, kot me je Mikias poklical :).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s