Odkar sem nazadnje pisala sicer ni minilo veliko časa, vendar se je vmes vseeno marsikaj zgodilo. V soboto pred enim tednom smo imeli zaključno slovesnost, »Graduation«, ker se zaključuje šolsko leto. To je posebej pomembno za učence naše tehnične šole, med katerimi so mnogi naši, pa tudi zunanji študentje (ki pridejo vsako jutro na pouk in niso ulični otroci, ampak učenci pač). Šola je državno priznana, zato so imeli v zadnjih tednih izpite z zunanjimi ocenjevalci oz. komisijo iz različnih področij (avtomoto, kovinarska, usnjarsko, lesno…). In vsi so uspešno opravili zaključni izpit in so pripravljeni na resno delo. Našim smo našli tudi službe v Addis Abebi in po izpitih so eden za drugim odhajali, pripravljeni na samostojnost. Da jim je lažje živijo blizu drug drugemu, vsaj z nekaterimi. Dvakrat se mi je zgodilo, da sem jih srečala sredi mesta, ko sem se vračala iz moje jezikovne šole. Kakšno veselje in presenečenje, in predvsem ponos, ko ti povejo, da jim gre dobro in da imajo ravno odmor za kosilo in da se morajo hitro vrniti nazaj na delo. Ko grem čez trg je ura ravno okoli 13h namreč. Face so. Sicer je naš namen jih pripraviti do tega, da si kosilo pripravijo sami doma prej in ga prinesejo s sabo, ker je sicer predrago, a to morajo izkusiti na svoji koži (npr. kaj pomeni šparati). Na začetku se jim zdi najbrž fajn iti »ven jest«, sploh ker v prvih mesecih imajo še našo finančno podporo, da je začetek samostojnosti lažji. Vendar po parih mesecih morajo biti samostojni in plačo razdeliti čez mesec.
V soboto smo imeli torej slovesnost, bilo je lepo, veliko gostov od zunaj (ker so tudi učenci tudi od zunaj), naši fantje so veliko nastopali (ples, cirkus), podeljenih je bilo veliko nagrad, kar se mi zdi zelo lepo. Za prva tri mesta po pridnosti in uspehu v vsakem razredu in še veliko drugih (vsega nisem razumela). Tudi jaz sem imela čast podeliti nagrade najboljšim. Skoraj vsak fant je dobil kakšno nagrado, kar jim je res spodbuda.
Na isti dan, ko smo se veselili, pa so se na drugem koncu dogajale grozote. Poskus državnega udara, ustrelitev petih pomembnih državnikov, ki pripadajo vladajočemu plemenu amhara, s strani pripadnikov drugega največjega… ki očitno ne ceni miru in želi prevlado… Po atentatih v državi vlada žalost in razočaranje. Povsod veliko vojakov, kar vidim predvsem ko hodim skozi mesto, po radiju samo žalostna glasba, novic pa zelo malo. Tudi od interneta smo odrezani; kao z namenom, da se prepreči še kaj in zavaruje za vnaprej, vendar pravijo tudi da zato, da ljudje ostanejo nevedni; vlada je zavita v molk, no zdaj nekaj dni kasneje je že kaj več glasu, sploh na pogrebih teh ljudi se je veliko govorilo, vendar vseeno zelo malo resnih in verodostojnih informacij. Ko to pišem, še vedno ni interneta, a upam,da bom lahko kmalu prenesla na blog, kar pišem v wordu
Včeraj sem zaključila jezikovni tečaj in nekakšna utrujenost me je preplavila. Štiri ure na poti vsak dan ni enostavno. Poleg učenja in poučevanja zvečer in drugih dejavnosti s fanti. Sicer ne govorim in ne razumem jezika kot bi želela, samo osnovno, v upanju, da med prakso in stalno prisotnostjo med ljudmi in poskušanjem, bom udejanjila vse znanje, ki je zdaj v mojem zvezku. Vem,da se ponavljam, a res je zapleten jezik. Moram pa imeti disciplino, da se učim tudi sama, vsak dan po malo, obnavljam, kar je v zvezku in delam vaje. Sicer bom pa čez dan pomagala pri različnih stvareh in bila na sploh več prisotna, le dvakrat na teden moram v inšpektorialno pisarno, kjer se pišejo projekti in sploh pisarniško delo za vse hiše v inšpektoriji, da bom pomagala tam. Ta teden sem tudi dokončala prošnjo za financiranje našega projekta »reingegracija«, ko vozimo fante po državi nazaj v njihove domove. To je namreč zelo drago in težko je najti sponzorja, ki bi pokril samo to. Sem vse stroške seštela in pride na leto več kot 10 tisoč evrov! Fantov veliko, država ogromna… izračunaj, dvakratletno poti opravljene s socialnimi delavci. Je pa zelo pomembno iti. Melkamu je videl svoje starše po sedmih letih! Sploh ni prepoznal hiše baje, v teh letih se je namreč veliko spremenilo. En fant je odkril, da v času, ko ga ni bilo, je umrla mama in zdaj je ostal pri sorodnikih. Drugemu je v njegovi odsotnosti umrl brat… Ko odidejo na ulico, izgubijo stik. Občudujem socialne delavce, ki zelo požrtvovalno gredo na pot, pa sploh ne morejo vedeti, kaj naj na cilju pričakujejo. Aselefeč je pripovedovala, da je od Ubeja hišo in starše komaj našla, v popolnoma odročnem kraju, nekaj desk zbitih skupaj, popolna revščina. Zato je ubogi fant tako priden tukaj, res prizadeven pri vsem, kar počne: katerakoli igra, učenje… Tisti, ki so ušli iz manj revnih družin ali nekateri celo iz skoraj premožni, so manj pridni, opažam. Tisti najbolj revni se bolj zavedajo potrebe po trdem delu, zopet se mi dokaže, kar sem ugotavljala že pri delu z mladimi doma: da materializem ne prinese nič dobrega. Čeprav seveda ne gre posploševati.
Polona v Etiopiji 