tukaj smo

Vsaj nekaj utrinkov iz vsakdana… V prejšnjem zapisu pred nekaj tedni sem napisala, da se nekaj fantov pripravlja na vstop v dom Bosco Children, prestop iz dnevnega programa Come-and-see. Je bilo res zanimivo spremljati njihovo pripravo in sam vstop. Imeli so tudi zdravniški pregled, sestanek z našim osebjem (socialnimi delavci in učitelji), da so jim dali zadostne informacije in jih dodobra spoznali, jaz sem jim v skladišču pripravila obleke in druge osnovne stvari, ki jih dobijo ob vstopu: dvoje hlače, dve t-shirt, dvojno spodnje perilo in nogavice, brisačo, rjuhe, odejo, higijenske pripomočke, dvoje čevlje, pulover, natikače, kratke hlače; po enem mesecu v ustanovi dobijo še dodatne obleke, saj se po enem mesecu baje pokaže, ali misli kdo res ostati, ali pride samo zaradi stvari in zapusti ustanovo in se vrne na ulico, kjer jih proda. Na dan vstopa so imeli še en sestanek s svetovalcem Gezawom, ki jim je  program in pravila v domu še enkrat razložil, potem pa smo jih pospremili do spalnic. Niso dobili vsi postelje v isti spalnici, ker bi tako ustvarili svojo »kliko«, ampak so se porazdelili. V vsaki spalnici je skoraj 20 postelj (pogradi) in v vsako so šli po dva skupaj – tako se pomešajo z drugimi. Vsak je torej dobil svojo posteljo, za mnoge je to prva postelja po zelo dolgem času, ali celo prva prava postelja nasploh! Sem jim pomagala postlati, saj logično, da niso najbolj spretni pri tem. Do sedaj so imeli na ulici samo kos blaga ali v najboljšem primeru odejo, s katero so se ponoči ovili na kakšnem pločniku. In sem jih učila napeti rjuho, kot to znajo tisti, ki so že dlje v našem domu. Dobili so tudi po dva ključa: enega za omarico v spalnici, kamor spravijo obleke in en ključ za omarico v učilnici (za knjige). Tudi ključ je pomembna stvar, ki pomeni varnost in zasebnost. Tudi to je za večino prvič. Sem bila kar ganjena ob celotnem procesu. Oni pa seveda tudi niso mogli skriti veselja. Navdušenje in odločnost, da bodo vztrajali na novi poti, se šolali in sodelovali na našem programu v celoti.

Druga plat zgodbe je, da sem že naslednji dan enega od njih, Bruka, zalotila, da je naskrivaj kadil na stranišču. Cigareto mu je pritihotapil notri eden od fantov iz Come and see. Bruk je živel na ulici 6 let in očitno je bila sprememba prevelika, da bi popolnoma zmogel. Dobil je opozorilo s strani socialnih delavcev, ob prvem prekršku se le opozori. Kasneje, če se ponovi, se opozorila stopnjujejo, in če nekdo ponavlja prekrške, mora tudi oditi. Upam, da ne bo prišlo do tega, saj je Bruk zelo vredu fant, ima voljo do izobrazbe, poklica in veliko talentov. Tudi na moji športni vadbi in cirkusu zelo izstopa. Ampak spoštovati mora pravila in cigarete so v Etiopiji, sploh pa v naši ustanovi, eden večjih prekrškov. In to že drugi dan po vstopu v ustanovo! Reality calls.

Medtem je skupina v Come and see še večja, okoli 30 jih je in ker so precej novi, je treba ponovno govoriti o življenju v skupini, vedenju v razredu, reševanju konfliktov, opuščanju drog… Zjutraj jih poberemo na trgu in še na eni drugi ulici, enega pred mladinskim zaporom – tak je dogovor z zaporom. V tej dolgi deževni dobi so res revčki zjutraj. Kadar ponoči dežuje, se zatečejo kam daleč in dlje spijo, ker je njihov spanec ponoči moten, zato marsikdo zjutraj ne pride k nam – zaradi utrujenosti in razdalje. Kadar ponoči ne dežuje, je policija bolj aktivna kot po dežju. Sredi spanja na ulici, kjer so fantje zviti skupaj v kakšnem kotu, jih prebudijo, začnejo brcati in tepsti s pendreki, da jih odženejo stran, ne vem sicer, kam… ker itak nimajo kam iti. Prejšnji teden so jim v takšnem napadu pobrali, do česar so prišli (obleke, odeje…) in jih zažgali. Kakšen človek moraš biti, da to narediš otroku sredi noči!? Še do smeti se lepše vedejo! In tako so fantje zjutraj polni bušk in neprespani. Res občudujem, da so zmožni vsaj večji del sedeti v razredu in celo slediti. Ni čudno, da imajo toliko gnojnih ran – hvalabogu za Bepanten. Zadnjič sem celo enega ujela, ko je imel epileptični napad (ali nekaj podobnega). Naenkrat je padel v krč na stolu, izgubil zavest in počasi padal in ker sem ravno stala zraven, ker je zraven moja omarica zdravil, sem ga prestregla in potem smo čakali, da pride spet k sebi. Baje se mu to še nikoli ni zgodilo. In nekaj ur kasneje med Igrami brez meja še enkrat, pospremljeno z bruhanjem. Njegovo bruhanje je spodbudilo k bruhanju še tistega, ki je bil že cel dan bolj bolehen in mu itak ni dosti manjkalo.

tale slika me zelo gane, ko otrokom dajem iglo, da si zašijejo obleke, edine, ki jih imajo na ulici, preden dobijo naše ob vstopu v dom. Tukaj Asefa pomaga Kumi popravit hlače, iz dolgih v kratke jih režeta. Jaz to vidim in rečem, naj jih ne odreže, saj ga bo zeblo. On pa meni ponosno reče: »Ni težav, saj imam dvojne!« J

Sicer pa nadaljujem s poučevanjem zvečer, pa z vodeno vadbo, ki jo začnemo s tekom, ki traja do 15 minut in potem razne vaje za moč. Enkrat sem jim pred vadbo govorila še o psihološkem vplivu redne vadbe in predvsem teka: ni le za telo, ampak se naučijo vztrajnosti in vzdržljivosti. Moja izkušnja teka več kot 20 let in da pri 42h letih delujem (baje) kot »ena od mulcev«, jim je očitno dovolj zgovorna, da vztrajajo in včasih tudi na dneve, ko nimamo vadbe, nekaj od njih samih ali v skupinici teče okoli igrišča. In to lepo počasi in vztrajno, ne pa kot prej, ko se zaženejo (kot so vajeni pri nogometu) in potem po eni minuti ne morejo več in se ustavijo. Jaz jim rečem, teci počasi, samo da tečeš in se ne ustaviš! Zastavi si cilj in na njem vztrajaj! Na športu se tako učijo tudi za življenje. To je tako luštna dopolnitev mojega dela vsaj dvakrat na teden. Vesela sem, da imam tako raznoliko delo. Ornk sem se lotila tudi skladišča, kjer so spravljene vse stvari za otroke in za delo z njimi (kuharice, za čistilke, pisarne itd) in usvajam sistem beleženja in oddajanja stvari. Noben razen mene in direktorja nima ključa, tako da si štejem v čast, predvsem pa v odgovornost, saj je v preteklosti baje marsikaj šlo narobe na tem področju, in stvari »izpuhtijo«…

Poleg vsega pa dva dni na teden torej delam v inšpektorialni misijonski pisarni na področju botrstva. Končno sem prišla na dan z načrtom, ki ga je šef tukaj podprl, ker je potrebno sistem poročanja izboljšati. Tukaj je tudi kar nekaj zaposlenih za botrstvo, ki mi bodo pomagali pri tem načrtu, saj je treba preklicati ljudi iz cele države, tiste, ki so v različnih regijah odgovorni za otroke v botrstvu in zanje bomo organizirali srečanje v Addis Abebi. Na tem srečanju bom dobila vse potrebne oz. Možne informacije o naših otrocih in za naše botre napisala poročilo, ki jim bo povedalo vsaj kaj več o otroku, ki ga podpirajo. 6. septembra bo to srečanje in iz tega si zelo veliko obetam, v smislu informacij. Do takrat pa priprave in usklajevanje seznamov otrok v botrstvu.