Evo, pa smo v Novem letu, 2012 se šteje v Etiopiji. Razlag, zakaj smo 7 let zadaj, je več… Ampak ni pomembno; pomembno je, da se praznuje in da se »kam gre«. V torek smo imeli praznovanje v ustanovi skupaj z zaposlenimi, in vsemi fanti, »coffee ceremony« in tradicionalni prigrizki in plesi… Potem smo se od zaposlenih za nekaj dni poslovili, ker so to seveda novoletni prazniki, za katere se ne dela in se praznuje z družino. No, naši fantje te možnosti nimajo, jaz pa tudi ne na taki daljavi, zato smo drug drugemu družina. In v sredo ob pol sedmih zjutraj smo se natlačili v dva avtomobila, na tovornjak smo naložili hrano za 70 ust, jogije in njihove vrečke s prtljago (brisača, rjuha in še kaka majica). Preprosto.
Celo pot nas je spremljal dež. Vmes smo se ustavili ob kakšni razgledni točki, vendar lakota nas je gnala do cilja, ki je Soddo. Skoraj 400 km daleč od Addis Abebe. Tam je tudi Don Boskova ustanova, osnovna šola, oratorij, kamor cele počitnice prihaja na stotine otrok, gradi pa se tudi srednja šola. Čudovito zeleno in prijetno okolje, obkroženo z vasmi, kjer je zelo preprosto življenje. Veliko revščine, pravijo salezijanci, ki tukajšnjim otrokom pomagajo k izobrazbi. Kar nekaj otrok iz teh krajev ima slovenskega botra in vesela sem, da sem uspela eno deklico srečati, o ostalih otrocih pa mi je salezijanec Amani povedal, kako so, kako živijo in kako se učijo. Vesela sem, da bom lahko to poročala v Slovenijo.
Veliko iger in glasbe, pa dobra hrana, ki je še posebej našim najpomembnejši del. Naslednje jutro smo se zgodaj odpravili v Arbaminch, ki je kraj s 40 izviri tople vode in je kao turistično pomemben kraj. Spet nekaj ur vožnje tja in nazaj. Tako je pač v tako veliki državi. Našli smo mesto za plavanje, ves čas so nas z dreves opazovale male luštne opice. Obiskali smo tudi park s krokodili, kar je bilo fantom, ki nikoli niso imeli možnosti potovanja in ogledovanja ter sploh lepih doživetij, nekaj čudovitega. Čudovito jih je videti, kako uživajo skoraj zamujeno otroštvo. Odločila sem se, da se potrudim, da jim ob priložnosti ponudim možnost kakšnega super bazena, kjer se bodo igrali kot se otroci včasih pač morajo. Tega jim primanjkuje. Morda za Božič. Višek dneva je bilo seveda kosilo, in to v restavraciji! In jedlo se je meso! Seveda so pojedli na en mah in bi pojedli še dvakrat toliko, ampak čez nekaj ur so imeli že večerjo, ki je bilo tudi tradicionalno pripravljeno meso, po novoletni tradiciji okoli ogromnega ognja. Sledil je ples, petje, veselje… Jaz pa z njimi. Vmes pa vedno pride kdo s kakšno težavo, zdravstveno, ki jo je treba na hitro »poflikati«. Sicer nismo čakali do polnoči kot se za Novoleto spodobi, ampak tudi ob 22h so bili utrujeni, kot da je polnoč. Beseda za lahkonoč ob ognju mi je priklicala čustveno solzico v oči. Res sem srečna, da imam tako veliko družino in tako veliko bratov.
Naslednje jutro zgodaj smo šli nazaj proti Addis Abebi, kar je trajalo do večera. Vmes postanek v Don Bosko Zway, kjer je bilo slastno kosilo in sprostitev, potem pa nadaljevanje poti, med katero nam je razgnalo gumo. Brez panike, vse se je dobro poflikalo in okoli 19h zvečer smo zapeljali na dvorišče Bosco Children. Kakšno vzklikanje in veselje tudi ob tem! Saj: “povsod je lepo, doma je najlepše”. In nam je to dejansko DOM. Hvala Bogu.
Polona v Etiopiji 