Oktober

Že več kot pol leta je minilo, odkar sem na Rakovniku pri Mariji Pomočnici prejela Misijonski križ in odšla v Etiopijo na služenje pomoči potrebnim. Ni preteklo ravno veliko časa, je pa dovolj, da lahko pogledam nazaj in povzamem svoje dejavnosti, morda celo opišem tipični dan.

Kot sem že prej pisala, delam v Don Boskovi salezijanski ustanovi za ulične otroke v Addis Abebi, kjer imamo različne oblike pomoči. Okoli 60 do 80 fantov (odvisno od obdobja) biva in se šola znotraj ustanove, približno 20 pa jih hodi na dnevni program »Pridi in poglej«, kjer se nekaj tednov pripravljajo, da vstopijo v dom in šolo. Ulica jim namreč zleze pod kožo in ni čisto preprosto izstopiti in zaživeti v organizirani strukturi kot je naša. Jaz delam tako s temi na dnevnem programu, kot tudi s tistimi, ki bivajo z nami, saj namreč bivam z njimi. Moje delo z njimi je torej tudi moje življenje z njimi, od zjutraj pa do zvečer.

Zjutraj vstanem okoli 5.30, se pripravim na dan, ob 6.00 pa imamo vsak dan sv. mašo s Hvalnicami. Takoj po maši salezijanec Angelo zažene naš avtobus in skupaj odideva proti mestu, kjer poberemo mlade za dnevni program. Vsako jutro ob 7ih čakajo na enem od večjih trgov, včasih jih pobiramo tudi na kakšnem drugem koncu mesta, odvisno od tega, kako se dogovorimo in kje je njihova ulična »baza«. Fantje, v glavnem so najstniki, nas vedno pričakajo zaspani in nasmejani, četudi je bila noč hladna, ali deževna, ali jih je preganjala policija, … Pod roko zvijejo svoje imetje, navadno je to žakelj, s katerim so pokriti, in pritečejo na bus. Sledijo veseli pozdravi za dobrojutro in pot nadaljujemo proti naši šoli Bosco Children, ki je od tega trga skoraj 15 km oddaljen. Ko prispemo, si najprej umijejo roke in obraz – stuširajo se popoldne, potem pa gremo skupaj na zajtrk. Jaz jim delim hrano, riž in kruh ter vroč čaj, razdelijo se dežurstva za ta dan in včasih ostane še kaj časa za igro. Ob 8ih pa zazvoni začetek pouka, z uvodnim zborom in nagovorom – »Goodmorning talk«. Po tej jutranji spodbudi gre vsak na svoj konec. Domovci v svoje učilnice ali delavnice, tile na dnevnem programu pa imajo svoje učilnice in program. Jaz jih učim angleščino dvakrat na teden dopoldne. Imajo kar težave, saj je njihov jezik amharščina po strukturi, pisavi in izgovorjavi povsem nekaj drugega. Moje osnovno znanje amharščine je pri poučevanju in razumevanju zelo v pomoč. Poleg tega pa večina teh fantov zelo dolgo ni sedela v šolskih klopeh, zato je zanje poučno že to, da skušajo nekaj ur sedeti v razredu in slediti pouku. Po nočeh preživetih na ulici to seveda nikakor ni enostavno, vendar je vsaka ura, ki jo imam z njimi izredno prijetna in njihov trud je občudovanja vreden. Kar se znanja tiče sem morala znižati oziroma zelo spremeniti svoja pričakovanja; čeprav so nekateri stari 15 let in več, sem opustila poučevanje slovnice in se osredotočam na pravilno pisanje in osnovne besede in stavke. Pouk traja do 12ih, ko odidem z njimi na kosilo, kjer se v jedilnici pridružimo domovcem. Za kosilo je vedno tradicionalna »injera«, ki je osnovno živilo vsakega Etiopca, ne glede na to, kje živi. Izgleda kot ogromna palačinka sive barve, sestavljena iz žita tef, testo pa pripravijo en dan prej, čez noč fermentira in zjutraj se peče v posebnih pekačih namenjenih le peki injere. Ker je fermentirana, je kiselkastega okusa, obogatijo jo pa z eno od tradicionalnih omak, ki jih naredijo iz čičerike ali leče ali drugega domačega zrnja. Izredno okusno in hranljivo! Jaz pomagam pri delitvi hrane, hkrati pa uživam te bogate okuse, saj so zelo veseli, če smejo podeliti vsaj košček. Jemo z roko, tako jedo ljudje po celi Etiopiji, revni ali bogati.

Po kosilu stečejo iz jedilnice na igrišče, dežurni pa ostanejo in pospravijo, pomijejo krožnike ter se pridružijo igram, ki trajajo do 13.30. Med igrami seveda prevladuje nogomet, jaz najraje mečem z njimi na koš ali igram namizni tenis, pa tudi ročni nogomet ali odbojko. Vmes tudi klepetamo, jaz pa imam dostikrat pri sebi za animacijo tudi kakšno namizno igro. Tako se hitro najde kdo, ki igra spomine ali sestavlja. Pri sebi imam med odmori vedno tudi prvo pomoč, saj si lahko predstavljate, da se v takšnem številu živahnih najstnikov vedno najdejo poškodbe. In tako sem vedno na voljo s sprejem za rane, čistilnimi robčki, obliži, in kremami npr. za razne izpuščaje, ki so pogosti… Sem ugotovila, da je najbolj koristno, če imam te osnovne stvari vedno kar pri sebi ob igrišču, če pa rabijo kaj drugega, stečem v hišo iskat.

Ob 13.30 zopet vsi odidejo v učilnice in delavnice (kovinarska, lesna, usnjarska, električna, avtomehanična…). Jaz grem s fanti iz dnevnega programa »Pridi in poglej« v učilnico, kjer imamo bolj sprostilne dejavnosti popoldne (namizne ali druge igre, risanje, …), medtem pa se tudi tuširajo in do 15.30h pripravljajo na odhod nazaj na ulico. Program zaključimo s sestankom, kjer se preveri prisotnost, ovrednoti dan, pogovori o morebitnih težavah, jim da usmeritev, ki jih pripravlja, da čim prej vstopijo v dom in zapustijo ulico. Jaz zanje ob četrtkih pripravljam misel, »Besedo za lahkonoč«. Kot goba vpijajo spodbude in pozitivne zgodbe, nasvete, saj v življenju tega niso dosti prejeli, če sploh kdaj so. Okoli 16.30 se poslovimo, do naslednjega jutra, ko jih pridemo zopet iskat z busom.

Ob 17h zazvoni zvonec, ko s programom in poukom zaključijo domovci in učitelji odidejo domov, jaz pa se jim pridružim na igrišču ali v dvorani. Včasih igram košarko z njimi, dvakrat na teden pa se pridružim cirkuško-akrobatskemu krožku in imam cca 45 minut vodene vadbe zanje. Doma v Sloveniji sem hodila na kar nekaj različnih vadb, iz katerih lahko znanje tukaj koristno uporabin in tako vedno sestavim kaj koristnega zanje, ki od športa večinoma poznajo le igre z žogo. Poučujem jih o koristnosti vaj za moč in zdravega življenja v celoti. Sem kar ponosna, da jih pri svojih 42tih letih pri športu nič ne zaostajam za njimi. Kljub temu, da sem pred kratkim precej klavrno padla na koleno (ki ga še zdaj čutim), odneham z vajo šele, ko vidim, da so dosegli svojo mejo. Igre in prosti čas poteka do 18.15, ko zopet zazvoni in se odhitijo tuširat in pripravljat na večer, jaz pa tudi. Ob 19h imajo večerjo, jaz pa s salezijanci molitev, ki ji sledi večerja. Jaz se po molitvi kar hitro zopet pridružim fantom, saj imajo po večerji zopet nekaj prostega časa in to je tudi čas za druženje, pa tudi za to, da oskrbim poškodbe, ki so si jih nabrali tekom dneva. Ob 20h imajo učno uro, do 21h. Jaz sem v tem času vedno v enem od razredov za tiste, ki jih zanima angleščina. Do 21ih sem torej tam, jim pripravljam različne delovne liste ali aktivnosti za malce drugačno učenje ali jim pomagam pri domačih nalogah. V dvorani zraven pa sedijo vsi ostali, vsak s svojim zvezkom ali knjigo, dokler se v tišini ne odpravijo spat. Takrat tudi jaz pospešeno odidem proti postelji, saj se naslednje jutro hitro bliža.

Med vsemi temi dejavnostmi z otroki imam odgovornost za največje skladišče, kjer razpolagam z oblekami in živili za celotno ustanovo, za otroke in za kuhinjo ter čistilke. Vsaka stvar mora biti skrbno registrirana in »vse mora štimati«, in se zavedam, da bi morala več časa temu nameniti, da se ohrani red, vendar je sredi vsega tega včasih težko najti čas.

Ker pa sem poslana s strani Misijonskega središča Slovenije, pa je prioriteta mojega bivanja tukaj pravzaprav nekaj drugega: skrb za program botrstvo, pomagati slovenskim botrom na Misijonskem središču Slovenije, da dobijo zagotovilo, da so njihovi darovi koristen prispevek k izboljšanju življenja etiopskih otrok. Dvakrat na teden cel dan preživim v glavni salezijanski misijonski in razvojni pisarni, kjer se zbira botrstvo. Ti otroci so po celi državi, ne le v glavnem mestu, in trudim se, da bi vsaj približno stopila v stik ali dobila informacije, ki bi jih lahko podelila z botri. Rada bi z lepimi poročili razveselila vseh okoli 800 botrov, hkrati pa pomagala, da bi bilo pomoči deležnih še več revnih otrok in družin v Etiopiji. Ob vsem tem si želim samo to, da bi imel dan več kot 24 ur in teden več kot le 7 dni, saj je dela in želja veliko, predvsem pa potreb. Srečna sem, da imam možnost vsaj malo prispevati k boljšem življenju in da je vsak moj prispevek in pomoč dobrodošla, pa če je to obliž na rano, ureditev dobrin v skladišču, zanimiva učna ura, dobro napisano poročilo ali preprosto veselje ob igri.

2 thoughts on “Oktober

  1. Iskrena hvala za prelepo poročilo o fantu Tinsae Jimma, kateremu namenjam dar za botrstvo.
    Tako lepo ste opisala njegovo življenje, da me je globoko dotaknilo.
    Lep pozdrav iz deževnega Grosuplja.
    Renata Hribar

    Liked by 1 person

    1. pozdravljeni gospa Renata, najlepša hvala za povratno informacijo. Me veseli, da ste veseli novic o Tinsae Jimma in da vas je pismo notranje pogrelo. Ni enostavno priti do informacij do posameznih otrok v tako veliki državi, vendar se zelo trudim, kajti vaša radodarnost do teh otrok me izredno gane. Trenutno sem ravno v Sloveniji, za skoraj en mesec sem po enem letu prišla in se že čez 10 dni vračam nazaj, da nadaljujem svoje delo. Upam,da se še kaj oglasite. Bog z vami.

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s