Vrnitev

Skoraj mesec dni sem bila doma v Sloveniji, po letu dni bivanja v Etiopiji, ko je bilo treba na oddih, po nov potni list, na kakšen pregled… in pred dobrimi tremi dnevi sem se vrnila.

Končno se malo usedem,da se sploh zavem, kje sem in kako sem. Komaj tri dni sem tu, pa se mi zdi, da je minil vsaj 1 teden in kot da nisem sploh šla nikamor. Vrnila sem se torej v soboto ponoči, v noči na nedeljo. Prišel me je iskat fr. Angelo skupaj s Filipom. Angelo je povedal, da ko so šli fantje spat, jim je rekel, da gre iskat Polono na letališče in da so ob tem vriskali. Kako lepo je to slišat. Tudi meni je srce zapelo, ko sem prišla ven iz letališča v Addis Abebo, brez vsakršnih težav na poti in predvsem ob prihodu na kontrolnih točkah. To me namreč vedno skrbi in ne brez razloga.

Ponoči nisem mogla spat, sem malo čistila moje bivališče, ker so ga delavci pustili zelo umazanega, odkrivala pa sem tudi, kaj vse so si »sposodili«. In še odkrivam. Kaj čmo, tudi oni so reveži?

Potem je bila nedelja, dan, ko imajo fantje prosto. Skušala sem počivati, a sem v glavnem čistila, saj se prah vdre povsod, pa tudi vsa darila sortirala, kako in kam je kaj namenjeno. Zdravila, igrače, denar… Salezijanci so bili zelo veseli daru, ki sem ga zbrala doma, saj je kar nekaj znancev, prijateljev, sotrudnikov… darovalo evrčke in tako ima Bosco Children vedno večji slovenski pečat. Ob 12ih pridejo fantje iz potepanja nazaj le na kosilo in tu sem jih pričakala. Kar tekli so proti meni, vsak, še tako zadržan, me od veselja objel in pozdravil. Ganilo me je, kako skrbno so vprašali, kako je bilo doma, kako so družinski člani, če so vsi v redu, kako je s »corona virusom«, če smo mi varni… Od najstnikov takšne skrbnosti namreč navadno ne pričakujemo. Po kosilu so se šli pa spet potepat za par ur in se vrnili okoli 17ih, ko sem jih (kot jih vsako nedeljo) pričakala pri vstopu. In spet smo se pozdravljali in vedno bolj je bila moja prisotnost spet nekaj normalnega, spet sem tista, ki je vedno tu zanje, za »vse možno«. Najbolj srečna sem, da so bili vsi »na broju«. V tem času se nihče ni izgubil, odšel… Februarja je vedno namreč čas ko jih pospremimo na domove po vsej državi – to je del programa (family visits) in tisti, ki so pri nas že vsaj pol leta, so šli obiskat družine. Pomemben del programa Bosco children je »reintegration«, da se jih postopoma povezuje s družino, s katero so v času življenja na ulici izgubili stik, vendar za uspešno prihodnost potrebujejo ta stik in pri tem jim pomagamo. Vozimo jih tudi po 1000 km daleč, da se lahko srečajo z domačimi, kogarkoli že imajo. Vsi so se vrnili (včasih se kakšen namreč ne vrne iz različnih razlogov) in vsi so rekli, da je bilo lepo. Naslednje obdobje takšnih obiskov bo od junija dalje, takrat se bo za nekatere program tudi zaključil in pomagamo jim, da se odselijo bodisi domov ali v svoje bivališče – finančno pomagamo s službo in najemom sobe. Takrat se jim bom na poteh pridružila, če bo dovolj varno potovati. Vse te poti in reintegracija potegne za sabo veliko stroškov in ponosna sem, da Misijonsko središče Slovenije s pomočjo Trikraljevske akcije in kolednikov letos vse te stroške pokrije.

V ponedeljek je bil pa (spet) državni praznik. Sem vesela, da sem naletela na poseben dan, ko niso imeli pouka, ampak smo organizirali izlet za vse – ker tudi zaposlenih ni bilo. Šli smo v Debrezeit, ki je kakšnih 40km daleč od Adis Abebe in tam je tudi ena salezijanska skupnost. S seboj sem vzela čokoladice, ki jih je moja mami kupila za njih, pa tudi nekaj denarja, ki mi ga razni prijatelji dajo za moje namene. In še dobro da sem ga, kajti v Debrezeitu je kar nekaj lepih in velikih jezer, enega od njih smo si šli ogledat in našli javni dostop do njega. To pomeni, da je potka in da je tudi prostor za sedet in da je lepo tudi za plavat, vendar moraš plačat. Sicer ni veliko, manj kot 1 Evro na osebo, a za 80 oseb se nabere in sem ravnatelju Yohannesu potihem predlagala, da prevzamem ta strošek, saj sem vzela s seboj denar, ki mi ga ljudje dajo ravno v takšne namene. Bil je zelo hvaležen, otroci pa super navdušeni nad plavanjem. Kakšno navdušenje! Če bi vedela, da se bo tako odvilo, bi še jaz vzela kaj za preobleč, namreč zelo lep prostor in čisto jezero, pa tudi otroci bi bili veseli, če bi se jim pridružila. Pa drugič. Niso ravno dobri plavalci, a dovolj jim je, da skačejo in se hecajo… in pol ure je bilo zadosti za njihovo veselje. Imeli smo namreč na programu še nogometno tekmo z lokalno ekipo, ter kosilo… Navijali smo za nogometaše, ki so igrali z novo žogo od prijateljice iz Domžal, Mojce. Kosilo pa smo prinesli s sabo v velikem loncu, moj najljubši »fr-fr«. To je injera natrgana in prepražena s čebulo, čilijem, in še čim, saj je izredno okusno in enostavno za prenašati. Pred kosilom jim je še ravnatelj Yohanes povedal, da bo Polona razdelila čokoladice, ki jih je prinesla s sabo. Ob tem so zaploskali, saj je čokolada nekaj neviđenega zanje. Ponavadi jim se daje bonbone, fuj. Prišepnem fantu zraven sebe, da jih je kupila za njih moja mama in on takoj dvigne roko in pove, da jih je kupila moja mama. In ob tem fantje še bolj zaploskajo, mamici! Mama ima tam poseben pomen in lepo je, da je tam neka mati, ki misli na njih, tudi če so s svojo materjo izgubili stik. Res ganljivo je bilo.

Cel dan je bil zelo lep, tudi pot tja in nazaj… tjagrede vedno od veselja pojejo smešne pesmi, ki si jih izmislijo na ulici, nazajgrede pa, kot vsi otroci po izletu, vsi pospali. Nekateri pa so se zaposlili z mojo novo rubikovo kocko, ki mi jo je odstopil moj prijazni nečak Filip. Takšne igrače res čarobno nanje vplivajo in vedno se grebejo, kdo bo poskušal rešiti. Ure in ure se lahko trudijo…

Ko smo prispeli nazaj okoli 17ih je bil še čas in tudi energija za igranje nogometa. Za to je vedno dovolj energije, neglede na karkoli. Seveda sem se jim pridružila, čeprav sem bila utrujena še od moje poti. Sem šla pa že okoli 20h spat in si budilko naštimat za ob 5h zjutraj. Na nov delovni dan, torek, sem hotela ponovno zagnati svojo rutino od prej. Zgodaj vstati, ob 6h k maši in po maši z busom po tiste otroke, ki se nam pridružijo zjutraj z ulice, na program »Come and see«. Težko je bilo vstati, a je šlo. Pomembno je začeti z mašo in vse skupaj. Pobrali smo okoli 20 fantov, od tega jih je polovica novih, tako da sem jih videla prvič, drugi pa so tudi veselo zavriskali, ko so vstopili na bus in videli ponovno mene tam. Razveselila sem se sodelavca Dereje-ja, ki ta program vodi in jaz mu pomagam. On je tudi salezijanec sotrudnik kot jaz in na sploh se zelo dobro razumeva in poznava že od 2011, ko sem bila prvič za kratek čas v Etiopiji. Od takrat in še dlje vodi ta program (Pridi in poglej) in odličen je. Kot ponavadi smo prispeli nazaj v Bosko children, fantje so se najprej umivali, potem pa šli na zajtrk, ki sem ga ponovno delila jaz. Zopet sem prevzela tudi ključe od skladišča, ki ga moram tudi spet v red spravit. Po zajtrku je bil pouk za vse, ki se začne z »besedo za dobrojutro«, ob kateri se zberemo vsi, tudi učitelji. Lepo jih je bilo ponovno srečati in objeti. Povsod veselje in sonce, kaj lepšega. Je pa to tudi obdobje za prakso za tiste od naših, ki sicer hodijo v našo poklicno šolo, ki jo imamo itak znotraj. Zjutraj se jih tako kar lepo število odpravi v razne firme, kjer v praksi uporabljajo veščine, ki so se jih naučili v preteklih mesecih. Praksa bo trajala 6 tednov, naš sodelavec pa jim priskrbi to prakso, saj imamo že stalne kontakte. Kovinarska, lesna, mehanična, … praksa torej. Popoldne pa se iz prakse vrnejo. Pravi odrasli in nič več »ulična deca«. Jaz sem se pa posvetila »Come and see« otrokom in skladišču. Dopoldne sem pomagala Philipu učiti angleščino, vmes urejala stvari v skladišču, kajti veliko je zmede, saj v moji odsotnosti niso pravilno dokumentirali vsako izdajo in tako sem morala vse prepisati v pravo knjigo in zbrati ponovne podpise. Potem so prišle kuharice in čistilke z obrazci za stvari, ki jih potrebujejo za delo in par fantov mi je pomagalo, da smo 100kg sladkorja, 50kg moke, makarone, riz, olje, čistila… spravili tja, kjer so potrebni. In potem registracija vsega. Potem sem morala pregledati, kaj se izteka in bo treba naročiti in nabaviti, preden dokončno zmanjka. Zopet obrazci in podpisi. Pa pregled tega, kaj je bilo v moji odsotnosti kupljeno. Premalo. Iskat odgovorne in organizirati nakup… Brez soli se pač ne da kuhati! Do kosila sem naredila po moje kar nekaj kilometrov po našem velikem dvorišču. Vmes pa vsakič srečaš koga, s katerim je treba poklepetati, brez tega ne gre. Kosilo z otroci, ponovno delim injero, to je moje delo in čast. In s fanti skupaj tudi pojemo, vedno radi podelijo iz svojega krožnika. Kako je slastna njihova hrana. Vmes je enega od Come and see fanta zvilo in poslali smo ga počivati, kasneje pa ga je naš zdr. Tehnik peljal k zdravniku na testiranje in odkril tifus.  Ostali hitro pojedli in tekli na igrišče, jaz pa z učitelji na kavo. Potem pa v Come and see skupaj z Derejem organizirat nov prostor, kamor bomo dali vse učne igrače in pripomočke za popoldneve in moj zdravstveni kotiček. In sem nove Lego kocke in puzzle ter še nekaj drugih igrač prinesla s tja in pregledovala te, ki so že tam. Vse pomešano po škatlah. Ne vedo, kako ravnati s stvarmi. Sicer izgubilo se nič ni, a če je pomešano, je pa tudi težko. Po kosilu smo imeli dejavnost teh namiznih iger in lego kock. Sem mislila vmes jaz svoje obrazce izpolnjevat, a če nekdo ne sestavlja skupaj z njimi, hitro izgubijo motivacijo. Eh, obrazci bodo že počakali, to je bilo bolj pomembno. Glasbo na telefon in koncentracija. Vsaka miza je bila polna, okoli nje pa pridni otroci. Okoli 14.30 začnejo hoditi pod tuš izmenično in do 15h naj bi bili stuširani, vmes pa igre potekajo. In ob 15h odmor za nogomet in klepet in sortiranje teh igrač, da se ne porazgubi. Če izgubim kontrolo in pustim, da oni sami pospravijo, se kaj hitro lahko vse skupaj znajde v eni veliki vreči, namesto v posameznih škatlah. Kasneje sem jim razložila, kako naj s tem postopajo, da bomo lahko čim boljše in dlje uporabljali. Saj so pridni in kar hitijo pomagat, samo ne vedo, saj takšnih stvari tudi vajeni niso.

Po tem odmoru, se pravi ob 15.30, se s to skupino (Come and see) vedno zberemo za kratek sestanek, skupinsko svetovanje, ovrednotenje. Nekaj navodil glede higijene (osveščanje zaradi Corona virusa), glede vedenja, novih igrač – o tem sem govorila jaz. Tudi o tem, da so to darovali moji prijatelji in znanci, ki sem jim pripovedovala o njih. Povedala sem tudi njim, da je imela moja mama rojstni dan in da tudi njim pošilja čokoladice (v obliki bonbonjeric) – ter jih razdelila. Kakšno veselje in hvaležnost. Vsak je dobil eno. Kakšen jo je grel v roki, da je postala čisto mehka in jo je potem lahko s prstom užival po koščkih in si oblizoval prst. Ganljivo. Potem smo se odpravili proti izhodu, kajti oni odidejo po tem po svoje, do naslednjega jutra. Med potjo se še posvetim tistim, ki imajo kakšne gljivice in jih namažemo. Potem pa se posvetim fantu s tifusom, tega namreč ne pustimo iti nazaj na ulico, ampak ostane v domu. Z njim ostane še en fant. Tako je v navadi, da en ostane z bolnikom in skrbi če kaj rabi, tudi ponoči spi zraven njegove postelje… Jaz sem jima našla posteljo, priskrbela vse potrebno iz skladišča, bolnika najprej poslala pod tuš in potem spat… In tako je bila ura že skoraj 17, ko vsi ostali fantje (domovci) pridejo iz razredov in delavnic. Preden se zaženejo na igrišče, je ob torkih in petkih navadno skupinski sestanek tudi zanje, ko socialni delavec ali kak salezijanec da kakšen nasvet ali navodila ali karkoli… Tu sem se jim pridružila za 15 minut, ko so se vsi pognali na igrišče. Na mojo srečo je prišel tudi naš trener za košarko, ki pride navadno ob ponedeljkih. Vendar ker je bil ta ponedeljek praznik, je prišel danes in tako smo imeli košarkarski trening, juhuhuuu. Zelo fino je bilo. Vmes sem morala poskrbeti še za eno rano in poiskati vezalke za enega fanta… Skratka, mamičasto delo J. Ob 18.15 pa vsi pod tuš… jaz sem še kakšnih 10 minut v miru odlaufala, potem me pokličejo k živini. Naša nova ovčka ima rane po nogah in sem šibala po razkušilo še za ovco. Svašta. Aja, nova pridobitev so tudi zajci! Donatorji so nam jih omogočili, da si bomo z njihovo prodajo finančno pomagali. Naslednji projekt, ki nam naj bi pomagal zmanjšati stroške, je solarno oskrbeti zunanjo razsvetljavo. Sem rekla, da bom pisala v Slovenijo, če bo koga zanimalo, da nam pomaga pri nakupu sončnih celic za zunanje luči, saj so stroški za elektriko ogromni, sonca pa je dovolj za izvoz.

Zvečer sem hotela iti na mojo klasično druženje in učenje z otroci, vendar je ravnatelj sklical sestanek skupnosti (salezijanci in prostovoljci), in tako nisem mogla iti. Bom pa začela danes in kot ponavadi, po večerni molitvi ob 19.30 odšla k fantom, se družit do 20h, pomagat pri kakšnih zdravstvenih stvareh, do 21h pa poučevati in jih pospremiti spat.

In to so bili torej moji prvi trije dnevi. Danes je Pepelnična sreda (v Evropi se je začela že en teden prej). Če koga slučajno zanima, kaj počnem v Etiopiji ;). Danes je sreda, ko navadno odidem v inšpektorialno pisarno in poskrbim vse potrebno za naše slovenske botre. Pridem z novico, da 17 novih botrov v Sloveniji čaka na otroke. Šef mi takoj izroči prijavnice otrok, ki že dlje čakajo na botre, jih prevedem in skeniram ter pošljem v Misijonsko središče. Dobim tudi spričevala in slike nekaterih otrok in jih pošljem v Misijonsko središče. Eno uro časa pa sem si vzela tudi za to, da končno spet kaj napišem za domače, saj mi je kar nekaj ljudi reklo, da radi kaj preberejo, tudi na blogu. Drugega kot svojih doživljajev skoraj ne znam napisat. vtisov pa je bilo v teh dneh toliko, da to zadnjo noč nisem mogla sploh spat J