teden zatem

En teden po zaprtju vseh šol v Etiopiji načeloma ni dodatnih okuženih. Dva sta baje priletela včeraj z redno letalsko linijo (!!), a sta v karanteni. Dodaten ukrep vlade je, da prav vsi potniki vseh letal so najprej usmerjeni v karanteno za 2 tedna, v enega od dražjih hotelov in po dveh tednih opazovanja, lahko nadaljujejo pot. Diplomati morajo preživeti karanteno v prostorih ambasad. 2-tedensko bivanje v hotelu mora vsak potnik plačati sam. To velja od danes (22.3.). Tako ustvarjalno bo etiopska vlada ohranila delovanje njihove letalske družbe, preprečila finančne izgube, ki jih poznajo v vseh ostalih državah, hkrati pa še zaslužila z vsemi potniki, ki bodo plačevali karanteno v hotelih. Ne vem, kako naj komentiram, zato le informiram J. In le molimo in upamo lahko, da okuženih dejansko ni več kot govorijo v medijih, ki se v poročilih raje osredotočijo na ostale države in na Etiopijce, ki so v teh državah (ne pa na te doma?). Nisem vseved, s tem čudnim virusom nima smisla pametovati, čeprav se po spremljanju njegovega poteka drugod še vedno lahko sprašujemo, kako je to mogoče… Kakorkoli že, v domovino je bila poklicana nazaj tudi moja španska prijateljica Inma. V istem dnevu je dobila klic in hkrati letalsko karto za zvečer. Ne pa tudi maske, saj jih tudi tu ni mogoče več dobiti. In tako je odletela v najbolj ogroženo državo, varno prispela, sedaj pa doma čaka, kaj bo. Tudi Avstrijca sta doma v izolaciji in mi po eni strani zavidata, da sem ostala tukaj, saj nam je precej bolj zabavno, kot komurkoli sedaj v Evropi. Ampak… ne vemo, kaj nas še čaka. Ne glede na to, kaj nas čaka, sem vesela, da sem tukaj, saj je res pestro in cenim vsak trenutek, vsak pogled otrok in sodelavcev, vsak smeh, vsako prošnjo za pomoč, vsako opravljeno delo, vsak svobodni korak po naših igriščih in še bi lahko naštevala. Vsekakor pa velja ostajati notri, v Bosco Children in se ne gibati po ulicah. Razne ambasade poročajo, da se njihovi državljani v Etiopiji pritožujejo, da so na ulicah napadeni in zmerjani – češ da so prinesli to bolezen. V ameriške državljane so celo metali kamne. Sama sem neprijetnost izkusila predvčerajšnjim, ko sem šla z domačim salezijancem v 200 metrov oddaljeno trgovino peš. Pogledi govorili sami zase, pred trgovino, ki ima cisterno z vodo in milom za vsakega, ki vstopa, pa mi je množica, ki se me je z zgažanjem ali  zasmehovanjem ogledovala, vpila, da naj se jaz še posebej močno umijem. Uf. No, tudi to je minilo in ravnovesje sem vzpostavila z veseljem, da sem fantom kupila dve posebni žogi, po kateri sva se namreč namenila. V času karantene večino časa preživijo na igrišču in trener organizira tudi posebna tekmovanja v nogometu, med seboj tekmujejo skupine in trener je že dolgo prosil za kakšno prvorazredno žogo, ki je ne bi z neumornim igranjem uničili že v parih tednih. Eno zelo kvalitetno sem prinesla iz Slovenije od Mojce, a je žal počila. Trener jo je sicer uspel zaflikati, a ni več dolgo zdržala. Skratka, slabih 100 Evrov sem dala od prispevkov, ki mi ga darujete za misijon različni prijatelji in podporniki. Jutri  bom nakupila še sladkarije, ki jih bo ravnatelj delil za nagrade kot motivacijo skupinam pri igrah brez meja. Sicer bom morala spet kakih 300 metrov peš (v spremstvu), a bo že – upam. Splača se.

Danes je bila nedelja, ko ni bilo niti socialnih delavcev, otroci so pa seveda ostali notri. Ni jim bilo lahko, saj jim prosta nedelja sicer ogromno pomeni. Med tednom so vpeti v program do zadnje minute, ob nedeljah pa gredo navadno po svoje. Sprijaznili so se, da jih želimo zavarovati tudi na njihov prosti dan, ne le med tednom. Seveda, če kdo želi oditi, lahko, a se ni nihče tako odločil. Takoj po zajtrku so tekli na igrišče, na katerem smo preživeli cel čas do kosila. Neutrudni! Jaz sem prinesla še kakšne pripomočke, ki mi jih prijatelji date za popotnico (plažni tenis, napihljivo žogo, rubikovo kocko, spomine…), s katerimi so igrali vmes še kaj drugega kot le nogomet, ki itak prevladoval. Napihljiva žoga in plastični tenis s spužvasto žogo jih je najbolj prevzel. Za žogo so se preganjali neverjetno močno, žal mi je, da nisem imela pri sebi telefona za posnet to čudovito in preprosto veselje in zagnanost. Parkrat so mi prinesli, da dodatno napihnem, zadihani in nestrpni, da naj čim hitreje napihnem. Seveda po dveh urah močnega brcanja je žoga obnemogla. Nekdo si jo je potem kot kapo poveznil na glavo (ja, takšna luknja je nastala). Tenis so vsi igrali prvič in noro lepo jim je bilo. Najprej so se seveda skregali, kdo bo prvi, kdo je na vrsti… potem sem videla, da brez šefa ne bo šlo dolgo, zato sem prevzela tu to vlogo, sicer si hitro v lase skočijo. Pri nogometu sta si baje dva kar ornk, saj je eden od njiju prišel k meni s krvavim prstom. Ga vprašam, kaj je bilo in mi pove, da ga je B. pri kregu ugriznil. Uf, to pa ne bo šlo kar tako mimo. Razkužim, pošpricam, obvijem, potem pa ga pošljem k ravnatelju, da poroča, saj zna to biti nevarno; poleg tega pa načeloma pretepe in druge konflikte sproti rešujemo sistematično. Razen seveda tistih, ki jih fantje uspejo skriti. Še eden je prišel, z zatečeno dlanjo. Namažem s hladilno kremo, po izpraševanju pa izvem, da sta se stepla z D. Rekla sem, da naj pove ravnatelju ali komu drugemu od odgovornih, ki lahko tudi ukrepa, vendar ni hotel. In kasneje, ko sem mu pred večerjo še enkrat mazala in je prišel ravnatelj vprašat, kje je dobil to poškodbo, se je zlagal, da je padel. Nisem komentirala, kasneje le sem mu rekla, da naj pove resnico in razreši težavo. Skratka, pri 80ih mladostnikih cel dan na igrišču je dinamike ogromno. Predvsem je bilo veselo. Tudi po kosilu so hitro spet pritekli na igrišče, jaz pa tudi in spet hitro pograbili loparje, žoge in vse ostalo. Jaz sem spremljala tenis, ostali druge igre. Med igro smo zelo prijetno klepetali, kot že dolgo ne. S tistimi, ki so imeli malo dost preganjanja ali jih je kaj bolelo… saj sem imela pri sebi seveda tudi prvo pomoč. Sproščeno, iskreno… brez hitenja v razrede ali kamorkoli. Po dveh urah smo program malo pretrgali z ogledom filma za dve uri. Medtem sem jaz spet malo pobrskala po novicah doma, in kaj ljudje pišejo iz karantene, odtekla svojo dnevno rundo, in okoli 16h so že pritekli nazaj na igrišče. Še vedno neutrudno. Do 18h, ko zvoni za tuširanje. Po tuširanju navadno vedno pridem s prvo pomočjo, da dobijo tisti s poškodbami še zadnjo »obravnavo« za tisti dan (flajštri idr.). Tisti z ugriznjenim prstom mi pove, da ga sedaj skoraj cela roka boli, ne le prst, zato se hitro posvetujem z ravnateljem, ki se odloči za obisk zdravnika, saj je nevarnost tetanusa. Ostali … In potem odidejo na večerjo, jaz pa na večerno molitev.