članek za Don Boska

Zgodilo se je v petek, 13. marca: prvi potrjeni primer koronavirusne okužbe v Etiopiji. Okužbo je prinesel Japonec, ki je priletel iz Burkine Faso. Avstrijska organizacija je še isti dan poklicala v domovino dva sodelavca, avstrijska prostovoljca. Španska prijateljica je prav tako odšla. Države in organizacije se zavedajo, da je prihodnost v državah tretjega sveta nepredvidljiva in lahko predvidevamo katastrofo.Mediji so skoraj dva tedna veselo mirili ljudi, da ni razloga za skrb, da je vse pod nadzorom, čeprav ves čas potniška letala pridno letijo. So pa vse potnike vsakega letala pospravili za dva tedna v karanteno, kjer vsak dan na simptome ali na svobodo čaka veliko novih ljudi. Za karanteno je vlada rezervirala nekaj hotelov in nekaj šol, ki so jih uredili za ta primer. Kaj bodo notri potniki 2 tedna počeli, ne vemo.
Druga realnost je pa psihološki vpliv okužbe. Panika, nakupovanje higijenskih in prehrambenih artiklov, in takojšnje pomanjkanje ter naraščanje cen se najbrž ponovi v vsaki državi. Drug pa je strah in predsodki, ki jih takšna stvar prinese s sabo. Kot smo se Slovenci »bali« srečati Kitajca, tako se Etiopci bojijo, ko vidijo belca. To se občuti na lastni koži. Ko te srečajo, si zakrijejo obraz. Avstrijca, ki sta pred odhodom domov opravila par nakupov, so celo nadrli, pljuvali prednju in za njima vpili korona! Ko sem prejšnjo nedeljo šla k maši v dva kilometra oddaljeno Mekaniso, sem občutila drugačne poglede kot po navadi: nič kaj prijetne, čeprav nihče ni pljunil predme. Zelo hitro sem se odločila sem se, da je mojih samostojnih večurnih pohodov po mestu za nekaj časa konec. Nekateri so nejeverno zamahnili, češ da pretiravam. A kmalu je nekaj ambasad svojim ljudem poslalo prav to opozorilo: ne hodite sami po cesti, ker tvegate nasilje nad seboj zaradi obtožb prinašanja koronavirusa. Tukaj ga imenujejo »bolezen belcev«. V nekatere so zato metali tudi kamne. Čeprav odbijajoči pogledi bolijo še bolj kot kamen.
Kljub začetni paniki pa vlada skoraj 2 tedna ni ukrepala, razen da je izdala ukrep za zaprtje vseh šol. Spraševala sem se, kaj neki ti to pomaga, če pa vse ostalo obratuje in letala še vedno normalno letijo? Otroci sicer niso v šolah, gotovo pa tudi ne doma. Večina niti nima spodobnih domov, kamor bi se zaprli in bili aktivni kot na primer  otroci v Evropi. Odrasli so ves čas delali, bili zunaj, milijoni preživljajo v običajnem vrvežu družbe. Jaz pa ves ta čas tukajšnje dogajanje povezovala s tem, kar se je zgodilo v večini evropskih držav. Hkrati pa ohranjala prostorček za upanje, da je morda res, kar »pojejo« tukaj, da so afriške države čudežno zaščitene in da jim bo prizanešeno z najhujšim … A ti upi so se razblinili pred dvema dnevoma, ko so med ljudstvom (ne tujci) potrdili nove okužbe. To gotovo ne pomeni nič dobrega in prinese predvidevanja o mnogih drugih obolelih.
Kaj to pomeni za nas v Bosco Children? Smo šola, smo pa tudi dom za ulične otroke. Ker smo šola, smo ubogali vlado ter prekinili pouk in opravičili učitelje od dela. Otroci morajo ostati doma. Njihov dom je tu, pri nas! Sprejeli smo še dodatnih devet otrok, ki se sicer dnevno vračajo na ulico, prekinili navadni in spremenili program, nekaj učenja, dela, igre, filmov, … Vsak dan malo drugače. Glede na razvoj dogodkov pa sproti spreminjali, prilagajali. Otroci so postajali vedno bolj napeti in morali smo se pogovoriti, kako naprej. Čeprav imajo veliko srečo, da so v tem času pri nas, vendar otroka – čeprav so stari čez 15 let – težko dolgo ohranjaš zadovoljnega. Tudi iger se naveličajo, celo nogometa. Glede na to, da naša ustanova ni sirotišnica, temveč je namenjena reintegraciji otrok nazaj v družine, so se naši pogovori obrnili v to smer. Namreč naš program vsebuje pomembno komponento “stik z družino”. To se začne z vsakim fantom; po vstopu v ustanovo se postopoma ponovno vzpostavi stik in mu pomaga, da se odnosi izboljšajo, in sicer preko obiskov na domu. Tekom bivanja pri nas je veliko fantov vzpostavilo dober stik z družino, ki živi sicer daleč, a gredo z veseljem tja na obisk – kar pomeni, da smo pri našem programu uspešni. Zato se je fantom pred dvema dnevoma predstavilo to možnost, da doma počakajo, da se situacija s korona-virusom umakne. Mnogi živijo daleč stran od mest in so tam veliko bolj varni pred okužbo, kot v glavnem mestu. Tudi sami so rekli, da bi raje svojcem pomagali, če bo potreba. In tako se jih okoli 30 te dni odpravlja na različne konce države. S seboj dobijo nove hlače in čevlje, razkužilo, posladek, nekaj žepnine in seveda prevoz. Ter seznam telefonskih številk, kamor nas lahko kadarkoli poklicejo. V času, ko nihče ne ve, kako prav ravnati, mi upamo, da otrokom to vse koristi. Hvalabogu sem za skladišče nakupila ravno prav novih čevljev, da vsak dobi en par, ter tudi hlače.
In tako se življenje veselo nadaljuje. Dopoldne delam bodisi v skladišču, bodisi z ostalimi socialnimi delavci v razredu, potem se jim pridružim pri delu v okolici. Poslopje je veliko in možnosti za fizično delo je za vse dovolj. Vmes so dolgi odmori za igre, ko se jim pridružim pri športu ali prinesem namizne igre, s katerimi se radi zamotijo. Vse živo se skušam spomniti, ko se česa naveličajo. Tudi vrvice za zapestnice, kitara, spomini, Človek ne jezi se… Ker je več športa, je tudi več poškodb, zato me precejkrat na dan poiščejo, da namažemo, pošpricamo, zaflajštramo … In kako sem vesela, ko mi fant že naslednji dan pove, da ga ne boli več … Vse to zadostuje, da sem zadovoljna, ker sem ostala tukaj. Lahko bi se vrnila domov v izolacijo in se počutila nekoristno. Sploh pa sedajo, ko jim je treba pomagati z odhodom domov. Srečna sem, da sem v teh težkih časih z njimi. In nemalo od njih se mi večkrat na dan zahvali za kakšno stvar, ki jo ponudim. Saj ne, da bi za zahvalo delala, ampak njihovo zadovoljstvo mi je pomembno. Saj, kot je Don Bosko rekel, ni dovolj, da imaš mlade rad. Mladi morajo to tudi čutiti. In tako vidim, da čutijo, da jih imam zelo rada. Da zaradi njih nisem doma v teh kriznih časih.
Za vsem je vedno razlog, pomen, smisel. Vsak večer sem zelo utrujena, a mi je tudi prijetno, saj pomeni, da sem veliko naredila. Po večerni molitvi si rada vzamem čas, da pokličem koga domov, saj mi manjka domačih odnosov, še posebej v tem času, ko ni drugih prostovoljcev. Še dobro, je tu starejši salezijanec Angelo, ekonom, ki ima veliko izkušenj in mi svetuje, kako naj delujem, razmišljam … Bil je misijonar v vojnih razmerah v Eritreji, v najhujših časih. Zato ve, v kaj se lahko vse skupaj razvije.
Vseeno pa pravi: »Sprosti se, ne razmišljaj in ne obremenjuj s svojimi skrbmi domačih salezijancev. Sami morajo predlagati rešitve, ti pa jim sledi. Stori, kar lahko, kar te prosijo, drugo prepusti Bogu. Skupaj smo v tem in Bog je z nami, tako kot Marija Pomočnica. Tvoja navzočnost tukaj je dragocena, saj je to Božja ljubezen do teh posebnih otrok.«

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s