po treh tednih

Torej, dali smo možnost, da kdor lahko, odide domov. Najprej se je komaj kdo opogumil, a čez dan so potekale diskusije med njimi in proti večeru se jih je skoraj 40 javilo, da bi šli, čeprav živijo tudi 500 km daleč. Predvsem tisti, ki so pri nas že dlje časa in so med bivanjem pri nas s pomočjo naših socialnih delavcev in rednih obiskov na domu, vzpostavili dober stik s svojci oz. starši. Nekateri so izrazili skrb za družino in željo, da jim pomagajo, raje kot da čakajo tu. Drugi se bojijo, da bi tu v mestu zboleli za Korono, namreč njihov dom je na podeželju – v dejanski izolaciji… Mislim, da so nekateri preprosto želeli spremembo, čakanje znotraj zidov na »boljše čase« je za živahne najstnike še težje kot za odrasle. Pred tem dnevom se je namreč čutila napetost v mnogih. Celo očitek, da so kot v zaporu, saj v rednem tedenskem programu so ob nedeljah prosti, gredo čez dan kamor hočejo, brez programa in urnika, le na kosilo pridejo, če želijo. Zdaj so ti nedeljski izhodi seveda prepovedani, saj je tudi Etiopija začela zaostrovati zaščite proti širitvi virusa Covid 19. Razumsko vse vsem jasno, a najstniki so predvsem čustveni in bili so napeti. Sicer se ves čas trudimo z raznolikim programom, od poučevanja (čeprav ni učiteljev, smo mi prisotni prevzeli) do dela v okolici, do različnih iger (namiznih ali zunanjih), TV-ja, delavnic (lesna, vrtna, kovinska, ustvarjalna, usnjarska…), in otroci sodelujejo. Ko se jim več ne da igrati nogometa, hitro na igrišče privlečem kaj iz svoje zaloge; spomini, napihljiva žoga, tenis loparji, vrvice za zapestnice, sestavljanke… da se jih le zaposli.  Skratka, ko se jim je dalo izbiro, se je ozračje sprostilo. Povedali smo jim namreč, da jim pomagamo, tukaj ali doma; če res želijo k svojcem, jim pri tem pomagamo s prevozom in ostalimi potrebščinami – predvsem nova oblačila in nekaj žepnine. Prva skupina je odšla v soboto zjutraj, druga v nedeljo zjutraj in tretja v ponedeljek zjutraj. In to je bil dejansko »zadnji vlak«, saj so kasneje v ponedeljek (29.3.) v državi prepovedali vse javne prevoze med mesti, za osebna vozila pa je potrebno imeti posebno dovoljenje. Približno polovica jih je odšla in vsakega se je pospremilo na avtobus, zjutraj ob 5ih, se kupilo vozovnico, dalo vse pomembne telefonske številke in navodilo, da ko se stvari uredijo, se vrnejo. Ko pa prispejo domov, se morajo oglasiti, javiti, da so prispeli. In res se javljajo, par jih je tudi mene poklicalo, da mi povejo, da so v redu prispeli. Jaz sem imela za nalogo, da jim dam nove hlače, majice in čevlje iz skladišča. Vsakemu sem pomagala, da je našel ustrezno velikost hlač in čevljev. Tri večere zapored do 22h v skladišču, pomagala tudi pakirati. Vsakemu od njih sem dala tudi po en zavojček (v katerem sta dva kosa) alkoholnih robčkov. Hvalabogu, nekaj zaloge te dragocenosti še imam. Na vsak zavojček sem tudi napisala »God bless you«. Saj ni le razkužilo tisto, ki nas ščiti v teh časih. Navodilo za uporabo pa je, da ko pridejo na konec potovanja, torej domov, preden vstopijo in pozdravijo svojce, se s tem razkužijo. Zelo so bili hvaležni, jaz pa tudi, da sem lahko priča in pomoč pri vsem tem.

S tistimi, ki so ostali, približno polovica vseh torej, pa smo nadaljevali program. Malce smo ga prilagodili, saj se razmere ves čas spreminjajo. In tako imam nekaj ur angleščine na dan, popoldanske aktivnosti ustvarjanja in namiznih iger, zraven pa sem tudi pri vsem ostalem, kar počnejo. Na igrišče vedno prinesem še kaj zraven. Najbolj zažge kitara, že to da jo držijo v roki, malo zabrenkajo… Akordi in melodije sploh niso pomembne. Veliko je tudi pogovorov itd. Zanimivo je imeti v tem času ure angleščine. Najprej sem mislila, da jim bo odveč, ker nihče v državi nima pouka, razen njih. A 12 učencev v razredu je vsak dan zelo sodeluječih in željnih učenja. Pravijo tudi, da zelo dobro učim in da končno razumejo vsaj nekaj. Zanje je angleščina namreč kot za nas kitajščina. In nekaterih izmed njih nisem nikoli učila, zato ne vedo, kako učim. Jaz pa imam res dober občutek zanje in znam prilagoditi za vsakega, vidim, če kdo ne razume… Najbolj pa mi je jasno, da potrebujejo osnove. Branje preprostih besed, učenje preprostih besed… Danes sem potem naredila celo »test«, da so preverili, koliko so se naučili, oz. da so znanje res utrdili. Seveda gre za čisto preproste besede. Tri dni smo ponavljali le besede kot so »bed, pen, win, cat…), približno 25 besed in to sem jim dala v test, za prevesti v amharščino. Ampak ni bilo za oceno, da jim ne zamorim z že tako težkim jezikom, temveč za bonbonček. Zelo so dobro pisali in vsi so dobili bonbonček. Preproste lepe stvari, ki bi si jih rada zapomnila, zato jih zapišem tu. Takih trenutkov je vsak dan veliko, a jih žal pozabim, preden se spravim pisat. Ta trenutek sedim z otroki v razredu, oni sestavljajo vsak svojo sestavljanko, jaz pa pišem, vmes nas razveseljuje glasba. Vsak ima pri sebi tudi svojo masko, sešili smo jih v naši šivalnici. Čez eno uro bo zazvonilo in stekli bomo na igrišče, kjer se žogamo do 18h. Potem pa se gredo fantje tuširat, večerjat in gledat poročila, kak večer pa tudi film. Moram reči, da je na videz naše življenje brezskrbno. Aktivni smo cel dan od jutra do večera in imamo vse kar potrebujemo. Hvala Bogu sem kot odgovorna za skladišče pravočasno napolnila police z vsemi zalogami, tako hrane kot higijenskih pripomočkov, oblek, čevljev… in to še preden je kakršnakoli kriza nastopila. Zdaj so cene seveda tudi tukaj poskočile in police v trgovinah izpraznile. Ko pomislim za nazaj, si mislim, Bog nas ima res zelo rad, še posebej te revne otroke, in takole poskrbi zanje. Pomisli, nove čevlje sem morala naročiti v tovarni, saj jih potrebujemo v ogromnih količinah, in naročila sem jih pred skoraj 3 meseci, ker sem vedela, da okoli Velike noči itak vsi otroci dobijo nove usnjene čevlje. In kdaj je bilo naročilo izpolnjeno? En dan preden so začeli odhajati domov tisti, ki so se za to odločili. Zelo sem vesela, da sem jim lahko dala te nove čevlje, ki so prispeli tik pred zdajci. »Slučajno«.

Pri poročilih pa redno spremljamo situacijo širjenja virusa, tako po svetu kot v Etiopiji. Ta trenutek govorijo o 29 okuženih. Od prvega znanega do danes je minilo skoraj tri tedne in le 29 okuženih. Potem pa preberem, da npr. včeraj so v 24 urah naredili 68 (samo!) testov, od tega so bili trije okuženi. Po drugih državah naredijo vsaj 1000 testov na dan, tukaj pa 68. Raje ne razmišljam o resničnih številkah obolelih.

Sicer načeloma po celi državi poteka osveščanje o zaščiti, z razkužilom tudi špricajo ceste in avtobuse, mila in voda so pred vsemi stavbami, lekarne so že izpraznjene, mnogi ljudje so odpotovali iz mesta ven, po cesti je veliko policije… Po drugi strani pa veliko ljudi še vedno natlačeno potuje po mestu z majhnimi mestnimi avtobuski, hodijo peš – večinoma brez maske ali druge zaščite, hodijo v lokale pit, pravoslavci še vedno polnijo cerkve… skratka ni izolacije, in je najbrž tudi nikoli ne bo. Jaz sicer že skoraj 3 tedne nisem zapustila našega poslopja (opozarjali so namreč, da belce na ulici napadajo, ker so kao prinesli virus), vendar mi povedo tisti, ki gredo kdaj ven. Še nekaj naših zaposlenih zaenkrat še prihaja vsako jutro v ustanovo in povedo, kako zgleda svet zunaj. Do nas se sliši s ceste, ko po zvočniku vrtijo besedilo, ki obvešča in osvešča, kako ravnati preventivno. Tako je baje po celem mestu. Po zraku pa še vedno pridno letijo potniška letala. Predvsem s Kitajsko niso hoteli prekiniti povezave, saj kao razmišljajo vnaprej, v prihodnost države. No, bomo videli, kaj prihodnost prinese. Letošnje volitve so že prestavljene na nedoločen termin; trenutna opozicija se že kuja, češ, da je vlada trenutno krizo izkoristila v svoj prid.

Meni je med tem poteklo delovno dovoljenje in od danes sem ilegalno tu. Sicer ni tako kot se bere, kajti ko sem se vrnila iz Slovenije, sem takoj vložila prošnjo za podaljašnje delovnega dovoljenja (vsako leto ga je treba obnoviti!), od tega je že več kot en mesec. In po besedah človeka, ki pri salezijancih ureja te stvari, nimam razloga za skrb, saj so mojo vlogo dobili in je v proceduri, tudi če državna administracija neha delati. Upam, da je temu res tako. Hvalabogu, da imam nov potni list, saj bi s starim (čeprav je veljaven še skoraj eno leto) baje imela težave. Upam, da bo vse vredu. Če me Bog hoče tukaj, bo. Sicer mi bo zmanjkalo mojih zdravil za astmo in »ženske težave«, ki mi jih morajo poslati od doma vsake 3 mesece, a vse, prav vse težave in skrbi od prej so nične v primerjavi s tem, kar se dogaja po svetu. Mi tukaj se zavedamo, da imamo srečo, da smo skupaj, da imamo igrišča, da se lahko izoliramo od ulic in dogajanja zunaj in se preprosto imamo fajn. In molimo za vse, ki jim (vam) je težko. Vse bo dobro.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s