Veliki teden 2020

Veliki teden, spremljamo Kristusovo trpljenje, kot vsako leto ob tem času. In vendar je letos Veliki teden za vse ljudi na svetu drugačen. Brez tradicionalnih križevih potov, brez priprave velikonočnih jedi in drugih stvari, ki smo jih imeli za obvezne v tem času. Letos mora vsak nositi svoj križ. Križ, ki ga nikoli ni pričakoval, da bi imel priložnost reči »Naj gre ta kelih mimo mene.« Težko je. Padamo pod križem. Jokamo drug z drugim. Pomagamo si, drug drugemu smo Simon iz Cirene. Treba je naprej, do konca; na vrh gore, ki ga ni in ni videti. »Zakaj? Koliko časa še?« Odgovora na nobeno vprašanje ni. Pa vendar nam je odgovor dal Jezus pred dobrimi 2000 leti, ko je sam nosil svoj križ in naše grehe: »Ne moja, temveč Tvoja volja naj se zgodi«. Kajti vemo, da Velika noč pride.

V Etiopiji se Velika noč odvija en teden kasneje, kot tudi večina drugih praznikov. Tudi križ z imenom Covid-19 smo začeli nositi malo kasneje kot v Evropi, vendar nosimo ga tudi mi. Mislimo, da smo bili nanj pripravljeni, vendar ni zato še nič lažji. Bojimo se, da najtežje šele prihaja, saj število okuženih počasi a vztrajno povečuje, izvor okužbe posameznikov pa je po večini neznan in vemo, kaj to pomeni. Prebivalci se upirajo prepovedim gibanja, predvsem prepovedi cerkvenih bogoslužij, saj verjamejo, da je to edino zdravilo. Marsikdo se ob tem nasmehne in zmaje z glavo, tudi jaz. In sledimo navodilom: z otroci ostajamo doma, omejili prihode zunanjih sodelavcev, nosimo maske, umivamo si roke, razkužujemo vse, kar uporabljamo in poslušamo poročila. Sicer pa smo zanje tukaj ustvarili mali svet, v katerem so (skoraj) popolnoma zaščiteni. Tisti, ki so želeli začasno oditi in se pridružiti svojcem, so to priložnost dobili, ostali ostajajo z nami tukaj; skupaj se učimo, delamo, igramo, klepetamo… na videz kot da se nič posebnega ne dogaja v svetu. Drugače je le to, da ne smejo ob nedeljah ven na potep, ko v normalnih razmerah sicer lahko brezskrbno pohajajo, brez programa in brez našega zvonca, ki kliče k naslednji dejavnosti. Zavedajo se, da imajo srečo, ki je pa sicer pred vstopom v Bosco Cildren niso imeli, ko so životarili na ulici. Zato vedo, kako mora biti drugim otrokom težko, ki nimajo kje bivati, ali jih je vlada pospravila v posebne začasne domove; neštetim revežem, ki so prepuščeni sami sebi, družinam, ki zaradi situacije nimajo dostopa do ustrezne hrane in vseh potrebščin; ljudem, ki so ostali brez dela in zaslužka; ljudem, ki so zaradi karantene osamljeni; bolnikom, ki se borijo za vsako sapo… In zato vsak dan skupaj molimo k Očetu, da pomaga svetu in predvsem ljudem, ki najbolj trpijo. V Njegovem imenu jim – z vašo pomočjo –  pošiljamo tudi mi zaščitna sredstva in hrano. V bojazni za svojo domovino otroci solidarno molijo tudi za druge kontinente, ki v tem trenutku najbolj trpijo in vam vsem želijo srečno Veliko noč, da bi »imeli Življenje v izobilju«.

https://www.vecer.com/intervju-polona-dominik-misijonarka-zdaj-me-najbolj-potrebujejo-tam-kjer-pravijo-da-je-koronavirus-bolezen-belcev-10152951

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s