iz učilnice

Sobota, sem v učilnici z otroki, ki ob sobotah pred kosilom vedno v
veliki učilnici berejo, barvajo moje pobarvanke ipd. Kot vedno sem tudi danes z
njimi, v tišini, malo mi je dolgčas, zato začnem pisat misli, ki se mi
pojavijo, ko delam, ko molim v kapeli, ko prebiram novice od doma, brskam po FB
in vidim, s čim se ljudje ukvarjajo. Vzamem barvico in začnem pisati na prazno
stran pobarvanke. Napišem tri strani. Popoldne imajo nogometni trening,
prinesem si lap-top in popisane liste, ter natipkam, kar sem napisala, s
pogledovanjem na nogometno igrišče. Tiste, ki čakajo na igro, izredno zanima,
kako zgleda računalnik od blizu, ko pa vidijo, da slepo tipkam, me pa gledajo
in se čudijo, kot da bi čarala. In čudenje nad tem, da pišem v svojem jeziku,
ki pa ni angleščina. Ni? Kako pa to, da potem znam in učim? Jim razložim, da
sem se tudi jaz v šoli učila in da je tuj jezik izredno koristna stvar, brez
njega ne bi mogla po svetu. Ajaaaa… No, sicer pa sem v učilnici z barvico in
ob igrišču s tipkovnico napisala tole:

Včeraj smo imeli križev pot, kot vse postne petke. Sicer niso vsi fantje
kristjani, vendar nas spremljajo, ko hodimo postaje. To se jim je razložilo kot
sočutje: če prijatelj tvojega prijatelja trpi, si ob njem, da ga tolažiš. In mi
smo vsi prijatelji, ne glede na vero. In Jezus, ki trpi, je naš prijatelj.
Jutri je Cvetna nedelja, ko imajo fantje ponavadi celodnevni izhod in mi
priložnost slavljenja v drugih cerkvah. Letos bomo seveda tudi mi vsi ostali
notri v Bosco Children, prav tako za Veliko noč.

Življenje pa sicer med našimi zidovi poteka skoraj normalno, le da nas je
odraslih vedno manj, saj je ogroženost v javnem prevozu vedno večja. In tako
pouk izvajamo kar sami. Jaz v glavnem dopoldne učim angleščino, ki jo z
veseljem učim, saj res lepo sodelujejo. Otroci so res vir energije, sploh, ko
so tako očitno hvaležni vsake preproste stvari, ki jo z njimi delim. Dopoldne
je torej pouk, popoldne pa se lotimo bolj praktičnih stvari. Okopavamo vrt,
pulimo plevel med kamnitimi ploščami po celem poslopju, zalivamo vrt in mnoga
drevesa, saj je že tedne zelo vroče in suho. Čistimo zunaj in znotraj. Meni
pomagajo očistiti stvari v skladišču, ki že dolgo čakajo na čiščenje.
Popravljamo zlomljeno pohištvo, urejamo potke, zlagamo drva, …skratka dela
nikoli ne zmanjka. Tudi ustvarjamo iz usnja, perlic, z barvami… Z majhno
skupinico smo naredili tudi plakate o Koroni. Kar nekaj časa je trajalo, da sem
jim razložila, kaj bi rada, ustvarjalnosti in domišljije nikoli niso razvili.
Doma gotovo ne, v šolah pa je samo prepisovanje in učenje na pamet. Imela sem
še nekaj revij, iz katerih so izrezali slikce, nekaj so tudi narisali in dali
podnapise… uro in pol globokega dela, in na koncu so bili veseli, da so še
drugim predstavili svoje delo in to, kar o koroni poslušamo zadnje tedne. Z
mojim razredom pri angleščini smo po dveh tednih učenja novih besed na različne
načine naredili tri plakate, na katere so vse nove glagole napisali na veliko v
angleščini in amharščini in smo obesili v dvorani, kjer se tudi učijo in
berejo. Tako da bodo vsi imeli nekaj od tega. Zelo so bili veseil, tudi drugi,
jaz pa ganjena, ker so tako lepo sodelovali. Realnost je tudi to, da mi je
izginilo kar nekaj flumastrov… A baje je to normalno. Včasih sicer pojamrajo,
da rabijo nazaj nedeljski izhod, ali da se jim kaj ne da delat… Takrat jih
spomnimo na to, da je veliko njihovih vrstnikov, sorodnikov… zunaj in da
nimajo zaščite in vsega, kar imajo oni tukaj znotraj Bosko Children. Da v
mnogih državah ljudje umirajo od bolezni ali trpijo v karantenah, brez dela,
dohodka, družbe, brez igre, brez učenja… In zato smo se odločili, da pomagamo
drugim, ne le z molitvijo, temveč tudi konkretno. Kupili smo blago in elastike
za maske, ki se že šivajo v naši šivalnici; razkužila, rokavice, mila… in
preko mestnih uradov bomo to dostavili do uličnih otrok, za katere se zdaj tudi
država trudi poskrbeti, v nekakšnih taboriščih. S pomočjo donatorjev, tudi iz
Slovenije, smo kupili ogromne vreče riža, makaronov in moke, ki jih bomo
dostavili v teh dneh. Na tem mestu hvala vsem, ki mi preko Misijonskega
središča pošljete kak evro. Vse gre za revne, potreb ne zmanjka. Tistim našim
otrokom, ki so se pridružili staršem oz. svojcem na domu, v času izrednih
razmer, pošiljamo denar v pomoč.

Tudi sicer je vlada sprejela kar nekaj ukrepov, skrbi jih namreč za
prihodnost te revne države. Napovedujejo do dva milijona žrtev korone. Imajo le
400 respiratorjev. Objavili so »izredne razmere«, a hkrati pravijo, da gibanja
po mestu ne bodo popolnoma ustavili ali preprečili. Ogromno ljudi gre namreč
vsako jutro dobesedno s trebuhom za kruhom, delat na ulico to in ono, da si
lahko kupijo potrebščine tistega dne. Če bi morali ostati doma, bi pa umrli od
lakote. Njihova družina tudi. Plus to, da tisoči doma sploh nimajo… Zato
postanem nestrpna, ko berem pritožbe nad ukrepi v Sloveniji. Pritožbe ljudi,
ker pač ne morejo na priljubljeni hrib, ker je pač v drugi občini in se morajo
zadovoljiti z najbližjo sprehajalno potko. Ali ker morajo v trgovino le ob
določeni uri – čeprav še vedno imajo kaj kupit in predvsem s čim kupit, za
razliko od mnogih v svetu, ki ne morejo. Zgražanje ljudi, če jih slučajno kdo
na ulici opomni na varovalne ukrepe. Tukaj je federalna policija z orožjem že
dolgo na ulicah, saj izredne razmere prinašajo tveganje za varnost. Jamranje
ljudi, ker morajo za nekaj tednov spremeniti svoje navade, pa čeprav so samo
čez mejo ljudje, v Italiji in delu Avstrije, ki že tedne ne smejo zapustiti
stanovanja ali dvorišča. Ob preštevanju tisočih smrtnih žrtev očitno postane
takšna žrtev lažja. Ravno včeraj mi je prijatelj Filip iz tirolske Avstrije
poslal veselo sporočilo, da gre lahko končno ven iz hiše in ven na sprehod, po
nekaj tednih. Iskreno veselje. Včasih mi uide kak očitek na ta račun komu, ki
po slovensko jamra; pa hitro dobim odgovor, da jaz itak ne razumem, ker ne
rabim preživljat družine; ker delam, kar rada delam, ker imamo veliko prostora
in podobno… Ampak z objavami mojih luštnih slikic na FB ne pridejo vsi
podnapisi. Zgleda, kot da se le igram in da ne vem-o, kaj se izven naših zidov
in držav dogaja. Brez skrbi, zavedam se vsega, tudi tega, da prav nikomur v tem
času ni prizanešeno s tem virusom. In da meni in vsem, ki jih poznam gotovo ni
najhujše. Saj (hvala Bogu) nihče ni zbolel. Vsakega se dotika drugače, vendar
vsak čuti negativne posledice in vsak se mora prilagoditi, predvsem spremeniti
potrebe in prioritete. Zato potrpim in ne razmišljam o tem, česa vsega ne morem
in česa vsega nimam, temveč sem vesela in hvaležna za vse tisto, kar imam. Zato
vse naše dejavnosti, na katere sem se že kar malo navadila po več kot enem
letu, sedaj vidim z novimi očmi, kot bi dobila “roza očala”.
Sprejemam situacijo in naredim, kar v dani situaciji le lahko. In raje ne
razmišljam, kaj je zunaj zidov, ker je ne morem spremeniti. Lahko vplivam le na
to kar je znotraj; znotraj zidov, znotraj srca. Kako se mene dotika vse skupaj?
Poleg lepih doživetij, ki jih delim na FB? Ven iz Bosco Children nisem šla že
več kot štiri tedne. Nazadnje ko sem bila zunaj, peš na poti v trgovino, sem
bila deležna zmrdovanja, posmehovanja in zmerjanja (»korona!«). kmalu so prišla
tudi opozorila, da naj belci ne hodijo peš po ulicah, ker so ogroženi, kajti
korona je kao bolezen belcev, ki smo okužili Etiopijo. Tudi znotraj zidov ni
samo smeh in igra. Od belcev sva samo jaz in Angelo, salezijanec 76 let star.
Avstrijska prostovoljca sta odšla, tudi nihče ne prihaja in še dolgo ne bo
nikogar, ki mi je bil sicer malo v drugačno družbo. Domačini, npr. salezijanci
in še par delavcev, ki prihajajo, so si kot da oddahnili, da sva »samo midva«
in njim se ni treba več truditi po angleško – Angelo amharščine sploh ne
razume, jaz jo sicer  enostavno govorim, a pogovorno je vse kaj drugega. V
pogovoru, pri delu, pri obrokih, sestankih… kot da me ni. Eden od njih je
enkrat pri molitvi rekel Hvalabogu za misijonarje, ker včasih sicer ne vedo,
zakaj so tukaj (!), a vseeno hvala. Še dobro, da sama vem, zakaj sem tukaj; ker
otroci potrebujejo nekoga, ki Z njimi dela, se igra, je… domačinom se pogosto
zdi pod častjo delati in biti Z. Najlažje je pošiljati ukaze iz pisarne. Ojoj,
koliko časa zmorejo presedeti s telefonom v pisarnah in ne početi ničesar,
medtem ko so otroci aktivni. Pogosto sem edina, ki je z njimi, utrujena… A
ker vem, da nikomur v svetu ni prizanešeno, ne razmišljam o utrujenosti, zaradi
katere se mi včasih tudi vrti. Tudi raje ne razmišljam, kaj bo še v državi, ko
se bolezen razpase. Ali kaj dejansko je v državi, če začnejo testirati, več kot
le 60 do 70 ljudi na dan. Ne razmišljam o tem, da me tu nikoli noben ne vpraša
»kako si?«, se pa očitno nad tabo namrdnejo, če jim kaj ni všeč, ali obrnejo
stran, ko kaj vprašam… Vsakič ko sem (s strani odraslih seveda) deležna
žalitve, ignorance, diskriminacije – ker sem »samo ženska«, samo belka – tujka,
ker ni nikogar, ki bi se zame postavil… ne vem, ali je boljše žaljivka, ali
da se vedejo, kot da me dobesedno NI. Vsako tako opazko hitro pometem ven iz
glave in svojim misli. Raje ne pomislim, da bi si šla rada v trgovino kaj
kupit; npr sadje, ki mi manjka za boljšo prebavo – zunaj je nevarno, ljudje se
odrekajo še čemu več, kot le sadju… In kaj bo, če se pošta med Etiopijo in
Evropo še dolgo ne odpre in ne bom mogla dobiti zdravil, ki jih lahko dobim
samo od doma po pošti, vsake 3 mesece. In kaj bo, če tukajšnji urad za
priseljence ne začne normalno delati in mi odobriti podaljšanje delovno
dovoljenje, ki mi je poteklo že pred dvema tednoma in sem sedaj tukaj ilegalno,
ker pač ne delajo. Imajo pa moj potni list… Uradniki države, ki že v svojem
bistvu zavrača tujce, ponosna, da nikoli ni bila kolonizirana in v tujcih vidi
samo grožnjo. In tako dalje… če kdo slučajno misli, da sem jaz tako vesela in
dobesedno srečna zato, ker nimam prav nobene skrbi… informacija, da imamo VSI
skrbi, v tem smo si enaki. Različni pa v tem, kaj gledamo in kako gledamo. Jaz
sem raje vesela vsega, česar sem deležna. Tisočih lepih trenutkov z otroki. Hvaležna
za jutranjo mašo in molitve. Hvaležna za jutranji tek na nogometnem igrišču, po
maši preden se otroci zbudijo, 30 minut tečem in si zbistrim glavo, odvržem
težke misli, naredim prostor za nove ideje, predvsem tiste: kaj ŠE več lahko
storim? Hvaležna za zelenjavo na vrtu in bogato etiopsko hrano. Hvaležna za
internet, da lahko skoraj vsak dan malo pokličem domov, starše, prijatelje,
domače… ki mi ohranijo “drug pogled, distance od tukaj” in predvsem zdravo
pamet, saj tukaj ne upam nikomur res zaupati; za iskren pogovor s prijateljem
moram dobesedno poklicati domov. Brez pogovora pa ne gre…

Vsakič, ko mi je težko, tiho zmolim v sebi, ali pogledam križ, ki mi visi za
vratom in tako ustavim vsako slabo misel ali negativno besedo, ki bi mi sicer
lahko zletela iz ust, ko vidim in slišim negativne stvari okoli sebe.
Misijonski križ ni le okras. Jezus s križa nas uči Ljubezni, do vsakogar. Zato
ne jamram, le povem, da je tudi druga plat pomoči, ker imam občutek, da vsak
misli, da je samo njemu hudo. Tudi meni je, in stežka to priznam, a ne zanikam.
Hkrati pa Ne jamram, ampak spodbujam k potrpljenju, prilagajanju, solidarnosti,
odprtosti k Jezusu. Ne jamram, ampak se zavedam dejstev, vzponov in padcev, in
poudarjam, da je kljub težki situaciji lepo, osrečujoče in da je večja teža na
pozitivnih stvareh, če le želiš to videti. K temu vas vabim! Kljub težkim
trenutkom sem vsak dan srečna in tudi do solz ganjena ob skupnem delu, ob
vsakem nasmešku, ob zahvali otroka, ob preprostih vprašanjih, ob bližini. Vsega
tega ne bi doživela, če ne bi bila tukaj, ali če ne bi vztrajala. Neskončno sem
hvaležna, da smem služiti. Hvaležnosti pa pričakovati ne smeš. Moli in delaj.
Jezus nam je dal tak zgled, da boljšega ne bi moglo biti. Delil je kruh s
tistimi, ki so ga zatem izdali. Zdravil tiste, ki so ga zatem pribili na križ.

Vsi smo  na istem čolnu v tem vesoljnem potopu. Rešila nas bo
preprostost, solidarnost, potrpljenje, s situacijo in drug z drugim. Predvsem
pa molitev za moč, k Njemu, ki je nesel križ, ga objel in poljubil, in v čast
mi je, če ga smem in zmorem vsaj malo posnemati.

P.S.! Iz vsega spoznavam le to, da več ko daš, več prejmeš. Ne le v srce, ampak dejansko, konkretno. Isti dan, ko smo nabavili hrano, ki jo bomo dostavili otrokom, ki so je potrebni, ker nimajo ljubečih rok, ki bi zanje skrbela, isti dan nas pokliče preko državnih organov karitativna organizacija, da naj pridemo iskat donacijo za naše otroke (hrana, pijača, higijena…). Ljudje, ne bojte se biti solidarni in skromni, ne bo vam zmanjkalo, ne boste lačni. Če daješ, tudi dobiš. Ljubezen kroži…