V Etiopiji so prvi primer primer obolelega za Covid 19 potrdili 13. marca. Takrat je vlada takoj reagirala in odredila vrsto ukrepov, da bi preprečili širjenje virusa, po zgledu razvitih držav. Prepovedali so množična zbiranja, vključno z verskimi obredi v cerkvah. Omejili so delovanje gostinskih obratov in tudi drugih delovišč, kjer prihaja do izpostaljenosti okužbi (npr. ulične trgovine, tržnice), omejili so uporabo javnih prevoznih sredstev s posebnimi pogoji. Državnim uslužbencem so odredili delo od doma in spodbudili tudi vse ostale ustanove, da se v čim večji meri poslužijo tega ukrepa. Vse ostale ustanove imajo odrejene zaščitne ukrepe, kot so vstop z razkuženimi rokami in ustno masko. Pred vstopom ljudem na mnogih vhodih merijo telesno temperaturo (npr. pred bankami, zdravstvenimi ustanovami, itd). Vse šole (osnovne, srednje, univerze) so zaprte že od sredine marca, vendar šolanje na daljavo ni možno. Le določeni si to lahko privoščijo, v večini primerov pa seveda ne in vlada tega zato tudi ne odreja. Večina šolarjev bo tako septembra najbrž avtomatično napredovala v višji razred. Takoj ob začetku epidemije so omejili in celo zaprli promet med različnimi mesti in regijami znotraj države. Letalski promet je, z redkimi izjemami, omejen le na tovorni promet.
Lahko rečem, da je tudi etiopska vlada zelo resno in hitro pristopila resni situaciji, na podlagi predhodnih opozoril in informacij iz Evrope in Azije. Hkrati pa so se zavedali tudi, da popolne omejitve, karantene, ne morejo odrediti. »Ostani doma« v državah tretjega sveta dobesedno ni mogoče, saj veliko ljudi nima doma in živijo na ulici. Vlada je sicer odprla posebne domove za brezdomce, a vseh niso mogli zajeti, poleg tega pa je to težko vzdrževati tako dolgo in tako so se mnogi vrnili na ulice. Tudi tisti, ki imajo kje spati, pa delajo na ulici, preživljajo se bodisi z beračenjem ali delom kot je prodaja tega in onega (ulični prodajalci so dobesedno na vsakem koraku), čiščenjem čevljev, pometanjem cest, kuho in peko uličnih prigrizkov (ljudje se prehranjujejo na ulici)… Uličnih dejavnosti je nešteto. Tržnic prav tako ne morejo zapreti, saj ljudje živijo od tega kar prodajo na dan. Če ne bodo služili na ulici, bodo umrli od lakote, prav tako njihovi otroci. In tako se je virus prva dva meseca širil počasi, a vztrajno. Med tem pa so revni postali še bolj revni, saj so se že tako majhni viri dohodka še zmanjšali, cene na trgu pa so poskočile na vseh področjih. Žal.
Kot da korona ni dovolj, pa je skorajda izbruhnila še državljanska vojna, ki se je bojimo že dlje časa. V državi se namreč že nekaj let soočajo s plemenskimi konflikti, v tem mesecu pa se je močno poslabšalo. Prvega julija so ulice preplavile podivjane množice, v protest atentatu na predstavnika največjega plemena. V veri, da je atentat povzročilo vladajoče pleme, so izbruhnili etnični nemiri, v katerih je bilo ubitih najmanj 166 ljudi, več tisoč je bilo aretiranih. Nemiri so trajali nekaj dni, v katerih so podivjane množice s palicami in drugim orožjem po ulicah razbijali vse, kar jim je prišlo na pot, ropali hiše, požigali domove ljudi drugih plemen… Zaradi tega je bilo po večini države, sploh pa v glavnem mestu, vse zaprto (zdravstvene in druge ustanove, trgovine, banke…), ceste pa so zasuli s skalami. Po treh dneh je nemire ustavila vojska, preden je izbruhnilo v še kaj več. Trenutno je zatišje, a med ljudmi tli nezadovoljstvo in želja po maščevanju. Med tem pa je ostalo nedolžno prebivalstvo oškodovano. Mnogi so bodisi ostali brez doma, ali jim je bilo pokradeno ali razbito imetje. Vse dogajanje pa je vplivalo tudi na širjenje virusa Covid 19. V zadnjem tednu meritve kažejo na posledice, saj so številke poskočile. Približno 10% testiranih je na Covid pozitivnih. Trenutno pa smo v deževni dobi, ko se temperature spustijo tudi do 10 stopinj celzija, in to za virus Covid 19 pomeni dodaten razcvet.
Jaz kot laiška misionarka delam v šoli za ulične otroke v glavnem mestu. Od marca dalje smo z nekaj otroki zaprti in kolikor se da zaščiteni pred okužbo. Z našega dvorišča smo tudi spremljali podivjane množice, ki so hodile mimo naše hiše, poslušali razbijanje po avtomobilih, padanje stekla s poslopij, zažiganje avtomobilov in gum… A mi program peljemo skoraj kot da nič ni. Imamo pouk, delamo v okolici, se igramo, telovadimo… Otroke, ki so velik del otroštva preživeli na ulici, zdaj čim bolj zaščitimo pred vsemi tveganji iz okolice; tako bolezni, revščina, nasilje in še in še.
Vendar jaz kot predstavnica Misijonskega središča delujem tudi izven naše šole in po svojih močeh pomagam tudi v drugih salezijanskih skupnostih po celi državi. Spremljam program botrstvo, v teh kriznih časih pa skupaj z odgovornimi salezijanci razmišljam, kako lahko še pomagamo revežem, ki so sedaj še bolj revni. Salezijanci imajo 14 različnih skupnosti po celo državi, kjer opravljajo izobraževalno, humanitarno in pastoralno delo s tisočimi otroki in družinami. V teh časih so šole sicer zaprte, vendar salezijanci ne počivajo. Že od izbruha korone, torej meseca marca, pomagajo prebivalstvu z osveščanjem glede preventive pred okužbo s Covid 19, z nakupom in razdeljevanjem zaščitnih sredstev (razkužil, mil, mask, sodov za vodo…) in predvsem hrane. Kot rečeno so mnogi ostali brez dohodkov, cene na trgu pa so poskočile. Iz različnih virov pomoči smo nakupili v teh mesecih že kar nekaj zaščitnih sredstev, tisoč kil riža, moke, makaronov, olja… Vendar potrebe po pomoči naraščajo. Zato iščemo nove vire pomoči. Jaz konkretno razmišljam o vseh, ki jih poznam, v Sloveniji in kje drugje, in prosim za vsak Evro, za vsako kapljico v ta naš ocean. Etiopiji se neizogibno približuje humanitarna katastrofa. Kot vsako leto je mnoge kraje prizadela tudi huda suša, ki za mnoge onemogoča pridelavo hrane. In invazijo kobilic na polja, ki uničujejo še tisto, kar so uspeli pridelati…
Še bi lahko opisovala, kako težko je in kako je vsak dan težje, ker tudi je. Zdi se mi, da se v Etiopiji v tem letu težave kar kopičijo in toliko hudega na kupu še ni bilo.
Ker sem edina Slovenka v tej ogromni državi, sem edina, ki sem lahko glas revežev v Sloveniji in v njihovem imenu prosim. Prosim za vsak prispevek, ki ga kdo zmore dati in dodati za nakup in razdelitev najosnovnejših sredstev za preživetje.
Polona Dominik, laiška misionarka
Etiopija Addis Abeba
KONTAKT:
Misijonsko središče Slovenije
Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
tel: 01/300-59-50, e-naslov
Polona v Etiopiji 