Kako smo kaj

Naša družinica se je v teh dneh zelo povečana. Več kot šest mesecev smo bili zaradi pandemije brez večine zaposlenih in z otroki. Večina otrok je ob začetku same pandemije v Etiopiji, ko se je začela splošna panika po državi in izredno stanje, odšla k matičnim družinam, in tam počakalo, da mine. Okoli 20 otrok pa je ostalo z nami. Tisti, ki smo ostali v Bosco Children, smo peljali program tako, da so otroci ta čas zelo koristno preživeli. Čeprav so se vse ostale šole zaprle smo mi pouk nadaljevali vsak dan, predvsem dopoldne. Popoldne pa opravljali različna dela zunaj in skrbeli za urejeno in zeleno okolico. Čudovito. In tako se je marec prelevil v september in celo oktober, koroni pa kar ni videti konca. Vsak dan testirajo ljudi po državi in nekaj več kot 10% testiranih je na test pozitivnih. Bližamo se številu 90.000 obolelih. Mi smo zaradi zaščite bili več ali manj ves čas znotraj ustanove in zelo omejili prihode ljudi od zunaj. Kljub temu je virus pred dvema mesecema zašel tudi k nam, a na srečo se je ob prvi oboleli hitro reagiralo, tako da več kot trije ali štirje nismo zboleli. Testirana je bila le kolegica, ki je bila odpeljana v bolnico, a podobne simptome sem imela tudi jaz, zato sem  dobre 14 dni preživela v samoizolaciji. Težko je bilo dni z visoko vročino in diarejo, kasneje pa prihajaš k sebi z bolečim grlom in pomanjkanja apetita, ker ni vonja in okusa. A hvalabogu hujšega ni bilo. In tudi nihče drug do sedaj ni resno zbolel.
Otroci po celi državi torej že od marca niso bili v šoli – razen naših. Kljub temu, da niso hodili v šolo in da šolanje na domu ne obstaja, pa so morali plačevati šolnino in na sploh so ljudje zaradi pandemije finančno zelo obremenjeni. Tako kot po celem svetu, ko ustavitev življenja potegne za sabo veliko težav. A očitno kljub vsem ukrepom ne moremo čakati, da Covid izgine, ali da se najde zdravilo. Zato se vsi, ki so bili do sedaj doma, vračajo na delo, učenci pa postopoma v šole. Vlada se je odločila, da letos spričeval ne bo in da vsi učenci avtomatično napredujejo v višji razred. Kdaj? Novo šolsko leto se je septembra teoretično sicer začelo, a šole so še vedno zaprte in se čaka na ukaz. Potekajo predvsem priprave na pouk v teh razmerah. Saj vemo, da so tu šole zelo številčno obremenjene, razredi po 40 do 60 učencev itd…
Ker pa je naša šola posebna, smo lahko sprejeli in začeli program. Poklicali smo otroke, ki so odšli na domove in postopoma se vračajo k nam, tako da je veliko bolj živahno. od 20 smo sedaj na številki 60, dnevno pa prihajajo tudi učenci od zunaj. Vrnili so se tudi zaposleni, s katerimi se nismo videli od marca. In sedaj smo vsi zopet v razredih in delavnicah. Komaj čakam pa, da začnemo še ulično delo in sprejmemo tiste, ki bivajo na ulici. To je seveda zelo tvegano, zato gre bolj počasi. Upam, da pride prva skupina drug teden. S sodelavcem sva že pripravila nove spalnice in uredila razred zanje, saj bomo njihov program vsaj v prvih tednih popolnoma ločili od ostalih.Skratka pestro. Upamo na najboljše. Na zdravje. Pa tudi na mir. Saj mir v Etiopiji iz različnih razlogov in konfliktov niti najmanj ni nekaj samoumevnega. Težav torej veliko, a še nikoli nisem srečala človeka, ki bi bil obupan ali kako drugače negativen. Ljudje zaupajo v molitev in so hvaležni za vsak novi dan in se zahvaljujejo za vsakodnevne blagoslove. In jaz sem hvaležna, da se tega lahko učim od njih. A realnost je, da so ljudje lačni in revni še bolj revni kot so bili in s pomočjo dobrih ljudi v Sloveniji pomagamo revežem po celi državi z nakupom osnovnih živil in zaščitnih sredstev. Salezijancem, ki delajo in živijo na najbolj odročnih krajih, tako posredujem vaše darove in oni jih delijo najbolj ubogim. Ogromno potreb se kaže še posebej sedaj, ko se otroci vračajo v šole, milijoni otrok, ki jih mora družba zaščititi, in vsaka kapljica v morje bo naredila valove do nebes.