2021 prvič :)

Preden sem se januarja odpravila na obisk domov v Slovenijo sem o situaciji, ki je takrat in še vedno najbolj okupira etiopsko prebivalstvo. To ni Covid19 temveč vojna. Vojna, ki se še vedno odvija predvsem na Severu države in veliko je spopadov tudi v drugih delih države. Že dlje časa je trajal konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na Severu države, ki pa se je novembra razvnel v vojno, ki traja že več mesecev. V konflikt naj bi bila vpletena tudi sosednja Eritreja. In sedaj, ko sem že nazaj v Addis Abebi, se ponovno oglašam od tu. Situacija na Severu se nekoliko umirja, odprte (a nadzorovane) so komunikacijske poti (telefon, delno internet, cestni in zračni promet), a regija je še vedno pod hudo opresijo različnih, vsaj treh, agresorjev. Zato nedolžni še vedno umirajo, prestrašeni še vedno bežijo čez mejo v Južni Sudan (čez 60.000 je že beguncev), prihajajo tudi v lokalna zatočišča, ljudjem so porušeni domovi in pokradena popolnoma vsa lastnina, število osiromašenih otrok narašča, ljudje si še vedno ne upajo stopit na cesto, da jih ne bi pokosil kakšen strel; življenje, kot so ga poznali, se je za dolgo ustavilo. Sedaj vsak le išče vsakdanji živež, da ne umrejo od lakote. Pridelek na poljih so bodisi uničile kobilice ali požgali vojaki, tovarne so pa itak uničene; v redkih trgovinah se da kaj kupiti, so cene desetkratno poskočile. Združeni narodi navajajo, da okoli 3 milijonov ljudi potrebuje pomoč v obliki hrane. Vlada je dolgo preprečevala dostop mednarodne humanitarne pomoči do ljudi. Pripovedujejo, da so mnogi primorani jesti drevesne žuželke in piti umazano vodo, kjer jo pač najdejo. Zdravstvena nega v glavnem ni dosegljiva, saj je uničena večina klinik in bolnic. Veliko ljudi, nekateri so tudi moji znanci, je izgubilo svojce, ki so ob življenje kot popolnoma nedolžne žrtve. Tisoči iščejo izgubljene sledi za svojci.

V tem trenutku govorimo o humanitarni krizi, ki bo trajala zelo dolgo. Več milijonov evrov bo potrebno za obnovo regije, saj so poleg domov uničene tudi ceste in druga infrastruktura, tovarne, bolnice, cerkve in drugi pomembni objekti. Zaradi uničenja ogromnih tovarn bodo ljudje do nadaljnjega brez služb in torej odvisni od humanitarne pomoči, za katero prosimo na vse možne konce.

To je le nekaj besed o situaciji, ki je v resnici hujša, kot se jo da opisati. Salezijanci v Addis Abebi že kupujejo hrano in jo s kamioni pošiljajo tja, saj se je na Severu sedaj hrana močno podražila in si je reveži ne morejo kupiti. Domačini in drugi kolegi, ki so tukaj že čez 30 let, pravijo, da tako hudo v Etiopiji še ni bilo. In da hujše še prihaja. In žal ne gre le za severno regijo Tigray, temveč se nemiri in nasilje odvijajo tudi po drugih regijah, vendar je manj odmevno. Ljudje pa vseeno umirajo, bežijo od domov itd. V politične in druge razlage se raje nikoli ne spuščam, ker nima smisla. V mislih imamo le nedolžne, ki morajo konflikte drugih plačati z življenjem, imetjem in osnovnim človeškim dostojanstvom. Z mislijo na njih se vsak dan sprašujem-o: »Kaj lahko še naredim, da pomagam?«

Če se še kdo to sprašuje, se lahko obrne na Misijonsko središče Slovenije in ponudi svojo pomoč.

Medtem pa jaz pridno delam v naši šoli, ki pa je svet zase. Kajti otrok z ulice ne zmanjka in pomoči, ki jo potrebujejo, ne moremo prekiniti zaradi dogajanja po državi. Ravno obratno. Še več je potrebujejo in več jih je. Treba je sicer misliti na vse skupaj in se držati pravil, ki jih država daje tudi glede zaščite pred širjenjem okužbe in se v tem smislu trudimo naprej. Že pred več kot pol leta smo ustvarili nekakšno »izolacijo« znotraj naše ustanove in vsak dan znova odkrivamo, kako čim boljše delati, v skladu s potrebami otrok in hkrati z epidemijo. Dejansko stanje v Etiopiji je sedaj resnično zaskrbljujoče. Če smo celo leto spremljali od nizkih do zmernih številk, šele zdaj – v zadnjih dveh mesecih! – številke postajajo res visoke. Saj je logično, saj je tudi previdnost popustila, kot marsikje drugod po svetu. In drugih težav je dovolj, saj so zgleda da bolj težke. In ogromno kulturnega in verskega dogajanja, ki vsebuje gibanje in druženje, ki se ga več ne izogibajo. In tako številke rastejo. Mi imamo svoj svet, v katerem zelo malo uspemo razmišljati o dogajanju izven naših zidov, saj je dela dovolj. V omenjeni »izolaciji« je vsak dan več kot 30 otrok. Od tega jih 12 tudi prespi, okoli 20 dodatnih pa vsako jutro pride na program in zvečer odidejo nazaj na ulico. V dveh razredih se pa itak mešamo med učenjem, igro, pogovori, prehranjevanjem… vse počnemo skupaj. Nosimo maske, otroci večinoma pod brado – razen ko jih opozorimo,da naj jo dajo čez nos :D. Umivamo si roke in dnevno čistimo naše majhne prostore, a itak je težko preprečiti stike in prenos česarkoli že. Dober teden nazaj mi je vedno več otrok jamralo, da jih boli grlo; vedno več jih je kašljalo, učiteljica, ki poleg mene še poučuje, je obležala doma… Lekadoli zgleda da niso več pomagali. Zato smo predlagali testiranje za korono, čeprav hkrati smo vedeli, da tudi če je kdo pozitiven, ni kaj dosti ukrepati. Saj ne moremo zapreti. Ampak o.k., smo šli na testiranje v bližnjo državno kliniko (ki je baje en redkih prostorov, kjer se lahko testiraš, razen če hočeš v privatni plačat). Če je pa zastonj, ali poceni, je pa seveda zelo nagneteno. In smo s fanti dobro uro čakali skupaj z mnogimi drugimi raznovrstnimi bolniki, kar na dvorišču spredaj, ali posedali po stopnicah… Po eni uri so rekli, naj pridemo drug dan. Drug dan so nam po dolgem čakanju (zopet pomešani z vsemi drugimi čakajočimi za raznolike preglede) le vzeli brise. In potem se je spet čakanje nadaljevalo. No, po petih dneh pa smo le dobili sporočila na telefone, da smo kar vsi negativni. Nekoliko se me je seveda polotila skepsa, sploh ob opazovanju kašljajočih otrok in mešanjem nas v ustanovi s tistimi, ki noč prespijo na ulici. Zagotovo je možno, da testi niso zanesljivi. Ampak raje mislim,da sem priča ponovnemu čudežu, kot tam na Severu, kjer je salezijanske hiše obvarovala Božja roka. Tako je tudi obvarovala tudi nas vse, kljub visoki izpostavljenosti. In tako nadaljujemo, kot vsak dan. Z velikim veseljem se učimo, igramo, skupaj jemo, sestavljamo, čvekamo, čistimo…  In res sem hvaležna, da smem biti del tega. Da se namesto polemiziranja o dani svetovni situaciji lahko posvečam osnovnim potrebam nedolžnih mladostnikov, ki so prišli k nam z upanjem, da se usposobijo za boljše življenje. Nekaterim tako prvič pomagam skupaj izgovarjati črke abecede in jih popeljati do branja. Drugim na raznolike načine skušam pomagati usvojiti kretnje za oblikovanje črk na papirju. Ne le naše abecede, temveč tudi amharske! Mnogi tudi le-te ne zmorejo. Za mnoge je ta uspeh prvič v življenju, pa čeprav so tudi čez 15 let stari. Da ne govorim o veščinah vedenja v razredu in v skupini, in kasneje v družbi. S tem jih pripravljamo na prehod (po mesecu ali dveh) v domski del na drugi strani naše ograje. Pa spoznavanje ter uporabljanje barv, številk, oblik z različnimi igrami, ki sem jih v vsem mojem času uspela uvesti (sestavljanke, Človek ne jezi se, Lego kocke, nitke in perlice za nakit, dama, pobarvanke, barvne krede, ali pa preprosto svinčnik in papir za risanje… Dovolj preprosto, da ni pretežko in hkrati poučno. Kar v Evropi usvaja otrok od 1. leta dalje, tu začnejo kot najstniki. Postopoma. Čeprav bi radi ves proces pospešili, predvsem zato, da bi čim krajši čas preživljali na ulici in da bi jih čimveč spravili z ulice v ustanovo, a prehitevati ne gre. Iz danes na jutri ne zmorejo tega preskoka – da bi takoj začeli bivati pri nas, zato ohranjamo postopnost. Iz dnevnega programa po kakem mesecu začnejo spati tu, v spalnici poleg razreda, kjer je 12 postelj. Dober mesec kasneje opravijo zdravniški pregled in se preselijo v dom in začnejo šolanje z ostalimi, ki jih imamo pa trenutno okoli 60. In tako se naš, nekoliko prenovljen, življenjski krog sklene in nadaljuje v pridobitev poklica in reintegracijo v družbo. Postopoma. Med tem pa upamo in molimo, da ostanemo zdravi in da nas ne doleti kakšna huda višja sila, ki bi nas zopet omejila. Vemo pa nikoli ne, kaj bo jutri, zato se najbolj potrudimo za DANES.

Polona Dominik

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s