Veliki teden

Že dolgo nisem nič napisala, imam občutek, da se nič posebnega ne dogaja. Očitno sem se že zdavnaj navadila na samoumevnost razmer; da poteka vojna in izolacija cele regije od preostanka Etiopije, izolacija 6 milijonov ljudi (»talcev) od virov preživetja, kot je hrana in zdravila. Status-quo poteka že tako dolgo, da niti več ne sprašujemo, novic se pa itak ne splača poslušati, ker so namenjene ohranjanju fasade pravičnosti, miru in demokracije, pred svetom in lastnimi ljudmi (volilci). In če je prekinjen pretok informacij, je enostavno prepričati ljudi v vse, kar ti je v interesu. Po drugih poteh pa seveda vemo, da ljudje tam še vedno dnevno umirajo, od lakote in zdravstvenih, tudi enostavnih, težav, preprosto zato, ker ni dotoka osnovnih zdravil in drugih stvari. Nič novega. Žal. A zato nič manj tragično od drugih tragedij, ki trenutno  morijo človeštvo.

Druga tragedija, s katero se srečujem vsak dan, je spremljanje ubogih mladih duš, ki morajo odraščati na ulici. Situacija otrok, ki jih srečujemo na ulici in sprejemamo v našo ustanovo, mi je že davno postala nekaj »vsakdanjega«. Če želiš pomagati, brez da se vsak dan čustveno zlomiš, ko vidiš v kakšnih pogojih živijo tisoči in hkrati veš, da ne moreš vsem pomagati, moraš dati nekatere misli in čustva dobesedno na pavzo. A ne gre vedno. Ravno ta teden me je zlomilo, ko so mladi pripovedovali, da je bilo nekaj njihovih vrstnikov na ulici najdenih mrtvih tam, kjer so spali, s strto glavo. Ja, prav berete. Davno znano in »sprejeto« je že dejstvo, da jih lovi in pretepa policija, ker želi »očistiti« mesto sramote, kot so ulični otroci. Sedaj pa pričujejo mladi, da medtem ko spijo, pride nekdo z avtom, vzame ogromen kamen in spečega otroka pokonča z udarcem v glavo in hitro odpelje. Kaj takega mi je še pisati odvratno in nepojmljivo. Med pogovorom z našimi mulčki o teh njihovih prijateljih, ki so umrli v preteklem tednu in eden je še v komi, so me premagale solze in namesto, da jih s svojim izbruhom joka še dodatno vznemirjam, sem se zatekla v kapelo in prosila Jezusa usmiljenja za uboge duše, na tem in na onem svetu. Vsi očitki tej družbi, ki dovoljuje takšno življenje, so mi ponovno privreli na plan. Česa so krivi otroci, da trpijo takšno krivico? Da na eni strani mnogi otroci odraščajo, tudi globoko čez polnoletnost, zaščiteni od vsake skrbi; in na drugi strani mnogi skrbijo sami zase od ranega otroštva, v središču vseh možnih življenjskih nevarnostih, ker jim drugega pač ne preostane. Z vrstniki, ki jim nadomeščajo družino, zvečer poiščejo »primeren« kos pločnika ali dovolj veliko betonsko cev ali kakšno drugo provizorično mestno zatočišče, se skupaj zvijejo pod žakli in trdno zaspijo. Namesto mamine nežnega bujenja jih prebudi jutranji mestni vrvež, ko jim dobesedno mimo glav v nov dan hiti množica ljudi več-milijonskega mesta. Ljudje spečih otrok niti ne vidijo več, otroci pa teh ljudi ne, saj so dobesedno v »svojem svetu«. Hiteče mesto okrog njih je kot igriva tapeta otroške sobe, v svojem prebujanju, pretegovanju in zvijanju vseh stvari nazaj v žakelj, se otroci ne pustijo motiti.  Čaka jih nov dan in ulične dolžnosti. Kako tragično drugače od jutra otrok, ki se v istem času zbujajo v svoji lastni sobi, pretegujejo v svoji postelji in morda celo pritožujejo, zakaj je že treba vstati, zakaj je treba v šolo in zakaj ni vsak dan čokolina za zajtrk. Otrok, ki jim starši pripravijo torbo za v šolo in poskrbijo, da jim bo dan čim lepše minil, v najrazličnejših dejavnostih in brez stresa, ki bi škodil nedolžni otroški psihi. Na drugi strani pa naši otroci, ki s svojimi majhnimi ročicami, že zgodaj zjutraj poprimejo za delo in skrbijo, da bo želodček dobil nekaj tudi danes. Z vrstniki skupaj iz vreče pojedo, kar uspejo dobiti ali kupiti z nekaj kovanci, ki so jih pridelali danes z različnim uličnim delom. Nekateri imajo zlata vreden čebriček in cunjo, da lahko perejo avtomobile na cesti za nekaj kovancev. Mnogi imajo preprosto tehtnico, s katero se zasidrajo na pločniku, da se mimoidoči za en kovanec lahko stehtajo. Tretji imajo krtačo za čevlje in na tak način dobijo kak kovanec od mimoidočih. Spet drugi se gibljejo v bližini manjših tržnic in ljudem nosijo vreče z nakupi… Nihče jih ne vpraša, »kaj bi pa danes jedel za zajtrk, kosilo, večerjo…?« Nikogar ne zaskrbi ob pogledu na stopala polna otrdlin in ran, ker so pogosto bosi, ali ob nenehnem kašljanju, ali ob mnogih srbečih kožnih madežev…in še čem. Nihče se ne vznemirja, da pač ne hodijo v šolo. Nihče se ne vznemirja, ko jih kot smeti iz enega pločnika na drugega s pendreki preganjajo policaji, da si še na ulici ne smejo spočiti. In še bi lahko naštevala!

Zmožnost otrok na ulici je v primerjavi s tistimi preskrbljenimi, preprosto Čudež. Kaj vse zmorejo, sami. In brez česa vse preživijo. A njihova herojska zmožnost preživetja še zdaleč ni tolažba, kaj šele opravičilo za krivico, ki jim je storjena. In namesto, da bi se jim svet opravičeval za vse krivice, jih še preganja, se nad njimi zmrduje, v najboljšem primeru ignorira ali jim navrže kak kovanec, v zadnjem času pa v našem mestu celo mori. Po vseh letih dela z uličnimi otroki, se še vedno sprašujem, »kako je to mogoče.« Vse to in še več se mi kolobari po glavi in srcu, ko v prihajajočih Velikonočnih praznikih sprašujem Gospoda, zakaj to dovoli. Pogled na križ mi daje edini možen odgovor in upanje, čeprav bolečine v srcu ne zmanjša. Vsak petek z mladimi, ki živijo pri nas, hodimo Križev pot z Jezusom; a vedno bolj vidim, da Don Bosko, nekdaj in danes, tudi v Bosco Children, hodi križev pot z Jezusom, ki je v teh otrocih. Poskušamo biti vsaj kot Veronika, ki s prtom obriše Jezusu obraz; ali Simon iz Cirene, ki poprime Njegov križ. Da vsaj malo olajšamo breme življenja, ki jih je doletelo. V pričakovanju, veri in upanju na boljšega.

Ob letošnjih praznikih nam vsem želim, da naj nikoli ne pozabimo, da smo na tem svetu za to, da skupaj hodimo križev pot z Jezusom, ki je prisoten v najšibkejših, z Ljubeznijo, ki nam jo je zapustil v večno dediščino in Odrešenje.

Polona Dominik

2 thoughts on “Veliki teden

  1. Pozdravljena Polona!

    Nekaj sem že pošiljala pa ne vem če ste dobila. Zelo sem bila pretresena ko sem prebrala Vaše pisanje. Nisem vedela, da toliko otrok živi na ulici. Velika sreča, da obstajate tako srčni ljudje in jim pomagate.

    Midva z možem imava več otro v misijonih. Dva imamo tudi v misijonu Don Bosco Br. Česar Bullo SDB Adis Abeba.

    Deklici je ime Bekume Biya. Dobila sva jo leta 2012. Bila je majhna deklica sedaj je lepa deklica. Hvaležna sem, da nam pošiljajo slike. Želim ji, da bi dobro delala v šoli in, da bi končala kakšno višjo šolo. Upam, da jo bom lahko kdaj spoznala. Od leta2019 pa imava tudi fanta po imenuAbreham Tollecha. Tudi njen želim vse dobro in za uspešno šolanje. On pa se nahaja v misijonu Debrezeit, Oromia.

    Draga Polona globok poklon za vse dobre stvari, ki jih delate. Ko bi bilo več takih ljudi, da bi otroci lepše živeli. Če Vam lahko kako pomagam, mi sporočite, mogoče otroku iz ceste. Želim, da bi imeli za Velikonočne praznike imeli dovolj hrane, da bi nahranili z dobrotami vse lačne otroke in da bi imeli streho nad glavo. S spoštovanjem Zdenka Podgorsek

    V sre., 13. apr. 2022 12:59 je oseba Polona v Etiopiji napisala:

    > Polona Dominik posted: ” Že dolgo nisem nič napisala, imam občutek, da se > nič posebnega ne dogaja. Očitno sem se že zdavnaj navadila na samoumevnost > razmer; da poteka vojna in izolacija cele regije od preostanka Etiopije, > izolacija 6 milijonov ljudi (»talcev) od virov preživetja” >

    Všeč mi je

    1. Draga Zdenka!
      Tisočkrat hvala za vaše pismo in vso pomoč, ki jo namenjate revnim. Sem dobila vaše pismo za Abrahama in sem ga predala, tako da ga je dobil 🙂 Hvala tudi v njegovem imenu. Drug teden po DHL pošti pošljem v Slovenijo vsa spričevala, ki sem jih do sedaj zbirala, še za šolsko leto 2020/21. Ker zaradi vojnih razmer jih nismo zbrali in poslali okrog Novega leta kot je v navadi, ampak jih boste dobili šele sedaj. Pošiljam jih na Misijonsko središče, oni vam bodo pa potem preposlali, za oba vaša otroka, ki sta oba pridno v šoli.
      Želim vam vse dobro, blagoslovljene praznike in globoko doživeto Veliko noč!

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s