pred Božičem

Leto je naokoli in se spodobi kaj napisat… Žal mi je, da se v svojem pisanju ponavljam, in si močno želim, da je letos vse boljše kot lani, da ni vojne, da ni lačnih, revnih in trpečih. A žal ni tako.

Kar se vojne v Tigrayu tiče so politiki so sicer podpisali “mirovni sporazum”, kjer so napisali, da bodo na severu države, kjer so se bojevali dobri dve leti, nehali s pobijanjem in uničevanjem, ter da bodo ponovno dovolili vse storitve, ki ljudem omogočajo življenje. A dejstvo je, da rezltatov podpisanega sporazuma še ni videti, ljudje so še vedno v velikem pomanjkanju, posledice lakote in traum zaradi nasilja, ki so ga doživeli, bodo pa še dolgo v ljudeh.

Posledice dveletne zapore in napadov na človeštvo so hude. Celotna regija je bila dve leti izolirana, zablokirane so bile vse poti in uničeni vsi viri preživetja. Tako ni bilo možno transportirati živila, zdravila in druge dobrine, prekinjen je bil bančni promet, ni bilo elektrike in goriva, uničene šole in bolnice… 99% prebivalstva, kar je kakšnih pet milijonov, je bilo brez hrane, zdravil, vode in higijenskih pripomočkov… Mnogi so ostali brez doma, zaradi napadov so pobegnili v razna zavetišča, kjer so imeli vsaj nekaj možnosti za pomoč in varnost.

V ta zavetišča smo ob vsaki priložnosti pošiljali kamione pomoči. V sodelovanju z drugimi humanitarnimi organizacijami smo organizirali prevoz in delitev tistim, ki so najbolj potrebni pomoči. Ne moremo pomagati vsem, zato smo se omejili na štiri mesta, kjer so naši don Boskovi Salezijanci aktivni, in sicer v Adigratu, Mekelle, Shire in Adwi. Tam se deli, kar uspemo dostaviti, predvsem pa Famix (instant otroško hrano), testenine, olje, moko, odeje in higijenske pripomočke. Prioritetno se deli ostarelim ter materam z majhnimi otroki, bolnim in najbolj podhranjenim.

Potrebe so enormne, ljudje še dolgo ne bodo imeli pogojev, da si sami pomagajo, zato se moramo z vsemi močmi truditi vseskozi zbirati sredstva in jim pošiljati pomoč, da zmanjšamo število umirajočih in okrepimo ljudi za nov začetek.

V drugih delih države, kjer ni vojne, so pa vedno kakšni lokalni nemiri (kjer ljudje prav tako vsakodnevno izgubljajo življenja in domove!), ekonomske posledice državnih in svetovnih kriz so se pa močno dotaknile vseh ljudi. Osnovne jedi, kot so moka, olje, sladkor, mleko, jajca in tudi vse ostalo, je dražje, kot je pri nas v Sloveniji. Le ena rola WC-papirja stane skoraj 1 Evro! Da pa so dohodki ljudi neznatni v primerjavi z delovnim prebivalstvom v Sloveniji, mi pa ni treba posebej razlagati. Revne družine se preživljajo z dnevnimi deli, ki jih iščejo vsak dan, da zaslužijo nekaj. Če živim sto let, ne bom razumela, kako ljudem uspe preživeti.

Pomagamo, a hkrati z zavestjo, da pomoč doseže le majcen delež tistih, ki jo potrebujejo. Z občutkom nemoči in majhnosti v tej ogromni državi velikih težav, se odpravljam na praznovanje Božiča v Slovenijo, kjer si pogosto prav tako mislimo, kako je življenje težko in drago in še kaj… in pred očmi mi zasijejo “ljubljanske lučke” in polni trgovinski centri…

Ob Božiču in Novem letu želim vsem predvsem ljubezni do življenja samega in do sočloveka, veselja in preprostosti v srcu, skromnosti v življenju in solidarnosti do najšibkejših.

Advertisement

One thought on “pred Božičem

  1. Spoštovana Polona! Hvala za poslano in za vas trud. Vesela bi bila, če prodate v Slovenijo, da se mogoče lahko vidiva. Srečno pot domov! Lp. Zdenka Podgorsek

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s