nedelja

Danes je nedelja, ko so fantje na izhodu. Okoli sedmih zjutraj po zajtrku odidejo ven, kamor hočejo. Lepo nedeljsko se oblečejo, ker nočejo biti (več) videni kot ulični otroci. Marsikateri ima mobitel, slušalke… in se lepo zlijejo z okolico. En večer prej dobijo nekaj denarčkov za izhod; načeloma je denar za bus, če hočejo kam dlje, lahko ga porabijo za kaj drugega ali celo prišparajo, čeprav gre za nekaj birrov. Tudi telefoni in elektronika je spravljena v pisarni in lahko dobijo pred odhodom, in potem zopet vrnejo. To je dan,ko imam jaz čas za počitek, učenje, klepet z domačimi po skypu ali vibru. Danes sem imela v Goteri sestanek s Salezijanci Sotrudniki, prvič. Bilo nas je sedem ali osem, začenši z mašo. Štirje iz skupine smo iz Bosco Children! Dereje in Aselefech, jaz in Alem, ki je pri nas čistilka. To je zelo spodbudno. Jaz sem na srečanju podelila svoje izkušnje iz Kenije in Slovenije kot Sotrudnica, predvsem kar se srečanj tiče. Tukaj imajo zelo kratka srečanja in baje je skupina zelo raztresena in nimajo skupnih aktivnosti, zato so mene spraševali za nasvete in naslednje srečanje bom pripravila jaz. V mislih imam brainstorming, kaj bi kot skupina lahko skupaj počeli, v skladu z našim statutom ipd. Naslednje srečanje bo v začetku junija, avgusta celo duhovno obnovo.

Ob 17.30 se smejo fantje vrniti v ustanovo. Naredijo vrsto, da so pred vstopom pregledani. Oddajo telefone in ostale stvari… Jaz vedno ob tem času pridem, da sem na vhodu, ko vstopajo, pomagam pri pregledu oziroma zapisovanju, kaj dajo za spravit (telefoni, katere znamke, slušalke, denar…). Verjetno kaj vseeno uspejo notri pretihotapit, saj jih npr. v čevlje ipd ne pregledujejo. Upam,da ne vnesejo kakšne droge, iluzija bi bilo pričakovati,da so vsi popolnoma čisti. Veliko pa jih ima lizike, čigumije ipd, večinoma se čez dan šetkajo v soseski, večina jih ob 12h pride v ustanovo na kosilo in po kosilu odidejo v Don Bosko Mekanisa, ki je kaka 2 km oddaljen oratorij in se vsako nedeljo pride veliko mladih iz blizu in daleč. Tu igrajo različne igre, gledajo lahko tudi filem, ki se odvija v veliki dvorani. V Mekanisi živijo tudi moji italijanski prijatelji, Laura, Stefano, Francesca in avstrijske prostovoljke; tam sem bila ta teden na obisku, da smo praznovali moje delovno dovoljenje. Skratka, vesela sem, da naši fantje gredo tja ob nedeljah. Nekateri gredo pa tudi dlje, na trge, kjer je bil nekoč “ulični dom”, obiščejo stare prijatelje…

Včasih se kdo lahko tudi NE VRNE, in to je zelo “nevarno”, saj je pot nazaj v ustanovo zelo težka.Po pravilih mora potem vse prejšnje korake ponoviti, če res hoče nazaj priti. Abera se ni vrnil. Prijeten fant, a tudi konflikten, razburljiv… vsekakor nihče ni pričakoval, da se ne bo vrnil. Komaj kaka dva meseca je pri nas. Ravnatelj salezijanec je rekel, da včasih, ko kdo takole zabrede in se v nedeljo ne vrne nazaj, gre on sam z avtom na ulice poskusit poiskat in mu dati priložnost, da razmisli in popravi napako, preden se začne ponedeljek in realnost…

Nedelje je že zdavnaj konec, nov teden se je začel včeraj,le da pišem z zamikom. Včeraj zjutraj smo šli na ulico, tokrat je prišlo še več fantov. Brat Endalkachew se je na nočnem uličnem obhodu vnaprej z njimi dogovoril, da se lahko pridružijo dnevnemu programu. Mislim, da jih je bilo vseh skupaj 25! Prav tako naslednji dan, torek! Pomeni, da so res motivirani. Večina jih je kar velikih, le en je manjši, okoli 11 let, drugi so po moje vsi nad 14. Vsi skupaj so imeli dnevni program, pouk, delavnica, higiena, hrana, igre z vsemi ostalimi v Bosco children… Ob 15.30 pa smo se usedli v krogu in kot je v navadi skupaj zaključili dan. Ker je toliko novih, smo imeli spoznavanje. Vsak je povedal ime, od kod prihaja, koliko otrok je v družini, v katerem delu Addis Abebe “živi” – na katerem trgu, ulici…,s katerimi drugimi mladostniki, koliko časa je na ulici ipd. Nekateri so nekaj mesecev, nekateri do dveh let, tako vsaj pravijo. Dereje,ki je vodil pogovor, je vprašal, če želijo kaj deliti iz življenja na ulici. Eden, Bruk po imenu, je vstal in rekel,da bo kar v imenu vseh povedal, da so izkušnje na ulici slabe, da so pogosto pretepeni, tudi s strani policije; da jih ljudje zmerjajo… In da je Don Bosko njegovo zadnje upanje. Kar dolgo in zložno je pripovedoval, jasno. Nisem imela občutka, da je nek zasvojenček. Otroci, ki jih vidim na ulici, ko hodim skozi mesto, so zadeti – vidi se jim na obrazu in hoji, in imajo pred nosom flašo lepila, ampak očitno se za k nam tile spravijo k sebi. Seveda jih Endalkachew (in še kak naš socialni delavec) prej srečuje ob večerih na ulici in jih pripravlja na ta korak, tako da je to najbrž zato. Komaj čakam, da uspešno končam jezikovni tečaj, da jih ne bom videla samo ob prihodu zjutraj na bus in ob odhodu, ampak bom lahko izvajala program zanje. Zdaj se zanje učim in mučim v svoji šolski klopi. Moram si ponavljati, da je tudi to zanje. Na daljši rok…

Medtem se je teden odvil, je že sobota. Vsak dan so vsi tile prišli zjutraj in bili na programu. Včeraj jih je bilo skoraj 30. Žal traja nekaj dni, da se temu prilagodi tudi organizacija in morda preverimo kapacitete kadra! Dopoldne en sam človek za celo skupino… ni ravno učinkovito. Jaz, kot pravim, pridem šele pozno, ko skoraj že odhajajo. Ta teden so bili tudi študentje socialnega dela in so priskočili. En fant, ki je od prejšnje skupine, torej je v tej skupini 30ih že “starosta”, se je grdo vedel na začetku tedna. Ašenafi mu je ime. Včasih se kakšen hoče postaviti pred novimi in začne po svoje “furat” program. Fant mi deluje tudi nekam zmeden, kot da včasih ne ve, kje je. Sicer pa ni slab, čisto prisrčen, samo treba ga je prizemljiti. Dereje to včasih naredi tako, da jim reče, da kakšen dan ne sme priti na program. In tako mislim da v sredo, četrtek in petek ni prišel. No, bil je tam, ko se njegovi kolegi vkrcajo na naš bus (in kjer se jaz izkrcam v šolo), ker tam tudi spijo!

Advertisements

Nov začetek

Naslov sem izbrala, ker tako čutim, odkar sem v četrtek 2.5. v roke dobila svojo etiopsko osebno izkaznico in delovno dovoljenje. Kakšno olajšanje! Minil je že več kot en mesec, odkar sem se vrnila iz Slovenije (kamor sem morala na kratko, ker mi je potekla prva viza in delovnega dovoljenja nisem še imela). Tudi druga viza, ki sem jo čakala v Slovniji, mi je potekla 30.4. Načeloma bi morala (spet!) ven iz države, ampak so mi rekli, da zdaj so vsi moji dokumenti vloženi s prijavo za delovno dovoljenje, in zato me nima kaj skrbeti. Bo že! Sploh pa so vmes Velikonočni prazniki, pa Prvi maj… seveda, da se zavleče, spet. Kot vedno imam spet “dober timing”, ampak sem zaupala in verjela, da enkrat bom tudi jaz dobila to dragoceno zadevo in začela bivati brez skrbi in štetja dni. In en dan po prazniku me je Girma Dawit, ki neutrudno dela za salezijanska delovna dovoljenja in rekel, da me potni list in izkaznica čakata v glavni pisarni v Goteri. Vsi v hiši smo vzklikali v veselju in so mi čestitali in jaz sem se zahvaljevala Bogu, da imam končno formalno dovoljenje za dolgotrajno bivanje in delo tukaj. Zaenkrat sicer le eno leto, kot vsi, potem se pa podaljšuje; vendar je podaljševanje povsem nekaj drugega kot ta prva prijava, ko se prvič vlaga vse papirje.

Medtem je minil torej dober mesec bivanja in razen dogajanja ob Veliki noči nisem nič pisala. Tako pestri dnevi, da mi zmanjka ur. Vem da se že ponavljam s tem, ampak je res. Takoj ko sem se vrnila iz Slovenije, sem nadaljevala s tečajem amharščine. Veliko sem pozabila, ko sem bila doma, sploh slovnico in njeno uporabo. Pisava in branje sta mi pa že pod kožo. Vrnila sem se v noči na nedeljo, ko imajo fantje izhod. Vendar pridejo na nedeljsko kosilo in tako sem jih pričakala in pozdravila pri kosilu. Brat Salomon jim je razložil še enkrat, da sem bila doma iz formalnih razlogov in da zdaj upamo, da bom nekaj let tukaj brez motenj. Zaploskali so mi. Nekateri so mi stekli v objem, nekateri bolj sramežljivo pozdravili… Veliko jih je in v mesecu, ki sem ga preživela z njimi, nisem uspela z vsemi dobrega stika vzpostaviti. Sploh so pa to najstniki, ki imajo posebne potrebe, kar se odnosov tiče, sploh z odraslimi, in sploh z belci, ki so jih spoznali že mnogo; sploh tisti, ki so tukaj dlje časa. Mladostniki rabijo čas, in tudi jaz rabim čas, da se jim »dokažem«, da mislim resno, da sem svoje življenje v vseh pogledih namenila njim. Za dolgo časa.

Žal je potovanje v Slovenijo in nazaj in vsa nesigurnost situacije z vizo očitno pustilo svoje sledi, saj sem bila potem prve dni bolna. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak naenkrat (dva dni po vrnitvi iz Slo) sem dobila visoko vročino (40) in bolečine po vsem telesu, tudi drisko… in sem bila dva dni v postelji. Potem sem se vrnila v akcijo, očitno prehitro, saj me je potem spet zvilo, visoka vročina kar tako in sem lahko samo ležala. Vendar sem po dobrem dnevu počitka prišla k sebi in v upanju, da sem prebolela prehod, nadaljevala z mojo jezikovno šolo in vsem skupaj. In res, od takrat sem zdrava – razen malce zvitega gležnja pri košarki.

Preden sem šla v Slovenijo, smo imeli posebne razmere v državi, kar se tiče uličnih otrok – policija jih je pobirala in odvažala kdovekam, zato so tisti na dnevnem programu »Come and see« bivali pri nas, torej tudi prespali, ne pa odhajali nazaj na ulico popoldne po koncu programa. Zdaj se je situacija umirila, državniki so ugotovili, da takšna represija ni rešitev, tudi pomembna mednarodna srečanja v mestu so se končala, zato niso več rabili skrivati teh otrok pred očmi mednarodne javnosti. Zato smo se vrnili na ustaljen program. V tem obdobju se je izkazalo tudi to, da je ta prehod, da iz ulice najprej nekaj tednov obiskujejo le dnevni program, in šele potem začnejo full-time bivati v domu, zelo smiseln in primeren zanje. Saj načeloma so bili pri nas varnejši, vendar so tudi sami rekli, da rabijo »svobodo ulice«, da so prehitro začeli bivati tukaj. In tako smo prešli na dnevni program. To pomeni, da se jih gre vsako jutro iskat s kombijem in pripelje v Bosco Children na program, potem pa okoli 17h odidejo nazaj. Za to se jim da tudi 5 Birr, kar je dovolj za avtobus do mesta, kjer jih poberemo. Ker je to mesto nekje na pol poti do moje šole, grem jaz z Angelom vsako jutro do tja (Mexico square/trg), kjer otroci pričakajo kombi in se z njim odpeljejo v Bosco Children. Ne tem trgu prespijo noč in so celi utrujeni, ko jih poberemo. Jaz jih le pozdravim, ko se vkrcavajo v kombi, potem pa oddidem svojo pot. Ker je ura okoli 7h zjutraj, imam jaz še veliko časa do pouka, ki se mi po novem začne ob 8.30. Zato namesto busa uporabim kar svoje noge in dobro uro peš hodim. Prav paše, sploh v primerjavi z urami, ki sem jih prej porabila za čakanje na avtobus in sedenje na busu. V primerjavi z Nairobijem je hoja po Addis Abebi bolj sproščena in precej varna. Sicer moraš biti previden, ker nikoli ne veš, ampak nič posebnega. Med potjo na pločnikih veliko revežev, nekateri še globoko spijo pokriti z žakli; izgledajo kot trupla, vendar so del tega mesta, kot prometni znaki, in vsi nemoteno hodijo mimo. Včasih vidim, da se začenjajo prebujati. Zgledajo da ne bi bili na pločniku na najbolj prometnega dela večmiljonskega mesta, ampak na kakšnem taboru; sploh se ne ozirajo na množico in hrup okoli njih. Spodaj je slika “spalnice”. Avtobusna postaja, kjer spijo, ko pridemo s kombijem po njih vsako jutro, se od tod dvignejo, zvijejo vreče, s katerimi so pokriti, in gremo. Na hitro sem na skrivaj s telefonom slikala. Veliko mimoidočih gleda, zato nisem hotela biti neokusna.

Tako zgleda na cesti; kaj pa pri nas? V tem mesecu sem veliko časa preživela med otroki, kolikor se je le dalo po bolezni in vsak dan, ko pridem iz šole, okoli 14.30. Na račun učenja tega, kar jemljemo v šoli, sem raje z njimi. Sicer se mi zdi, da nič ne napredujem v jeziku, ampak v odnosih pa. In to mi je je bilo bolj važno. Z vsakim dnevom sem bolj domača, z vsakim dnevom več stikov, pogovorov – kolikor se z mojim znanjem da. Pomembno se mi zdi, da vedo, da sem stalna, vsak dan. Zato tudi ko sem kam povabljena ali kaj podobnega, se odrečem, zato da sem med njimi. In veliko je bilo dni, ko ni kaj dosti osebja, zaradi praznikov, in je bila moja prisotnost ključna. Ko se skrebajo med nogometom, opazijo, da jih s košarkarskega igrišča vidim – če bi bili čisto sami, bi bilo (morda) bolj razburito. Enkrat je en mali (Habtamu) čisto ponorel zaradi konflikta med igro. Kar vpil in brcal je, napadal enega drugega in so ga probali držati stran. Potem sem ga jaz trdno prijela in odnesla malo bolj stran, ker je vse razburil in se ni mislil umirit, da bi ga lahko še kdo začel mlatit. Situacija me je spominjala na mojo Planino. Čez nekaj časa je le salezijanec Johanes prišel iz salezijanske hiše in odstranil Habtamuja, ki se je kasneje umirjen vrnil med nas in vse je bilo pozabljeno? Kot da je prišel k sebi… Sicer pa so prepiri med fanti zelo pogosti, vsakodnevni. Hitro se razburijo za kakšne malenkosti, sploh pri športu; noben noče odnehat, ko se začne z besedami in potem se razsodnost neha. Zato je pomembna prisotnost odraslih, vendar tukaj je še kako primanjkuje. 90 mladih in v najboljšem primeru sta dva zaposlena ali zaposlen in salezijanec (plus kakšn laik kot npr jaz ali Clare). In če so malo razpšeni itak ne moreš imeti pregleda nad vsemi, čeprav so načeloma ob istem času na istem kraju. A že igrišče je zelo razprostrto… Ko pomislim na število osebja v evropskih ustanovah, na normative glede na število otrok…, je tukaj to zelo problematično. Saj to je tudi en od razlogov, zakaj sem prišla sploh sem. Ker je potreba.

Vsak dan je poln zanimivih trenutkov, ki jih potem pozabim, namesto da bi jih tukaj napisala in ko se spravim pisat, mi ne pridejo na pamet. Lahko pa omenim kakšne fante. Veliko jih je te dni prihajalo k meni, ker so odkrili, da imam “zdravila” oziroma pripomočke za lajšanje njihovih telesnih težav. Nekatere se pojavijo s poškodbico, ali vnetja kože, ki začnejo kdovekako. Wendemagen je bil dva dni čisto depresiven od bolečin zaradi prsta, ki je bil otečen in negiben. Moja “Deep heat” krema, ki mi je pomagala že tolikokrat pri hrbtu in tudi pri gležnju, dela čudeže. Povoj ima pa tudi čudežni (placeb0?) učinek. Ko sem mu dvakrat namazala in povila, je šlo res na bolje in je bil hvaležen in spet vesel. Enako Yasin z gležnjem in Samson s komolcem. Malo sem ga uštela, ker je povoj odvrgel na tleh, ko mu je bilo bolje. Se je opravičil. A vidi se, da vreči smet na tla ni nič posebnega. Najhujše je bilo pri Asimu,ki je imel gnojne bule po mečih. Ves bogi je bil, še otekat je začela cela noga; ful se jim vidi, kdaj so res bolni, ker sicer so ful glasni in polni energije,ko pa nekaj res boli, pa čisto mirni. Sem mu z Bepantenom začela mazat dvakrat na dan in po parih dneh je začelo iti nazaj. Čez par dni je bil že ves “divji” na igrišču, čisto drug. Hvaležen tudi. Ima pa kar luknjice tam, kjer je bila bula, ker so bile odprte gnojne bule. Bah. Tudi pri drugih vidim takšna vnetja, vendar manjša. Gotovo gre za infekcijo, vendar iti v laboratorij je očitno luksuz. Za to je zadolžen zdr. tehnik; jaz le vskočim, ko ga ni (in to je zelo pogosto). Itak je za toliko otrok ena oseba premalo. Že če imaš dva otroka doma, je skoz nekaj, kaj šele pri takem številu.

Včeraj je prišlo v program Come and see 8 novih otrok, ki jih je Endalkachew parkrat na ulici srečal in so se pridružili ostalim petim, ki so ostali na dnevnem programu; šest jih je namreč pred Veliko nočjo vstopilo v “dom”, trije pa so nehali prihajati zaradi prepirov med njimi na ulici in tudi pri nas. Nisem točno razumela, za kaj gre, pa tudi nikoli zares ne veš, kaj je res res in kaj povejo odraslim, da so tiho. Uradna verzija ima veze s krajami drug od drugega in potem grožnjami, da bodo tega ali onega pretepli… Dereje, vodja programa, vsak dan na koncu programa, ko so stuširani in pripravljeni oditi nazaj na ulico do naslednjega dneva, vse zbere in ima “besedo za lahkonoč” – čeprav je ura šele okoli 16.00. V tem času je priložnost, da se pove, kar je treba glede na potek dneva, on jim tudi da nasvete… ki jih še ne razumem, vem pa da jim kar dosti pove – pač glede priložnosti tukaj, programa, vedenja, navad, ulice in dogajanja tam, pa tudi glede konfliktov. Žal so to otroci, mladostniki, nekateri trmasti in vztrajajo pri svojem. Npr. Babi je nehal prihajati in mi ga je zeložal. Zelo brihten fant, a zelo samosvoj in navajen, da je po njegovo. Ker mu ni ratalo zmagati v prepiru, mediacije ni želel, je rekel, da ne bo več prišel – kot da hoče na takšen način dokazati svoj prav. Na ulici je vsaj kaj po njegovo, očitno mu to bolj paše. Ne silimo jih biti pri nas, ampak morajo biti sami motivirani. Dereje dosti govori o želji po spreminjanju življenja na bolje. In tisti, ki so dovolj dolgo na ulici, in ki so na ulici predvsem zaradi revščine, so najbolj motivirani, da dejansko kaj spremenijo. In tile, ki so na novo prišli, zgledajo precej resni. Vidi se na drži. Tisti, ki pridejo kot “frajerčki”, opažam,da so precej zadovoljni s svojim položajem na ulici. So pa tisti, ki jim bolj vidiš, da so dejanske pomoči potrebni; bolj ubogljivi, radovedni v šolski klopi, vodljivi v programu… Čeprav ne gre gledati črno-belo. Agenje na primer je bil zelo prijeten, ubogljiv ipd fant, a očitno je bilo nekaj zadaj, saj se je v nedeljo, ko imajo izhod, odločil, da se ne vrne nazaj. Nase je oblekel vse obleke, ki jih je dobil pri nas in odšel na stare poti. Vse nas je presenetilo. Po drugi strani pa Gosa, ki sem ga spoznala, ko sem bila tukaj pred skoraj dvemi leti na par tedenskem dopustu. Gosa je bil takrat na dnevnem programu “Come and see” in najbolj nagajiv, tudi na ulici je bil “barabca”, dilerček, eden od vodij… skratka oseba, ki se res znajde na ulici in ki mu delo in izobrazba v primerjavi z dobičkom in avanturo bolj malo pomenita. A po vsem tem času ga srečujem tukaj, končuje mizarsko poklicno šolo pri nas in se bo v par mesecih zaposlil! Še vedno je nagajivček, zelo živahen, vodja, ampak samo v pozitivnem smislu. V delavnici zelo prizadeven, na igrišču najhitrejši (čeprav takrat na dnevnem programu skoraj žoge ni znal uporabljati – zdaj je med najboljšimi v vseh športih). Vsak ima svojo pot, svojo preteklost, svojo prihodnost, ki jo zaznamuje sedanjost. Tesfa, ki je zvesto z mano na košarkarskem igrišču vsak dan (ne mara nogometa), mi je rekel, da se bo kmalu vrnil domov in nadaljeval šolo doma. Da se tega veseli in me prosi, če mu pomagam pri angleščini. Vsak večer pride tudi v moj razred in izkoristi vsako minuto za nova znanja. Seveda je pri odnosih z vrstniki malo manj prizadeven, hitro se razburi in kar zagrabi kamen v koga… Ko sem to prvič videla, sem bila pretresena; sploh ker se tako hitro zgodi in iz “nič”. Ampak ulica ima svoje razloge in posledice; upam samo, da bo zmogel živeti pri starših. Pogosto so konflikti v družini in nezmožnost komunikacije tudi razlog, da mulc pobene na ulico. Tudi Ašenafi je rekel,da gre čez en mesec domov. On je prišel iz Come and see šele pred dobrim mesecem, vendar se ravnamo individualno; ne potrebuje vsak 3 leta, sploh če socialni delavec odkrije, da so pogoji doma ugodni in da je otrok zmožen in voljan nadaljevati šolanje doma, potrebuje le našo podporo pri tem. Veseli me, da smo samostojni pri takšnih odločitvah, ne pa odvisni od npr. državne birokracije. Ašenafiju sem za Veliko noč tudi posodila svoj mobi, da je govoril s svojim bratom. Pomeni, da so njihove vezi prisotne in dovolj dobre.

Naslednji dan so v “Come and see” prišli še novi otroci, no mladostniki; po moje noben ni manj kot 15 let star. Tako da v petek jih je bilo skupaj 20. Bomo videli, koliko jih bo v ponedeljek od teh prišlo ponovno. Verjamem, da večina. Saj smo imeli po programu, pred odhodom nazaj na ulico, zopet pogovor v krogu in so kar sodelovali. Vsak povedal kaj o sebi, iz kje je, koliko jih je v družini in kaj mu je bilo všeč ta dan na programu. Kakšen je tudi povedal, da mu je všeč, da dobi ponovno možnost za izobrazbo in da ni droge (cigaret) in podobnih stvari. Dereje seveda doda svoje napotke, kjer razlaga določene dele programa, interpretira, spodbuja, daje navodila… Npr. kako sledimo programu, igram, skrb za čistočo, kako se vesti na ulici in predvsem, kaj jih čaka kasneje, če bodo dobro sodelovali tukaj na dnevnem programu. Nekateri so res poškodovani od življenja na ulici, najbolj trpijo njihove noge,prsti ranjeni, glivice in še kaj… ker so vsi samo v natikačih. Med tem ko so na dnevnem programu pri nas še ne dobijo novih oblek in čevljev, iz različnih razlogov; eden razlog je, da bi potem to bil razlog, da pridejo, ne pa želja po spremembi življenja.V tem primeru bi hitro prišli in še hitreje odšli – ko bi dobili vse, kar se dobiti da. Tako pa pridejo res motivirani za kaj več. Drug razlog je, da vse, kar je novejšega, na ulici hitro prodajo za majhen denar, ali pa je ukradeno, tako da nima smisla. Ko pa pridejo v dom k nam, po kakih dveh mesecih, dobijo vse: čevlje, superge, natikače, majice, srajce, hlače, spodnje perilo…in še kaj. To jih res spremeni. Na dnevnem programu imajo pa enkrat na teden pranje oblek, zašijejo si tudi vsak dan lahko. Eden mi je ponosen pokazal nove hlače, ki mu jih je nekdo na ulici podaril. Si predstavljam, da kak dobrotnik, ki se mu je otrok zasmilil. Saj je res tak mali, da se ti zasmili.

velikonočno javljanje

V bistvu je že skoraj mesec dni, odkar sem se vrnila v Etiopijo, v Bosco Children. Prijavili so me za delovno dovoljenje in v enem mesecu ga moram imeti. Čez par dni bo en mesec mimo, viza poteče in upam,da bo delovno dovoljenje nared. Ta zapis je le o Velikonočnem tridnevju.

Medtem pa bili smo v postnem času, ki se v Etiopiji začne teden kasneje kot doma; katoličani tukaj se pridružimo ortodoksnim kristjanom in tako se skupaj postimo in skupaj praznujemo. Katoličanov je res tako malo, ortodoksna molitev pa cele dneve (in noči) odmeva iz cerkva. Tudi naši fantje so nekateri, 50%, ortodoksni kristjani; vsaj po tradiciji. Lepo je videti, da se vera kaže v javnosti; npr. ljudje so praznično oblečeni, predvsem ženske v belih ogrinjalih; ali da so mesnice prazne, tudi jajc ne moreš kar tako kupit. Vsi se namreč postijo od živalskih izdelkov (mleko, jajca, meso). Tudi piškota ne pojedo, ker sumijo, da je v njem mleko ali jajce. To velja tudi za naše fante. Lahko pojedo bonbon, ne pa čokolade. Sicer je tukaj niti ni, ampak sem prinesla čokoladice iz Slovenije in sem morala počakati na Veliko noč, da sem jim jih lahko dala in da so jih z veseljem in brez slabe vesti pojedli. Ne le to, čokolada je zanje kot zlato. Res so bili veseli.

Postni čas se je torej stopnjeval do četrtka, ko večina ljudi (vsi razen muslimanov) obhaja velikonočno tridnevje. Že v četrtek veliko ljudi zaključi z običajnim delom in začne priprave na praznike. Tudi naši učitelji so popoldne skoraj vsi odšli; le nekateri so se žrtvovali in ostali dlje, saj otroci ostajajo notri in nekdo mora biti z njimi v razredih in delavnicah. Je bil pa preostanek dneva za vse sproščen, zvečer ni bilo učnih ur ampak smo gledali film Jezus iz Nazareta. Veliki petek je pa na sploh dela-prost-dan. Vsi fantje so imeli izhod, ki ga imajo ponavadi ob nedeljah. Vendar ker je bila to nedeljo Velika noč, ki jo praznujemo skupaj, so šli ven v petek. In tako imeli priložnost iti v cerkev na obrede velikega petka. V ortodoksno cerkev jih gre večina. Čeprav so otroci ulice, je tradicija in vera globoko del njih. Jaz sem šla v Consolata cerkev s Claro in še en fant se nama je pridružil. Začelo se je ob 12h. Pričakovala sem veliko in dolgo obredje, v Keniji sem bila vajena 5-urnih obredov… Tukaj pa je bilo zelo preprosto; kot pri nas doma. V dveh urah je bilo konec. Križevega pota ni bilo, baje zato, ker je bilo prevroče! Okoli 15h smo se vrnili v Bosco children, in ob tem času so se vrnili tudi vsi ostali fantje nazaj notri. Zaradi posta niso imeli kosila ob 12.30 kot je v navadi, so pa nadoknadili. Kmalu ob prihodu ob 15h so imeli kosilo, injero in omako. Pridružila sem se eni mizi in prav prijetno z njimi jedla,čeprav zaradi posta res nisem imela namena jesti. Ampak zavrniti obed z njimi, če sem že bila v jedilnici, bi bil res greh. Veliko jim pomeni, če z njimi ješ, ali da ti smejo ponuditi kos iz svojega krožnika. Po poznem kosilu smo bili na igrišču, potem tuširanje in potem še zadnjič Križev pot. Abba Johannes je imel poseben nagovor o smrti Jezusa in njegovi žrtvi za nas. In ker je danes Jezus umrl in to ponazarja pogreb, spada po tradiciji zraven pogrebna hrana. Gulban – neka mešanica kuhanega zrnja, prevreto v gost močnik. Niso mi znali razložiti, kaj je notri, ampak po okusu so bila po moje pšenica, sojina zrnja, kak fižol… Slano in začinjeno s čilijem. To se vedno je po pogrebu in tako tudi na Veliki petek, na post. Prinesli smo klopi na sredo dvorišča, se posedli in nekaj jih je prineslo velik lonec z gulbanom. Vsak je dobil zajemalko bele kuhane gmote na krožnik. Sedela sem med njimi in takoj dobila žlico, da sem jedla kar iz njihovih krožnikov. Moram reči, da mi je bilo zelo všeč. Malo sem pretiravala s čilijem, ker mi je dober, ampak na sploh zelo okusno. Samo tri ure po kosilu. Fantje so jedli z velikim veseljem. Po moje lahko jedo v neskončnost. Kajti kmalu za tem je bila šele večerja! Sicer postna hrana, ampak količinsko pa… brez komentarjev, hehe. Zvečer smo nadaljevali gledanje filma o Jezusu, tokrat del, kjer je Jezus dela čudeže, umre in vstane. Skoraj do 23h so z zanimanjem gledali.

Velika sobota je bila precej navadna, veliko čiščenja in pospravljanja. Mislim, da so dopoldne imeli malo več dela, kot generalno čiščenje. Popoldne pa je bilo kot vsaka sobota športno. Nogometni trening in tekme med skupinami. Jaz sem se navadila, in njih navadila, da ves ta čas, to je dobre tri ure, sedim z njimi ob igrišču s svojimi papirji iz pouka amharščine in tisti, ki sedijo blizu mene, me učijo,sprašujejo, pojasnjujejo… Tokrat je bil glavni Eyob. Zelo zavzeto mi je razlagal, dajal primere za kake glagole, da sem bolje razumela, me spraševal …. drugi so se pridružili, ko so imeli čas med tekmo, enkrat en enkrat drugi. To je vedno luštna priložnost za vse, ki mi želijo priti blizu, pa so sicer sramežljivi; tokrat je tri ure časa, da mi kaj v amharščini pojasnijo ipd.

Tudi sobota zvečer je potekala po ustaljenem urniku, čeprav se je pa v mestu čutilo, da se “nekaj dogaja”. Poleg nekakšnega miru, razen petja mošej drugega hrupa ni bilo. Je pa veliko ljudi nosilo kokoši, žive, v rokah, obešene za noge ali kar v vreči. Namreč po dveh mesecih bodo končno spet jedli meso in prvo, kar se je na Veliko noč, že po vigiliji, je kokošja obara (z injero seveda). Veliko kokoši… pa tudi ovac oziroma jagnjet je končalo svoje življenje. Naslednje dni se namreč na veliko prodaja živalska koža – sveža. Kdor želi, od naših fantov, gre lahko v cerkev. Na moje presenečenje se jih je več kot 30 javilo. Glede na to, da je bil odhod ob 22.30, za velikonočno vigilijo ob polnoči, je bilo navdušenje kar veliko. Sem šla z njimi z našim kombijem. Nekateri so šli v ortodoksno cerkev, ki je na poti v katoliško Mekaniso. Seveda sem kmalu ugotovila, da je bilo njihovo navdušenje povezano s tem, da gredo malo po svoje in da je po maši pred cerkvijo praznični obed za vse. Uf, so se nekateri najedli. V cerkvi sem jih bolj malo videla. Brat Salomon mi je razložil, da je tak ustaljen “red” za Veliko noč. Meni se je sicer pojavilo veliko dvomov, če je pametno, da so tako prosti ponoči, ampak kdo sem jaz, da bom pametovala. In dejansko je bilo vse o.k., bili so veseli in predvsem siti. Zaradi izkušenj, ki jih imam z mladostniki od doma ali iz Kenije, sem pričakovala, da se kak ne bo vrnil, ali da bodo kake druge težave; ampak tudi tokrat sem pozitivno presenečena. Tudi ko smo se vrnili, so dobili prigrizek: jajca. Torej so jajca tudi tukaj velikonočna jed, ki je v postu ne jedo.

Sicer je Velikonočni obred v cerkvi trajal le kaki dve uri. Obred je bil v starodavni amharščini, imenovani Geez. To je jezik, ki je nam primerljiv z latinščino. Seveda nisem razumela nič, še manj kot amharščino; tudi marsikateri domačin ne razume, pa tudi obred je drugačen. Veliko petja s strani duhovnikov in gibanja v klopeh. Vendar je sporočilo jasno: Kristus je vstal, vrnila se je luč in pesem; po obredih pa tudi meso :).

Nedelja, Velika noč, se je začela malo kasneje kot ostali dnevi. Fantje so vstali okoli osmih, imeli slasten zajtrk in ko sem jaz prišla ven ob pol desetih so že igrali. Jaz sem šla z Angelom s kombijem na ulico po fante z dnevnega programa. Ob nedeljah sicer ne prihajajo, ampak to je poseben praznik in kdor želi, lahko pride. Ko sva jih pripeljala, so imeli še oni zajtrk, potem ko so se umili. Potem pa se pridružili ostalim fantom na igriščih. Imeli so nogometne turnirje in glasbo. Kako so pogrešali glasbo, tudi tega so se postili! In zdaj so vsi poplesavali ob ritmih glasbe različnih afriških držav. Jaz nisem imela posebne naloge, ampak je bil čas za druženje s tistimi, ki niso bili v tistem trenutku v tekmi na igrišču. Bil je zelo vroč dan, a sem občasno vseeno s parimi igrala košarko, saj ne morem dolgo pri miru sedet. Pogosto sem tekla v sobo po kakšne obliže, kreme, povoje, paracetamol… Veliko potreb na ta dan in še dobro, da imam zalogo. Imamo sicer zdr. tehnika zaposlenega, vendar na ta dan itak redkokdo pride v službo. Res je dobro biti zraven, ko kaj rabijo. Veliko prask, različnih ekcemov in otečenih sklepov. Vmes me je klicala učiteljica Birke, če pridem k njej na kosilo, vendar mi na kraj pameti ne pride, da bi bila kje drugje kot z njimi. Že tako je malo osebja! Okoli 13h je bilo slavnostno kosilo, injera z veliko mesa in še praznični kruh. Končno sem jim razdelila tudi čokoladice iz Slovenije, ki so pri meni v sobi čakale par tednov, da bo konec posta. In to dve za vsakega! Res iskreno hvaležni in veseli, z veseljem sem vsakemu od njih osebno razdelila, čeprav jih je okoli 90. Sladkarije so dobili tudi kasneje med programom, jim je Johanes delil. Kakšen bi hotel dobiti več kot ostali, vendar jim jaz vedno jasno povem, da od mene vsi enako dobijo. Za vse ali za nobenega. To tudi cenijo globoko. Po kosilu je bila zopet igra, jaz sem z Memberujem pripravljala vse potrebno za tombolo, ki je značilna za njihove praznike – priložnost, da si kaj novega pridobijo. Iz našega skladišča sva pripravila dobitke iz raznih donacij. Težko je najti lepe in koristne stvari iz donacij, ker ljudje navadno donirajo stvari, ki jih sami nočejo. Vseeno sem pripravila svinčnike, majce, srajce, mila, tudi čevlje in trenerko za glavni dobitek. Vsi, ki so kaj zadeli, so bili zelo zadovoljni, čeprav celotna tombola je zelo kaotična zaradi napetosti in želje po zadetku. Nekateri probajo goljufati tako ali drugače, zato smo imeli izkušene pomagače, ki so tega vajeni in so dovolj strogi. Jaz sem raje skrbela za tablo s številkami. Vmes sem dobila visok obisk, fr. Felice iz Nairobija iz Misijonske pisarne je prišel. Ful sem bila srečna, da sem ga videla. Prišel je za duhovne vaje, vendar je rekel, da se bo poskusil oglasiti pri nas, in se je! Bil je zelo vesel, da me vidi tako srečno med mulčki in v akciji. Kmalu se je Felice poslovil, jaz pa nadaljevala asistenco pri fantih, do konca tombole in potem zopet na igrišču. Zelo intenziven dan, do večera.

Na Velikonočni ponedeljek se navadno slavje nadaljuje, vendar pri nas v drugačni obliki. Načeloma je navaden delovni dan, vendar je bilo pričakovati, da veliko zaposlenih ne bo prišlo. Predvsem ženske baje počivajo, cel teden, da si spočijejo od vsega kuhanja pred Veliko nočjo. Pri nas je bil navadni pouk, čeprav kar nekaj učiteljev ni bilo. Jaz cel teden nimam jezikovnega tečaja, zato sem na voljo tukaj. Prevzela sem kakšno uro učenja angleščine, pomagala s pisanjem projektov oz. pregledovanjem, kar mi je dal Endalkachew, bila več prisotna med odmori dopoldne, ker kadar sem v svoji šoli ne morem biti; uspelo pa mi je napisati celo tele vrstice na tale blog. Vmes sem imela seveda težave z netom in sem morala dvakrat vse pisat… ampak evo! Predvsem pa bi bilo fino, če bi prijela svoje zvezke, da ne pozabim vsega, kar sem se v prejšnjih tednih učila. Sicer res ni časa za učenje, razen da vadim s fanti, ta teden pa brez izgovorov 😉

Kje smo ostali

En mesec čakanja na novo delovno vizo je minil. No, najprej sem čakala, da javna uprava začne delat. Po kakih dveh tednih mi je Girmadawit sporočil, da so začeli delati in da je prijavil za delovno vizo, ki mi jo pošlje. In sem vsak dan pričakovala, da bo prišla. Takšno čakanje je res naporno. Sploh pa si nisem mislila, da bo trajalo tako dolgo. Vmes sem polnila torbo z mnogimi uporabnimi stvarmi, ki so mi jih prijatelji dali za naše otroke. Od šolskih, športnih, cirkuških do zdravstvenih in ustvarjalnih stvari…

Končno pa je prišel tudi dan odhoda; najprej na Brnik z atijem in mamico. Letos sem tam že čisto domača, od julija sem bila zdaj četrtič. Tokrat smo naredili en luštn “selfi”. Tudi čakanje v Istambulu je že neka stalnica. V Starbucksu imajo dobro internetno povezavo in super kavo, ob kateri se da sedeti kaki dve uri. Okoli dveh ponoči pa sem prispela v Addis Abebo. S seboj sem imela sprintano potrdilo o delovni vizi, ki mi ga je poslal Girmadawit in s katerim bi morala v pasoš dobiti vizo – delovno seveda. Sem malo cvikala, če bodo kaj komplicirali. Poslali so me na en poseben okenček, kjer so dali posebno nalepko notri, jo plačam in to je to. Enostavno. Zunaj me je čakal Angelo, naš ekonom, salezijanec in že sem bila v svoji sobi. V ponedeljek zjutraj sem morala v inšpektorialno hišo, da Girmadawit fotokopira mojo novo vizo in jo priloži vsem dokumentom in (končno!) odda prijavo za delovno dovoljenje. No, seveda ne gre zlahka, pri meni že ne. Ko pa je on pogledal mojo vizo, ampak je ugotovil,da so mi na letališču ob prihodu dali napačno vizo, dali so mi namreč turistično namesto delovne! Kakšna napaka! S turistično vizo ne morem prijaviti delovnega dovoljenja! In sem morala iti nazaj na letališče in prepričevati, da so se zmotili… Na letališče brez letalske vozovnice sploh vstopiti ne moreš, hvalabogu je bil z mano br. Salomon, da je redarju razložil in me je spustil noter. Sem našla pravo pisarno in še dobro,da sem imela papir (potrdilo za del. vizo) za osnovo… In so popravili, malo počačkali in poštempljali, da je jasno, da ni turistična ampak delovna. Celo opravičili so se za napako! Nekatere stvari se res samo meni zgodijo. In potem sem šla nazaj v inšpektorialno hišo in vse oddala Girmidawitu, ki bo za vse skrbel, in zdaj res samo molimo in čakamo. Zdaj je res vse v njihovih in Božjih rokah. Okoli Velike noči (etiopske) lahko pričakujem delovno dovoljenje.
Od vsega hudega sem pa naslednji dan (včeraj) drisko dobila, prej me je že nekaj trebuh bolel, kar se je zelo razširilo… Bolečine po vsem telesu in vročina 39,5. Celo noč včeraj sem prebedela od bolečin in čakanja, da vročina pade. Proti jutru je res padla, tudi bolečine so izginile, počasi se vrača tudi apetit.

Ob vseh teh peripetijah moram napisat še kaj o drugem dogajanju, zaradi katerega sem pravzaprav tukaj! Fante sem v nedeljo srečala in pozdravila že pri kosilu, ko so se vrnili iz izhoda. Njihovo pristno veselje samo potrdi, da se splača ves trud, čakanje in vse ostalo, kar moram prenašati, da se lahko tukaj ustalim. Med drugim tudi učenje jezika. Kljub opravkom in bolezni sem se vrnila tudi v šolsko klop. Moj učitelj je rekel, da mi gre odlično, čeprav jaz pravim, da sem veliko pozabila. Res pa je, da se takih stvari ne pozabi kar tako; dovolj je le hiter pogled, da se vrne v spomin (besede, črke…). Spet sem se vrnila na mestni avtobus in vse, kar se med potjo dogaja. Včeraj zjutraj sem šla z Angelom iskat naše ulične fante za program “Come and see”, vsako jutro se jih gre iskat na “mexico square”, popoldne pa sami odidejo nazaj na ulico – za prevoz nazaj dobijo denarčke. Zanimivo jih je pobrati na dogovorjenem kraju, tudi reakcije mimoidočih so zanimive. Zaspančki iz ulice. Pripeljemo jih, da se najprej umijejo, potem pa je zajtrk in potem program naprej do 16h. Jaz sem se vrnila iz šole okoli 14.30 in čeprav sem bila že vsa bolana, sem jim na uslugo preden se vrnejo na ulico. Na voljo jim dam šivanko in cviren, da si popravijo obleke, ter različna mazila za njihove razpokane in glivičaste roke. Bepanten gre hitro. Ne le tile v Come and see ampak tudi nekateri v domu imajo težave s kakšno kožno okužbo. Imamo sicer medicinskega brata za njih, ampak on jim kar nekaj na pamet daje, celo antibiotike, brez laboratorija. En fant, Habtamu, ima vedno več bul po rokah, ki so gnojne in ne vem, če bo Bepanten pomagal. Socialnega delavca Samija sem opozorila, da ga naj spremlja. Mene pa imenujejo “Come and see doctor”.

Toliko za prvih nekaj dni, ki jih spremljajo prvi ponovni stiki s fanti, predvsem pa urejanje dokumentov in bolezen, in seveda učenje jezika. Kar veliko stvari za par dni…

o ulicnih otrokih iz prve roke

Pogovarjala sem se z bratom E. SDB, ki že dve leti dela s fanti v Bosco Children, predvsem pa hodi na ulico in jih srečuje tam. Se mi zdi, da mi on lahko največ pove pove o uličnih otrocih v Etiopiji.

Moje prvo vprašanje je bilo: Zakaj gredo otroci živet na cesto?” Razlogov je veliko, vsak ima svojega. Lahko pa poenostavim: razbite družine – npr. matere samohranilke, odsotni očetje, huda revščina, predvsem na podeželju – ven iz mest; pritisk vrstnikov. Drug drugega nagovarjajo, da gredo skupaj v Addis Abebo, čes, da imajo tam več možnosti za zaslužek in zabavo. Addis Abeba, glavno mesto, pomeni dvig življenja na višjo raven, upanje doseci nekaj “več”, predvsem priti do denarja… Mnogi slišijo, da je v Addis Abebi možno dobiti tudi pomoč, sponzorja ali organizacijo, ki ti pomaga k šolanju in drugo. Na ulici najdejo organizacijo, ali organizacija najde njih, se izšolajo, dobijo službo…

Nekateri odidejo na ulico, ker vidijo naše fante, ki se po zivljenju na ulici in potem bivanju v naši ustanovi vrnejo domov, urejeni in izobraženi. Drugi v tem vidijo možnost zase, zato odidejo na ulico – da bi bili delezni pomoci; ne le v naši ustanovi ampak v kateri koli, saj jih je veliko, najrazličnejših, predvsem v Addis Abebi. Veliko ustanov deluje kratkoročno ali daje le del rešitve (npr. Placa šolnino, transport domov ipd.). Mi delujemo celostno in na dolgi rok. Od pristopa in pogovorov na sami ulici, izobrazbe, emocionalne podpore, hrane, službe, vrnitve domov in pomoč na domu, dokler je potrebno… To je dolg in drag proces, ampak verjememo in vidimo, da najbolj učinkovit. Ker je veliko različnih institucij, ker je tudi otrok na ulici veliko (samo v glavnem mestu vec kot 60.000), mnogi izkoriščajo sistem, gredo iz ene institucije v drugo, iščejo pot do pomoči, hrane, izobrazbe. Nekateri, ki so pri nas, so bili že v kakšni drugi ustanovi, na koncu pridejo k nam, ko so zares odločeni, da bodo nekaj naredili iz sebe in so pripravljeni za to tudi delati; pridno se učijo, sodelujejo… in se po treh letih zaposlijo, se povezejo znova s svojimi svojci… Nujno je, da imajo svojce, saj mi nismo nadomestna družina. Mi jim le pomagamo nazaj.  Zato pri nas tudi skorajda ni takih, ki bi odpadli; ko se vključijo, so resni; temu je tudi namenjen čas pogovarjanja na ulici in kak mesec ali dva le na dnevnem program. Ko pridejo v zavod kot domovci (“boarding”), so resnično pripravljeni na spremembe. Je pa potrebno mnogo korakov, predvsem proces pred vstopom, motivacija za spremembo. Če tega ni, ne bodo ostali dolgo. Imamo primere, ko smo jim dovolili vstopiti v dom prehitro, iz varnostnih razlogov. Namrec policija ima vsake toliko akcije “čiščenja ulic” in pobira otroke in jih odpelje ven iz mesta, kjer se jim ne godi dobro – baje spominja na taborišča. Ko se ta akcija začne, skušamo zaščititi “naše” otroke, s katerimi smo ze navezali stik na ulici in so morda na dnevnem program “Come and see” in jim dovolimo bivati notri, na pomoznih ležiščih. Najprej so veseli, da so na varnem, potem pa hitro pogrešajo zunanji svet, ulico, lepilo od katerega so odvisni… Sprememba je namreč prehitra. Ni dovolj, da daš otroku, ki je dolgo na ulici, jogi in hrano; spremembe se dogajajo v glavi in v srcu, ne na krožniku. V normalnih pogojih in programu, ki je v Bosco Childrenv tej obliki že vec kot 10 let, jih pripravljamo in spreminjamo počasi in postopoma. Dva do tri tedne se z njimi pogovarjamo na ulici, potem jih povabimo v dnevni program, kjer se postopoma navajajo na urnik, program, strukturo, sedenje v razredu, delo, pravila ipd. Ko so pripravljeni na več, se iz ulice dejansko preselijo k nam. Dobijo nova oblačila, higijenske pripomočke, šolske pripomočke, vpisejo se v solo in so delezni celotnega programa za tri leta; znotraj treh let se dela na njihovi izobrazbi in reintegraciji (v druzbo in druzino).

“Kaj je po tvoje  tako privlačno na ulici, da pridejo in ostajajo na ulici in je tako težko oditi z ulice?” Edina meja je nebo, ni zidov. Radi imajo svobodo. Predvsem zaradi odvisnosti, ki jim je bolj pomembna kot karkoli drugega in ne morejo razmisljati širše. V ustanovi pa so pravila, urnik, razredi in ucenje… celo čas za igro je v ustanovi določen z urnikom. Oni (tisti, ki so na ulici) želijo postopati, po svoje in se vdajati odvisnosti. Dobiti hrano na ulici ni težava. To, kar oni rabijo in jedo, je poceni in med seboj delijo, vedno jedo skupaj. Kar ima eden, vedno deli z drugimi. Nihče ni sam. In hrana ni zadostni razlog, da bi se vključili v ustanovo!

“Katere odvisnosti so?” S časom se to sicer spreminja, so različni trendi, vendar največkrat gre za lepilo, ki je najcenejše. Prej je bil tudi bencin in podobne stvari. Na ulici so celo dilerji z lepilom – nekateri naši fantje so bili; kupili večjo količino lepila in ga prodajali po delčkih. Lepilo te pogreje, pozabiš na mraz, ki je pogosto v Addis Abebi, sploh če si nonstop zunaj; pomaga jim, da ne čutijo lakote – zmanjsa apetit… Vendar zaradi lepila tudi umirajo; razžira jih, pljuvajo kri…

“Kaj počnejo na ulici?” Pohajkujejo naokoli in se zadevajo z lepilom. Ko si zadet, se ti pa itak veliko dogaja. Za drogo (lepilo) morajo najti tudi denar, torej so na preži za denarjem. Nekateri prosjačijo, nekateri delajo razlicne stvari, npr. čiščenje oken avtomobilov – ljudje jim dajo kak kovanec, prodajanje tega ali onega, nekateri kradejo… Cez dan večinoma spijo, ker je topleje in se izognejo izpostavljenosti množici. Proti večeru se zbudijo in se gibljejo naokoli. Ce se giblješ, ti je topleje. Na splošno jim ni težava spati zunaj. Tako kot hrana, tudi spanje ni težava. Najdejo in udomačijo si razne kotičke. Najveckrat prostor pod železnisko progo, kjer so nekakšni rovi, v katerih spijo. Tam jih navadno nihče ne moti, razen občasno policija, ko imajo “čistilne akcije”, kot te zadnje tedne. Vendar kaže, da so odnehali, oz. ugotovili, da ni tako enostavno; da ni dovolj mlade pobrati in jih odpeljati nevemkam, ali celo na njihove domove k svojcem, brez procesa rehabilitacije…

So pa na ulici seveda tudi nevarnosti. Policija jih pretepa, ker ne želi, da se potikajo naokoli, ker so zadrogirani… Nevarnost je tudi, da so spolno zlorabljeni, zlorabijo jih razni pijanci, nekateri prodajajo spolne usluge za denar. Odvisno, kje na ulici so situirani. Npr. Tisti, ki so v bližini letališča, kjer živijo bogatejši, se razlikujejo od tistih, ki živijo na kakem drugem koncu mesta, krožišču ali mestnem središču. Tisti, ki so pri letališču, so lepše oblečeni, nahranjeni… saj jim tamkajšnji prebivalci dajejo stvari. Vendar je tudi temna plat tega, da so na teh“bogatejših” predelih tudi homoseksualci, ki izrabijo mlade fante, njihove spolne usluge zamenjajo z materialnimi dobrinami. Postanejo prostituti, prostitutke.

Zgodbe so zelo različne. Imamo tudi primere, ko na ulici dobijo denar, na tak ali drugačen način, družina pa nima pojma, kako in kje so. Ko zaslužijo, se lepo oblelejo in gredo na obisk domov, se zlažejo, da imajo v glavnem mestu dobro službo ipd, ne povedo, da živijo in delajo na ulici. Imeli smo fanta, ki se je tako lagal. Živel je pri nas, klical pa je mamo domov in ji rekel, da je zaposlen v neki kitajski firmi.

“Kaj pa vidis ob obiskih družin s fanti iz Bosco Children?” To je zelo zanimivo, zelo srčni trenutki. V teh primerih vidim, kako družina pogreša fanta; mnogi sploh niso vedeli, ali je njihov otrok živ, kje je, kaj dela… in so mnogokrat presrečni, da jih vidijo, da srečajo izgubljenega sina. Nekateri so tudi jezni, saj jim je otrok (najbrz) prizadel mnogo bolečin in težav, rabijo čas, da ga spet sprejmejo. Nekateri nimajo staršev, imajo sorodnike. Ob obisku tudi svetujemo družini, kako reševati konflikte in težave, morda drugače, kot so jih do sedaj; sploh ce želijo obdržati stik s sinom. Fantje gredo na prvi obisk na dom po približno letu dni, odkar so vstopili v Bosco Children. Pred prvim obiskom so zelo prestrašeni… Socialni delavec poskrbi za komunikacijo in prevoz, srečanje… Po obisku pa je razlika oz. sprememba očitna. Končno se izkaze tudi resnica, zakaj so pristali na ulici, celo pravo ime, starost in drugi podatki. Obisk družine je zelo pomemben v njihovem napredku, v motivaciji za vztrajanje na poti, na kateri so (izobrazba itd); pomemben tudi za to, da pridemo do resnice in resničnih težav, zaradi katerih so šli na ulico. Največkrat je res revščina, ter konflikti v družini.

“Kako pa konkretno izgleda delo na ulici? Kako jim pristopiš?” Pristopim z nasmejanim obrazom. 🙂 Vsakega srečanja se veselim in oni to vidijo tudi na mojem obrazu. Grem tja, kjer se ponavadi določena skupina srečuje – tista, ki jo želim srečati. Več ali manj so skupine stalne in okoli istih krajev jih je moč najti. Na določene dneve me (nas) tudi pričakujejo, smo dogovorjeni. Potem se pogovarjamo o tem, kakšen program ponuja Bosco Children in odgovarjamo na njihova vprašanja. So previdni in nezaupljivi, zato se ne pogovarjamo preveč o njih samih. Oni morajo pri sebi sami presoditi, ali želijo in ali so zmožni slediti takšnemu programu. Potem jim povem tudi kakšno moralno zgodbo, jim svetujem (na splošno), misel za lahko noč… Vsakič nekaj, po malem. Srečujemo se z različnimi skupinami na različnih krajih. Z vsako skupino se na ulici srečujemo določen čas, približno štirikrat se srečamo v dveh tednih, po četrtem srečanju pa jih povabimo v program Come and see (Pridi in poglej). Na začetku jim je ideja navadno všeč, ko pa je treba konkretno priti na določeno mesto, kjer jih pobere naš avtobus, zjutraj ob 7h… To je pa pogosto težko in se tukaj vidi, kdo je zares odločen.

Večinoma imajo radi srečanja z nami. Nekajkrat so me zaščitili pred nekom, ki me je hotel napasti – mislil je, da izvajam kakšen posel z otroki na cesti, pa še pijan je bil. Hotel me je okrasti in pretepsti, fantje pa so skočili nanj in ga začeli tepsti. Jaz sem mu potem moral pomagati, da ga niso preveč pretepli in sem jih ustavil. Enkrat so razbili avto od tipa, ki je hotel poškodovati sobrata Yohannesa. Nisem jih mogel ustaviti, ker so bili tako v afektu. Zelo so čustveni, kar izbruhne najbolj v primerih nevarnosti. Navežejo se na nas, vidijo, da prihajamo s poštenim in iskrenim namenom pomagati, pozorno nas poslušajo… Na ulici jim ničesar ne damo (predmetov – daril…). Stvari so minljive in pozabljene, ampak naša skrb in ljubezen do njih jih zbliža z nami. Govorimo jim resnico; naš program (Bosco Children) res pomaga na dolge proge; imamo pričevanja bivših gojencev, ki jim govorijo isto kot mi. Pravzaprav bi radi v prihodnje več delali z bivšimi gojenci, jih poiskali, navezali stike…

Vedno več je uličnih otrok. Transporta je več in je več intra-migracij (migracij znotraj države, predvsem iz podeželja v glavno mesto). Vsak želi boljše življenje. Imamo tudi zelo majhne otroke, saj se dostikrat cele družine odpravijo v Addis Abebo in se mora vsak član potem sam znajti. V preteklosti je družina z nekaj dohodka na podeželju lahko preživela, danes pa z istimi sredstvi ne more več preživeti. Zato tudi stari ljudje migrirajo, lahko jih vidiš na ulici. Prišli so iz podeželja, ker se tam z delom ne morejo preživljati. Zato cela družina pride v Addis prosjačit. Oče prosjači na eni cesti, drugi člani drugje… Nekateri (mladi) pridejo zaradi vrstniškega pritiska: prijatelji jim povedo, da v Addis Abebi lahko na hitro zasluži denar, že če pereš okna avtomobilom, ki stojijo v cestnem zamašku. Na obrobju mesta ali blizu Addis Abebe so manjše vasi, ki so nastale pred kratkim. Nekakšne ilegalne vasi, saj so ljudje na nekem področju brez dovoljenja začeli graditi hiše. Gradili so ponoči, da jih ne bi dobili in sicer reveži, ki so prišli od daleč iz podeželja, bliže Addis Abebi. Otroci teh otrok ne morejo hoditi v šolo, ker nimajo prijavljenih bivališč itd. Ti otroci so prepuščeni sami sebi, že zelo majhni začnejo beračiti, pogosto pa jih kdo zvabi “na boljše” – trgovina z otroci! Ljudje, ki se ukvarjajo s takšno “trgovino” uporabljajo te otroke za zaslužek. Npr. da zanje prosjačijo ali delajo kot služabniki (oni poberejo provizijo) ali jih celo prodajo.

pred time-out-om

Jutri zvecer se torej odpravim v Slovenijo. Posameznim fantom sem omenila, da moram iz birokratskih razlogov domov. Vsak je šokiran,ko to sliši, eden je rekel celo: a nisi prišla za tri leta? Ful mi je grozno prekinjat, kar sem začela, ampak nimam vpliva in se moram prepustiti… Fantom rečem, da grem le za kak teden ali dva in se potem vrnem nazaj sem. To lepo sprejmejo. Meseret je rekel: Aha, family visit! Kot oni hodijo enkrat letno. Dejansko mislim in upam,da ne bom vec kot dva tedna odsotna. Danes sem govorila se z inšpektorjem, pred dvemi dnevi tudi s salezijanskim uradnikom za te zadeve (Girma) in razlaga je vedno ista: ne vemo, kaj se dogaja v pisarnah. Premeščajo se (lokacije, osebje…) in med tem ne delajo nič. Inspektor Abba Estifanost mi je zagotovil, da bom kmalu tukaj, saj dnevno hodijo preverjati na urade in pritiskajo na vplivne, ki bi lahko kaj naredili v tej smeri. Moram pa biti potrpežljiva. In tako bom pocakala doma. Girma je rekel,da mi bo ze drug teden kake novice lahko (najbrz) poslal, v kratkem tudi novo mesečno vizo, s katero se čim prej vrnem v Etiopijo in vložimo moje slavne dokumente za delovno dovoljenje (koncno!). Najtežje mi je zaradi otrok, ki rabijo stabilnost in se z njimi res vedno bolj čutim povezano. Navajeni so mnogih belcev prihajati za kak teden, mesec… in potem odidejo. No, upam,da bo moj čas prisel. Ko dobila delovno dovoljenje za eno leto, bom res praznovala.

Danes je bila zopet sobota, ko sem cel dan prezivela s fanti iz “Come and see.” Zelo luštno je bilo, “družinska” sobotna opravila: pometanje, pranje oblek, šivanje, pranje avtov, zalivanje vrta… Celo dopoldne. Vmes so morali prenašati glasbo z mojega telefona, čeprav bi oni poslusali amharsko glasbo, a je nisem imela gor; a so se zabavali, ker sem jaz pela ob glasbi, v glavnem za šalo in to jim je bilo smešno. Pred kosilom pa se oblikovanje iz plastelina, da so lazje počakali na hrano. Ful uživajo s plastelinom! Zopet ena čisto preprosta stvar, ki je njim super. Med tednom sem odkrila se eno stvar, kjer jim lahko pomagam. Namrec tile direkt z ulice so polni ran na koži, izpuščajev, glivic ipd… Jaz pa imam kremo čajevca in vsako jutro pridem, da jim namažem. Najprej sem malemu Tarikuju, ki ima kar luknje med prsti. In res parkrat sem namazala in čudež! In zdaj mi prihajajo eden za drugim. Mala konkretna gesta, vendar materinska in potrebna. Med vsemi temi opravili sem se ujela, da v bistvu kar komuniciram po amharsko! Oni namreč angleško ne znajo nič! Večkrat me pohvalijo, kako mi dobro gre. Fajn se mi zdi, čeprav tako malo znam, da kar boli (ker bi rada vec izrazila in povedala). Zelo veseli so bili, ko sem se jim pridružila tudi za mizo in z njimi (in z rokami) jedla injero+shiro, mojo najsljubso etiopsko jed. Injera iz tefa (zoto) in omaka iz čičerike + cili…

Včeraj je prišel en fant, ki se mi je zdel zelo znan, pa ga nisem znala umestiti. Zjutraj je imel nagovor za celo skupino in potem je bil tudi cel dan prisoten. Ob petkih je tudi daljša beseda za lahkonoč in jo je tudi on dal, saj je zaposlen v nacionalni vojski… In nekoč je bil v Bosco children, kot ulični otrok. Ko sem slisala njegovo ime, mi je pa kliknilo! Seveda, Getachew!!! Poznam ga iz časov, ko sem bila prvic tukaj, 2011/12. On je bil že takrat precej bolj resen od drugih fantov, več časa je preživel s knjigami kot drugi, spomnim se, da so se nekateri malce norčevali iz njega… Zdaj je pa tako presunljivo dober fant, in kako je govoril našim fantom! Sicer nisem kaj dosti razumela, ampak je imel veliko za povedat, videla sem pa tudi izraze fantov med poslušanjem. Občudovanje. Nekoč eden izmed njih, zdaj pa uspesen. Ko sem se spomnila, kdo je, sem šla hitro do njega in mu povedala, kdo sem. Ko sem rekla svoje ime, je vzkliknil in me objel. Je rekel, da sem mu bila znana… Anglesko sicer (se vedno) ne zna, ceprav sem ga takrat jaz učila, haha. Ampak sva se zelo dosti pogovarjala včeraj zvečer, danes pa je prisel tudi na nas konec v “Come and see”, kjer sva tudi selfi naredila, itak. Res sem vesela, ko vidim, kako uspešen program je v Bosco children. In seveda vesela, da se me nekdo spomni po 7h letih. Povedal mi je, da Fasil živi nedalec od tukaj. Fasila sem srecala lansko poletje (2017), ko sem bila tukaj na dopustu. On je bil tudi takrat presrečen, ko me je videl, jaz pa še bolj. Tudi selfi z njim imam še vedno v telefonu. Zgodbe uspeha… Tukaj otroci res potrebujejo samo nekoga, ki jim da možnost, da razvijejo svoje potenciale in “zakrpajo luknje”. Na pravi način seveda.

Vlada se s svojim programom ni kaj dosti izkazala, saj so ugotovili, da ni dovolj mladih pobrati z ulic, saj se to obrne proti njim. In nemočni so sklicali sestanek ustanov in prosili za pomoč… in spodbudili, da naj delamo, kar delamo, se naprej, oni pa ne bodo več mladih pobirali z ulic s tovornjaki in jih zapirali v “domove” oz. taborisca. To pomeni, da bomo tudi mi morali s programom na star način, da fantje s “Come and see” ne bodo več spali tukaj in bili tu med vikendom, ampak dejansko bodo na programu samo čez dan, med tednom. Postopnost je potrebna, saj nekaj jih je odšlo nazaj na ulico, ker se niso bili pripravljeni opustiti odvisnosti od mamil in podobnih stvari. To je postopen proces in tisti, ki so ustanovili Bosco Children, so vedeli, kaj delajo. Najprej spoznavanje na ulici in motiviranje za spremembe v življenju, potem dnevni program in potem triletni institucionaliziran program, v katerem se znova povezejo z družino, izobrazijo, zaposlijo…

VSAK DAN

Kje sem ostala… Še vedno nimam delovnega dovoljenja, na uradih še vedno ne delajo, in se vedno moram domov. Odpotujem v nedeljo zvečer. Upam, da ne ostanem več kot kak teden ali dva v Sloveniji, ker ne želim prekinjati procesa, ki se komaj dobro začenja. Odnosi, delo, jezik… Ne želim biti spet na začetku. Ampak, kar je treba, je treba. Upanje pa je, da bo prekinitev le za zelo kratek čas.

Medtem poteka vsakdanji vsakdan, ki je vsak dan drugačen. Vsak dan vlada preganja in zapira otroke z ulic in mi vsak dan kaksnega novega sprejmemo. Bodisi jih br. Endalkachew pripelje zvečer po kakšnem obhodu ulic, ali pa se z njimi dogovori, da se jih z avtom pride iskat zjutraj. Zjutraj jih je težje najti. Danes jim je pomagal eden od otrok, ki je ze v centru. Je sel z Angelom z avtom po 3 “tanove”, pokazal pot do njihovega skrivalisca: v rovu pod železnimi tiri. Sicer Don Bosco Children poznajo po pripovedovanju br. Endalkachewa, ko jih sreča ob večerih na ulici, vendar ko pridejo notri, so precej prestrašeni, sramežljivi… Potem pa traja kak dan ali dva, da se sprostijo. Razlicno seveda. Danes zjutraj sem sla voscit “dobrojutro” in spoznat tanove, ki so prisli ponoči oz. zvečer. So bili zelo sramežljivi. Itak so si mislili: “zdaj pa še belci…” Ampak ko sem prisla čez nekaj ur iz jezikovnega tečaja in k njim v razred, so bili ze bolj sproščeni. Opravka sem imela s pomnenjem in amharskim zapisom njihovih imen, in to je seveda sprostilo ozračje. Zgleda, da so jih tudi “tastari” dobro sprejeli. Ne vem pa, kako “domovci” v drugi zgradbi dojemajo in sprejemajo to spremembo (da so “Come and see” fantje stalno tukaj – ne gredo na ulico). Premalo razumem jezik, da bi vedela. Eden revček se mi je danes se posebej vtisnil v srce. Tensajo mu je ime. Tako drobčkan in prestrašen je, kot da se bo ravnokar zlomil. Sicer imamo še kakega drugega majhnega, npr. Tariku, vendar je on daleč od prestrašenega. On je na prisrčen način otročji, skorajda podivjan. Tale Tensajo pa je kot miška. Sploh mu še nisem slišala glasu. Med glavnim odmorom ob 17h, ko vsi sportamo, je on stal zraven košarkarskega igrišča, na katerem se je igralo na obeh koših (dve zogi, razlicni igri). Jaz sem v eni ekipi igrala, potem pa sem mu rekla, da naj gre z mano na drug konec igrišča, da bo poskusil tudi on igrati. Tam je bil namreč Workneh, ki je nekakšen mentor fantom, “big brother”, obvlada košarko hkrati pa se mi je zdelo, da bi pomagal temu fantu, da se sprosti, s svojimi triki z žogo in občutkom. Sicer je žoga skoraj večja od Tensaja, ampak se je kar vključil; sicer ni vedel, kaj tocno se z žogo dela oz. kako se jo po košarkarsko vodi ali meče, ampak smo mu pustili in vedno bolje jo je znal prijeti. Zdelo se mi je, kot da ima danes dejansko prvič žogo v rokah. Po kakšne pol ure igranja, tudi par drugih fantov je prišlo, se je res sprostil. Preprosti trenutki, ampak videti, kako se lučka prižge v otroku, je tako čudovito, da sem morala napisat. Ne gre za žogo, ampak za to, da se je tale fantek “zbudil” in da sem videla sramežljiv nasmešek in nekaj besed med igro. Zvečer, ko sem prišla k njim med večerno učno uro (20.00-21.00), se mi je nasmehnil. Sicer sem zvečer ponavadi pri domovcih in ucim angleščino, ampak danes sem prišla h “Come and see” na drug konec in jim prinesla knjige iz knjižnice. Oni namreč še nimajo šolskih knjig in domačih nalog, je pa fino, da se zvecer umirijo ob “nečem”. Imamo zelo dobro knjižnico in sem prinesla otroške knjige, amharske in angleške. Bi morala posneti njihovo zatopljenost v črke. Eni še amharsko ne znajo brati… So vprašali, če jih bodo jutri tudi dobili. Seveda, samo moramo pazit, da se ne izgubijo… Takšne preproste stvari. Salezijanci skrbijo, da se otroci rešijo ulice, konkreten program pa na srečo lahko sooblikujem, saj je glede na spremembe v strukturi vsega skupaj (zaradi vladnih posegov), precej nedorečenega in improviziranega. Ti revčki so pa kakor spužve. Vsega so veseli. Lahko bi jim dala samo svinčnik in list, pa je ze to več, kot so do sedaj (dolgo časa) imeli.

Včeraj je bil tudi en tak trenutek milosti. Zvecer po večerji in pred večerno učno uro je tak odmor, ko je prazen čas in jaz rada pridem s pink-ponk žogico in do učne ure malo igramo. Včeraj pa sem ravno prišla, ko sta se dva nekaj kregala. Tesfa, moj sramežljivi prijatelj, ki ne bi nikomur nič žalega naredil, in en večji fant, ki se je besedno nekaj nanj spravljal. Ni minila minuta, ko sem bila tam in je oni večji (ne vem se imena) skočil na Tesfaja in ga zacel tepsti, tam tik pred mano. Silovita borba, nisem vedela, kaj naj, drugi fantje so samo nekaj začeli vpiti, ni zgledalo, da bi kdo poprijel… In potem sem jaz tavečjega nekak ujela za roko in ga dobesedno odvlekla stran, da se je Tesfa osvobodil. Potem so se drugi fantje vmes postavili, da ni spet nanj skočil. Potem je prisel Kindalem iz drugega konca dvorišča in sem mu predala oba fanta, so sli v pisarno na razgovor. Kasneje se je Tesfa prikljucil učni uri in me objel in se zahvalil, ker sem mu pomagala in rekel, da on ni nič kriv… Sem rekla, da drugič naj se ne spušča v besedne boje, ampak se umakne.

To je le nekaj utrinkov iz vsakdana. Da o jezikovnem tečaju ne govorim sploh. Večji del dneva me itak ni, je pa zato veselje toliko večje, ko pridem, okoli 15h.