Srečno Novo leto 2012

Evo, pa smo v Novem letu, 2012 se šteje v Etiopiji. Razlag, zakaj smo 7 let zadaj, je več… Ampak ni pomembno; pomembno je, da se praznuje in da se »kam gre«. V torek smo imeli praznovanje v ustanovi skupaj z zaposlenimi, in vsemi fanti, »coffee ceremony« in tradicionalni prigrizki in plesi… Potem smo se od zaposlenih za nekaj dni poslovili, ker so to seveda novoletni prazniki, za katere se ne dela in se praznuje z družino. No, naši fantje te možnosti nimajo, jaz pa tudi ne na taki daljavi, zato smo drug drugemu družina. In v sredo ob pol sedmih zjutraj smo se natlačili v dva avtomobila, na tovornjak smo naložili hrano za 70 ust, jogije in njihove vrečke s prtljago (brisača, rjuha in še kaka majica). Preprosto.

Taken with Lumia Selfie

Celo pot nas je spremljal dež. Vmes smo se ustavili ob kakšni razgledni točki, vendar lakota nas je gnala do cilja, ki je Soddo. Skoraj 400 km daleč od Addis Abebe. Tam je tudi Don Boskova ustanova, osnovna šola, oratorij, kamor cele počitnice prihaja na stotine otrok, gradi pa se tudi srednja šola. Čudovito zeleno in prijetno okolje, obkroženo z vasmi, kjer je zelo preprosto življenje. Veliko revščine, pravijo salezijanci, ki tukajšnjim otrokom pomagajo k izobrazbi. Kar nekaj otrok iz teh krajev ima slovenskega botra in vesela sem, da sem uspela eno deklico srečati, o ostalih otrocih pa mi je salezijanec Amani povedal, kako so, kako živijo in kako se učijo. Vesela sem, da bom lahko to poročala v Slovenijo.

Veliko iger in glasbe, pa dobra hrana, ki je še posebej našim najpomembnejši del. Naslednje jutro smo se zgodaj odpravili v Arbaminch, ki je kraj s 40 izviri tople vode in je kao turistično pomemben kraj. Spet nekaj ur vožnje tja in nazaj. Tako je pač v tako veliki državi. Našli smo mesto za plavanje, ves čas so nas z dreves opazovale male luštne opice. Obiskali smo tudi park s krokodili, kar je bilo fantom, ki nikoli niso imeli možnosti potovanja in ogledovanja ter sploh lepih doživetij, nekaj čudovitega. Čudovito jih je videti, kako uživajo skoraj zamujeno otroštvo. Odločila sem se, da se potrudim, da jim ob priložnosti ponudim možnost kakšnega super bazena, kjer se bodo igrali kot se otroci včasih pač morajo. Tega jim primanjkuje. Morda za Božič. Višek dneva je bilo seveda kosilo, in to v restavraciji! In jedlo se je meso! Seveda so pojedli na en mah in bi pojedli še dvakrat toliko, ampak čez nekaj ur so imeli že večerjo, ki je bilo tudi tradicionalno pripravljeno meso, po novoletni tradiciji okoli ogromnega ognja. Sledil je ples, petje, veselje… Jaz pa z njimi. Vmes pa vedno pride kdo s kakšno težavo, zdravstveno, ki jo je treba na hitro »poflikati«. Sicer nismo čakali do polnoči kot se za Novoleto spodobi, ampak tudi ob 22h so bili utrujeni, kot da je polnoč. Beseda za lahkonoč ob ognju mi je priklicala čustveno solzico v oči. Res sem srečna, da imam tako veliko družino in tako veliko bratov.

Naslednje jutro zgodaj smo šli nazaj proti Addis Abebi, kar je trajalo do večera. Vmes postanek v Don Bosko Zway, kjer je bilo slastno kosilo in sprostitev, potem pa nadaljevanje poti, med katero nam je razgnalo gumo. Brez panike, vse se je dobro poflikalo in okoli 19h zvečer smo zapeljali na dvorišče Bosco Children. Kakšno vzklikanje in veselje tudi ob tem! Saj: “povsod je lepo, doma je najlepše”. In nam je to dejansko DOM. Hvala Bogu.

Advertisements

tukaj smo

Vsaj nekaj utrinkov iz vsakdana… V prejšnjem zapisu pred nekaj tedni sem napisala, da se nekaj fantov pripravlja na vstop v dom Bosco Children, prestop iz dnevnega programa Come-and-see. Je bilo res zanimivo spremljati njihovo pripravo in sam vstop. Imeli so tudi zdravniški pregled, sestanek z našim osebjem (socialnimi delavci in učitelji), da so jim dali zadostne informacije in jih dodobra spoznali, jaz sem jim v skladišču pripravila obleke in druge osnovne stvari, ki jih dobijo ob vstopu: dvoje hlače, dve t-shirt, dvojno spodnje perilo in nogavice, brisačo, rjuhe, odejo, higijenske pripomočke, dvoje čevlje, pulover, natikače, kratke hlače; po enem mesecu v ustanovi dobijo še dodatne obleke, saj se po enem mesecu baje pokaže, ali misli kdo res ostati, ali pride samo zaradi stvari in zapusti ustanovo in se vrne na ulico, kjer jih proda. Na dan vstopa so imeli še en sestanek s svetovalcem Gezawom, ki jim je  program in pravila v domu še enkrat razložil, potem pa smo jih pospremili do spalnic. Niso dobili vsi postelje v isti spalnici, ker bi tako ustvarili svojo »kliko«, ampak so se porazdelili. V vsaki spalnici je skoraj 20 postelj (pogradi) in v vsako so šli po dva skupaj – tako se pomešajo z drugimi. Vsak je torej dobil svojo posteljo, za mnoge je to prva postelja po zelo dolgem času, ali celo prva prava postelja nasploh! Sem jim pomagala postlati, saj logično, da niso najbolj spretni pri tem. Do sedaj so imeli na ulici samo kos blaga ali v najboljšem primeru odejo, s katero so se ponoči ovili na kakšnem pločniku. In sem jih učila napeti rjuho, kot to znajo tisti, ki so že dlje v našem domu. Dobili so tudi po dva ključa: enega za omarico v spalnici, kamor spravijo obleke in en ključ za omarico v učilnici (za knjige). Tudi ključ je pomembna stvar, ki pomeni varnost in zasebnost. Tudi to je za večino prvič. Sem bila kar ganjena ob celotnem procesu. Oni pa seveda tudi niso mogli skriti veselja. Navdušenje in odločnost, da bodo vztrajali na novi poti, se šolali in sodelovali na našem programu v celoti.

Druga plat zgodbe je, da sem že naslednji dan enega od njih, Bruka, zalotila, da je naskrivaj kadil na stranišču. Cigareto mu je pritihotapil notri eden od fantov iz Come and see. Bruk je živel na ulici 6 let in očitno je bila sprememba prevelika, da bi popolnoma zmogel. Dobil je opozorilo s strani socialnih delavcev, ob prvem prekršku se le opozori. Kasneje, če se ponovi, se opozorila stopnjujejo, in če nekdo ponavlja prekrške, mora tudi oditi. Upam, da ne bo prišlo do tega, saj je Bruk zelo vredu fant, ima voljo do izobrazbe, poklica in veliko talentov. Tudi na moji športni vadbi in cirkusu zelo izstopa. Ampak spoštovati mora pravila in cigarete so v Etiopiji, sploh pa v naši ustanovi, eden večjih prekrškov. In to že drugi dan po vstopu v ustanovo! Reality calls.

Medtem je skupina v Come and see še večja, okoli 30 jih je in ker so precej novi, je treba ponovno govoriti o življenju v skupini, vedenju v razredu, reševanju konfliktov, opuščanju drog… Zjutraj jih poberemo na trgu in še na eni drugi ulici, enega pred mladinskim zaporom – tak je dogovor z zaporom. V tej dolgi deževni dobi so res revčki zjutraj. Kadar ponoči dežuje, se zatečejo kam daleč in dlje spijo, ker je njihov spanec ponoči moten, zato marsikdo zjutraj ne pride k nam – zaradi utrujenosti in razdalje. Kadar ponoči ne dežuje, je policija bolj aktivna kot po dežju. Sredi spanja na ulici, kjer so fantje zviti skupaj v kakšnem kotu, jih prebudijo, začnejo brcati in tepsti s pendreki, da jih odženejo stran, ne vem sicer, kam… ker itak nimajo kam iti. Prejšnji teden so jim v takšnem napadu pobrali, do česar so prišli (obleke, odeje…) in jih zažgali. Kakšen človek moraš biti, da to narediš otroku sredi noči!? Še do smeti se lepše vedejo! In tako so fantje zjutraj polni bušk in neprespani. Res občudujem, da so zmožni vsaj večji del sedeti v razredu in celo slediti. Ni čudno, da imajo toliko gnojnih ran – hvalabogu za Bepanten. Zadnjič sem celo enega ujela, ko je imel epileptični napad (ali nekaj podobnega). Naenkrat je padel v krč na stolu, izgubil zavest in počasi padal in ker sem ravno stala zraven, ker je zraven moja omarica zdravil, sem ga prestregla in potem smo čakali, da pride spet k sebi. Baje se mu to še nikoli ni zgodilo. In nekaj ur kasneje med Igrami brez meja še enkrat, pospremljeno z bruhanjem. Njegovo bruhanje je spodbudilo k bruhanju še tistega, ki je bil že cel dan bolj bolehen in mu itak ni dosti manjkalo.

tale slika me zelo gane, ko otrokom dajem iglo, da si zašijejo obleke, edine, ki jih imajo na ulici, preden dobijo naše ob vstopu v dom. Tukaj Asefa pomaga Kumi popravit hlače, iz dolgih v kratke jih režeta. Jaz to vidim in rečem, naj jih ne odreže, saj ga bo zeblo. On pa meni ponosno reče: »Ni težav, saj imam dvojne!« J

Sicer pa nadaljujem s poučevanjem zvečer, pa z vodeno vadbo, ki jo začnemo s tekom, ki traja do 15 minut in potem razne vaje za moč. Enkrat sem jim pred vadbo govorila še o psihološkem vplivu redne vadbe in predvsem teka: ni le za telo, ampak se naučijo vztrajnosti in vzdržljivosti. Moja izkušnja teka več kot 20 let in da pri 42h letih delujem (baje) kot »ena od mulcev«, jim je očitno dovolj zgovorna, da vztrajajo in včasih tudi na dneve, ko nimamo vadbe, nekaj od njih samih ali v skupinici teče okoli igrišča. In to lepo počasi in vztrajno, ne pa kot prej, ko se zaženejo (kot so vajeni pri nogometu) in potem po eni minuti ne morejo več in se ustavijo. Jaz jim rečem, teci počasi, samo da tečeš in se ne ustaviš! Zastavi si cilj in na njem vztrajaj! Na športu se tako učijo tudi za življenje. To je tako luštna dopolnitev mojega dela vsaj dvakrat na teden. Vesela sem, da imam tako raznoliko delo. Ornk sem se lotila tudi skladišča, kjer so spravljene vse stvari za otroke in za delo z njimi (kuharice, za čistilke, pisarne itd) in usvajam sistem beleženja in oddajanja stvari. Noben razen mene in direktorja nima ključa, tako da si štejem v čast, predvsem pa v odgovornost, saj je v preteklosti baje marsikaj šlo narobe na tem področju, in stvari »izpuhtijo«…

Poleg vsega pa dva dni na teden torej delam v inšpektorialni misijonski pisarni na področju botrstva. Končno sem prišla na dan z načrtom, ki ga je šef tukaj podprl, ker je potrebno sistem poročanja izboljšati. Tukaj je tudi kar nekaj zaposlenih za botrstvo, ki mi bodo pomagali pri tem načrtu, saj je treba preklicati ljudi iz cele države, tiste, ki so v različnih regijah odgovorni za otroke v botrstvu in zanje bomo organizirali srečanje v Addis Abebi. Na tem srečanju bom dobila vse potrebne oz. Možne informacije o naših otrocih in za naše botre napisala poročilo, ki jim bo povedalo vsaj kaj več o otroku, ki ga podpirajo. 6. septembra bo to srečanje in iz tega si zelo veliko obetam, v smislu informacij. Do takrat pa priprave in usklajevanje seznamov otrok v botrstvu.

novo življenje

All-focus

Včeraj smo sprejeli v dom 7 fantov iz dnevnega programa. Zdaj sem prvič videla, kako celota poteka, se pravi ko jih iz ulice sprejemamo in vodimo v dnevnem programu “Come and see”, potem priprave na vstop v dom in potem dejansko vstop, ko prejmejo nove obleke in vse potrebščine in spijo prvo noč v novi postelji, v spalnici z vsemi ostalimi. Tile fantje so bili v dnevnem programu skoraj štiri mesece! Jaz sem jih spremljala od zjutraj, ko jih poberemo na ulici, učila angleščino in šivanje, se igrala… in ta teden pripravljala zanje stvari, ki so jih prejeli. Vsak dobi ob vstopu enako, in prvi mesec se potem vidi, ali je dejansko pripravljen ostati ali se je precenil. Če ostane po enem mesecu dobijo dodatne stvari oz. obleke. Ob vstopu pa dvoje hlač in majic, pižamo, dvoje nogavic in spodnjega perila (za mnoge je to prvo spodnje perilo v življenju, in prav tako prva zobna ščetka!). Pa brisačo, odejo, rjuhe, vzglavnik, kratke hlače in milo za telo in milo za pranje perila ob sobotah. In vsak ob vstopu dobi svojo kodo, številko, ki mu pripada ves čas bivanja in na vsako stvar napišemo to številko, z namenom, da se prepreči kraje in podobne zmede. To je tudi bilo moje delo, da sem številke gor pisala in pripravljala ostale praktikalije. Čez teden so imeli tudi zdravniški pregled, sestanek z osebjem, frizerja (na nulo) in veliko govora o tem, kako življenje poteka in predvsem, kakšen je program in pravila – ki jih ni malo.

Včeraj so potem popoldne vzeli vse pripravljene stvari, dobili svoje ključe (za dvoje omaric) in svojo posteljo. Smo jih porazdelili po različnih spalnicah. Pomagala sem jih narediti posteljo, da je vsaj približno izgledala tako kot od ostalih postelj, od fantov, ki so že dlje tukaj in vedo, da mora biti rjuha napeta. Če več mesecev ali celo let nimaš svoje postelje, ni enostavno. Vprašali so tudi, kako se zobna ščetka uporablja in kdaj se nosi pižama ipd. Skratka, pomemben trenutek. Tudi zjutraj so bili predstavljeni ostelim, čeprav jih poznajo, ampak je lepo napovedati njihov prestop iz ene stopnje v drugo, saj zanje je to najpomembnejši korak, ki so ga čakali dolgo časa. Na žalost sem bila že danes razočarana, saj sem Bruka, ki je načeloma zelo vesel, da je vstopil in dobil ponovno priložnost za izobrazbo, sem ga dobila, da je kadil cigarete! Zavohala sem ga in to je tukaj zelo prepovedano. In to že prvi dan. Morala sem povedati socialnemu delavcu, čeprav je ziher zameril, a ne morem pomagati. Tukaj sem zato, da jim pomagam, ne da skrivam njihove neumnosti skupaj z njimi. Imeli bodo pogovor z njim, Johanes ga je baje že imel, saj je dobro reagirati takoj. Je pa tudi dejstvo, da večina ne more takoj opustiti vseh slabih navad ampak postopoma. Čeprav ravno zato imamo postopen program, izhajajoč iz ulice v dnevni program in šele potem v dom; ampak Bruk je bil na ulici menda pet let in to je dolga doba, v kateri se ulično življenje zares usidra. Je pa zelo simpatičen fant. Zelo se je veselil vstopa in tega, da se bo lahko pridružil cirkuškemu krožku in včeraj se nam je res pridružil, kajti jaz vodim vadbo pred cirkusom. Pošteno sem jih zmatrala, on je pa pokazal kar dosti športnih sposobnosti. Upam,da bo trden v svoji odločitvi, da je tukaj in da ga ta padec danes ne bo ustavil. Sem ga vprašala, če si resnično želi biti tukaj in je rekel, da res, ampak … šibkost pač. Skrivanje ne pripelje nikamor. In kje je dobil cigarete? Eden od “Come and see” mu je pritihotapil, smo izvedeli naknadno. Pa čeprav jih Dereje preišče, preden vstopijo, ampak skrije pač nekam, kar ne pogledamo, ker v potankosti ne gre. Danes tudi torej na koncu “Come and see” dneva, ko imamo sestanek, je bil torej govor o tem primeru, in da si moramo pomagati izboljšati življenje, ne pa da drug drugega v težave tlačimo, kot npr. Abenet, ki je Bruku prinesel cigareto in to niti 24 ur po vstopu v dom.

Tudi to je realnost. In pretepi med njimi, ki so stalnica. Fantje najstniki pač, kaos iz ulice prinesejo s sabo. Drži, da lahko človeka spraviš iz ulice, težko pa spraviš ulico ven iz njega.

politični dež in otroci žrtve

Poleg dela z otroki sem tukaj tudi zato, da uredim sezname otrok, ki jih podpira Slovenija in Koroška in za botre tukaj nekaj besed. Seznami so dolgi in vsakega otroka sem se dotaknila, vsaj na papirju. Namreč otroci so razseljeni po celi državi, ki je res ogromna, govorijo o številki 100.000.000 prebivalstva. Botrstvo jim posredujejo preko salezijanskih ali drugih redovnih skupnosti in šol, ki srečujejo revne otroke in jim z vašo pomočjo skušajo pomagati pri najosnovnejših potrebah. Realnosti je veliko. Otroci in njihove družine so zelo daleč in na zelo odročnih krajih in ljudje, ki delajo za njihovo botrstvo, težko ohranjajo stik z njimi. Poleg razdalj so tukaj še druge težave. Suše zadnjih let so mnoge stotisoče ljudi pregnale iz bivališč. Cele družine ali rod se preseli drugam, kjer imajo lažje pogoje za življenje. Ko gre za preživetje dostikrat ne upoštevajo vseh stvari, kot je npr. šola. In tako nam iz mnogih šol sporočajo, da je cela družina izginila in se je izgubila vsaka sled, saj jih niso obvestili, preden so odšli. Ne le zaradi suš; trenutno oziroma predvsem v zadnjem letu, je veliko ljudi dobesedno pregnanih iz bivališč, zaradi vojn in plemenskih konfliktov. Ravno danes so mi domačini rekli, da ne pomnijo, kdaj bi bilo nazadnje tako slabo, tako napeto stanje v državi. Ne le v enem delu, temveč povsod, med različnimi plemeni. Boj za prevlado, za dokazovanje svojega, zaradi konfliktov in razlik med prejšnjo in sedanjo vlado (in torej konflikti med pristaši ene ali druge). Zaradi politike trpijo družine, posamezniki, otroci, nedolžni ljudje, ki živijo v nevarnosti in so zaradi plemena, v katerem so rojeni, življenjsko ogroženi ali preprosto pregnani iz lastnega doma. In zatorej ko kličemo iz pisarne, da povprešamo o otroku, pogosto rečejo, da so odšli neznano kam. Odšli so zaradi preživetja in o tem ne obveščajo nikogar, saj je nevarno! To je drugače kot pri nas, ko gremo na potovanje in vse znance in sodelavce obvestimo, kam gremo in kdaj se vrnemo… Ko delamo in pomagamo ljudem v tako drugačnih in oddaljenih državah, je treba upoštevati vse to. Tako pobeglih družin in z njimi otrok je večtisoč. Odhajajo anonimno in v skupinah, se ustavijo v malce bolj varnih krajih, kjer nastajajo pravcata begunska taborišča. Tudi pri salezijancih mnogi iščejo pomoč in tako pomagamo tudi njim, da lahko te velike množice nahranijo in poskrbijo za njihove najosnovnejše potrebe. A ostajajo brez doma, brez izobrazbe (saj je šola drugotnega pomena) in prihodnosti. Trenutno je celo gibanje po nekaterih delih države ogroženo. Ljudje so uporniško nastrojeni in so zaradi političnih prepričanj pripravljeni ubijati. Napoveduje se nič dobrega, mnogi napovedujejo celo civilno vojno – ki pravzaprav mimogrede že marsikje poteka. Plemena se med seboj pobijajo že kar nekaj časa, vendar v zadnjih mesecih se to širi po celi državi. Izbruhnilo je še posebej pred nekaj tedni, ko so se v enem dnevu zgodili atentati nad petimi pomembnimi vladnimi možmi – poskus državnega udara; od takrat dalje stvari niso več tako prikrite kot prej, vendar prihodnost je neznanka. Nekateri politični poznavalci situacijo imenujejo celo »balkanizacija Etiopije« (borba različnih regij za prevlado in samostojnost). Priporočam vam v molitev celotno državo, molitev za mir, predvsem pa za mir in blagostanje tukajšnjih otrok, katerih življenja so tukaj tako malo vredna. Vsaka vaša pomoč je namenjena tem revežem, do njih prihaja v različnih oblikah, in kadar se izgubi sled za enim otrokom, so tam vedno mnogi drugi, ki prihajajo po pomoč, in ki jim naši redovniki in sodelavci vsakodnevno služijo in nudijo osnovne življenjske potrebščine. Situacija se dobesedno vsak dan spreminja, pod površjem tli in vsak dan nekje “poči” in nekje otroci in ostali bežijo, kamorkoli.

dežuje!

kosimo travo

Kako dnevi tečejo. Odkar sem končala jezikovni tečaj (pred 3 tedni), je prav vsak dan drugačen. Dan se sicer začne vsak dan enako, ob petih zjutraj z molitvijo, ki odmeva iz bližnje mošeje in me prebudi iz spanca. Pravzaprav me ne moti, ker se tako lepo pripravim na dan in na sveto mašo, ki jo imamo vsako jutro ob 6ih zjutraj. Teden je pa precej razdeljen, ker sem ob sredah in petkih v Goteri, ponedeljek, torek in četrtek pa v Bosco Children. Danes odhaja brat, ki je glavni v Goteri in mi narekuje delo za botrstvo, v Italijo za dva tedna in tako sem vesela ugotovila, da mi dva tedna ni treba priti delat v pisarno, ampak sem lahko celoten teden v Bosco Children. To je res pomembno, za delo, za odnose, sploh, ker se še malo iščem in skupaj ugotavljamo, kje me lahko najbolj uporabijo. Ne le kot prostovoljko za druženje z otroki, ampak v skladu z mojo profesijo in dolžino mojega bivanja tukaj (minimum tri leta). Tako se bom udeleževala pomembnih vzgojnih in administrativnih sestankov, kot predstavnica dnevnega programa »Come and see«, vodila ogromno skladišče vseh stvari, ki se rabijo za potek našega programa, medtem pa seveda učim, posebej ob četrtkih in torkih v »Come and see«. Zjutraj jih poberemo na ulici, se z njimi pripeljem v naš dom, kjer se najprej umijejo, potem jih pospremim na zajtrk, ki ga celo noč težko pričakujejo. Vroč čaj, da se pogrejejo po hladni in deževni noči, kruh, riž ali injera. Trenutno imamo kar nekaj novih fantov, tako da jih je vse skupaj v tej dnevni skupini 25; vsak dan je malo drugače, ker pride kak nov in morda kak drug izostane… Eden je celo nehal hodit, ker je baje predolgo čakati na vstop v dom. Približno dva do tri mesece morajo namreč hoditi na dnevni program preden vstopijo v dom, z vsem kar spada zraven. Marsikdo, tudi ta, ki je odnehal, tudi v tem času ne zmore pustiti slabih navad (droga, cigarete, alkohol, tatvine ipd) in zato se čaka, dokler niso res pripravljeni in motivirani za takšno spremembo življenja. Če jih sprejmemo prehitro, potem pride zagotovo do izpada in slej ko prej odneha, pobegne ali kaj podobnega.

Tako da skupina v »Come and see« je zdaj velika, a čez nekaj dni bo 10 fantov vstopilo v dom tu in nadomestilo vsaj nekaj tistih, ki so bili reintegrirani v svoje družine ali dobili zaposlitev zunaj. Zdaj jih še posebej na to pripravljamo, posebej Dereje v pogovorih z njimi in v sestanku pred odhodom. Komentira njihovo vedenje tega dneva, npr. Spanje v razredu, sodelovanje ali nesodelovanje, vedenje (če so se stepli, kregali ipd). Jaz po zajtrku z njimi odidem do razreda, kjer imajo prvo uro. S tistimi, ki imajo usnjarsko delavnico, sedim skupaj, ko delajo kakšne vaje, vsaj del časa. Del časa pa se pripravim na svojo lekcijo, ki jo imam po odmoru, med 10.30 in 12.00. Kar dolga ura in moram biti ustvarjalna, da jih obdržim motivirane ves ta čas. Kajti po znanju so si zelo različni, pa še utrujeni po noči na ulici. Eni komaj znajo pisati, eni pa znajo že cele stavke po angleško in tudi razumejo. Tako da je hitro za nekoga pretežko in neha slediti, ali pa prelahko in pravtako neha slediti, če se dolgočasi. Ampak so mi rekli, da je bistvo, da v tej fazi se pripravljajo na šolo, da sedijo v razredu, ker mnogi več let niso bili v šoli in tako ne morem pričakovati, da jih nevemkaj ves čas učim. Ampak če nisi pripravljen, pa naredijo kaos ali ti pozaspijo. Tako da sem ustvarjalna in pripravim po več različnih aktivnosti za uro in pol in se prilagodim glede na situacijo, ki je vsakič nekoliko drugačna. In tako imam na začetku ure nekaj novosti, lekcija npr. preprosti pogovori (vprašanja in odgovori, npr. »How many brothers and sisters do u have, where are youu from…«), pa abeceda, pa deli telesa… in potem neka aktivnost povezana s to snovjo. Bodisi risanje na temo, križanka oz. Iskanje besed, pantomima, vislice… Na koncu pa vedno tudi branje, ker jim gre težko, a se ga radi lotijo. Poskušam se pri vsakem ustaviti in nekaj minut vsakemu prisluhniti in pomagati, da ne berejo sami sebi, ker lahko narobe. Vendar ker jih je veliko, sem omejena. Potem grem z njimi na kosilo, kjer se pridružijo še ostali, ki se učijo v šoli ali v delavnicah in je zelo živahno. Jaz jim delim injero, na katero drugi naloži omako dneva. Navadno je »shiro«, kombinacija s čičeriko, meni ljubo. In z njimi jem, vsak želi, da podeli nekaj iz svojega krožnika. Tudi zvečer,  ko imajo oni večerjo, se je lepo podružiti. Jaz pridem po naši molitvi ali adoraciji in hitro mi kdo odstopi del svojega stola in drobtinice večerje, ki je še ostala. Nevljudno je reči »ne«. Zraven je gotovo kakšen, ki rabi obliž na rano, ali kremo za to ali ono težavo, in jaz vse to nosim v svoji čudežni torbi. Vedno se čudijo, kaj vse privlečem ven. Zadnjič je nekdo jamral zaradi lukenj v nogavicah, pa sem vzela iz torbe šivanko in cviren! Drugi rabi flajšter ali kako drugo hitro medicinsko pomoč, tretji bi rad bral ali igral Spomine, notri je vedno tudi kreda za na tablo v razredu, pa svinčnik ali kuli, ping-pong žogica, baterija za po temi, če pa grem v razred, pa seveda še kakšna knjiga več (amharska in angleška) in raznoliki delovni listi in še kaj, če rabim. In predno grem ven iz hiše, vedno pogledam, če kaj v torbi manjka, da je treba dopolniti. Da sem na uslugo »tukaj in predvsem zdaj«. Čeprav opažam, da se hitro razvadijo, vsak hoče biti prvi in takoj na vrsti, in če ni, kliče: »Polona! Polona! Polona!…« Dvajsetkrat če je treba.

Po kosilu dežurni pospravljajo jedilnico, ostali pa hitro na igrišče! Do 13.30, ko zazvoni nadaljevanje programa (pouk, delavnice). V »Come and see« imamo po kosilu bolj sproščen program. Risanje na temo, pobarvanke, zadnjič sem plastelin prinesla, sestavljanke in namizne igre… vmes se v izmenah hodijo tuširati, tako da so stuširani preden odidejo nazaj. V tem času jim dam tudi na voljo šivanko in cviren za šivanje svojih oblek, posameznike učim delati zapestnice prijateljstva, oskrbim rane – predvsem na nogah, pa tudi razni izpuščaji rabijo moj Bepanten. In tako do 15ih, ko je zopet odmor in predvsem nogomet. Ob 15.30 pa imamo sestanek preden odidejo nazaj. Damo jim tudi 5Birr za avtobus nazaj na svoj konec mesta. S Claire jih pospremiva do naše ograje, ki meji s cesto, se poslovimo in v svojem stilu odidejo, s culami na rami, v katere je zavito vse njihovo imetje. V teh dneh se je pridružilo kar nekaj zelo majhnih fantov. Jaz bi rekla, da so kakih 8 let stari, a pravijo, da so 10 ali 11. Taki malčki, ne morem si predstavljati, kako jim je na ulici; ponoči… Uh.

Ko odidejo, imam pol ure oddiha, do 17ih, ko ostali (domovci) zaključijo svoj pouk in delo. Trenutek, ki se ga najbolj veselijo. Ob zvoncu pridrvijo ven na igrišče. Parkrat na teden imam za majhno skupinico slabo uro vodene vadbe, še posebej za tiste, ki se trenirajo v cirkuškem krožku, pa tudi nekateri drugi se pridružijo. Švicamo! Me veseli, da lahko nekaj znanja podelim z njimi, saj doma sem hodila na razne vodene vadbe in imam kar nekaj za podeliti, oni pa nikoli niso bili deležni česa podobnega. Poznajo samo igre z žogo, pravijo pa da bi radi bili močni in tako jim z veseljem kažem vaje za moč in vzdržljivost. Zraven je dostikrat tudi učitelj cirkusa, fant, ki se samo s tem preživlja, dela v cirkuški organizaciji, kot pri nas Skala s cirkuško pedagogiko. Pokazal mi je posnetke, res so dobri. On pa naše fante veliko zanimivega nauči. Tudi jaz sem po mnogih mnogih letih zopet poskusila narediti npr. stojo ali prevale, da o kolesu sploh ne govorim… se mi je kar zavrtelo, po prevalih mi je pa postalo slabo, hahaha. Bom ostala kar na dveh nogah. Razmišljam pa, kako bi povezali Skalo in Bosco children na podlagi cirkuške vzgoje. Imamo zelo veliko skupnega, samo razdalja nas loči. Ampak mislim, da jo lahko premagamo. Morda bi lahko iz Skale kdo prišel, če bi našla financerje, na izmenjavo…

šivanje, plastelin in zapestnice

FULL TIME

Med tem ko internet in elektrika prihajata in odhajata, sem ugotovila, da na enem koncu hiše je internet in lahko na hitro celo kaj na blog napišem! Upam,da bom lahko tudi objavila, hehe. En teden je že, odkar sem zaključila z jezikovnim tečajem in imam čas za druge stvari. Naj bi torej znala amharsko, haha. Mi pravijo, da zdaj se bo jezik sam ustalil, usidral v moje možgane in da se moram sprostiti in pozabiti na zvezke in kar je v njih (vsa slovnica in komplicirane jezikovne formule). In tako pač govorim, kar rabim, preprosto seveda, in skušam razumeti, kar govorijo oni. Predvsem pa se prepustiti življenju in delu, brez utrujenosti dolge poti v šolo in nazaj. Zjutraj vseeno ob 5h vstanem in potem je maša in po maši grem z busom do trga Mexico od koder sem prej nadaljevala pešpot, zdaj pa skupaj z Angelom in Derejem poberemo otroke z ulice, gremo še na drugi konec po ostalih nekaj in hitro v našo šolo. Najprej se umijejoi n potem odhitimo na zajtrk. Ostali domovci že prej pozajtrkujejo in so zaposleni z jutranjim čiščenjem, tile “Come and see boys” pa zajtrkujejo in pijejo vroč čaj, ki jim še kako prija po noči preživeti na ulici. Zdaj pogosto močno dežuje ponoči in še policija jih nadleguje… Upam,da bodo kmalu pripravljeni na vstop v naš dom in lahko začnemo pripravljati drugo skupino. Ker število domovcev se je zaradi reintegracije (v družine, službe) zmanjšalo in upam,da se čim prej zopet napolnimo. Pa ne samo zaradi številke! Ampak predvsem zato, ker jih je toliko, ki potrebujejo zavetišče in primerno vzgojo in oskrbo. Ampak ne gre na hitro. Preveč so zasvojeni z različnimi stvarmi in nezmožni učenja, da bi kar takoj vstopili. Zdaj jih tudi dopoldne učim in vidim,da so res zelo oškodovani. Težko sledijo pouku več kot pol ure. Seveda moram upoštevati, da tudi jaz ne bi, če bi bila celo noč, vsako noč, na cesti! Skupino smo razdelili na tiste, ki imajo nekaj znanja in tiste, ki so čisti začetniki (še amharščine ne znajo pisat, kaj šele angleščine). Skušam jih animirati, da so lekcije zanimive. Popoldne imam z njimi sprostilno dejavnost, ta teden sem jih učila zapestnice prijateljstva, en dan smo risali, igrali spomine… In ob 15.30 se zberemo za poslovilno besedo, sestanek in ovrednotenje. Enkrat na teden tudi jaz povem “besedo za lahkonoč”, v angleščini, in Dereje prevede. Enkrat sem govorila o miru kot vrednoti, ki ga morajo ceniti in promovirati – v povezavi s poboji, ki se dogajajo v državi. Mir se začenja pri vsakemu izmed nas; in jih spomnila na neštete prepire, ki jih imajo med seboj zaradi majhnih stvari, ki prerastejo tudi v pretep. Npr. zaradi žoge ali druge podobne zadeve. Enkrat sem govorila o ljudeh, ki jih srečujem na cesti in so vsega usmiljenja vredni, hendikepirani, bolani, nezmožni česarkoli drugega kot beračenja. Še za beračenje jih mora nekdo prinesti na tisti določeni pločnik. Oni, naši fantje, pa so močni in precej zdravi in imajo pri nas priložnost, da se razvijejo v “ornk ljudi”, in to priložnost morajo zagrabiti in razviti v nekaj lepega; in potem bodo oni pomagali tem ljudem, ki so resnično nezmožni. Nazadnje sem pa govorila o sanjah, ki jih je Don Bosko imel pri devetih letih in kako je svoje sanje uresničil. Da sem jim malo predstavila Don Boska kot človeka (ker za njih je don bosko ustanova in niso imeli predstave, kaj pomeni). In potem navezala na njihove sanje in želje. Težko jim je bilo resnično odgovoriti, kaj si želijo. Odgovori so predvsem zelo teoretični, npr. želim si biti dober človek ipd. Ne pa konkretno. In tako sem jim dala “domačo nalogo” do naslednjič, da razmislijo, kaj in kakšni si želijo postati in k čemu si bodo prizadevali, še posebej v letih, ko bodo v naši ustanovi.

Začela sem tudi vodeno vadbo za domovce. Ker zdaj pogosto dežuje in marsikomu se ne da vedno nogometa igrati, imamo pa veliko dvorano, ki je večinoma prazna. In tako smo že trikrat šli v dvorano, kjer smo imeli aerobno in anaerobno vadbo, o čemer kar dosti vem, saj sem doma veliko na razne vadbe hodila in zdaj lahko tudi to izkoristim za pomoč mladim. Večkrat jih vidim,da kje v kotu delajo trebušnjake ali sklece in so rekli, da hočejo delati za moč, kar je tudi za zdravje (ne samo igre z žogo) in tako me veseli, da jim pridem prav za to. Pa tudi meni koristi, hehe. Organizirala sem tudi čiščenje okolice, obračamo seno za prihajajoče krave, pa še kaj se bo našlo zdaj, ko sem več časa tukaj z njimi. Moja večerna angleščina je pa itak že stalnost in je zelo prijetno. Vsakič malo drugače. Enkrat križanke z novimi besedami, enkrat branje, enkrat konverzacija, tretjič učenje z igro, drugič zopet kaj.

COME AND SEE BOYS

V sredo in petek pa sem bila v Goteri, inšpektorialni hiši in Razvojni pisarni, kjer je sedež za naša botrstva. Dela je morje in vsako sredo in petek bom tam urejala stvari za naše slovenske in avstrijske dobrotnike. Usklajevanje seznamov, iskanje otrok po seznamih, odgovarjanje na vprašanja botrov… Sem vesela, da lahko pomagam in upam, da bo botrov še več, saj je pomoči potrebnih v celi državi veliko, nešteto. Sicer je to čisto drugačno delo kot to z “mularijo”, v razredu, na ulici, na igrišču… Pisarna mi ne diši, ampak tudi to je pomoč, tudi to je potrebno, nekdo mora tudi to narediti, jaz vsako sredo in petek – najmanj. Seznam otrok je zelo dolg in samo jaz sem tukaj, ki lahko (končno) samo za slovenske botre in njihove varovance skrbi. Je pa tako, da program botrstva ne deluje za Bosco Children, ker pri nas nimamo osebnega botrstva (da ena oseba podpira določenega otroka), ampak projektna pomoč. Vsi otroci so enaki in vsi dobivajo enako od ustanove; kdor želi pomagati, pomaga ustanovi s prispevkom in ustanova skrbi za otroke. Preko Misijonskega središča gre pa za osebno botrstvo, ki je namenjeno otrokom po celi Etiopiji, ki so kakorkoli povezani s katero od salezijanskih skupnosti in so jih salezijanci identificirali kot zelo pomoči potrebni. Država je velika, želela bi si obiskati vse te otroke in poročati o njih slovenskim botrom, vendar pravijo, da je država prevelika in bi vsa ta pot in število otrok pomenilo ogromen strošek in bi celo leto lahko delala samo to, tako da moramo računati na poročila, ki jih pošiljajo tisti, ki na licu mesta s temi otroci živijo in delajo; v Dilli, Adigratu, Adamitulu, Gambelli… Težava je tudi, ker je veliko nemirov v državi, so dejanska vojna področja in mnogo družin je pregnanih in tako sekak otrok odseli in se izgubi stik z nji. Življenje je težko za ljudi tukaj, in politična situacija trenutno ne kaže izboljšav ampak poostritev.

spet povezani?

Odkar sem nazadnje pisala sicer ni minilo veliko časa, vendar se je vmes vseeno marsikaj zgodilo. V soboto pred enim tednom smo imeli zaključno slovesnost, »Graduation«, ker se zaključuje šolsko leto. To je posebej pomembno za učence naše tehnične šole, med katerimi so mnogi naši, pa tudi zunanji študentje (ki pridejo vsako jutro na pouk in niso ulični otroci, ampak učenci pač). Šola je državno priznana, zato so imeli v zadnjih tednih izpite z zunanjimi ocenjevalci oz. komisijo iz različnih področij (avtomoto, kovinarska, usnjarsko, lesno…). In vsi so uspešno opravili zaključni izpit in so pripravljeni na resno delo. Našim smo našli tudi službe v Addis Abebi in po izpitih so eden za drugim odhajali, pripravljeni na samostojnost. Da jim je lažje živijo blizu drug drugemu, vsaj z nekaterimi. Dvakrat se mi je zgodilo, da sem jih srečala sredi mesta, ko sem se vračala iz moje jezikovne šole. Kakšno veselje in presenečenje, in predvsem ponos, ko ti povejo, da jim gre dobro in da imajo ravno odmor za kosilo in da se morajo hitro vrniti nazaj na delo. Ko grem čez trg je ura ravno okoli 13h namreč. Face so. Sicer je naš namen jih pripraviti do tega, da si kosilo pripravijo sami doma prej in ga prinesejo s sabo, ker je sicer predrago, a to morajo izkusiti na svoji koži (npr. kaj pomeni šparati). Na začetku se jim zdi najbrž fajn iti »ven jest«, sploh ker v prvih mesecih imajo še našo finančno podporo, da je začetek samostojnosti lažji. Vendar po parih mesecih morajo biti samostojni in plačo razdeliti čez mesec.

V soboto smo imeli torej slovesnost, bilo je lepo, veliko gostov od zunaj (ker so tudi učenci tudi od zunaj), naši fantje so veliko nastopali (ples, cirkus), podeljenih je bilo veliko nagrad, kar se mi zdi zelo lepo. Za prva tri mesta po pridnosti in uspehu v vsakem razredu in še veliko drugih (vsega nisem razumela). Tudi jaz sem imela čast podeliti nagrade najboljšim. Skoraj vsak fant je dobil kakšno nagrado, kar jim je res spodbuda.

Na isti dan, ko smo se veselili, pa so se na drugem koncu dogajale grozote. Poskus državnega udara, ustrelitev petih pomembnih državnikov, ki pripadajo vladajočemu plemenu amhara, s strani pripadnikov drugega največjega… ki očitno ne ceni miru in želi prevlado… Po atentatih v državi vlada žalost in razočaranje. Povsod veliko vojakov, kar vidim predvsem ko hodim skozi mesto, po radiju  samo žalostna glasba, novic pa zelo malo. Tudi od interneta smo odrezani; kao z namenom, da se prepreči še kaj in zavaruje za vnaprej, vendar pravijo tudi da zato, da ljudje ostanejo nevedni; vlada je zavita v molk, no zdaj nekaj dni kasneje je že kaj več glasu, sploh na pogrebih teh ljudi se je veliko govorilo, vendar vseeno zelo malo resnih in verodostojnih informacij. Ko to pišem, še vedno ni interneta, a upam,da bom lahko kmalu prenesla na blog, kar pišem v wordu

Včeraj sem zaključila jezikovni tečaj in nekakšna utrujenost me je preplavila. Štiri ure na poti vsak dan ni enostavno. Poleg učenja in poučevanja zvečer in drugih dejavnosti s fanti. Sicer ne govorim in ne razumem jezika kot bi želela, samo osnovno, v upanju, da med prakso in stalno prisotnostjo med ljudmi in poskušanjem, bom udejanjila vse znanje, ki je zdaj v mojem zvezku. Vem,da se ponavljam, a res je zapleten jezik. Moram pa imeti disciplino, da se učim tudi sama, vsak dan po malo, obnavljam, kar je v zvezku in delam vaje. Sicer bom pa čez dan pomagala pri različnih stvareh in bila na sploh več prisotna, le dvakrat na teden moram v inšpektorialno pisarno, kjer se pišejo projekti in sploh pisarniško delo za vse hiše v inšpektoriji, da bom pomagala tam. Ta teden sem tudi dokončala prošnjo za financiranje našega projekta »reingegracija«, ko vozimo fante po državi nazaj v njihove domove. To je namreč zelo drago in težko je najti sponzorja, ki bi pokril samo to. Sem vse stroške seštela in pride na leto več kot 10 tisoč evrov! Fantov veliko, država ogromna… izračunaj, dvakratletno poti opravljene s socialnimi delavci. Je pa zelo pomembno iti. Melkamu je videl svoje starše po sedmih letih! Sploh ni prepoznal hiše baje, v teh letih se je namreč veliko spremenilo. En fant je odkril, da v času, ko ga ni bilo, je umrla mama in zdaj je ostal pri sorodnikih. Drugemu je v njegovi odsotnosti umrl brat… Ko odidejo na ulico, izgubijo stik. Občudujem socialne delavce, ki zelo požrtvovalno gredo na pot, pa sploh ne morejo vedeti, kaj naj na cilju pričakujejo. Aselefeč je pripovedovala, da je od Ubeja hišo in starše komaj našla, v popolnoma odročnem kraju, nekaj desk zbitih skupaj, popolna revščina. Zato je ubogi fant tako priden tukaj, res prizadeven pri vsem, kar počne: katerakoli igra, učenje… Tisti, ki so ušli iz manj revnih družin ali nekateri celo iz skoraj premožni, so manj pridni, opažam. Tisti najbolj revni se bolj zavedajo potrebe po trdem delu, zopet se mi dokaže, kar sem ugotavljala že pri delu z mladimi doma: da materializem ne prinese nič dobrega. Čeprav seveda ne gre posploševati.