Nek boter me je vprašal, zakaj otrok potrebuje pomoč za šolanje, ko pa ima oba starša in obadva delata in vsi skupaj živijo v hiški v glavnem mestu. Si predstavljam, da če nekdo dela, mi to razumemo, da lahko plačajo vse potrebščine, hrano, najemnino, šolanje, zdravljenje… A realnost je drugačna kot pri nas. Če dva starša delata v primeru revnih in neizobraženih ljudi, ki jih je tukaj skoraj 90%, pomeni, da delata najnižje plačana dela, npr. oče čuvaj v kakšni ustanovi, ki plača okoli 30 Evrov, kar ne pokrije niti polovice mesečnih potreb. Mnogo moških si kupi kakšen kos orodja (žago, kladivo ali kaj podobnega) in se s tem v roki vsako jutro poda na kraje, ulične vogale, kjer razni delodajalci navadno iščejo poceni začasno delovno silo. Pogosto več dni zapored zaman čakajo, da bo kdo potreboval njihove usluge. Včasih jih rabijo le za en dan, ko nekdo rabi nekoga za nošenje težkega tovora ali čiščenje kakšnih zaraščenih površin… Ženske še težje dobijo delo in se znajdejo s prodajanjem tega in onega, bodisi v manjšem kiosku ali kar na pločniku razprostrejo platno in razstavijo, kar prodajajo. Nemalokrat ob njej zraven spi dojencek. Prodajajo npr. zelenjavo, zelišča, kuhinjski pripomočki, higijenski pripomočki, oblačila… Nekatere kuhajo in prodajajo kavo, čaj in še kakšne prigrizke. Kakšne imajo ob sebi »kuhalnik« na oglje, ob katerem čepijo in na njem pražijo semena ali stročnice, ki jih mimoidoči za par kovancev prigriznejo. Nekatere grejejo olje in cvrejo krompirček ali prigrizke iz kvašenega testa. Takšnih prodajalcev in prodajalk je v vsaki ulici veliko in si predstavljam, da je zaslužek zelo boren in bi z beračenjem morda dobila prav toliko. Mnoge v raznih gospodinjstvih ponujajo svoje usluge, npr. čiščenje ali pranje oblačil. Četudi ima nekdo boljše delo, npr. v kakšni trgovini za urejanje polic ipd., ne zasluži več kot kakšnih 70 Evrov mesečno. Celo učiteljica ne dobi dosti več. Kaj to pomeni za bivanje v mestu kot je Adis Abeba? Najemnina za barako (ki jo imenujejo hiša), v kateri živi večina ljudi stane med 60 in 100 Evrov. Vodo si morajo priskrbeti sami, tudi elektrika je dodaten strošek, čeprav je pogosto izključena. To bivališče je tako skromno, da nikoli ne bom razumela, kako zmorejo vsi v tako majhnem prostoru spati in kam zložijo vse svoje stvari. Gotovo imajo zelo malo stvari, le najnujnejše (par loncev in kosev oblačil), kakšen kos pohištva (stol, miza) in tu se navadno že konča. Kje kuhajo? Kje se umivajo? Kaj pa stranišče? Vsako gospodinjstvo se znajde po svoje. Nekateri kuhajo na kuhalnik z ogljem zunaj pred to »hišo«. Umivajo se z vodo, ki jo kupijo v kanti ali kje najdejo kakšno zajemališče, iz katerega v čebrih nosijo vodo domov po par litrov. Za stranišče uporabljajo kakšno »javno stranišče«, kar pomeni s parimi teskami zagrajena luknja v tla, podobno kot se spomnim »zunanjega stranišča«, ki ga je pred 40 leti uporabljala moja babica. Pogosto morajo tudi za uporabo le-tega dodatno plačati. To so stvari, ki so nam tako samoumevne, da niti ne pomislimo, da je možno biti brez. Kaj pa hrana in druge potrebščine? Cel svet se pritožuje, kako je vse dražje. Tu pomeni dražje dobesedno dvakrat dražje. Primerjam cene izpred treh let in sedaj in ne morem verjeti cenam osnovnih stvari. Moka, olje, sladkor, mleko je dražje kot v Sloveniji. Stvari, ki so  lokalno pridelane, npr. kava, prav tako. Stvari iz lokalnih žit, ki so njihova vsakdanja hrana, prav tako. Lokalne jedi, ki si jih jaz rada kupim npr. za zajtrk: ovseni ali tefovi kosmiči: 4 Evre na paket; kikirikijevo maslo: 3,5 Evrov za 250 gr. Najcenejšega, čeprav tudi arašidi tu rastejo. Majhen jogurt: 1 Evro. Kila banan 1 Evro. Kila pomaranč: 3 Evre. In najosnovnejše: ena rola toaletnega wc papirja: 1 Evro! Sami si naredite primerjave in računice glede na dohodke in cene pri nas in v Etiopiji. In to so le najosnovnejše stvari, kjer se njihov dohodek že zdavnaj iztroši, ponavadi že pri najemnini. Kje sta šele šolstvo in zdravstvo… Zdrav si toliko, kolikor lahko plačaš, zato večina ljudi z »blažjimi« težavami niti ne hodi k zdravniku. Če greš v kliniko po pomoč, zdravnika niti ne vidiš, dokler ne plačaš. Kaj pa potem, ko zdravnik naroči npr. laboratorij, rentgen ali kakšno drugo preiskavo? Najprej na blagajno. Kaj šele zdravila in morebitna nadaljna obravnava? Vsaka stvar se zaračuna in zato raje niti ne grejo k zdravniku. Seveda, saj nimajo delodajalcev, ki bi jim plačevali t.im. osnovno zavarovanje, kaj šele da bi sami plačevali zavarovalnici vsak mesec. To imajo le redki srečneži, ki so v manjšem višjem sloju, z boljšimi službami in povsem drugim standardom. A kot rečeno, ti so v manjšini in ti ne prosijo pomoči botrstva.

Opisala sem težave povprečne družine, nisem se niti dotaknila dodatnih težav v družinah, kjer je mnogo otrok (več kot 3), kjer je kakšen od staršev kronično bolan ali umrl; kjer je družina žrtev posledic vojne in plemenskih nemirov, ki so stalnica v zadnjih treh letih. Mnogo jih je zbežalo iz svojih domov in poiskalo zatočišče pri kakšnih ljudeh ali ustanovah. Mnogo je izgubilo v vojni družinske člane. Mnogo jih je izgubilo posel in vir preživetja zgolj zaradi plemenske pripadnosti. Ni možno opisati vseh tragičnih situacij, v katerih se je znašlo tisoče in tisoče družin. Otroci pa so seveda največje žrtve.

In vendar… ko se srečujem z ljudmi, nikoli nisem priča jamranju, hude zaskrbljenosti ali žalosti. Kot ne bom nikoli razumela, kako preživijo, še težje razumem, kako zmorejo ostajati tako vedri in polni vere in upanja. V vseh svojih težavah nikoli ne pozabijo na sočloveka in si med seboj vsi pomagajo. Naj bo še tako lačen, karkoli ima na krožniku (ali v vrečki mešanice raznolikih ostankov hrane), nikoli ne bo pojedel sam ali brez da bi ponudil še drugemu. Poleg njihove močne vere v Vsemogočnega nebeškega pomočnika, jih ohranja prav ta medsebojna pomoč. Nihče ni sam v vsakodnevnih potrebah in težavah, kar je nekaj, kar bi se zahodni svet lahko naučil od njih. Jaz vsekakor se vseskozi učim od ljudi, najbolj preprostih, in upam, da se bom nekoč nalezla njihove vedrine in ljubeznivosti. Medtem pa prispevam svojo malenkost, drobno kapljico v ocean, da lahko posredujem pomoč, ki jo vsaj nekaterim srečnežem pošiljajo Slovenci dobrega srca.

Leto je naokoli in se spodobi kaj napisat… Žal mi je, da se v svojem pisanju ponavljam, in si močno želim, da je letos vse boljše kot lani, da ni vojne, da ni lačnih, revnih in trpečih. A žal ni tako.

Kar se vojne v Tigrayu tiče so politiki so sicer podpisali “mirovni sporazum”, kjer so napisali, da bodo na severu države, kjer so se bojevali dobri dve leti, nehali s pobijanjem in uničevanjem, ter da bodo ponovno dovolili vse storitve, ki ljudem omogočajo življenje. A dejstvo je, da rezltatov podpisanega sporazuma še ni videti, ljudje so še vedno v velikem pomanjkanju, posledice lakote in traum zaradi nasilja, ki so ga doživeli, bodo pa še dolgo v ljudeh.

Posledice dveletne zapore in napadov na človeštvo so hude. Celotna regija je bila dve leti izolirana, zablokirane so bile vse poti in uničeni vsi viri preživetja. Tako ni bilo možno transportirati živila, zdravila in druge dobrine, prekinjen je bil bančni promet, ni bilo elektrike in goriva, uničene šole in bolnice… 99% prebivalstva, kar je kakšnih pet milijonov, je bilo brez hrane, zdravil, vode in higijenskih pripomočkov… Mnogi so ostali brez doma, zaradi napadov so pobegnili v razna zavetišča, kjer so imeli vsaj nekaj možnosti za pomoč in varnost.

V ta zavetišča smo ob vsaki priložnosti pošiljali kamione pomoči. V sodelovanju z drugimi humanitarnimi organizacijami smo organizirali prevoz in delitev tistim, ki so najbolj potrebni pomoči. Ne moremo pomagati vsem, zato smo se omejili na štiri mesta, kjer so naši don Boskovi Salezijanci aktivni, in sicer v Adigratu, Mekelle, Shire in Adwi. Tam se deli, kar uspemo dostaviti, predvsem pa Famix (instant otroško hrano), testenine, olje, moko, odeje in higijenske pripomočke. Prioritetno se deli ostarelim ter materam z majhnimi otroki, bolnim in najbolj podhranjenim.

Potrebe so enormne, ljudje še dolgo ne bodo imeli pogojev, da si sami pomagajo, zato se moramo z vsemi močmi truditi vseskozi zbirati sredstva in jim pošiljati pomoč, da zmanjšamo število umirajočih in okrepimo ljudi za nov začetek.

V drugih delih države, kjer ni vojne, so pa vedno kakšni lokalni nemiri (kjer ljudje prav tako vsakodnevno izgubljajo življenja in domove!), ekonomske posledice državnih in svetovnih kriz so se pa močno dotaknile vseh ljudi. Osnovne jedi, kot so moka, olje, sladkor, mleko, jajca in tudi vse ostalo, je dražje, kot je pri nas v Sloveniji. Le ena rola WC-papirja stane skoraj 1 Evro! Da pa so dohodki ljudi neznatni v primerjavi z delovnim prebivalstvom v Sloveniji, mi pa ni treba posebej razlagati. Revne družine se preživljajo z dnevnimi deli, ki jih iščejo vsak dan, da zaslužijo nekaj. Če živim sto let, ne bom razumela, kako ljudem uspe preživeti.

Pomagamo, a hkrati z zavestjo, da pomoč doseže le majcen delež tistih, ki jo potrebujejo. Z občutkom nemoči in majhnosti v tej ogromni državi velikih težav, se odpravljam na praznovanje Božiča v Slovenijo, kjer si pogosto prav tako mislimo, kako je življenje težko in drago in še kaj… in pred očmi mi zasijejo “ljubljanske lučke” in polni trgovinski centri…

Ob Božiču in Novem letu želim vsem predvsem ljubezni do življenja samega in do sočloveka, veselja in preprostosti v srcu, skromnosti v življenju in solidarnosti do najšibkejših.

NOVICE IZ ADIS ABEBE

V zadnjem času se mi je obrnilo kar nekaj sprememb, ki jim včasih glava ne sledi, roka, da bi jih natipkala v članek, pa še manj. Preden bo leta konec in pridem domov na letni obisk, naj vseeno povzamem, kako sem, smo.

Med mojim bivanjem z uličnimi otroci v naši družinici Bosco Children nikoli nisem mogla čisto mimo Don Bosco Mekanisa, naše sosede, kjer brat Donato že dvajset let skrbi za več sto najrevnejših otrok in mladih v širši okolici. Mali in veliki otroci prihajajo tja vsakodnevno po najosnovnejše, hrana, higijena, izobrazba in igra, le spijo ne tam. Načeloma imajo nekakšen dom, čeprav iz nekaj platen ali pločevine in  vsaj najmlajši imajo mamo ali kakšnega sorodnika, ki skuša zanje skrbeti. Nekoč so me že vabili, da pridem tja pomagat, ker je br. Donato že utrujen, star preko 70 let in potrebuje zagretega pomočnika. Nisem se mogla odločiti, da bi odšla iz Bosco Children, že misel na to mi je (in mi še vedno) povzroči srčno bolečino. A sem se pred nekaj meseci vseeno odločila. Kajti za naše mulčke v Bosco Children je res tako dobro poskrbljeno, da so lahko brez skrbi, imajo dom in vse, kar potrebujejo za prihodnost. Prelepo je bilo biti del tega. A čut odgovornosti, da naredim še kaj »več«, kjer so še večje potrebe po konkretnih delovnih rokah, mi ni dal miru. Med pogovori z odgovornimi mi je postalo to še bolj jasno. Nuditi vsakodnevno skrb malim in velikim otrokom, ki ne bivajo v zavetju ustanove, ampak v zavetju kakšne barake, v naseljih okoli mestnega smetišča. Preživeti morajo z nekaj centi na dan, ki jih starš ali skrbnik skuša pridelati vsak dan, na ulici ali s kakšnim priložnostnim delom. Veliko žensk je samih z malimi otroki, ki jih ne morejo preskrbeti, kaj šele izšolati. To so tipične situacije, ki poženejo otroke in mlade na ulice. V Don Bosko Mekanisa se to lahko prepreči. Že leta jim nudijo hrano, otroke vključijo v vrtec in potem v šolo s pomočjo botrstva, saj se sicer ne bi mogli nikamor vključiti. Po šoli in med vikendi večinoma časa preživijo v Mekanisi v oratoriju… Ves čas, ki bi ga sicer prebili na ulici ali iskali preživetje na druge načine. In ko se bliža osemnajsta ura zvečer se opremijo za težko noč. Po nekatere pridejo mame, ki so bile čez dan na ulici in skušale kaj zaslužiti. Skupaj si oprtajo na hrbte vse svoje revno imetja in gredo »domov«.

In ko se je 12. septembra začelo etiopsko Novo leto (2015) in tudi novo šolsko leto, sem tudi jaz začela na novo, v novi lokaciji, ki pa je blizu moji prejšnji. Začela sem delati torej v Don Bosko Mekanisa, le 1,5km od Bosco Children, in jih zato približno enkrat na teden obiščem, fantje pa se pridejo od tam tudi igrat k nam v Mekaniso, ob nedeljah, ko so prosti in je pri nas cel dan odprt oratorij. Zato slovo ni bilo težko. »Se vidimo«, smo si rekli!

V Mekanisi torej pomagam v mladinskem centru, kjer je v prvi vrsti vrtec z malo šolo za več kot 100 zelo revnih otrok, ki jih zjutraj pospremimo v pet »razredov«, od katerih jaz učim tri razrede, ki so že začeli z opismenjevanjem. Pri nas dobijo zajtrk, kosilo, s seboj vzamejo večerjo, če želijo, če so bolni, se poskrbi zanje, če so njihova oblačila raztrgana, dobijo nova… Poskrbimo pa tudi, da so veseli in ljubljeni. Dovolj je iger in osebje se trudi, da se počutijo dobro. Tisti, ki grejo v osnovno šolo, jih tja pospremimo z botrstvom, da lahko v šoli tudi ostanejo. Damo jim šolske uniforme in vse materiale, ki jih potrebujejo za nemoteno šolanje. Nekateri hodijo v našo šolo (o.š. Mekanisa), nekateri v državno šolo v sosednji ulici… Po šoli, ob 15.30, pa pridejo k nam na učne urice, narediti domačo nalogo in še kaj prebrati. Preostanek popoldneva, do 18.30, pa prebijemo ob najrazličnejših igrah. Nekateri na igriščih (nogometno, košarkaško, odbojkarsko), drugi ob namiznem nogometu ali tenisu, puzzlih, Človek ne jezi se in druge namizne igre, s katerimi jih jaz animiram. Od ponedeljka do ponedeljka 😊

Omenila sem, da je zraven tudi osnovna šola, v kateri je čez 1000 učencev in za njo še srednja šola, s čez 800 dijakov, za njo pa še poklicna. Tako da vsako jutro je tu pravi čebelnjak, ko se vsi ti mladi zberejo. Zjutraj pred vsako šolo svoj zbor, z isto himno in veselim salezijanskim duhom, ki jih pospremi v razrede in delavnice. Jaz tekam od ene do druge šole, od enega do drugega razreda, kjer učim angleščino večji del dneva. V razredih osnovne šole je čez 60 učencev v vsakem razredu, tako da je res zanimivo. A se da! Čudovita energija. Malčki v vrtcu pa zopet druga energija, rokice voditi s svinčnikom v obliki črk abecede; in podobne spretnosti. V Etiopiji že od malega želijo, da malčki sedijo v šolskih klopeh in čim prej usvojijo akademske spretnosti. Ni jim lahko, a se da tudi na (pri)srčen način.

Število mladih, s katerimi se vsakodnevno srečujem, je res ogromno in na vse strani se pozdravljamo, ko se premikam iz razreda v razred ali iz ene stavbe v drugo. Nešteti objemi med kratko potjo. Ko bi si vsaj lahko zapomnila 1000 imen v enem tednu. Zaradi enormnosti ustanove, števila mladih duš in iskrivih oči, celotne dinamike, ne pretiravam, ko rečem, da mi srce vsak dan dobesedno prekipeva. Moj strah, da bom preveč pogrešala moje mulčke iz Bosco Children in občutek »biti mama«, se je že v prvih dneh razblinil. Poleg tega, pa nekateri iz Bosco Children prihajajo vsak dan sem v šolo in mi pomagajo v razredu. Kako prisrčno!

Naj omenim še en pomemben del Don Bosko Mekanise: župnija. Tisoči verniki se zgrinjajo sem vsako nedeljo, ogromno jih je beguncev iz Eritreje, ki so našli svoj dom v tem svetišču Marije Pomočnice. In ko sem začela delati tu v Mekanisi, sem takoj opazila in so tudi izrazili stisko zaradi pomanjkanja prevoznega sredstva, da bi župnik lahko služil vernikom v polnosti. Februarja letos se je namreč eden od salezijancev smrtno ponesrečil z župnijskim avtom, ko je prihajal od maše pri sestrah. Izguba duhovnika je še vedno boleča med vsemi, ki so ga poznali in v skupnosti. Soočiti so se morali pa tudi z materialno izgubo, ki jo čutijo vsak dan, ko služijo vernikom v širši okolici Adis Abebe in tudi izven. In ko smo bili blagoslovljeni s slovenskim obiskom salezijanskega inšpektorja Marka Košnika in ravnatelja Misijonskega središča Matjaža Križnarja, smo skupaj začeli sanjati o avtu za to lepo župnijo, s pomočjo slavne Mive, Miva Slovenija. In hvala Bogu, po trdem delu predstavitve potreb, je bila naša prošnja uresničena in upamo, da kmalu kupimo avto za pastoralne namene. Hvala vsem dobrotnikom, ki prispevajo v Miva-sklad.

Nakup avta in vsega ostalega tudi v Etiopiji ni lahko, vsak dan so cene višje, v Etiopiji pa še dvakrat toliko kot drugje. Posledice še vedno trajajoče vojne se poznajo na vseh ravni bivanja. Čeprav o vojni nikjer ne piše, pa poteka še naprej, na Severu in tudi drugod po državi. Sever je še vedno odrezan od sveta in brez dostopa do osnovnih potrebščin za življenje. Daljša kot je ta izolacija, več je mrtvih zaradi lakote in bolezni, ki jih ne morejo zdraviti. Tudi salezijanci so še vedno tam in le redkokdaj dobimo od njih kakšne novice. Zopet so prepovedali prevoz humanitarne hrane na tisti konec in tako čakamo… Godota. Bog se usmili.

Žal ne morem pomagati tam, zato se trudim tu, kjer sem. Vsak dan, vsak trenutek, po svojih najboljših močeh. S pomočjo vseh vas, ki ste z mano v molitvi in prijateljstvu. Trudim se tudi za vas 😊in v vašem imenu.

Dragi ljubitelji misijonov

Najprej en prisrčen pozdrav iz Etiopije. Čudovita država s čudovitimi ljudmi, a žal tudi velikimi težavami, ki so v zadnjih dveh letih večje in zelo nevarne.

Že od novembra 2020 traja državljanska vojna na Severu države. Situacija se sicer spreminja, a žal ne na boljše. V zadnjem letu smo preživeli kar nekaj trenutkov strahu, pričakovanja napadov na glavno mesto, prisotnosti vojske in invazivnih preventivnih preiskav s strani vojske… Tako je, če je v državi preveč raznolikosti prepričanj in interesov, zato se pripadniki različnih skupin ali celo regij bojujejo med sabo na zelo krute načine, najhuje pa trpijo seveda tisti, ki so pri vsem skupaj nedolžni in se ne morejo braniti. Severna regija, ki je bila najprej več mesecev napadana z najrazličnejsim orožjem, taktika v zadnjem letu pa je, da je cela regija odrezana od sveta, torej od komunikacije, virov prihodkov, donacij, hrane, zdravil; sole, banke, bolnice in vse ostale ustanove so ali uničene ali zaprte ze skoraj dve leti, in kolikor uspemo občasno dobiti informacije, so le o slabšanju splošnega stanja ljudi, saj hrane in drugih stvari ni. Občasno uspemo poslati kamione s hrano tja, v upanju, da jih vojska ne ustavi. A pet milijonov prebivalcev se zdaleč ne doseže. Trudimo se vseeno.

Med tem tudi drugod po državi potekajo razni spopadi med vlado in uporniki. Po neformalnih kanalih dobimo novice o stotinah pobitih in tisočih zaprtih. Takšne novice so mi (žal) postale nekaj vsakodnevnega. A od ljudi sem se naučila, da nima smisla preveč skrbeti vsak dan, temveč je treba izročiti Bogu in živeti svoje dnevne odgovornosti. Življenje teče dalje, tam kjer teče. Solidarnost s trpečimi je zelo pomembna, pomagamo, ko lahko, če lahko. Upam, da bomo lahko na vojnih področjih lahko kmalu več naredili. Med tem pa se jaz trudim na svojem področju, kjer le lahko. V naši šoli, centru za ulične otroke, dela ne zmanjka. Vsaka mama ve, koliko je vsak dan dela z otroki. Mi jih imamo okoli 70, 24 ur na dan, 7 dni na teden in nimajo nikogar drugega razen nas. Poučevanje, igra, svetovanje, hrana in vse vmes, so nase (tudi moje) dnevne zadolžitve. V čast mi je reči, da se počutim kot mama mnogim. Skrb za otroke, dokler niso dovolj močni in usposobljeni, da odidejo, se zaposlijo in začnejo skrbeti sami zase in tudi za druge.

In dokler bo Božja volja, bom to nadaljevala. Septembra se sicer prestavim v drugo salezijansko šolo, Don Bosko Mekanisa, kjer je še več hudo revnih otrok in torej še več dela zame, in prosim Svetega Duha, da me se naprej vodi po poti maksimalnega služenja. Ves čas se zavedam duhovne podpore tudi ljudi v Sloveniji, brez katerih bi bilo zagotovo težje.

Že dolgo nisem nič napisala, imam občutek, da se nič posebnega ne dogaja. Očitno sem se že zdavnaj navadila na samoumevnost razmer; da poteka vojna in izolacija cele regije od preostanka Etiopije, izolacija 6 milijonov ljudi (»talcev) od virov preživetja, kot je hrana in zdravila. Status-quo poteka že tako dolgo, da niti več ne sprašujemo, novic se pa itak ne splača poslušati, ker so namenjene ohranjanju fasade pravičnosti, miru in demokracije, pred svetom in lastnimi ljudmi (volilci). In če je prekinjen pretok informacij, je enostavno prepričati ljudi v vse, kar ti je v interesu. Po drugih poteh pa seveda vemo, da ljudje tam še vedno dnevno umirajo, od lakote in zdravstvenih, tudi enostavnih, težav, preprosto zato, ker ni dotoka osnovnih zdravil in drugih stvari. Nič novega. Žal. A zato nič manj tragično od drugih tragedij, ki trenutno  morijo človeštvo.

Druga tragedija, s katero se srečujem vsak dan, je spremljanje ubogih mladih duš, ki morajo odraščati na ulici. Situacija otrok, ki jih srečujemo na ulici in sprejemamo v našo ustanovo, mi je že davno postala nekaj »vsakdanjega«. Če želiš pomagati, brez da se vsak dan čustveno zlomiš, ko vidiš v kakšnih pogojih živijo tisoči in hkrati veš, da ne moreš vsem pomagati, moraš dati nekatere misli in čustva dobesedno na pavzo. A ne gre vedno. Ravno ta teden me je zlomilo, ko so mladi pripovedovali, da je bilo nekaj njihovih vrstnikov na ulici najdenih mrtvih tam, kjer so spali, s strto glavo. Ja, prav berete. Davno znano in »sprejeto« je že dejstvo, da jih lovi in pretepa policija, ker želi »očistiti« mesto sramote, kot so ulični otroci. Sedaj pa pričujejo mladi, da medtem ko spijo, pride nekdo z avtom, vzame ogromen kamen in spečega otroka pokonča z udarcem v glavo in hitro odpelje. Kaj takega mi je še pisati odvratno in nepojmljivo. Med pogovorom z našimi mulčki o teh njihovih prijateljih, ki so umrli v preteklem tednu in eden je še v komi, so me premagale solze in namesto, da jih s svojim izbruhom joka še dodatno vznemirjam, sem se zatekla v kapelo in prosila Jezusa usmiljenja za uboge duše, na tem in na onem svetu. Vsi očitki tej družbi, ki dovoljuje takšno življenje, so mi ponovno privreli na plan. Česa so krivi otroci, da trpijo takšno krivico? Da na eni strani mnogi otroci odraščajo, tudi globoko čez polnoletnost, zaščiteni od vsake skrbi; in na drugi strani mnogi skrbijo sami zase od ranega otroštva, v središču vseh možnih življenjskih nevarnostih, ker jim drugega pač ne preostane. Z vrstniki, ki jim nadomeščajo družino, zvečer poiščejo »primeren« kos pločnika ali dovolj veliko betonsko cev ali kakšno drugo provizorično mestno zatočišče, se skupaj zvijejo pod žakli in trdno zaspijo. Namesto mamine nežnega bujenja jih prebudi jutranji mestni vrvež, ko jim dobesedno mimo glav v nov dan hiti množica ljudi več-milijonskega mesta. Ljudje spečih otrok niti ne vidijo več, otroci pa teh ljudi ne, saj so dobesedno v »svojem svetu«. Hiteče mesto okrog njih je kot igriva tapeta otroške sobe, v svojem prebujanju, pretegovanju in zvijanju vseh stvari nazaj v žakelj, se otroci ne pustijo motiti.  Čaka jih nov dan in ulične dolžnosti. Kako tragično drugače od jutra otrok, ki se v istem času zbujajo v svoji lastni sobi, pretegujejo v svoji postelji in morda celo pritožujejo, zakaj je že treba vstati, zakaj je treba v šolo in zakaj ni vsak dan čokolina za zajtrk. Otrok, ki jim starši pripravijo torbo za v šolo in poskrbijo, da jim bo dan čim lepše minil, v najrazličnejših dejavnostih in brez stresa, ki bi škodil nedolžni otroški psihi. Na drugi strani pa naši otroci, ki s svojimi majhnimi ročicami, že zgodaj zjutraj poprimejo za delo in skrbijo, da bo želodček dobil nekaj tudi danes. Z vrstniki skupaj iz vreče pojedo, kar uspejo dobiti ali kupiti z nekaj kovanci, ki so jih pridelali danes z različnim uličnim delom. Nekateri imajo zlata vreden čebriček in cunjo, da lahko perejo avtomobile na cesti za nekaj kovancev. Mnogi imajo preprosto tehtnico, s katero se zasidrajo na pločniku, da se mimoidoči za en kovanec lahko stehtajo. Tretji imajo krtačo za čevlje in na tak način dobijo kak kovanec od mimoidočih. Spet drugi se gibljejo v bližini manjših tržnic in ljudem nosijo vreče z nakupi… Nihče jih ne vpraša, »kaj bi pa danes jedel za zajtrk, kosilo, večerjo…?« Nikogar ne zaskrbi ob pogledu na stopala polna otrdlin in ran, ker so pogosto bosi, ali ob nenehnem kašljanju, ali ob mnogih srbečih kožnih madežev…in še čem. Nihče se ne vznemirja, da pač ne hodijo v šolo. Nihče se ne vznemirja, ko jih kot smeti iz enega pločnika na drugega s pendreki preganjajo policaji, da si še na ulici ne smejo spočiti. In še bi lahko naštevala!

Zmožnost otrok na ulici je v primerjavi s tistimi preskrbljenimi, preprosto Čudež. Kaj vse zmorejo, sami. In brez česa vse preživijo. A njihova herojska zmožnost preživetja še zdaleč ni tolažba, kaj šele opravičilo za krivico, ki jim je storjena. In namesto, da bi se jim svet opravičeval za vse krivice, jih še preganja, se nad njimi zmrduje, v najboljšem primeru ignorira ali jim navrže kak kovanec, v zadnjem času pa v našem mestu celo mori. Po vseh letih dela z uličnimi otroki, se še vedno sprašujem, »kako je to mogoče.« Vse to in še več se mi kolobari po glavi in srcu, ko v prihajajočih Velikonočnih praznikih sprašujem Gospoda, zakaj to dovoli. Pogled na križ mi daje edini možen odgovor in upanje, čeprav bolečine v srcu ne zmanjša. Vsak petek z mladimi, ki živijo pri nas, hodimo Križev pot z Jezusom; a vedno bolj vidim, da Don Bosko, nekdaj in danes, tudi v Bosco Children, hodi križev pot z Jezusom, ki je v teh otrocih. Poskušamo biti vsaj kot Veronika, ki s prtom obriše Jezusu obraz; ali Simon iz Cirene, ki poprime Njegov križ. Da vsaj malo olajšamo breme življenja, ki jih je doletelo. V pričakovanju, veri in upanju na boljšega.

Ob letošnjih praznikih nam vsem želim, da naj nikoli ne pozabimo, da smo na tem svetu za to, da skupaj hodimo križev pot z Jezusom, ki je prisoten v najšibkejših, z Ljubeznijo, ki nam jo je zapustil v večno dediščino in Odrešenje.

Polona Dominik

Že en meseco bo, odkar sem se vrnila v Etiopijo. Zaradi ugibanj o napadu na Adis Abebo sem prišla v Slovenijo dober mesec predčasno. Mnogo nemira so povzročile tudi množične aretacije tisočih prebivalcev, med drugimi tudi mojih sodelavcev, duhovnikov, redovnikov različnih kongregacij… izključno na podlagi njihovega porekla. Če si iz severa države, si avtomatsko sumljiv. Izkazalo se je, da so bile aretacije več ali manj preventivne narave, a mnogi moji znanci so po nedolžnem zaprti več kot dva meseca. Ko sem se vrnila v Etiopijo, so ravno dobro prišli na prostost in se postopoma, po zmožnosti vračali na delo v pisarno, ki je bila večino tega časa zaprta. Nekaj dni je bila pod ključem in preiskavo vojske, ki se je po parih dnevih praznih rok umaknila, kasneje pa osamljeno čakala, da se vrnejo zvesti sodelavci. Enega od njih nikoli več ne bo nazaj, saj je tekom zaprtja izgubil življenje. Preiskava je pokazala, da je podlegel hudi cerebralni malariji. V pisarni se vsakodnevno čuti žalost ob izgubi mladega sodelavca, hišnika, nič krivega. Vse drugo se da preboleti, pravijo. Natlačenost v raznih dvoranah z mnogimi drugimi, kdor je imel srečo, so mu svojci prinašali hrano, ki so jo delili tudi z drugimi. Kaj drugega imajo bolj malo povedati, saj se dobesedno ni nič dogajalo. Vegetiranje v priporu. Razen po osebnih podatkih jih nihče ni kaj dosti spraševal ali kaj drugega; le vsake toliko časa so jih ponoči prepeljali iz ene dvorane (»zapora«) v drugo, iz enega kraja v drug… in za nekatere se dolgo ni vedelo, kje so. Tudi izpustili so jih brez kakršnekoli razlage ali bognedaj opravičila. In sedaj se srečujemo v istih pisarnah kot prej, kot da »nič« ni bilo, a čuti se njihova traumatiziranost, o kateri pogosto spregovorijo. Spomini, ko vidijo policijski avto npr. ali kakšen drug dogodek.

Medtem ko se ene rane počasi celijo, nastajajo nove. Predvčerajšnjim zjutraj (15.2.) nas je pretresla novica, da se je v ponedeljek zvečer z avtom smrtno ponesrečil mlad 42-letni salezijanec Temesgen, na ulic Adis Abebe, ko je šel od maše pri Sestrah. Zelo težko je opisati šok in žalost ob tako nepričakovani novici. Jeseni je prišel iz študija v Filipinih, dobil odgovornost vodenja poklicne šole v Mekanisi ter tudi inšpektorialne socialne komunikacije, torej ves tisk in vse, kar to vsebuje. Zelo sposoben in vesel človek; zrel za nebesa. Dodatna žalost je to, da je družina na daljnem vojnem severu, s katerim ni možna nobena komunikacija, in tako ni načina, kako jim sporočiti, da je njihov sin preminil. Jaz sem ga spoznala že pred nekaj leti v Keniji, kjer je študiral teologijo, in zelo sem se razveselila, ko sem pred nekaj mesecih prvič spet srečala, saj se je bil človek, ki se ti že po enem srečanju vtisne v srce. In zagotovo bo zavedno v srcih tisočerih ljudi, ki bodo dolgo rabili, da sprejmejo to izgubo.

Po tradiciji so se priprave na žalovanje in pogreb začele v hipu, ko se je razvedelo. V istem dnevu so ga pripeljali iz bolnice v skupnost v Mekaniso pripeljali in začelo se je žalovanje in molitev v cerkvi, s krsto na sredi. Neutolažljiv jok vernikov, vseh salezijancev, vključno z inšpektorjem. Včeraj, dan za tem torej, pa je bil pogreb. Tisoči smo bili zbrani in tisoči se odpeljali na pokopališče. Molimo za njegovo dušo, za ubogo družino na severu, in tudi za vse salezijance, da si opomorejo od vsega, kar jih je doletelo v zadnjem času in v Don Boskovem duhu nadaljujejo čudovito poslanstvo.

Jaz nadaljujem svojega. Predvsem z mladimi v vseh njihovih aktivnostih, od zjutraj, ko jih gremo iskat na ulico, do zvečer. Prejšnji teden je bilo težko najti mlade, saj jih je polovila ali odgnala policija. Poleg vojne na enem koncu države je v glavnem mestu namreč potekalo veliko srečanje Afriške unije, ki ima tu sedež in zbira najpomembnejše in najbogatejše veljake afriških držav. V pripravi nanj so potekale predvsem lepotne priprave mesta, da se obiskovalcem pokaže v najlepši luči, ne glede na to, kaj se dogaja pod površjem. Da bi prikrili ruševine mesta so po mestu postavili ogromno »banerjev« s slikami nekaterih najlepših parkov in centrov v državi, ki so ponos države in prikrivajo manj lepe strani etiopske realnosti. Ker izgled mesta lahko kvarijo tudi ljudje, so v pripravah lovili mlade na ulicah in jih vozila v nekakšne »kampe«, da jih afriški pomembneži ne bi videli in da ne bi vedeli, da ima Etiopija mlade na ulicah. Strašno, a to se dogaja vsakič, ko je kakšen tak dogodek. Zadnji dve leti ga sicer zaradi pandemije ni bilo, a sedaj je večinoma stvari spet v teku. Mi smo uspeli kar nekaj mladih zavarovati preden jih je polovila policija in vojska in jih pridružili našim »domovcem«. Sedaj je srečanje Afriške unije mimo in Adis Abeba ima spet otroke in mlade na ulici. Kakšen absurd. Očitno je še biti na ulici v teh primerih privilegij, ki jim v teh primerih ni dovoljen. Ko so se predsedniki in drugi pomembneži afriških držav poslovili, so se mladi »veselo« vrnili na ulice in na svoj način skrbijo zase, dokler ne pridejo k nam, vsaj tisti, ki jih k nam za roko privede Marija Pomočnica. Čudovito je biti del njihove poti odrešenja, za kar sem hvaležna vsak dan in vsako minuto. Čeprav žal ne morem pomagati toliko, kot bi želela, pri vseh težavah, ki pestijo prebivalce Etiopije, skušam dodati vsaj moj skromni delež, v molitvi in upanju, da bo Vsemogočni Oče dodal tisto milost, ki je sami ne premoremo.

Medtem ko nam preostane le čakanje na boljše čase kar se vojne (ki se širi) na severu države tiče, nam v glavnem mestu seveda ne zmanjka dela. Čeprav so moje misli, molitve in tudi finance v glavnem namenjene milijonim potrebnih pomoči v obliki osnovnih sredstev za preživetje, je moja vsakodnevna energija in delo namenjena nedolžnim in nebogljenim bitjem v Adis Abebi; otrokom z ulice, ali kot jim navadno ljubkovalno rečem: »mulcem«J.

Zjutraj ob 6.30 se s salezijancem Angelom odpraviva ponje z našim busom. Ob tej uri promet še ni tako hud in nam navadno v pol ure uspe priti do trga, kjer nas morajo čakati zjutraj ob 7h. Vmes pobereva še Dereja, ki je vodja dnevnega programa s temi, ki jih zjutraj pobiramo (»Pridi in poglej«). Najprej na »Meksiko trgu« poberemo prvo skupino, tiste, ki noč preživijo v tej okolici – vsak otrok ima svojo lokacijo, ki mu je določena po uličnih pravilih. Vedno se sprašujem, kako vedo, koliko je ura in da ne zamudijo… a nekako se po soncu obračajo. Čas je tekom celega leta približno enak in sonce vzhaja okoli 6.30, tako da se od mesta, kjer spijo, odpravijo na dogovorjeno avtobusno postajališče. Težava je, kadar je oblačno, ali dežuje. Takrat se bodisi skrivajo pred dežjem kdovekje, ali pa prespijo uro, saj zaradi teme oblakov nimajo občutka za čas. Mnogi tudi kar tu na postajališču spijo celo noč in ko pridemo z busom, jih ostali budijo, kot mi naše otroke v Sloveniji, ko je res treba že vstati za šolo. Pomanejo oči in vstopijo na avtobus. Dereje pred vstopom preveri maske in jim pošprica roke z razkužilom in veselo vstopajo po vrsti in lepo pozdravljajo in po koronskih pravilih vsak zasede en sedež. Potem se odpravimo dalje in se ustavimo še na eni postaji, kjer na bližnjih pločnikih spijo najmanjši. Ob jutranjem pogledu nanje me še posebej srce zaboli. Stari tam okoli 10 let, kakšen tudi manj, se izkobacajo izpod kakšne vreče ali druge stvari, s katero so čez noč pokriti, pomanejo oči in z jutranjim razkuštranim obrazkom pritečejo do busa. Nekatere ponoči čuvajo ulični psi, ki tudi spijo z njimi, in vsi skupaj, otroci in kužek, so tesno skupaj zviti in stisnjeni na pločniku, in tako grejejo drug drugega. Velikokrat vidim prisrčne in zmedene pogledov kužkov, ki gledajo za otroci, ko vstopajo v naš avtobus. Otroci pa še iz žepa potegnejo pomečkano umazano masko in z razkuženimi rokami vstopijo in se pozdravimo s koronskim pozdravom: kepca (pest ob pest). Odpeljemo se naprej in jaz med sedenjem spredaj budno spremljam, če bo ob cesti še kak naš, zamudnik, da ga poberemo. Nekateri pa nas ob vrnitvi v Bosco Children čakajo pri vhodu, saj spijo v bližini, da si tako prihranijo pot. Do prihoda v Bosco Children so že vsi ornk budni in že pojemo in vzklikamo »Bosko!« Takoj po prihodu se gredo po vrsti tuširat in se oblečejo v naše »uniforme«, da imajo čez dan čas svoje obleke oprati. Še posebej ob petkih vsa oblačila kuhamo v loncu, da jih razkužimo pred vsemi drobnimi nevarnostmi, ki jih nadlegujejo, zaradi katerih imajo po telesu razne madeže, rane, bule, praskanine, izpuščaje…in še kaj. Po tušu je na vrsti zajtrk z vročim čajem. Pridružijo se tistim, ki so že dlje časa na programu in pri nas tudi prespijo (zaradi narave dinamike življenja na ulici je naš program postopen: od nočnih pogovorov z mladih na samih ulicah, do dnevnega programa, spanja na prvostopenjskem programu in vstopu v dom in šolo, od koder v roku treh let pridobi poklic in se poveže s primarno družino). Pri zajtrku in kosilu se jim pridružim in vedno me gane, kako vedno želijo, da podelijo z mano iz svojega krožnika. Za Etiopijce na splošno je to del splošne kulture, vedenja, da jedo iz skupnih krožnikov ali da vsaj malo ponudijo komurkoli, ki gre mimo. Greh je jesti sam. In še večji greh je zavrniti, ko ti nekdo reče »enebla« – kar pomeni »jejmo skupaj«. Tako da jaz simbolični centimeterni košček hrane od vsakega poskusim in so veseli. Majhna veselja in podrobnosti, ki nas povezujejo v družinsko ozračje.

Po zajtrku se pripravijo na pouk, »dežurni učenci« pospravijo in počistijo po zajtrku, da je prostor pripravljen za pouk, ki se začne ob 8.30. Vmes me že kdo poprosi za zdravstveno pomoč in iz omarice za Prvo pomoč pomagam, če se da pomagati. Za hujše stvari pokličem našega zdravstvenega tehnika, če je slučajno dosegljiv, a pogosto tudi ni, ker ima že obveznost s kakšnim drugim otrokom, saj pri 60tih otrocih se vedno kakšna potreba pojavi. Zato je dobrodošlo, da imam na dosegu roke pripomočke za rane in razne kožne pojave, prehlade, manjše želodčne težave ipd. Eden kaže gnojno rano od ugriza psa, drugi kaže, kje ga noga boli, ker ga je med begom s pendrekom udaril policaj (ponoči med spanjem zunaj jih pogosto preganjajo policaji); tretji kašlja, četrtega srbi po celem telesu in moja ognjičeva krema je vedno najbolj priročna. Peti ima rano na podplatu, ki se nikakor ne zaceli – pogosto hodijo bosi, saj ti na ulici slej ko prej ukradejo, kar lahko. Peti kaže ožganino, ki so mu jo zakurili večji otroci na ulici med spanjem. Za tega uspem priklicati zdravstvenega.

Takole na kratko izgledajo osnovne potrebe in najosnovnejša skrb za najbolj nedolžne in ranljive. Ko se za to poskrbi, so zmožni pouka in preprostih iger za dušo in telo.

POHOD PO ZAKRITIH DELIH ADIS ABEBE

Kot sem po moje večkrat omenila, so pridni Slovenci v svoje varstvo vzeli veliko etiopskih otrok, v obliki mesečnih darov preko programa »botrstvo«. Več kot 450 otrok je v slovenskem varstvu, živijo pa po celi državi, razpona tudi tisoč kilometrov. Prvo leto tukaj (2019) sem kar nekaj krajev in ljudi obiskala, da sem lahko botrom konkretne informacije o otroku podala, kaj več kot le osnovne informacije, ki jih že vedo in letno spričevalo. Kljub ogromnim razdaljam in težkim okoliščinam (in drugemu delu, ki ga sicer počnem), mi je vsaj deloma to uspelo. Potem se je pa v začetku 2020 začela štorija s Covid19 in vse je odpadlo, kot po vsem svetu. Takoj ko se je pojavil prvi primer okužbe, so zaprli celo državo, regije omejili, zaprli vse javne ustanove, omejili potniški promet… skratka splošno znani ukrepi in veliko panike. Šole so bile zaprte kar osem mesecev, šele decembra so se vse odprle (zaprtje se je podaljšalo še zaradi vojne na Severu). Od septembra dalje se je življenje postopoma normaliziralo, saj nekakšno napol delovanje družbe ne gre več. Baje razen v Adis Abebi drugod niti mask niso kaj dosti nosili… Sicer pa je bilo tudi primerov okužb precej malo, glede na druge države in glede na številčnost prebivalstva v Etiopiji (čez 100 milijonov). Vsekakor pa jih je bilo več kot marca ali aprila, ko je bila previdnost na res visoki stopnji, kolikor je glede na življenjski standard pač mogoče. V zadnjem mesecu so številke prvič po letu dni zares alarmantne in ljudje na svoji koži občutijo bolezen ali izgubo bližnje osebe zaradi okužbe s Covid19. Opozarjanje in maske se načeloma sicer nadaljujejo, a življenje teče dalje. In tako sem se tudi jaz odpravila na pot. Če želim ob svojem rednem delu v šoli z uličnimi otroki pridobiti informacije otrok v botrstvu in jih vsaj nekaj tudi obiskati, moram začeti, da do konca leta kaj pametnega lahko poročam dobrim ljudem.

Danes sem šla na pot z dvema socialnima delavkama, ki skrbita tu, da botrstvo redno poteka. Izbrali sta mi bivališča petih družin, ki živijo kolikor toliko blizu, da smo lahko šle peš. Sicer tudi po samem mestu lahko potuješ po več ur zaradi nedostopnosti in velikih razdalj, javni prevoz je težko dobiti… Če se da peš, je itak najboljše, po ljubljansko bi lahko rekla, da smo prehodile celo Šiško J. Od ene hiše do druge je kar veliko plezanja čez gradbišča, izogibanja mnogim oviram med hojo, pazljivih korakov ob kanalih, razburjenega vpitja lokalnih pijančkov, radovednih pogledov mimoidočih (na takšnih krajih nikoli ne vidijo belca, kaj šele peš)… Kako nekdo ve, kam mora iti v tem labirintu od mesta, mi bo vedno ostala skrivnost, saj ni poimenovanih ulic, kaj šele hišnih številk. Ali celo hiš. Bivališča povprečnih ljudi so bolj podobna lopam oziroma barakam, kot hišam.

Prvi obisk je bil pri 4-članski družini, kjer živi Tsion, ki jo podpira slovenska botra. Po skoraj enourni hoji po zanimivih poteh smo se prebili do področja, kjer so zbite aluminijaste plošče v barake, v katerih živijo družine. Na razritem peskastem področju, ki bolj spominja na gradbišče kot na stanovanjsko naselje, je kar nekaj poseljenih barak. Obiskano barako, kjer je doma deklica Tsion, bi lahko ocenila kot 5×5 metrov, več gotovo ne. Dober meter prostora za razno posodo in pručke za sedet, zadaj pa ena postelja oziroma nekaj temu podobnega, na čemer spijo vsi štirje člani. Zelo temačno in revno, res kot kakšna lopa za orodje. Tudi vhodna vrata so iz aluminija, se samo zaloputne. Mati mi je pokazala, kje se kuha. Ena lopa naprej, kjer je ena stara peč za injero (lokalno hrano) in na tem kuhajo vsi, ki tu bivajo, le-teh je cca 15. Tudi stranišče, oziroma nekaj temu podobnega, je skupno. Zunaj sta dve skupni pipi za vodo – kadar je voda. Umivajo se iz lavorja. Vodo in elektriko torej načeloma imajo, plačajo dodatno. Najemnina me je pa šokirala, 2400 ETB, kar je cca 50€. Za tako luknjo… neverjetno. Najemodajalci, lastniki te zemlje, so pač neki ljudje, ki toliko računajo, in če zamudijo en dan, družina pristane na ulici (brez milosti). Enkrat so zaradi tega že ostali brez doma za cel mesec, tako da se ves čas trudijo predvsem, da naberejo za najemnino. Hrano nekako že dobijo, in vsaj botrstvo za Tsion dobijo, da lahko hodi redno v šolo, največji problem je najemnina. Oče in mama delata le občasno, saj je težko dobiti delo. Mama išče delo vsak dan, da najde ljudi za pranje oblek, oče pa v bližnji tovarni včasih dela kot nosač. Nobeno od teh del ni stalno, zaradi epidemije pa je tudi to dnevno delo še težje dobiti. Mama npr., če ima dober mesec, zasluži do 150 ETB na mesec, kar je dobrih 3 Evre.

Med mojim obiskom je bila Tsion v šoli – prišli smo okoli 9h zjutraj; bratec (ki hodi v 4. razred) je bil doma in me je lepo prišel pozdravit med igro s sosedovimi otroki. Zaradi Covid ukrepov učenci namreč hodijo v šolo, vključno s soboto, vsak drug dan – zato da so porazdeljeni v skladu s predpisano razdaljo… Torej nisem nje srečala, a so starši rekli, da se zelo pridno uči, sedaj je že v 8. razredu. Sedaj se pripravlja na zaključni izpit 8. razreda, t.im. malo maturo. Baje bi rada postala zdravnica, ko bo velika.

https://photos.google.com/share/AF1QipMq11HgS_zzH7KkfqcGhW0uUvzXNzLD_6aTX19Pw1omHpNNzzy9N4ANzZcZB9QiXg?key=Q1BqV1IzaFdMYWxoOVduRVB5dWJScEg4eWVyLXdR

Preden sem se januarja odpravila na obisk domov v Slovenijo sem o situaciji, ki je takrat in še vedno najbolj okupira etiopsko prebivalstvo. To ni Covid19 temveč vojna. Vojna, ki se še vedno odvija predvsem na Severu države in veliko je spopadov tudi v drugih delih države. Že dlje časa je trajal konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na Severu države, ki pa se je novembra razvnel v vojno, ki traja že več mesecev. V konflikt naj bi bila vpletena tudi sosednja Eritreja. In sedaj, ko sem že nazaj v Addis Abebi, se ponovno oglašam od tu. Situacija na Severu se nekoliko umirja, odprte (a nadzorovane) so komunikacijske poti (telefon, delno internet, cestni in zračni promet), a regija je še vedno pod hudo opresijo različnih, vsaj treh, agresorjev. Zato nedolžni še vedno umirajo, prestrašeni še vedno bežijo čez mejo v Južni Sudan (čez 60.000 je že beguncev), prihajajo tudi v lokalna zatočišča, ljudjem so porušeni domovi in pokradena popolnoma vsa lastnina, število osiromašenih otrok narašča, ljudje si še vedno ne upajo stopit na cesto, da jih ne bi pokosil kakšen strel; življenje, kot so ga poznali, se je za dolgo ustavilo. Sedaj vsak le išče vsakdanji živež, da ne umrejo od lakote. Pridelek na poljih so bodisi uničile kobilice ali požgali vojaki, tovarne so pa itak uničene; v redkih trgovinah se da kaj kupiti, so cene desetkratno poskočile. Združeni narodi navajajo, da okoli 3 milijonov ljudi potrebuje pomoč v obliki hrane. Vlada je dolgo preprečevala dostop mednarodne humanitarne pomoči do ljudi. Pripovedujejo, da so mnogi primorani jesti drevesne žuželke in piti umazano vodo, kjer jo pač najdejo. Zdravstvena nega v glavnem ni dosegljiva, saj je uničena večina klinik in bolnic. Veliko ljudi, nekateri so tudi moji znanci, je izgubilo svojce, ki so ob življenje kot popolnoma nedolžne žrtve. Tisoči iščejo izgubljene sledi za svojci.

V tem trenutku govorimo o humanitarni krizi, ki bo trajala zelo dolgo. Več milijonov evrov bo potrebno za obnovo regije, saj so poleg domov uničene tudi ceste in druga infrastruktura, tovarne, bolnice, cerkve in drugi pomembni objekti. Zaradi uničenja ogromnih tovarn bodo ljudje do nadaljnjega brez služb in torej odvisni od humanitarne pomoči, za katero prosimo na vse možne konce.

To je le nekaj besed o situaciji, ki je v resnici hujša, kot se jo da opisati. Salezijanci v Addis Abebi že kupujejo hrano in jo s kamioni pošiljajo tja, saj se je na Severu sedaj hrana močno podražila in si je reveži ne morejo kupiti. Domačini in drugi kolegi, ki so tukaj že čez 30 let, pravijo, da tako hudo v Etiopiji še ni bilo. In da hujše še prihaja. In žal ne gre le za severno regijo Tigray, temveč se nemiri in nasilje odvijajo tudi po drugih regijah, vendar je manj odmevno. Ljudje pa vseeno umirajo, bežijo od domov itd. V politične in druge razlage se raje nikoli ne spuščam, ker nima smisla. V mislih imamo le nedolžne, ki morajo konflikte drugih plačati z življenjem, imetjem in osnovnim človeškim dostojanstvom. Z mislijo na njih se vsak dan sprašujem-o: »Kaj lahko še naredim, da pomagam?«

Če se še kdo to sprašuje, se lahko obrne na Misijonsko središče Slovenije in ponudi svojo pomoč.

Medtem pa jaz pridno delam v naši šoli, ki pa je svet zase. Kajti otrok z ulice ne zmanjka in pomoči, ki jo potrebujejo, ne moremo prekiniti zaradi dogajanja po državi. Ravno obratno. Še več je potrebujejo in več jih je. Treba je sicer misliti na vse skupaj in se držati pravil, ki jih država daje tudi glede zaščite pred širjenjem okužbe in se v tem smislu trudimo naprej. Že pred več kot pol leta smo ustvarili nekakšno »izolacijo« znotraj naše ustanove in vsak dan znova odkrivamo, kako čim boljše delati, v skladu s potrebami otrok in hkrati z epidemijo. Dejansko stanje v Etiopiji je sedaj resnično zaskrbljujoče. Če smo celo leto spremljali od nizkih do zmernih številk, šele zdaj – v zadnjih dveh mesecih! – številke postajajo res visoke. Saj je logično, saj je tudi previdnost popustila, kot marsikje drugod po svetu. In drugih težav je dovolj, saj so zgleda da bolj težke. In ogromno kulturnega in verskega dogajanja, ki vsebuje gibanje in druženje, ki se ga več ne izogibajo. In tako številke rastejo. Mi imamo svoj svet, v katerem zelo malo uspemo razmišljati o dogajanju izven naših zidov, saj je dela dovolj. V omenjeni »izolaciji« je vsak dan več kot 30 otrok. Od tega jih 12 tudi prespi, okoli 20 dodatnih pa vsako jutro pride na program in zvečer odidejo nazaj na ulico. V dveh razredih se pa itak mešamo med učenjem, igro, pogovori, prehranjevanjem… vse počnemo skupaj. Nosimo maske, otroci večinoma pod brado – razen ko jih opozorimo,da naj jo dajo čez nos :D. Umivamo si roke in dnevno čistimo naše majhne prostore, a itak je težko preprečiti stike in prenos česarkoli že. Dober teden nazaj mi je vedno več otrok jamralo, da jih boli grlo; vedno več jih je kašljalo, učiteljica, ki poleg mene še poučuje, je obležala doma… Lekadoli zgleda da niso več pomagali. Zato smo predlagali testiranje za korono, čeprav hkrati smo vedeli, da tudi če je kdo pozitiven, ni kaj dosti ukrepati. Saj ne moremo zapreti. Ampak o.k., smo šli na testiranje v bližnjo državno kliniko (ki je baje en redkih prostorov, kjer se lahko testiraš, razen če hočeš v privatni plačat). Če je pa zastonj, ali poceni, je pa seveda zelo nagneteno. In smo s fanti dobro uro čakali skupaj z mnogimi drugimi raznovrstnimi bolniki, kar na dvorišču spredaj, ali posedali po stopnicah… Po eni uri so rekli, naj pridemo drug dan. Drug dan so nam po dolgem čakanju (zopet pomešani z vsemi drugimi čakajočimi za raznolike preglede) le vzeli brise. In potem se je spet čakanje nadaljevalo. No, po petih dneh pa smo le dobili sporočila na telefone, da smo kar vsi negativni. Nekoliko se me je seveda polotila skepsa, sploh ob opazovanju kašljajočih otrok in mešanjem nas v ustanovi s tistimi, ki noč prespijo na ulici. Zagotovo je možno, da testi niso zanesljivi. Ampak raje mislim,da sem priča ponovnemu čudežu, kot tam na Severu, kjer je salezijanske hiše obvarovala Božja roka. Tako je tudi obvarovala tudi nas vse, kljub visoki izpostavljenosti. In tako nadaljujemo, kot vsak dan. Z velikim veseljem se učimo, igramo, skupaj jemo, sestavljamo, čvekamo, čistimo…  In res sem hvaležna, da smem biti del tega. Da se namesto polemiziranja o dani svetovni situaciji lahko posvečam osnovnim potrebam nedolžnih mladostnikov, ki so prišli k nam z upanjem, da se usposobijo za boljše življenje. Nekaterim tako prvič pomagam skupaj izgovarjati črke abecede in jih popeljati do branja. Drugim na raznolike načine skušam pomagati usvojiti kretnje za oblikovanje črk na papirju. Ne le naše abecede, temveč tudi amharske! Mnogi tudi le-te ne zmorejo. Za mnoge je ta uspeh prvič v življenju, pa čeprav so tudi čez 15 let stari. Da ne govorim o veščinah vedenja v razredu in v skupini, in kasneje v družbi. S tem jih pripravljamo na prehod (po mesecu ali dveh) v domski del na drugi strani naše ograje. Pa spoznavanje ter uporabljanje barv, številk, oblik z različnimi igrami, ki sem jih v vsem mojem času uspela uvesti (sestavljanke, Človek ne jezi se, Lego kocke, nitke in perlice za nakit, dama, pobarvanke, barvne krede, ali pa preprosto svinčnik in papir za risanje… Dovolj preprosto, da ni pretežko in hkrati poučno. Kar v Evropi usvaja otrok od 1. leta dalje, tu začnejo kot najstniki. Postopoma. Čeprav bi radi ves proces pospešili, predvsem zato, da bi čim krajši čas preživljali na ulici in da bi jih čimveč spravili z ulice v ustanovo, a prehitevati ne gre. Iz danes na jutri ne zmorejo tega preskoka – da bi takoj začeli bivati pri nas, zato ohranjamo postopnost. Iz dnevnega programa po kakem mesecu začnejo spati tu, v spalnici poleg razreda, kjer je 12 postelj. Dober mesec kasneje opravijo zdravniški pregled in se preselijo v dom in začnejo šolanje z ostalimi, ki jih imamo pa trenutno okoli 60. In tako se naš, nekoliko prenovljen, življenjski krog sklene in nadaljuje v pridobitev poklica in reintegracijo v družbo. Postopoma. Med tem pa upamo in molimo, da ostanemo zdravi in da nas ne doleti kakšna huda višja sila, ki bi nas zopet omejila. Vemo pa nikoli ne, kaj bo jutri, zato se najbolj potrudimo za DANES.

Polona Dominik

Naša družinica se je v teh dneh zelo povečana. Več kot šest mesecev smo bili zaradi pandemije brez večine zaposlenih in z otroki. Večina otrok je ob začetku same pandemije v Etiopiji, ko se je začela splošna panika po državi in izredno stanje, odšla k matičnim družinam, in tam počakalo, da mine. Okoli 20 otrok pa je ostalo z nami. Tisti, ki smo ostali v Bosco Children, smo peljali program tako, da so otroci ta čas zelo koristno preživeli. Čeprav so se vse ostale šole zaprle smo mi pouk nadaljevali vsak dan, predvsem dopoldne. Popoldne pa opravljali različna dela zunaj in skrbeli za urejeno in zeleno okolico. Čudovito. In tako se je marec prelevil v september in celo oktober, koroni pa kar ni videti konca. Vsak dan testirajo ljudi po državi in nekaj več kot 10% testiranih je na test pozitivnih. Bližamo se številu 90.000 obolelih. Mi smo zaradi zaščite bili več ali manj ves čas znotraj ustanove in zelo omejili prihode ljudi od zunaj. Kljub temu je virus pred dvema mesecema zašel tudi k nam, a na srečo se je ob prvi oboleli hitro reagiralo, tako da več kot trije ali štirje nismo zboleli. Testirana je bila le kolegica, ki je bila odpeljana v bolnico, a podobne simptome sem imela tudi jaz, zato sem  dobre 14 dni preživela v samoizolaciji. Težko je bilo dni z visoko vročino in diarejo, kasneje pa prihajaš k sebi z bolečim grlom in pomanjkanja apetita, ker ni vonja in okusa. A hvalabogu hujšega ni bilo. In tudi nihče drug do sedaj ni resno zbolel.
Otroci po celi državi torej že od marca niso bili v šoli – razen naših. Kljub temu, da niso hodili v šolo in da šolanje na domu ne obstaja, pa so morali plačevati šolnino in na sploh so ljudje zaradi pandemije finančno zelo obremenjeni. Tako kot po celem svetu, ko ustavitev življenja potegne za sabo veliko težav. A očitno kljub vsem ukrepom ne moremo čakati, da Covid izgine, ali da se najde zdravilo. Zato se vsi, ki so bili do sedaj doma, vračajo na delo, učenci pa postopoma v šole. Vlada se je odločila, da letos spričeval ne bo in da vsi učenci avtomatično napredujejo v višji razred. Kdaj? Novo šolsko leto se je septembra teoretično sicer začelo, a šole so še vedno zaprte in se čaka na ukaz. Potekajo predvsem priprave na pouk v teh razmerah. Saj vemo, da so tu šole zelo številčno obremenjene, razredi po 40 do 60 učencev itd…
Ker pa je naša šola posebna, smo lahko sprejeli in začeli program. Poklicali smo otroke, ki so odšli na domove in postopoma se vračajo k nam, tako da je veliko bolj živahno. od 20 smo sedaj na številki 60, dnevno pa prihajajo tudi učenci od zunaj. Vrnili so se tudi zaposleni, s katerimi se nismo videli od marca. In sedaj smo vsi zopet v razredih in delavnicah. Komaj čakam pa, da začnemo še ulično delo in sprejmemo tiste, ki bivajo na ulici. To je seveda zelo tvegano, zato gre bolj počasi. Upam, da pride prva skupina drug teden. S sodelavcem sva že pripravila nove spalnice in uredila razred zanje, saj bomo njihov program vsaj v prvih tednih popolnoma ločili od ostalih.Skratka pestro. Upamo na najboljše. Na zdravje. Pa tudi na mir. Saj mir v Etiopiji iz različnih razlogov in konfliktov niti najmanj ni nekaj samoumevnega. Težav torej veliko, a še nikoli nisem srečala človeka, ki bi bil obupan ali kako drugače negativen. Ljudje zaupajo v molitev in so hvaležni za vsak novi dan in se zahvaljujejo za vsakodnevne blagoslove. In jaz sem hvaležna, da se tega lahko učim od njih. A realnost je, da so ljudje lačni in revni še bolj revni kot so bili in s pomočjo dobrih ljudi v Sloveniji pomagamo revežem po celi državi z nakupom osnovnih živil in zaščitnih sredstev. Salezijancem, ki delajo in živijo na najbolj odročnih krajih, tako posredujem vaše darove in oni jih delijo najbolj ubogim. Ogromno potreb se kaže še posebej sedaj, ko se otroci vračajo v šole, milijoni otrok, ki jih mora družba zaščititi, in vsaka kapljica v morje bo naredila valove do nebes.