ulična jutra

Medtem ko nam preostane le čakanje na boljše čase kar se vojne (ki se širi) na severu države tiče, nam v glavnem mestu seveda ne zmanjka dela. Čeprav so moje misli, molitve in tudi finance v glavnem namenjene milijonim potrebnih pomoči v obliki osnovnih sredstev za preživetje, je moja vsakodnevna energija in delo namenjena nedolžnim in nebogljenim bitjem v Adis Abebi; otrokom z ulice, ali kot jim navadno ljubkovalno rečem: »mulcem«J.

Zjutraj ob 6.30 se s salezijancem Angelom odpraviva ponje z našim busom. Ob tej uri promet še ni tako hud in nam navadno v pol ure uspe priti do trga, kjer nas morajo čakati zjutraj ob 7h. Vmes pobereva še Dereja, ki je vodja dnevnega programa s temi, ki jih zjutraj pobiramo (»Pridi in poglej«). Najprej na »Meksiko trgu« poberemo prvo skupino, tiste, ki noč preživijo v tej okolici – vsak otrok ima svojo lokacijo, ki mu je določena po uličnih pravilih. Vedno se sprašujem, kako vedo, koliko je ura in da ne zamudijo… a nekako se po soncu obračajo. Čas je tekom celega leta približno enak in sonce vzhaja okoli 6.30, tako da se od mesta, kjer spijo, odpravijo na dogovorjeno avtobusno postajališče. Težava je, kadar je oblačno, ali dežuje. Takrat se bodisi skrivajo pred dežjem kdovekje, ali pa prespijo uro, saj zaradi teme oblakov nimajo občutka za čas. Mnogi tudi kar tu na postajališču spijo celo noč in ko pridemo z busom, jih ostali budijo, kot mi naše otroke v Sloveniji, ko je res treba že vstati za šolo. Pomanejo oči in vstopijo na avtobus. Dereje pred vstopom preveri maske in jim pošprica roke z razkužilom in veselo vstopajo po vrsti in lepo pozdravljajo in po koronskih pravilih vsak zasede en sedež. Potem se odpravimo dalje in se ustavimo še na eni postaji, kjer na bližnjih pločnikih spijo najmanjši. Ob jutranjem pogledu nanje me še posebej srce zaboli. Stari tam okoli 10 let, kakšen tudi manj, se izkobacajo izpod kakšne vreče ali druge stvari, s katero so čez noč pokriti, pomanejo oči in z jutranjim razkuštranim obrazkom pritečejo do busa. Nekatere ponoči čuvajo ulični psi, ki tudi spijo z njimi, in vsi skupaj, otroci in kužek, so tesno skupaj zviti in stisnjeni na pločniku, in tako grejejo drug drugega. Velikokrat vidim prisrčne in zmedene pogledov kužkov, ki gledajo za otroci, ko vstopajo v naš avtobus. Otroci pa še iz žepa potegnejo pomečkano umazano masko in z razkuženimi rokami vstopijo in se pozdravimo s koronskim pozdravom: kepca (pest ob pest). Odpeljemo se naprej in jaz med sedenjem spredaj budno spremljam, če bo ob cesti še kak naš, zamudnik, da ga poberemo. Nekateri pa nas ob vrnitvi v Bosco Children čakajo pri vhodu, saj spijo v bližini, da si tako prihranijo pot. Do prihoda v Bosco Children so že vsi ornk budni in že pojemo in vzklikamo »Bosko!« Takoj po prihodu se gredo po vrsti tuširat in se oblečejo v naše »uniforme«, da imajo čez dan čas svoje obleke oprati. Še posebej ob petkih vsa oblačila kuhamo v loncu, da jih razkužimo pred vsemi drobnimi nevarnostmi, ki jih nadlegujejo, zaradi katerih imajo po telesu razne madeže, rane, bule, praskanine, izpuščaje…in še kaj. Po tušu je na vrsti zajtrk z vročim čajem. Pridružijo se tistim, ki so že dlje časa na programu in pri nas tudi prespijo (zaradi narave dinamike življenja na ulici je naš program postopen: od nočnih pogovorov z mladih na samih ulicah, do dnevnega programa, spanja na prvostopenjskem programu in vstopu v dom in šolo, od koder v roku treh let pridobi poklic in se poveže s primarno družino). Pri zajtrku in kosilu se jim pridružim in vedno me gane, kako vedno želijo, da podelijo z mano iz svojega krožnika. Za Etiopijce na splošno je to del splošne kulture, vedenja, da jedo iz skupnih krožnikov ali da vsaj malo ponudijo komurkoli, ki gre mimo. Greh je jesti sam. In še večji greh je zavrniti, ko ti nekdo reče »enebla« – kar pomeni »jejmo skupaj«. Tako da jaz simbolični centimeterni košček hrane od vsakega poskusim in so veseli. Majhna veselja in podrobnosti, ki nas povezujejo v družinsko ozračje.

Po zajtrku se pripravijo na pouk, »dežurni učenci« pospravijo in počistijo po zajtrku, da je prostor pripravljen za pouk, ki se začne ob 8.30. Vmes me že kdo poprosi za zdravstveno pomoč in iz omarice za Prvo pomoč pomagam, če se da pomagati. Za hujše stvari pokličem našega zdravstvenega tehnika, če je slučajno dosegljiv, a pogosto tudi ni, ker ima že obveznost s kakšnim drugim otrokom, saj pri 60tih otrocih se vedno kakšna potreba pojavi. Zato je dobrodošlo, da imam na dosegu roke pripomočke za rane in razne kožne pojave, prehlade, manjše želodčne težave ipd. Eden kaže gnojno rano od ugriza psa, drugi kaže, kje ga noga boli, ker ga je med begom s pendrekom udaril policaj (ponoči med spanjem zunaj jih pogosto preganjajo policaji); tretji kašlja, četrtega srbi po celem telesu in moja ognjičeva krema je vedno najbolj priročna. Peti ima rano na podplatu, ki se nikakor ne zaceli – pogosto hodijo bosi, saj ti na ulici slej ko prej ukradejo, kar lahko. Peti kaže ožganino, ki so mu jo zakurili večji otroci na ulici med spanjem. Za tega uspem priklicati zdravstvenega.

Takole na kratko izgledajo osnovne potrebe in najosnovnejša skrb za najbolj nedolžne in ranljive. Ko se za to poskrbi, so zmožni pouka in preprostih iger za dušo in telo.

obiski za botre

POHOD PO ZAKRITIH DELIH ADIS ABEBE

Kot sem po moje večkrat omenila, so pridni Slovenci v svoje varstvo vzeli veliko etiopskih otrok, v obliki mesečnih darov preko programa »botrstvo«. Več kot 450 otrok je v slovenskem varstvu, živijo pa po celi državi, razpona tudi tisoč kilometrov. Prvo leto tukaj (2019) sem kar nekaj krajev in ljudi obiskala, da sem lahko botrom konkretne informacije o otroku podala, kaj več kot le osnovne informacije, ki jih že vedo in letno spričevalo. Kljub ogromnim razdaljam in težkim okoliščinam (in drugemu delu, ki ga sicer počnem), mi je vsaj deloma to uspelo. Potem se je pa v začetku 2020 začela štorija s Covid19 in vse je odpadlo, kot po vsem svetu. Takoj ko se je pojavil prvi primer okužbe, so zaprli celo državo, regije omejili, zaprli vse javne ustanove, omejili potniški promet… skratka splošno znani ukrepi in veliko panike. Šole so bile zaprte kar osem mesecev, šele decembra so se vse odprle (zaprtje se je podaljšalo še zaradi vojne na Severu). Od septembra dalje se je življenje postopoma normaliziralo, saj nekakšno napol delovanje družbe ne gre več. Baje razen v Adis Abebi drugod niti mask niso kaj dosti nosili… Sicer pa je bilo tudi primerov okužb precej malo, glede na druge države in glede na številčnost prebivalstva v Etiopiji (čez 100 milijonov). Vsekakor pa jih je bilo več kot marca ali aprila, ko je bila previdnost na res visoki stopnji, kolikor je glede na življenjski standard pač mogoče. V zadnjem mesecu so številke prvič po letu dni zares alarmantne in ljudje na svoji koži občutijo bolezen ali izgubo bližnje osebe zaradi okužbe s Covid19. Opozarjanje in maske se načeloma sicer nadaljujejo, a življenje teče dalje. In tako sem se tudi jaz odpravila na pot. Če želim ob svojem rednem delu v šoli z uličnimi otroki pridobiti informacije otrok v botrstvu in jih vsaj nekaj tudi obiskati, moram začeti, da do konca leta kaj pametnega lahko poročam dobrim ljudem.

Danes sem šla na pot z dvema socialnima delavkama, ki skrbita tu, da botrstvo redno poteka. Izbrali sta mi bivališča petih družin, ki živijo kolikor toliko blizu, da smo lahko šle peš. Sicer tudi po samem mestu lahko potuješ po več ur zaradi nedostopnosti in velikih razdalj, javni prevoz je težko dobiti… Če se da peš, je itak najboljše, po ljubljansko bi lahko rekla, da smo prehodile celo Šiško J. Od ene hiše do druge je kar veliko plezanja čez gradbišča, izogibanja mnogim oviram med hojo, pazljivih korakov ob kanalih, razburjenega vpitja lokalnih pijančkov, radovednih pogledov mimoidočih (na takšnih krajih nikoli ne vidijo belca, kaj šele peš)… Kako nekdo ve, kam mora iti v tem labirintu od mesta, mi bo vedno ostala skrivnost, saj ni poimenovanih ulic, kaj šele hišnih številk. Ali celo hiš. Bivališča povprečnih ljudi so bolj podobna lopam oziroma barakam, kot hišam.

Prvi obisk je bil pri 4-članski družini, kjer živi Tsion, ki jo podpira slovenska botra. Po skoraj enourni hoji po zanimivih poteh smo se prebili do področja, kjer so zbite aluminijaste plošče v barake, v katerih živijo družine. Na razritem peskastem področju, ki bolj spominja na gradbišče kot na stanovanjsko naselje, je kar nekaj poseljenih barak. Obiskano barako, kjer je doma deklica Tsion, bi lahko ocenila kot 5×5 metrov, več gotovo ne. Dober meter prostora za razno posodo in pručke za sedet, zadaj pa ena postelja oziroma nekaj temu podobnega, na čemer spijo vsi štirje člani. Zelo temačno in revno, res kot kakšna lopa za orodje. Tudi vhodna vrata so iz aluminija, se samo zaloputne. Mati mi je pokazala, kje se kuha. Ena lopa naprej, kjer je ena stara peč za injero (lokalno hrano) in na tem kuhajo vsi, ki tu bivajo, le-teh je cca 15. Tudi stranišče, oziroma nekaj temu podobnega, je skupno. Zunaj sta dve skupni pipi za vodo – kadar je voda. Umivajo se iz lavorja. Vodo in elektriko torej načeloma imajo, plačajo dodatno. Najemnina me je pa šokirala, 2400 ETB, kar je cca 50€. Za tako luknjo… neverjetno. Najemodajalci, lastniki te zemlje, so pač neki ljudje, ki toliko računajo, in če zamudijo en dan, družina pristane na ulici (brez milosti). Enkrat so zaradi tega že ostali brez doma za cel mesec, tako da se ves čas trudijo predvsem, da naberejo za najemnino. Hrano nekako že dobijo, in vsaj botrstvo za Tsion dobijo, da lahko hodi redno v šolo, največji problem je najemnina. Oče in mama delata le občasno, saj je težko dobiti delo. Mama išče delo vsak dan, da najde ljudi za pranje oblek, oče pa v bližnji tovarni včasih dela kot nosač. Nobeno od teh del ni stalno, zaradi epidemije pa je tudi to dnevno delo še težje dobiti. Mama npr., če ima dober mesec, zasluži do 150 ETB na mesec, kar je dobrih 3 Evre.

Med mojim obiskom je bila Tsion v šoli – prišli smo okoli 9h zjutraj; bratec (ki hodi v 4. razred) je bil doma in me je lepo prišel pozdravit med igro s sosedovimi otroki. Zaradi Covid ukrepov učenci namreč hodijo v šolo, vključno s soboto, vsak drug dan – zato da so porazdeljeni v skladu s predpisano razdaljo… Torej nisem nje srečala, a so starši rekli, da se zelo pridno uči, sedaj je že v 8. razredu. Sedaj se pripravlja na zaključni izpit 8. razreda, t.im. malo maturo. Baje bi rada postala zdravnica, ko bo velika.

https://photos.google.com/share/AF1QipMq11HgS_zzH7KkfqcGhW0uUvzXNzLD_6aTX19Pw1omHpNNzzy9N4ANzZcZB9QiXg?key=Q1BqV1IzaFdMYWxoOVduRVB5dWJScEg4eWVyLXdR

2021 prvič :)

Preden sem se januarja odpravila na obisk domov v Slovenijo sem o situaciji, ki je takrat in še vedno najbolj okupira etiopsko prebivalstvo. To ni Covid19 temveč vojna. Vojna, ki se še vedno odvija predvsem na Severu države in veliko je spopadov tudi v drugih delih države. Že dlje časa je trajal konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na Severu države, ki pa se je novembra razvnel v vojno, ki traja že več mesecev. V konflikt naj bi bila vpletena tudi sosednja Eritreja. In sedaj, ko sem že nazaj v Addis Abebi, se ponovno oglašam od tu. Situacija na Severu se nekoliko umirja, odprte (a nadzorovane) so komunikacijske poti (telefon, delno internet, cestni in zračni promet), a regija je še vedno pod hudo opresijo različnih, vsaj treh, agresorjev. Zato nedolžni še vedno umirajo, prestrašeni še vedno bežijo čez mejo v Južni Sudan (čez 60.000 je že beguncev), prihajajo tudi v lokalna zatočišča, ljudjem so porušeni domovi in pokradena popolnoma vsa lastnina, število osiromašenih otrok narašča, ljudje si še vedno ne upajo stopit na cesto, da jih ne bi pokosil kakšen strel; življenje, kot so ga poznali, se je za dolgo ustavilo. Sedaj vsak le išče vsakdanji živež, da ne umrejo od lakote. Pridelek na poljih so bodisi uničile kobilice ali požgali vojaki, tovarne so pa itak uničene; v redkih trgovinah se da kaj kupiti, so cene desetkratno poskočile. Združeni narodi navajajo, da okoli 3 milijonov ljudi potrebuje pomoč v obliki hrane. Vlada je dolgo preprečevala dostop mednarodne humanitarne pomoči do ljudi. Pripovedujejo, da so mnogi primorani jesti drevesne žuželke in piti umazano vodo, kjer jo pač najdejo. Zdravstvena nega v glavnem ni dosegljiva, saj je uničena večina klinik in bolnic. Veliko ljudi, nekateri so tudi moji znanci, je izgubilo svojce, ki so ob življenje kot popolnoma nedolžne žrtve. Tisoči iščejo izgubljene sledi za svojci.

V tem trenutku govorimo o humanitarni krizi, ki bo trajala zelo dolgo. Več milijonov evrov bo potrebno za obnovo regije, saj so poleg domov uničene tudi ceste in druga infrastruktura, tovarne, bolnice, cerkve in drugi pomembni objekti. Zaradi uničenja ogromnih tovarn bodo ljudje do nadaljnjega brez služb in torej odvisni od humanitarne pomoči, za katero prosimo na vse možne konce.

To je le nekaj besed o situaciji, ki je v resnici hujša, kot se jo da opisati. Salezijanci v Addis Abebi že kupujejo hrano in jo s kamioni pošiljajo tja, saj se je na Severu sedaj hrana močno podražila in si je reveži ne morejo kupiti. Domačini in drugi kolegi, ki so tukaj že čez 30 let, pravijo, da tako hudo v Etiopiji še ni bilo. In da hujše še prihaja. In žal ne gre le za severno regijo Tigray, temveč se nemiri in nasilje odvijajo tudi po drugih regijah, vendar je manj odmevno. Ljudje pa vseeno umirajo, bežijo od domov itd. V politične in druge razlage se raje nikoli ne spuščam, ker nima smisla. V mislih imamo le nedolžne, ki morajo konflikte drugih plačati z življenjem, imetjem in osnovnim človeškim dostojanstvom. Z mislijo na njih se vsak dan sprašujem-o: »Kaj lahko še naredim, da pomagam?«

Če se še kdo to sprašuje, se lahko obrne na Misijonsko središče Slovenije in ponudi svojo pomoč.

Medtem pa jaz pridno delam v naši šoli, ki pa je svet zase. Kajti otrok z ulice ne zmanjka in pomoči, ki jo potrebujejo, ne moremo prekiniti zaradi dogajanja po državi. Ravno obratno. Še več je potrebujejo in več jih je. Treba je sicer misliti na vse skupaj in se držati pravil, ki jih država daje tudi glede zaščite pred širjenjem okužbe in se v tem smislu trudimo naprej. Že pred več kot pol leta smo ustvarili nekakšno »izolacijo« znotraj naše ustanove in vsak dan znova odkrivamo, kako čim boljše delati, v skladu s potrebami otrok in hkrati z epidemijo. Dejansko stanje v Etiopiji je sedaj resnično zaskrbljujoče. Če smo celo leto spremljali od nizkih do zmernih številk, šele zdaj – v zadnjih dveh mesecih! – številke postajajo res visoke. Saj je logično, saj je tudi previdnost popustila, kot marsikje drugod po svetu. In drugih težav je dovolj, saj so zgleda da bolj težke. In ogromno kulturnega in verskega dogajanja, ki vsebuje gibanje in druženje, ki se ga več ne izogibajo. In tako številke rastejo. Mi imamo svoj svet, v katerem zelo malo uspemo razmišljati o dogajanju izven naših zidov, saj je dela dovolj. V omenjeni »izolaciji« je vsak dan več kot 30 otrok. Od tega jih 12 tudi prespi, okoli 20 dodatnih pa vsako jutro pride na program in zvečer odidejo nazaj na ulico. V dveh razredih se pa itak mešamo med učenjem, igro, pogovori, prehranjevanjem… vse počnemo skupaj. Nosimo maske, otroci večinoma pod brado – razen ko jih opozorimo,da naj jo dajo čez nos :D. Umivamo si roke in dnevno čistimo naše majhne prostore, a itak je težko preprečiti stike in prenos česarkoli že. Dober teden nazaj mi je vedno več otrok jamralo, da jih boli grlo; vedno več jih je kašljalo, učiteljica, ki poleg mene še poučuje, je obležala doma… Lekadoli zgleda da niso več pomagali. Zato smo predlagali testiranje za korono, čeprav hkrati smo vedeli, da tudi če je kdo pozitiven, ni kaj dosti ukrepati. Saj ne moremo zapreti. Ampak o.k., smo šli na testiranje v bližnjo državno kliniko (ki je baje en redkih prostorov, kjer se lahko testiraš, razen če hočeš v privatni plačat). Če je pa zastonj, ali poceni, je pa seveda zelo nagneteno. In smo s fanti dobro uro čakali skupaj z mnogimi drugimi raznovrstnimi bolniki, kar na dvorišču spredaj, ali posedali po stopnicah… Po eni uri so rekli, naj pridemo drug dan. Drug dan so nam po dolgem čakanju (zopet pomešani z vsemi drugimi čakajočimi za raznolike preglede) le vzeli brise. In potem se je spet čakanje nadaljevalo. No, po petih dneh pa smo le dobili sporočila na telefone, da smo kar vsi negativni. Nekoliko se me je seveda polotila skepsa, sploh ob opazovanju kašljajočih otrok in mešanjem nas v ustanovi s tistimi, ki noč prespijo na ulici. Zagotovo je možno, da testi niso zanesljivi. Ampak raje mislim,da sem priča ponovnemu čudežu, kot tam na Severu, kjer je salezijanske hiše obvarovala Božja roka. Tako je tudi obvarovala tudi nas vse, kljub visoki izpostavljenosti. In tako nadaljujemo, kot vsak dan. Z velikim veseljem se učimo, igramo, skupaj jemo, sestavljamo, čvekamo, čistimo…  In res sem hvaležna, da smem biti del tega. Da se namesto polemiziranja o dani svetovni situaciji lahko posvečam osnovnim potrebam nedolžnih mladostnikov, ki so prišli k nam z upanjem, da se usposobijo za boljše življenje. Nekaterim tako prvič pomagam skupaj izgovarjati črke abecede in jih popeljati do branja. Drugim na raznolike načine skušam pomagati usvojiti kretnje za oblikovanje črk na papirju. Ne le naše abecede, temveč tudi amharske! Mnogi tudi le-te ne zmorejo. Za mnoge je ta uspeh prvič v življenju, pa čeprav so tudi čez 15 let stari. Da ne govorim o veščinah vedenja v razredu in v skupini, in kasneje v družbi. S tem jih pripravljamo na prehod (po mesecu ali dveh) v domski del na drugi strani naše ograje. Pa spoznavanje ter uporabljanje barv, številk, oblik z različnimi igrami, ki sem jih v vsem mojem času uspela uvesti (sestavljanke, Človek ne jezi se, Lego kocke, nitke in perlice za nakit, dama, pobarvanke, barvne krede, ali pa preprosto svinčnik in papir za risanje… Dovolj preprosto, da ni pretežko in hkrati poučno. Kar v Evropi usvaja otrok od 1. leta dalje, tu začnejo kot najstniki. Postopoma. Čeprav bi radi ves proces pospešili, predvsem zato, da bi čim krajši čas preživljali na ulici in da bi jih čimveč spravili z ulice v ustanovo, a prehitevati ne gre. Iz danes na jutri ne zmorejo tega preskoka – da bi takoj začeli bivati pri nas, zato ohranjamo postopnost. Iz dnevnega programa po kakem mesecu začnejo spati tu, v spalnici poleg razreda, kjer je 12 postelj. Dober mesec kasneje opravijo zdravniški pregled in se preselijo v dom in začnejo šolanje z ostalimi, ki jih imamo pa trenutno okoli 60. In tako se naš, nekoliko prenovljen, življenjski krog sklene in nadaljuje v pridobitev poklica in reintegracijo v družbo. Postopoma. Med tem pa upamo in molimo, da ostanemo zdravi in da nas ne doleti kakšna huda višja sila, ki bi nas zopet omejila. Vemo pa nikoli ne, kaj bo jutri, zato se najbolj potrudimo za DANES.

Polona Dominik

Kako smo kaj

Naša družinica se je v teh dneh zelo povečana. Več kot šest mesecev smo bili zaradi pandemije brez večine zaposlenih in z otroki. Večina otrok je ob začetku same pandemije v Etiopiji, ko se je začela splošna panika po državi in izredno stanje, odšla k matičnim družinam, in tam počakalo, da mine. Okoli 20 otrok pa je ostalo z nami. Tisti, ki smo ostali v Bosco Children, smo peljali program tako, da so otroci ta čas zelo koristno preživeli. Čeprav so se vse ostale šole zaprle smo mi pouk nadaljevali vsak dan, predvsem dopoldne. Popoldne pa opravljali različna dela zunaj in skrbeli za urejeno in zeleno okolico. Čudovito. In tako se je marec prelevil v september in celo oktober, koroni pa kar ni videti konca. Vsak dan testirajo ljudi po državi in nekaj več kot 10% testiranih je na test pozitivnih. Bližamo se številu 90.000 obolelih. Mi smo zaradi zaščite bili več ali manj ves čas znotraj ustanove in zelo omejili prihode ljudi od zunaj. Kljub temu je virus pred dvema mesecema zašel tudi k nam, a na srečo se je ob prvi oboleli hitro reagiralo, tako da več kot trije ali štirje nismo zboleli. Testirana je bila le kolegica, ki je bila odpeljana v bolnico, a podobne simptome sem imela tudi jaz, zato sem  dobre 14 dni preživela v samoizolaciji. Težko je bilo dni z visoko vročino in diarejo, kasneje pa prihajaš k sebi z bolečim grlom in pomanjkanja apetita, ker ni vonja in okusa. A hvalabogu hujšega ni bilo. In tudi nihče drug do sedaj ni resno zbolel.
Otroci po celi državi torej že od marca niso bili v šoli – razen naših. Kljub temu, da niso hodili v šolo in da šolanje na domu ne obstaja, pa so morali plačevati šolnino in na sploh so ljudje zaradi pandemije finančno zelo obremenjeni. Tako kot po celem svetu, ko ustavitev življenja potegne za sabo veliko težav. A očitno kljub vsem ukrepom ne moremo čakati, da Covid izgine, ali da se najde zdravilo. Zato se vsi, ki so bili do sedaj doma, vračajo na delo, učenci pa postopoma v šole. Vlada se je odločila, da letos spričeval ne bo in da vsi učenci avtomatično napredujejo v višji razred. Kdaj? Novo šolsko leto se je septembra teoretično sicer začelo, a šole so še vedno zaprte in se čaka na ukaz. Potekajo predvsem priprave na pouk v teh razmerah. Saj vemo, da so tu šole zelo številčno obremenjene, razredi po 40 do 60 učencev itd…
Ker pa je naša šola posebna, smo lahko sprejeli in začeli program. Poklicali smo otroke, ki so odšli na domove in postopoma se vračajo k nam, tako da je veliko bolj živahno. od 20 smo sedaj na številki 60, dnevno pa prihajajo tudi učenci od zunaj. Vrnili so se tudi zaposleni, s katerimi se nismo videli od marca. In sedaj smo vsi zopet v razredih in delavnicah. Komaj čakam pa, da začnemo še ulično delo in sprejmemo tiste, ki bivajo na ulici. To je seveda zelo tvegano, zato gre bolj počasi. Upam, da pride prva skupina drug teden. S sodelavcem sva že pripravila nove spalnice in uredila razred zanje, saj bomo njihov program vsaj v prvih tednih popolnoma ločili od ostalih.Skratka pestro. Upamo na najboljše. Na zdravje. Pa tudi na mir. Saj mir v Etiopiji iz različnih razlogov in konfliktov niti najmanj ni nekaj samoumevnega. Težav torej veliko, a še nikoli nisem srečala človeka, ki bi bil obupan ali kako drugače negativen. Ljudje zaupajo v molitev in so hvaležni za vsak novi dan in se zahvaljujejo za vsakodnevne blagoslove. In jaz sem hvaležna, da se tega lahko učim od njih. A realnost je, da so ljudje lačni in revni še bolj revni kot so bili in s pomočjo dobrih ljudi v Sloveniji pomagamo revežem po celi državi z nakupom osnovnih živil in zaščitnih sredstev. Salezijancem, ki delajo in živijo na najbolj odročnih krajih, tako posredujem vaše darove in oni jih delijo najbolj ubogim. Ogromno potreb se kaže še posebej sedaj, ko se otroci vračajo v šole, milijoni otrok, ki jih mora družba zaščititi, in vsaka kapljica v morje bo naredila valove do nebes.

Hodim po mestu…

Odkar sem v Etiopiji občudujem raznovrstnost običajev in posebnih malenkosti, ki se mi zdi, da jih lahko najdeš le v Etiopiji. Že med hojo po ulici vedno vidim veliko običajev, ki jih drugje ne opazim in velikokrat sem si rekla, da bi bilo lepo zapisati. A se mi nikoli ni dalo niti nisem imela časa. Dokler ni prišel Covid 19 in po šestih mesecih trdega dela zadel tudi mene. Ko sem si opomogla od visoke vročine in drugih simptomov, sem nadaljevala karanteno, v kateri sem populila veliko plevela… in potem od vsega hudega začela pisati svoja mnoga opažanja na ulicah Addis Abebe. Tisočkrat sem hodila po različnih ulicah, kadar sem morala kam iti, sem šla najraje peš, tudi do dve uri hoje. Saj javni prevoz pogosto vzame prav toliko časa v gneči avtomobilov. Sedaj že skoraj sedem mesecev ne hodim, odkar se je začela Korona tudi tu in zelo pogrešam to gibanje po mestu, ki je tako zelo polno življenja. Kdo ve, kdaj bo spet dovolj varno, čeprav me pogosto mika, da bi se kar peš podala, raje nočem vznemirjati ljudi, s katerimi živim, ker lastno tveganje pomeni tudi tveganje zanje. Omejujemo prihode in odhode not in ven, zato svoje pohode lahko podoživljam le v mislih in teh zapisih:

Veliko življenja se dogaja na ulici oziroma na pločnikih ob cestah; na razprostrtih platnih, lesenih kioskih, preprostih lokalih ali kar tako iz rok se ponujajo različne stvari in storitve. Ritem se začne zgodaj zjutraj. Najbolj hecno mi je videti telovadce po mestu. Tu ni neštetih športnih centrov, kamor bi se odpravili in zato telovadbo opravijo dobesedno na pločnikih. V parih ali v skupini po celem mestu vidiš, kako delajo razne vaje za celo telo. Tudi na cesto jih zanese… nekateri si celo glasbo nabijejo in telovadijo. Nekateri le tečejo skozi mesto, mimo avtomobilov v zakajenih prometnih zamaških. A se ne dajo motit.

Vsako jutro začnejo čistilci pometati ceste; moški in ženske z zaščitenimi obrazi pometajo ceste po celem mestu in zbirajo smeti in nabran prah, in to cel dan. Čez cel dan se nabira ogromno odpadkov, saj je kljub lepi kulturi njen del tudi to, da smeti letijo od ljudi na tla. To je normalno in prav nihče te čudno ne pogleda, če vržeš. Koši za smeti sicer obstajajo, vendar se jih v večini še niso navadili. In tako ima tisoče čistilcev vsak dan veliko dela, največ pa zjutraj. Zjutraj služijo tudi različne ženičke, ki so čez noč pekle, da lahko prodajajo ljudem zajtrk. Preprosti ljudje prihajajo iz revnih domov in odidejo od bivališča v ranih urah in gotovo nimajo časa (in prostora?) za zajtrk, kot ga poznamo mi. Zjutraj se podajo na ulico, kjer mnogi vsak dan tudi čakajo ali iščejo delo. Veliko jih vidim da pridejo kar z orodjem; eden ima v roki žago, drugi npr. mačeto ali kaj drugega. In tako na raznih križpotjih čakajo, da pride kdo iskat začasne delavce. Zjutraj si za par centov privoščijo čaj, ki ga gospe držijo v termoskah. V preprostih lokalih oziroma najpogosteje pod platneno streho ob pločnikih se že kuri oglje na majhnih kurilnikih, na katerih se bo pražila in kuhala kava čez cel dan in ponujala v majhnih tipičnih šaličkah. V kavo dajo zeliščno vejico »Tena Adam«, kar pomeni »Adamovo (človekovo) zdravje. Ima zelo posebno aromo, ki se iz majhne vejice razporedi po celi tekočini. Ulični zajtrk je najpogosteje ocvrto pecivo – meni zgleda kot ocvrt buhtelj; nekakšni krofi. Med ponudbo je tudi poseben kruh, ki zgleda kot lepinja, a je zelo polnega okusa in ima vmes tudi zrna črne kumine. Spečejo ga pa na pečeh za injero, ki jo najlažje opišem kot velik okrogel toaster. Vanj stisnejo kruhovo testo in ven pride res slasten kruh.

Velikokrat sem prehodila nekatere poti ob jutrih ali drugih časih in opazila, da imajo prodajalci po celem mestu svoje mesto, in vedno vidiš na določenih mestih iste obraze. Gospe z zajtrkom imajo zraven še kak plastični stolček ali dva, da se lahko usedeš in pozajtrkuješ. In seveda poklepetaš. Korak naprej po pločnikih so drugi prodajalci, ki ponujajo najrazličnejše uporabne stvari. WC papir (le po delih kupiš, v majhnih rolicah odviti od celih rol, da ne nosiš cele role s sabo). Zanimive so tudi lesene palčke, ki jih uporabljajo za čiščenje zob. To sem videla že drugod v Afriki, kako z vejicami določenih dreves drgnejo zobe. Ljudje to delajo med hojo. Mislim, da je uporaba zobnih ščetk bolj izjema kot pravilo. Na ulici lahko kupiš nešteto uporabnih stvari, malenkosti. V teh časih še posebej maske in flaške z razkužilom. Pa svinčniki, … Takole iz kakšne pručke ali roke prodajajo tudi razne sladkarije, žvečilne, cigarete – po enega ali škatlico… Ko že omenjam cigarete je pomembno opažanje tudi to, da skorajda ne vidiš človeka, ki kadi. Jaz nobenega ne poznam, ki bi kadil. Kajenje je za reveže, ulične otroke, cestne delavce. Zato se prodajajo tudi posamezno en po en. Na ulici je veliko čistilcev čevljev, saj ljudje vsako jutro prepotujejo velike razdalje, menjajo avtobuske, ceste in pločniki pa so pogosto blatni in neasvaltirani in njihovi čevlji se zelo umažejo na vsakdanji poti. Zato si jih za par centov dajo počistiti, preden pridejo na delovno mesto. To večinoma velja za tiste, ki delajo drugje in ne na ulici. Kmalu začnejo prodajati tudi različno drugo hrano, pojavijo se prodajalci s samokolnicami polnimi različnega sadja in stojijo ob cestah, da lahko nakup opravijo tudi tisti v avtomobilih, v prometu. Največkrat so banane in ostalo sezonsko sadje (avokado, mango, pomaranče, kaktusove fige), pa tudi zelenjavo (največkrat paradižnik in čebulo). Žene na tleh prodajajo zelenjavo in zelišča, ter npr. majhne limonice, ki jih lepo zložijo v kupčke, ali ingver ipd. Če hodiš po bolj središčnih velikih trgih, je prodajalcev še več. Od oblačil in obutve, zložene na platnih do pisarniškega in drugega uporabnega materiala, kozmetike, torb… najrazličnejše stvari lahko po zelo nizki ceni dobiš. nekateri z robo hodijo naokoli in ponujajo. Najraje imam prodajalca z jabolki, ki jih imam tako rada, pa so v trgovini zelo draga; eden stane skoraj dva evra, kar si ne morem privoščiti oziroma bi bil greh. Če pa naletim na uličnega prodajalca jabolk, jih pa za evro in pol dobim pet majhnih. Vem da je Afrika kontinent exotičnega sadja, in ga imam zelo rada, a čez jabolko ga ni 🙂

Veliko ljudi, predvsem otrok, služi s tehtnicami! Neverjetno, ampak če hodiš po nekem pločniku ulice, ki je bolj prometna, greš sigurno mimo večih otrok, ki čepijo na pločniku ob osebni tehtnici in te vabijo, da se za eno ali dve etiopski biri stehtaš. S kolegico sva se enkrat za šalo stehtali, bila sta dva otroka, vsak s svojo tehtnico in vsaka se je na obeh stehtala. Teža je bila na vsaki tehtnici različna hehehe. Enkrat sem enega fantka videla, ki je s tehtnico hodil med avtomobili, ki so se v gneči počasi premikali in stali, in njih ponujal tehtanje :D. Voznikom v prometu po cesti ponujajo vse možno, ampak res vse. Od hišnih do avtomobilskih pripomočkov, higijenskih, prehranskih, šolskih… ni da ni. In seveda veliko beračev. Žensk z majhnim otrokom v naročju, prosijo voznike za kak kovanec. Veliko je sirijskih beguncev med berači. Zelo zelo žalostno je na pločnikih, kjer po cele dneve beračijo najbolj ubogi, taki ki se niti premikati ne morejo. Nekdo jih najbrž vsako jutro postavi na neko mesto, na kakšnem platnu, in tam cel dan čakajo na miloščino. Veliko domačinov vidim, da odvrže kak kovanec. Nekateri imajo telo popolnoma zveriženo. Prirojene napake, ob katerih se samo vprašaš, kako je to mogoče. In teh ljudi je nešteto. Prav kruto se počutim vsakič, ko vidim in grem hkrati mimo, tako kot nešteto drugih ljudi. Ne moreš pomagati vsem. Res se vedno vprašam, kje je tu država. Zakaj ti ljudje životarijo dneve in dneve na kosu pločnika. Včasih je kdo še pokrit, tako da sploh ne veš če je živ. Tudi ulični ljudje (klošarji), ki spijo zunaj, na pločnikih, mi pogosto postavijo vprašanje: ali bi sploh opazili, da človek ni več živ, in kako dolgo bi hodili mimo njega, preden bi opazili, da ni.

PROŠNJA ZA POMOČ

V Etiopiji so prvi primer primer obolelega za Covid 19 potrdili 13. marca. Takrat je vlada takoj reagirala in odredila vrsto ukrepov, da bi preprečili širjenje virusa, po zgledu razvitih držav. Prepovedali so množična zbiranja, vključno z verskimi obredi v cerkvah. Omejili so delovanje gostinskih obratov in tudi drugih delovišč, kjer prihaja do izpostaljenosti okužbi (npr. ulične trgovine, tržnice), omejili so uporabo javnih prevoznih sredstev s posebnimi pogoji. Državnim uslužbencem so odredili delo od doma in spodbudili tudi vse ostale ustanove, da se v čim večji meri poslužijo tega ukrepa. Vse ostale ustanove imajo odrejene zaščitne ukrepe, kot so vstop z razkuženimi rokami in ustno masko. Pred vstopom ljudem na mnogih vhodih merijo telesno temperaturo (npr. pred bankami, zdravstvenimi ustanovami, itd). Vse šole (osnovne, srednje, univerze) so zaprte že od sredine marca, vendar šolanje na daljavo ni možno. Le določeni si to lahko privoščijo, v večini primerov pa seveda ne in vlada tega zato tudi ne odreja. Večina šolarjev bo tako septembra najbrž avtomatično napredovala v višji razred. Takoj ob začetku epidemije so omejili in celo zaprli promet med različnimi mesti in regijami znotraj države. Letalski promet je, z redkimi izjemami, omejen le na tovorni promet.

Lahko rečem, da je tudi etiopska vlada zelo resno in hitro pristopila resni situaciji, na podlagi predhodnih opozoril in informacij iz Evrope in Azije. Hkrati pa so se zavedali tudi, da popolne omejitve, karantene, ne morejo odrediti. »Ostani doma« v državah tretjega sveta dobesedno ni mogoče, saj veliko ljudi nima doma in živijo na ulici. Vlada je sicer odprla posebne domove za brezdomce, a vseh niso mogli zajeti, poleg tega pa je to težko vzdrževati tako dolgo in tako so se mnogi vrnili na ulice. Tudi tisti, ki imajo kje spati, pa delajo na ulici, preživljajo se bodisi z beračenjem ali delom kot je prodaja tega in onega (ulični prodajalci so dobesedno na vsakem koraku), čiščenjem čevljev, pometanjem cest, kuho in peko uličnih prigrizkov (ljudje se prehranjujejo na ulici)… Uličnih dejavnosti je nešteto. Tržnic prav tako ne morejo zapreti, saj ljudje živijo od tega kar prodajo na dan. Če ne bodo služili na ulici, bodo umrli od lakote, prav tako njihovi otroci. In tako se je virus prva dva meseca širil počasi, a vztrajno. Med tem pa so revni postali še bolj revni, saj so se že tako majhni viri dohodka še zmanjšali, cene na trgu pa so poskočile na vseh področjih. Žal.

Kot da korona ni dovolj, pa je skorajda izbruhnila še državljanska vojna, ki se je bojimo že dlje časa. V državi se namreč že nekaj let soočajo s plemenskimi konflikti, v tem mesecu pa se je močno poslabšalo. Prvega julija so ulice preplavile podivjane množice, v protest atentatu na predstavnika največjega plemena. V veri, da je atentat povzročilo vladajoče pleme, so izbruhnili etnični nemiri, v katerih je bilo ubitih najmanj 166 ljudi, več tisoč je bilo aretiranih. Nemiri so trajali nekaj dni, v katerih so podivjane množice s palicami in drugim orožjem po ulicah razbijali vse, kar jim je prišlo na pot, ropali hiše, požigali domove ljudi drugih plemen… Zaradi tega je bilo po večini države, sploh pa v glavnem mestu, vse zaprto (zdravstvene in druge ustanove, trgovine, banke…), ceste pa so zasuli s skalami. Po treh dneh je nemire ustavila vojska, preden je izbruhnilo v še kaj več. Trenutno je zatišje, a med ljudmi tli nezadovoljstvo in želja po maščevanju. Med tem pa je ostalo nedolžno prebivalstvo oškodovano. Mnogi so bodisi ostali brez doma, ali jim je bilo pokradeno ali razbito imetje. Vse dogajanje pa je vplivalo tudi na širjenje virusa Covid 19. V zadnjem tednu meritve kažejo na posledice, saj so številke poskočile. Približno 10% testiranih je na Covid pozitivnih. Trenutno pa smo v deževni dobi, ko se temperature spustijo tudi do 10 stopinj celzija, in to za virus Covid 19 pomeni dodaten razcvet.

Jaz kot laiška misionarka delam v šoli za ulične otroke v glavnem mestu. Od marca dalje smo z nekaj otroki zaprti in kolikor se da zaščiteni pred okužbo. Z našega dvorišča smo tudi spremljali podivjane množice, ki so hodile mimo naše hiše, poslušali razbijanje po avtomobilih, padanje stekla s poslopij, zažiganje avtomobilov in gum… A mi program peljemo skoraj kot da nič ni. Imamo pouk, delamo v okolici, se igramo, telovadimo… Otroke, ki so velik del otroštva preživeli na ulici, zdaj čim bolj zaščitimo pred vsemi tveganji iz okolice; tako bolezni, revščina, nasilje in še in še.

Vendar jaz kot predstavnica Misijonskega središča delujem tudi izven naše šole in po svojih močeh pomagam tudi v drugih salezijanskih skupnostih po celi državi. Spremljam program botrstvo, v teh kriznih časih pa skupaj z odgovornimi salezijanci razmišljam, kako lahko še pomagamo revežem, ki so sedaj še bolj revni. Salezijanci imajo 14 različnih skupnosti po celo državi, kjer opravljajo izobraževalno, humanitarno in pastoralno delo s tisočimi otroki in družinami. V teh časih so šole sicer zaprte, vendar salezijanci ne počivajo. Že od izbruha korone, torej meseca marca, pomagajo prebivalstvu z osveščanjem glede preventive pred okužbo s Covid 19, z nakupom in razdeljevanjem zaščitnih sredstev (razkužil, mil, mask, sodov za vodo…) in predvsem hrane. Kot rečeno so mnogi ostali brez dohodkov, cene na trgu pa so poskočile. Iz različnih virov pomoči smo nakupili v teh mesecih že kar nekaj zaščitnih sredstev, tisoč kil riža, moke, makaronov, olja… Vendar potrebe po pomoči naraščajo. Zato iščemo nove vire pomoči. Jaz konkretno razmišljam o vseh, ki jih poznam, v Sloveniji in kje drugje, in prosim za vsak Evro, za vsako kapljico v ta naš ocean. Etiopiji se neizogibno približuje humanitarna katastrofa. Kot vsako leto je mnoge kraje prizadela tudi huda suša, ki za mnoge onemogoča pridelavo hrane. In invazijo kobilic na polja, ki uničujejo še tisto, kar so uspeli pridelati…

Še bi lahko opisovala, kako težko je in kako je vsak dan težje, ker tudi je. Zdi se mi, da se v Etiopiji v tem letu težave kar kopičijo in toliko hudega na kupu še ni bilo.

Ker sem edina Slovenka v tej ogromni državi, sem edina, ki sem lahko glas revežev v Sloveniji in v njihovem imenu prosim. Prosim za vsak prispevek, ki ga kdo zmore dati in dodati za nakup in razdelitev najosnovnejših sredstev za preživetje.

Polona Dominik, laiška misionarka

Etiopija Addis Abeba

KONTAKT:

Misijonsko središče Slovenije

Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana

tel: 01/300-59-50, e-naslov

missio@rkc.si

PO UDARU

“Dnevnik”

1.7. torek

Odkar sem v Etiopiji, sem dvakrat doživela, da je »počilo«, da so nastali nemiri, zaradi konflikta med največjima plemenoma. Sovraštvo in želja po prevladi ter »kultura« tribalizma vedno tli med ljudstvom, vsake toliko časa pa se zgodi kaj, da izbruhne in vpliva na celotno državo. Država, ki jo poznam kot globoko verno in kulturno, se dobesedno čez noč prelevi v bojišče, ljudje pa v divjake. Tako se je zgodilo v noči iz ponedeljka na torek, ko je bil ustreljen pevec in aktivist iz oromskega plemena. Zgodilo se je ponoči, zjutraj ob 7ih pa so bile podivjane in besne množice že na ulici in marširale proti centru. Kričali in mahali s palicami. Slišala sem kričanje tisočih, ko sem šla zjutraj k maši, a nisem vedela, za kaj gre. Po maši naj bi me naš voznik peljal na drugi konec mesta k zobozdravniku, a ga nisem dočakala. Že zgodaj zjutraj so uporniki v protest tragičnemu dogodku zablokirali vse ulice v mestu z ogromnimi skalami, gumami in ostalimi zaprekami in gibanje je bilo onemogočeno. Tudi varno ni bilo, saj so bili res podivjani. Vsi s palicami, veliko je bilo tudi orožja. Vsi predstavniki plemena, iz katerega je pevec, saj so prepričani, da ga je ustrelilo nasprotujoče pleme, amhara. Pevec je bil tudi aktivist, ki se je boril za pravice in prevlado oromskega plemena in je pred kratkim v nekem intervjuju rekel veliko stvari, ki so žaljive za državo in nasprotujoče z zgodovino, žalil prednike in predstavnike drugih plemen. In sklepajo da so ga ustrelili iz maščevanja. Skratka, dan je minil v strahu in poslušanju kričanja iz mesta; iz dvorišča smo previdno in čim manj opazno opazovali besne množice s palicami, poslušali razbijanje po stavbah ob cesti (trgovine, banke, avtomobili…). Steklo je padalo, nad nami se je vil tudi dim, ker so zažigali. Tako od blizu nasilja še nisem doživela. Par ur kasneje so taisti ljudje s palicami hodili v nasprotno smer, za njimi pa avtomobili polni federalnih policistov. Nad nami so bili tudi vojaški avioni, saj so iz vojaških oporišč pripeljali vojake, »za vsak primer«. Po celem mestu, najbrž tudi po večini države, saj so se protesti odvijali tudi drugod, je bilo VSE zaprto. Tudi moj zobozdravnik seveda. Vse ustanove. Kolikor sem uspela od domačinov izvedeti, so se pripadniki oromskega plemena dajali tudi med seboj, saj je tudi znotraj njih več različnih interesov in različnih političnih strank. In pobijali so se med seboj tudi zaradi tega, kje naj bi bil ta pesnik pokopan. Nekateri so hoteli v glavnem mestu, na častnem mestu… družina in drugi pa seveda v domačem kraju. Pogreb je bil dva dni kasneje, v četrtek. Na stadionu v rojstnem mestu Ambo. S fanti smo gledali po tv, res je bil šov. Stadion poln ljudi in seveda policije in vojske. Vojska je med tem dobila navodila, da lahko uporabi silo, če se bodo nemiri, nasilje in vandalizem, nadaljevalo. Veliko je bilo pretepov in uničevanja, ropov nedolžnih ljudi, ki nimajo nič s tem. Ponoči so prišli baje tudi na naša vrata, čuvaj je poklical ravnatelja, ki jih je menda prepričal, da nimajo pri nas kaj iskati, saj smo dobrodelna ustanova z otroki, ki jih ščitimo pred vsem hudim teh časov. Meščani so se začeli oboroževati za zaščito sebe in svoje lastnine. Prvi dan je vlada in njeni izvrševalci skušala z mirom, kar sicer spoštujem. A meščani so zaradi tega besneli, saj so se čutili nezaščitene. Cel torek torej, sredo, četrtek so bile vse ustanove zaprte in policija prisotna na vsakem koraku. Zaprli so kar nekaj ljudi. Umrlo jih je skoraj sto. V četrtek je vlada dala navodilo državljanom, naj se vrnejo na delovna mesta, naj se ustanove zopet odprejo. Še vedno smo brez interneta, ki so ga odrezali že v torek zgodaj zjutraj, ko se je vse skupaj začelo. Takrat so prekinili tudi telefonske storitve in tako preprečujejo komunikacijo med ljudmi in načrtovanje nadaljnega nasilja in organiziranja. Danes je nedelja, pa še vedno ne vem, ali kdo doma ve, kaj se tukaj dogaja, ali jih skrbi…in ne morem sporočiti, da »je vse v redu«.

Angelo je moral dvakrat na pot z avtomobilom, v četrtek in sredo, in je povedal, da je bilo res grozljivo videti množice in policijo in razbito mesto, skale na pločnikih (umaknjene s cest)… kot da je to nek vzporedni svet. Tako sem čutila tudi sama, ko sem opazovala besne množice s palicami, ob poslušanju padanja stekla in pokanja na vseh straneh. Tudi drugod po državi. Npr. V drugem mestu, Zway, kjer so tudi salezijanci, in je na področju oromskega plemena, so njegovi pripadniki vdirali v bivališča domačinov in če niso govorili oromščine, so jih pretepali, jim požgali dom. Bogvedi koliko ljudi je ostalo brez domov in lastnine. Sodelavec, ki pripada spet tretjemu plemeni, tigrinjsko s severa, je rekel, da na cestah ni varno govoriti jezika svojega plemena, ker te lahko ubijejo. Rekel je: »To je naša država, naš dom, mi smo njeni državljani, pa se bojimo iti ven, govoriti svobodno, hoditi naokoli…«

Ven itak ne hodimo že zaradi korone, ki je v porastu in ki bo po vseh teh dogodkih najbrž »zacvetela«. A biti zaprt v ustanovi zavoljo nasilja zunaj, je nekaj povsem drugega. Nočem dramatizirati, ampak res je strašljivo. Tudi za domačine, ki so sicer »navajeni« nemirov vsake toliko časa, vendar tako hudo večina ne pomni. Za tri dni so maske zamenjale palice. Žal bodo posledice trpeli, kot vedno, nedolžni ljudje, nedolžna večina. V Etiopiji je okoli 80 različnih plemen, s čudovito kulturo in srcem usmerjenim k Bogu. Vedno, podnevi in ponoči, odmeva pojoča molitev, bodisi iz ortodoksne cerkve, bodisi iz mošeje, in preglasile so tudi torkove nemire. Ljudje molijo za zdravje in zdaj še bolj za mir. Bojijo se prihodnosti, ker naj bi bile tudi volitve, ki jih je preprečila korona, a fanatiki želijo »pravico« in vseeno imeti volitve… skratka, ni konec. Divjanje je potihnilo, v strahu pred vojsko; danes se slišijo samo molitve, a vemo, da še vedno tli. Kot od začetka sveta. Boj med dobrim in slabim. Boj, ki ga v tej deževni dobi ohladijo dnevni nalivi, ki so kot blagoslov iz neba in poskrbijo za zatišje med ljudstvom. Hvala Bogu.

9.7. četrtek

Že več kot en teden je od dogodka, še vedno nimamo interneta. Zdaj se še bolj zavedam, koliko mi pomeni možnost pogovora z vsemi svojimi, v domačem jeziku, in kako mi domačnosti tu primanjkuje. Seveda smo si domači, a ni isto. Le v svojem jeziku lahko dejansko in iz srca komuniciraš. Otroci so prijazni, a jih ne razumem vsega, zato je komunikacija omejena. Odrasli s tujci tako ali tako omejeno komunicirajo. So prijazni, a z mano in Angelom bolj malo komunicirajo. Le osnovne informacije, pa še to ne vedno. Včasih pridem v razred in šele na licu mesta npr. ugotovim, da so program popolnoma spremenili, in da otrok ta dan ne bo. Ipd. Da ne govorim o iskreni (med)osebni komunikaciji. To so dejstva vsakogar, ki dela v tujini, v Etiopiji še malo močnejša, ker so izredno ponosni na svoj jezik in celotno etiopsko identiteto. Če nisi, pač nisi. To vem že od vedno, vendar je zdaj še težje, ker ni interneta, da bi po njem poklicala domače ali prijatelje. Iskrena komunikacija je kot voda žejnemu. Ampak po drugi strani pa je situacija države taka, da je res boljše, da ni interneta, saj tako vsaj deloma preprečujejo organiziranje oromskih množic, ki niti najmanj nimajo dovolj nasilja. Vsake toliko časa ujamem kakšno informacijo, češ da policija in vojska dnevno aretira veliko ljudi, ki povzročajo ali načrtujejo nasilje. V zaporih je že več kot 2000 ljudi. Je to zagotovilo miru? Najdejo veliko orožja, npr. tudi bomb, ki naj bi poletele na tržnice ipd.

Skušala sem poslati sms domov s sporočilom, da sem vredu, pa ni šlo. Tudi klic ni uspel. Tako so zablokirali komunikacijo s tujino tudi po telefonu. Namreč pristašev plemena je veliko tudi v drugih državah. Ta, ki naj bi bil vodja torkovega 1.7. dogajanja je po krvi sicer Etiopijc, vendar živi v Ameriki in ima ameriško državljanstvo.

No, predvšerajšnjim so vseeno vsaj to sprostili in sem poklicala mamo za par minut in poslala par sms-ov. Saj bi še, a to stane. Sicer manj kot sem pričakovala (vse skupaj le 1,5Evr), a se da potrpeti. Mislim na ljudi, ki resnično trpijo, ljudje z razbitim in pokradenim imetjem, ljudje, ki so bolni, izpostavljeni koroni zdaj bolj kot prej… Prav nič hudega mi ni, sploh pa če pomislim, da mi je mama povedala, da so ljudje tudi v Sloveniji podivjali. No comments. Ali pač. Na misel mi najprej pride: »Afnanje iz demokracije«. Pa še kaj… Ampak jaz sem tista, ki me izkušnja Afrike od samega začetka spreminja, če ne bi imela te izkušnje, bi najbrž tudi kolesarila v protest ipd.

Kakorkoli, dela imam tu dovolj, živahni otroci me razveseljujejo na vsak dan na tisoč in en način. Še vedno učim angleščino in res same pohvale otrokom. Popoldne skrbim za ovčke in ostalo okolico, dobila sem usnjene rokavice, da si ne odrežem vseh prstov. Vsak dan se razvedrujemo s telovadbo in igrami, v zadnjih tednih še posebej Človek ne jezise, ki je postal resnično  in res čutim bogastvo, ki iz tegaprava uspešnica. Ure in ure preživimo na klopcah v klepetu in igranju. Pogosto sem sama z njimi, drugi sodelavci imajo žal pogosto druge interese. Težko jim je biti z mladimi preprosto, sedeti v »brezdelju«. Biti »Z«. Tega me je Don Bosko naučil že v gimnazijskih letih in res čutim bogastvo, ki iz tega pride. Ko sedim z njimi, me spominja me celo na igro in čas doma z nečaki, ali staršev s svojimi otroki, le da je nas nekoliko več. In pri srcu mi je zelo toplo. Včasih mislim, da bi morala narediti kaj več, a ravno s tem »brezdeljem« pokažeš ljubezen. In oni to čutijo.

15.7. sreda

Dva tedna brez interneta je minilo in včeraj zvečer se je pojavil. Kot fatamorgana. Moram reči, da je biti odrezan od interneta tako dolgo zelo zanimiva izkušnja. Sem spoznala, kako pomembna mi je možnost redne komunikacije. Po drugi strani pa duhovna izkušnja, saj koneckoncev na svetu nič in nihče ni s tabo za vedno, zaneseš se lahko le na Boga, ki je tvoj edini pravi in večni prijatelj, ki me je poslal, da oznanim Njegovo Ljubezen tudi drugim, predvsem pomoči potrebnim. Vse ostalo je »bergla«. Vseeno sem vesela, da lahko končno slišim glasove domačih in prijateljev, a nisem od tega odvisna. Upam le, da bo mir v Etiopiji trajal in da zaradi nemirov, ki so bili, ne bo še več smrti zaradi korone, ki je seveda v »razcvetu«, čeprav sem nehala spremljati tudi te informacije. Kar bo pa bo. »Zgodi se Tvoja volja.«

iz učilnice

Sobota, sem v učilnici z otroki, ki ob sobotah pred kosilom vedno v
veliki učilnici berejo, barvajo moje pobarvanke ipd. Kot vedno sem tudi danes z
njimi, v tišini, malo mi je dolgčas, zato začnem pisat misli, ki se mi
pojavijo, ko delam, ko molim v kapeli, ko prebiram novice od doma, brskam po FB
in vidim, s čim se ljudje ukvarjajo. Vzamem barvico in začnem pisati na prazno
stran pobarvanke. Napišem tri strani. Popoldne imajo nogometni trening,
prinesem si lap-top in popisane liste, ter natipkam, kar sem napisala, s
pogledovanjem na nogometno igrišče. Tiste, ki čakajo na igro, izredno zanima,
kako zgleda računalnik od blizu, ko pa vidijo, da slepo tipkam, me pa gledajo
in se čudijo, kot da bi čarala. In čudenje nad tem, da pišem v svojem jeziku,
ki pa ni angleščina. Ni? Kako pa to, da potem znam in učim? Jim razložim, da
sem se tudi jaz v šoli učila in da je tuj jezik izredno koristna stvar, brez
njega ne bi mogla po svetu. Ajaaaa… No, sicer pa sem v učilnici z barvico in
ob igrišču s tipkovnico napisala tole:

Včeraj smo imeli križev pot, kot vse postne petke. Sicer niso vsi fantje
kristjani, vendar nas spremljajo, ko hodimo postaje. To se jim je razložilo kot
sočutje: če prijatelj tvojega prijatelja trpi, si ob njem, da ga tolažiš. In mi
smo vsi prijatelji, ne glede na vero. In Jezus, ki trpi, je naš prijatelj.
Jutri je Cvetna nedelja, ko imajo fantje ponavadi celodnevni izhod in mi
priložnost slavljenja v drugih cerkvah. Letos bomo seveda tudi mi vsi ostali
notri v Bosco Children, prav tako za Veliko noč.

Življenje pa sicer med našimi zidovi poteka skoraj normalno, le da nas je
odraslih vedno manj, saj je ogroženost v javnem prevozu vedno večja. In tako
pouk izvajamo kar sami. Jaz v glavnem dopoldne učim angleščino, ki jo z
veseljem učim, saj res lepo sodelujejo. Otroci so res vir energije, sploh, ko
so tako očitno hvaležni vsake preproste stvari, ki jo z njimi delim. Dopoldne
je torej pouk, popoldne pa se lotimo bolj praktičnih stvari. Okopavamo vrt,
pulimo plevel med kamnitimi ploščami po celem poslopju, zalivamo vrt in mnoga
drevesa, saj je že tedne zelo vroče in suho. Čistimo zunaj in znotraj. Meni
pomagajo očistiti stvari v skladišču, ki že dolgo čakajo na čiščenje.
Popravljamo zlomljeno pohištvo, urejamo potke, zlagamo drva, …skratka dela
nikoli ne zmanjka. Tudi ustvarjamo iz usnja, perlic, z barvami… Z majhno
skupinico smo naredili tudi plakate o Koroni. Kar nekaj časa je trajalo, da sem
jim razložila, kaj bi rada, ustvarjalnosti in domišljije nikoli niso razvili.
Doma gotovo ne, v šolah pa je samo prepisovanje in učenje na pamet. Imela sem
še nekaj revij, iz katerih so izrezali slikce, nekaj so tudi narisali in dali
podnapise… uro in pol globokega dela, in na koncu so bili veseli, da so še
drugim predstavili svoje delo in to, kar o koroni poslušamo zadnje tedne. Z
mojim razredom pri angleščini smo po dveh tednih učenja novih besed na različne
načine naredili tri plakate, na katere so vse nove glagole napisali na veliko v
angleščini in amharščini in smo obesili v dvorani, kjer se tudi učijo in
berejo. Tako da bodo vsi imeli nekaj od tega. Zelo so bili veseil, tudi drugi,
jaz pa ganjena, ker so tako lepo sodelovali. Realnost je tudi to, da mi je
izginilo kar nekaj flumastrov… A baje je to normalno. Včasih sicer pojamrajo,
da rabijo nazaj nedeljski izhod, ali da se jim kaj ne da delat… Takrat jih
spomnimo na to, da je veliko njihovih vrstnikov, sorodnikov… zunaj in da
nimajo zaščite in vsega, kar imajo oni tukaj znotraj Bosko Children. Da v
mnogih državah ljudje umirajo od bolezni ali trpijo v karantenah, brez dela,
dohodka, družbe, brez igre, brez učenja… In zato smo se odločili, da pomagamo
drugim, ne le z molitvijo, temveč tudi konkretno. Kupili smo blago in elastike
za maske, ki se že šivajo v naši šivalnici; razkužila, rokavice, mila… in
preko mestnih uradov bomo to dostavili do uličnih otrok, za katere se zdaj tudi
država trudi poskrbeti, v nekakšnih taboriščih. S pomočjo donatorjev, tudi iz
Slovenije, smo kupili ogromne vreče riža, makaronov in moke, ki jih bomo
dostavili v teh dneh. Na tem mestu hvala vsem, ki mi preko Misijonskega
središča pošljete kak evro. Vse gre za revne, potreb ne zmanjka. Tistim našim
otrokom, ki so se pridružili staršem oz. svojcem na domu, v času izrednih
razmer, pošiljamo denar v pomoč.

Tudi sicer je vlada sprejela kar nekaj ukrepov, skrbi jih namreč za
prihodnost te revne države. Napovedujejo do dva milijona žrtev korone. Imajo le
400 respiratorjev. Objavili so »izredne razmere«, a hkrati pravijo, da gibanja
po mestu ne bodo popolnoma ustavili ali preprečili. Ogromno ljudi gre namreč
vsako jutro dobesedno s trebuhom za kruhom, delat na ulico to in ono, da si
lahko kupijo potrebščine tistega dne. Če bi morali ostati doma, bi pa umrli od
lakote. Njihova družina tudi. Plus to, da tisoči doma sploh nimajo… Zato
postanem nestrpna, ko berem pritožbe nad ukrepi v Sloveniji. Pritožbe ljudi,
ker pač ne morejo na priljubljeni hrib, ker je pač v drugi občini in se morajo
zadovoljiti z najbližjo sprehajalno potko. Ali ker morajo v trgovino le ob
določeni uri – čeprav še vedno imajo kaj kupit in predvsem s čim kupit, za
razliko od mnogih v svetu, ki ne morejo. Zgražanje ljudi, če jih slučajno kdo
na ulici opomni na varovalne ukrepe. Tukaj je federalna policija z orožjem že
dolgo na ulicah, saj izredne razmere prinašajo tveganje za varnost. Jamranje
ljudi, ker morajo za nekaj tednov spremeniti svoje navade, pa čeprav so samo
čez mejo ljudje, v Italiji in delu Avstrije, ki že tedne ne smejo zapustiti
stanovanja ali dvorišča. Ob preštevanju tisočih smrtnih žrtev očitno postane
takšna žrtev lažja. Ravno včeraj mi je prijatelj Filip iz tirolske Avstrije
poslal veselo sporočilo, da gre lahko končno ven iz hiše in ven na sprehod, po
nekaj tednih. Iskreno veselje. Včasih mi uide kak očitek na ta račun komu, ki
po slovensko jamra; pa hitro dobim odgovor, da jaz itak ne razumem, ker ne
rabim preživljat družine; ker delam, kar rada delam, ker imamo veliko prostora
in podobno… Ampak z objavami mojih luštnih slikic na FB ne pridejo vsi
podnapisi. Zgleda, kot da se le igram in da ne vem-o, kaj se izven naših zidov
in držav dogaja. Brez skrbi, zavedam se vsega, tudi tega, da prav nikomur v tem
času ni prizanešeno s tem virusom. In da meni in vsem, ki jih poznam gotovo ni
najhujše. Saj (hvala Bogu) nihče ni zbolel. Vsakega se dotika drugače, vendar
vsak čuti negativne posledice in vsak se mora prilagoditi, predvsem spremeniti
potrebe in prioritete. Zato potrpim in ne razmišljam o tem, česa vsega ne morem
in česa vsega nimam, temveč sem vesela in hvaležna za vse tisto, kar imam. Zato
vse naše dejavnosti, na katere sem se že kar malo navadila po več kot enem
letu, sedaj vidim z novimi očmi, kot bi dobila “roza očala”.
Sprejemam situacijo in naredim, kar v dani situaciji le lahko. In raje ne
razmišljam, kaj je zunaj zidov, ker je ne morem spremeniti. Lahko vplivam le na
to kar je znotraj; znotraj zidov, znotraj srca. Kako se mene dotika vse skupaj?
Poleg lepih doživetij, ki jih delim na FB? Ven iz Bosco Children nisem šla že
več kot štiri tedne. Nazadnje ko sem bila zunaj, peš na poti v trgovino, sem
bila deležna zmrdovanja, posmehovanja in zmerjanja (»korona!«). kmalu so prišla
tudi opozorila, da naj belci ne hodijo peš po ulicah, ker so ogroženi, kajti
korona je kao bolezen belcev, ki smo okužili Etiopijo. Tudi znotraj zidov ni
samo smeh in igra. Od belcev sva samo jaz in Angelo, salezijanec 76 let star.
Avstrijska prostovoljca sta odšla, tudi nihče ne prihaja in še dolgo ne bo
nikogar, ki mi je bil sicer malo v drugačno družbo. Domačini, npr. salezijanci
in še par delavcev, ki prihajajo, so si kot da oddahnili, da sva »samo midva«
in njim se ni treba več truditi po angleško – Angelo amharščine sploh ne
razume, jaz jo sicer  enostavno govorim, a pogovorno je vse kaj drugega. V
pogovoru, pri delu, pri obrokih, sestankih… kot da me ni. Eden od njih je
enkrat pri molitvi rekel Hvalabogu za misijonarje, ker včasih sicer ne vedo,
zakaj so tukaj (!), a vseeno hvala. Še dobro, da sama vem, zakaj sem tukaj; ker
otroci potrebujejo nekoga, ki Z njimi dela, se igra, je… domačinom se pogosto
zdi pod častjo delati in biti Z. Najlažje je pošiljati ukaze iz pisarne. Ojoj,
koliko časa zmorejo presedeti s telefonom v pisarnah in ne početi ničesar,
medtem ko so otroci aktivni. Pogosto sem edina, ki je z njimi, utrujena… A
ker vem, da nikomur v svetu ni prizanešeno, ne razmišljam o utrujenosti, zaradi
katere se mi včasih tudi vrti. Tudi raje ne razmišljam, kaj bo še v državi, ko
se bolezen razpase. Ali kaj dejansko je v državi, če začnejo testirati, več kot
le 60 do 70 ljudi na dan. Ne razmišljam o tem, da me tu nikoli noben ne vpraša
»kako si?«, se pa očitno nad tabo namrdnejo, če jim kaj ni všeč, ali obrnejo
stran, ko kaj vprašam… Vsakič ko sem (s strani odraslih seveda) deležna
žalitve, ignorance, diskriminacije – ker sem »samo ženska«, samo belka – tujka,
ker ni nikogar, ki bi se zame postavil… ne vem, ali je boljše žaljivka, ali
da se vedejo, kot da me dobesedno NI. Vsako tako opazko hitro pometem ven iz
glave in svojim misli. Raje ne pomislim, da bi si šla rada v trgovino kaj
kupit; npr sadje, ki mi manjka za boljšo prebavo – zunaj je nevarno, ljudje se
odrekajo še čemu več, kot le sadju… In kaj bo, če se pošta med Etiopijo in
Evropo še dolgo ne odpre in ne bom mogla dobiti zdravil, ki jih lahko dobim
samo od doma po pošti, vsake 3 mesece. In kaj bo, če tukajšnji urad za
priseljence ne začne normalno delati in mi odobriti podaljšanje delovno
dovoljenje, ki mi je poteklo že pred dvema tednoma in sem sedaj tukaj ilegalno,
ker pač ne delajo. Imajo pa moj potni list… Uradniki države, ki že v svojem
bistvu zavrača tujce, ponosna, da nikoli ni bila kolonizirana in v tujcih vidi
samo grožnjo. In tako dalje… če kdo slučajno misli, da sem jaz tako vesela in
dobesedno srečna zato, ker nimam prav nobene skrbi… informacija, da imamo VSI
skrbi, v tem smo si enaki. Različni pa v tem, kaj gledamo in kako gledamo. Jaz
sem raje vesela vsega, česar sem deležna. Tisočih lepih trenutkov z otroki. Hvaležna
za jutranjo mašo in molitve. Hvaležna za jutranji tek na nogometnem igrišču, po
maši preden se otroci zbudijo, 30 minut tečem in si zbistrim glavo, odvržem
težke misli, naredim prostor za nove ideje, predvsem tiste: kaj ŠE več lahko
storim? Hvaležna za zelenjavo na vrtu in bogato etiopsko hrano. Hvaležna za
internet, da lahko skoraj vsak dan malo pokličem domov, starše, prijatelje,
domače… ki mi ohranijo “drug pogled, distance od tukaj” in predvsem zdravo
pamet, saj tukaj ne upam nikomur res zaupati; za iskren pogovor s prijateljem
moram dobesedno poklicati domov. Brez pogovora pa ne gre…

Vsakič, ko mi je težko, tiho zmolim v sebi, ali pogledam križ, ki mi visi za
vratom in tako ustavim vsako slabo misel ali negativno besedo, ki bi mi sicer
lahko zletela iz ust, ko vidim in slišim negativne stvari okoli sebe.
Misijonski križ ni le okras. Jezus s križa nas uči Ljubezni, do vsakogar. Zato
ne jamram, le povem, da je tudi druga plat pomoči, ker imam občutek, da vsak
misli, da je samo njemu hudo. Tudi meni je, in stežka to priznam, a ne zanikam.
Hkrati pa Ne jamram, ampak spodbujam k potrpljenju, prilagajanju, solidarnosti,
odprtosti k Jezusu. Ne jamram, ampak se zavedam dejstev, vzponov in padcev, in
poudarjam, da je kljub težki situaciji lepo, osrečujoče in da je večja teža na
pozitivnih stvareh, če le želiš to videti. K temu vas vabim! Kljub težkim
trenutkom sem vsak dan srečna in tudi do solz ganjena ob skupnem delu, ob
vsakem nasmešku, ob zahvali otroka, ob preprostih vprašanjih, ob bližini. Vsega
tega ne bi doživela, če ne bi bila tukaj, ali če ne bi vztrajala. Neskončno sem
hvaležna, da smem služiti. Hvaležnosti pa pričakovati ne smeš. Moli in delaj.
Jezus nam je dal tak zgled, da boljšega ne bi moglo biti. Delil je kruh s
tistimi, ki so ga zatem izdali. Zdravil tiste, ki so ga zatem pribili na križ.

Vsi smo  na istem čolnu v tem vesoljnem potopu. Rešila nas bo
preprostost, solidarnost, potrpljenje, s situacijo in drug z drugim. Predvsem
pa molitev za moč, k Njemu, ki je nesel križ, ga objel in poljubil, in v čast
mi je, če ga smem in zmorem vsaj malo posnemati.

P.S.! Iz vsega spoznavam le to, da več ko daš, več prejmeš. Ne le v srce, ampak dejansko, konkretno. Isti dan, ko smo nabavili hrano, ki jo bomo dostavili otrokom, ki so je potrebni, ker nimajo ljubečih rok, ki bi zanje skrbela, isti dan nas pokliče preko državnih organov karitativna organizacija, da naj pridemo iskat donacijo za naše otroke (hrana, pijača, higijena…). Ljudje, ne bojte se biti solidarni in skromni, ne bo vam zmanjkalo, ne boste lačni. Če daješ, tudi dobiš. Ljubezen kroži…

Veliki teden 2020

Veliki teden, spremljamo Kristusovo trpljenje, kot vsako leto ob tem času. In vendar je letos Veliki teden za vse ljudi na svetu drugačen. Brez tradicionalnih križevih potov, brez priprave velikonočnih jedi in drugih stvari, ki smo jih imeli za obvezne v tem času. Letos mora vsak nositi svoj križ. Križ, ki ga nikoli ni pričakoval, da bi imel priložnost reči »Naj gre ta kelih mimo mene.« Težko je. Padamo pod križem. Jokamo drug z drugim. Pomagamo si, drug drugemu smo Simon iz Cirene. Treba je naprej, do konca; na vrh gore, ki ga ni in ni videti. »Zakaj? Koliko časa še?« Odgovora na nobeno vprašanje ni. Pa vendar nam je odgovor dal Jezus pred dobrimi 2000 leti, ko je sam nosil svoj križ in naše grehe: »Ne moja, temveč Tvoja volja naj se zgodi«. Kajti vemo, da Velika noč pride.

V Etiopiji se Velika noč odvija en teden kasneje, kot tudi večina drugih praznikov. Tudi križ z imenom Covid-19 smo začeli nositi malo kasneje kot v Evropi, vendar nosimo ga tudi mi. Mislimo, da smo bili nanj pripravljeni, vendar ni zato še nič lažji. Bojimo se, da najtežje šele prihaja, saj število okuženih počasi a vztrajno povečuje, izvor okužbe posameznikov pa je po večini neznan in vemo, kaj to pomeni. Prebivalci se upirajo prepovedim gibanja, predvsem prepovedi cerkvenih bogoslužij, saj verjamejo, da je to edino zdravilo. Marsikdo se ob tem nasmehne in zmaje z glavo, tudi jaz. In sledimo navodilom: z otroci ostajamo doma, omejili prihode zunanjih sodelavcev, nosimo maske, umivamo si roke, razkužujemo vse, kar uporabljamo in poslušamo poročila. Sicer pa smo zanje tukaj ustvarili mali svet, v katerem so (skoraj) popolnoma zaščiteni. Tisti, ki so želeli začasno oditi in se pridružiti svojcem, so to priložnost dobili, ostali ostajajo z nami tukaj; skupaj se učimo, delamo, igramo, klepetamo… na videz kot da se nič posebnega ne dogaja v svetu. Drugače je le to, da ne smejo ob nedeljah ven na potep, ko v normalnih razmerah sicer lahko brezskrbno pohajajo, brez programa in brez našega zvonca, ki kliče k naslednji dejavnosti. Zavedajo se, da imajo srečo, ki je pa sicer pred vstopom v Bosco Cildren niso imeli, ko so životarili na ulici. Zato vedo, kako mora biti drugim otrokom težko, ki nimajo kje bivati, ali jih je vlada pospravila v posebne začasne domove; neštetim revežem, ki so prepuščeni sami sebi, družinam, ki zaradi situacije nimajo dostopa do ustrezne hrane in vseh potrebščin; ljudem, ki so ostali brez dela in zaslužka; ljudem, ki so zaradi karantene osamljeni; bolnikom, ki se borijo za vsako sapo… In zato vsak dan skupaj molimo k Očetu, da pomaga svetu in predvsem ljudem, ki najbolj trpijo. V Njegovem imenu jim – z vašo pomočjo –  pošiljamo tudi mi zaščitna sredstva in hrano. V bojazni za svojo domovino otroci solidarno molijo tudi za druge kontinente, ki v tem trenutku najbolj trpijo in vam vsem želijo srečno Veliko noč, da bi »imeli Življenje v izobilju«.

https://www.vecer.com/intervju-polona-dominik-misijonarka-zdaj-me-najbolj-potrebujejo-tam-kjer-pravijo-da-je-koronavirus-bolezen-belcev-10152951

po treh tednih

Torej, dali smo možnost, da kdor lahko, odide domov. Najprej se je komaj kdo opogumil, a čez dan so potekale diskusije med njimi in proti večeru se jih je skoraj 40 javilo, da bi šli, čeprav živijo tudi 500 km daleč. Predvsem tisti, ki so pri nas že dlje časa in so med bivanjem pri nas s pomočjo naših socialnih delavcev in rednih obiskov na domu, vzpostavili dober stik s svojci oz. starši. Nekateri so izrazili skrb za družino in željo, da jim pomagajo, raje kot da čakajo tu. Drugi se bojijo, da bi tu v mestu zboleli za Korono, namreč njihov dom je na podeželju – v dejanski izolaciji… Mislim, da so nekateri preprosto želeli spremembo, čakanje znotraj zidov na »boljše čase« je za živahne najstnike še težje kot za odrasle. Pred tem dnevom se je namreč čutila napetost v mnogih. Celo očitek, da so kot v zaporu, saj v rednem tedenskem programu so ob nedeljah prosti, gredo čez dan kamor hočejo, brez programa in urnika, le na kosilo pridejo, če želijo. Zdaj so ti nedeljski izhodi seveda prepovedani, saj je tudi Etiopija začela zaostrovati zaščite proti širitvi virusa Covid 19. Razumsko vse vsem jasno, a najstniki so predvsem čustveni in bili so napeti. Sicer se ves čas trudimo z raznolikim programom, od poučevanja (čeprav ni učiteljev, smo mi prisotni prevzeli) do dela v okolici, do različnih iger (namiznih ali zunanjih), TV-ja, delavnic (lesna, vrtna, kovinska, ustvarjalna, usnjarska…), in otroci sodelujejo. Ko se jim več ne da igrati nogometa, hitro na igrišče privlečem kaj iz svoje zaloge; spomini, napihljiva žoga, tenis loparji, vrvice za zapestnice, sestavljanke… da se jih le zaposli.  Skratka, ko se jim je dalo izbiro, se je ozračje sprostilo. Povedali smo jim namreč, da jim pomagamo, tukaj ali doma; če res želijo k svojcem, jim pri tem pomagamo s prevozom in ostalimi potrebščinami – predvsem nova oblačila in nekaj žepnine. Prva skupina je odšla v soboto zjutraj, druga v nedeljo zjutraj in tretja v ponedeljek zjutraj. In to je bil dejansko »zadnji vlak«, saj so kasneje v ponedeljek (29.3.) v državi prepovedali vse javne prevoze med mesti, za osebna vozila pa je potrebno imeti posebno dovoljenje. Približno polovica jih je odšla in vsakega se je pospremilo na avtobus, zjutraj ob 5ih, se kupilo vozovnico, dalo vse pomembne telefonske številke in navodilo, da ko se stvari uredijo, se vrnejo. Ko pa prispejo domov, se morajo oglasiti, javiti, da so prispeli. In res se javljajo, par jih je tudi mene poklicalo, da mi povejo, da so v redu prispeli. Jaz sem imela za nalogo, da jim dam nove hlače, majice in čevlje iz skladišča. Vsakemu sem pomagala, da je našel ustrezno velikost hlač in čevljev. Tri večere zapored do 22h v skladišču, pomagala tudi pakirati. Vsakemu od njih sem dala tudi po en zavojček (v katerem sta dva kosa) alkoholnih robčkov. Hvalabogu, nekaj zaloge te dragocenosti še imam. Na vsak zavojček sem tudi napisala »God bless you«. Saj ni le razkužilo tisto, ki nas ščiti v teh časih. Navodilo za uporabo pa je, da ko pridejo na konec potovanja, torej domov, preden vstopijo in pozdravijo svojce, se s tem razkužijo. Zelo so bili hvaležni, jaz pa tudi, da sem lahko priča in pomoč pri vsem tem.

S tistimi, ki so ostali, približno polovica vseh torej, pa smo nadaljevali program. Malce smo ga prilagodili, saj se razmere ves čas spreminjajo. In tako imam nekaj ur angleščine na dan, popoldanske aktivnosti ustvarjanja in namiznih iger, zraven pa sem tudi pri vsem ostalem, kar počnejo. Na igrišče vedno prinesem še kaj zraven. Najbolj zažge kitara, že to da jo držijo v roki, malo zabrenkajo… Akordi in melodije sploh niso pomembne. Veliko je tudi pogovorov itd. Zanimivo je imeti v tem času ure angleščine. Najprej sem mislila, da jim bo odveč, ker nihče v državi nima pouka, razen njih. A 12 učencev v razredu je vsak dan zelo sodeluječih in željnih učenja. Pravijo tudi, da zelo dobro učim in da končno razumejo vsaj nekaj. Zanje je angleščina namreč kot za nas kitajščina. In nekaterih izmed njih nisem nikoli učila, zato ne vedo, kako učim. Jaz pa imam res dober občutek zanje in znam prilagoditi za vsakega, vidim, če kdo ne razume… Najbolj pa mi je jasno, da potrebujejo osnove. Branje preprostih besed, učenje preprostih besed… Danes sem potem naredila celo »test«, da so preverili, koliko so se naučili, oz. da so znanje res utrdili. Seveda gre za čisto preproste besede. Tri dni smo ponavljali le besede kot so »bed, pen, win, cat…), približno 25 besed in to sem jim dala v test, za prevesti v amharščino. Ampak ni bilo za oceno, da jim ne zamorim z že tako težkim jezikom, temveč za bonbonček. Zelo so dobro pisali in vsi so dobili bonbonček. Preproste lepe stvari, ki bi si jih rada zapomnila, zato jih zapišem tu. Takih trenutkov je vsak dan veliko, a jih žal pozabim, preden se spravim pisat. Ta trenutek sedim z otroki v razredu, oni sestavljajo vsak svojo sestavljanko, jaz pa pišem, vmes nas razveseljuje glasba. Vsak ima pri sebi tudi svojo masko, sešili smo jih v naši šivalnici. Čez eno uro bo zazvonilo in stekli bomo na igrišče, kjer se žogamo do 18h. Potem pa se gredo fantje tuširat, večerjat in gledat poročila, kak večer pa tudi film. Moram reči, da je na videz naše življenje brezskrbno. Aktivni smo cel dan od jutra do večera in imamo vse kar potrebujemo. Hvala Bogu sem kot odgovorna za skladišče pravočasno napolnila police z vsemi zalogami, tako hrane kot higijenskih pripomočkov, oblek, čevljev… in to še preden je kakršnakoli kriza nastopila. Zdaj so cene seveda tudi tukaj poskočile in police v trgovinah izpraznile. Ko pomislim za nazaj, si mislim, Bog nas ima res zelo rad, še posebej te revne otroke, in takole poskrbi zanje. Pomisli, nove čevlje sem morala naročiti v tovarni, saj jih potrebujemo v ogromnih količinah, in naročila sem jih pred skoraj 3 meseci, ker sem vedela, da okoli Velike noči itak vsi otroci dobijo nove usnjene čevlje. In kdaj je bilo naročilo izpolnjeno? En dan preden so začeli odhajati domov tisti, ki so se za to odločili. Zelo sem vesela, da sem jim lahko dala te nove čevlje, ki so prispeli tik pred zdajci. »Slučajno«.

Pri poročilih pa redno spremljamo situacijo širjenja virusa, tako po svetu kot v Etiopiji. Ta trenutek govorijo o 29 okuženih. Od prvega znanega do danes je minilo skoraj tri tedne in le 29 okuženih. Potem pa preberem, da npr. včeraj so v 24 urah naredili 68 (samo!) testov, od tega so bili trije okuženi. Po drugih državah naredijo vsaj 1000 testov na dan, tukaj pa 68. Raje ne razmišljam o resničnih številkah obolelih.

Sicer načeloma po celi državi poteka osveščanje o zaščiti, z razkužilom tudi špricajo ceste in avtobuse, mila in voda so pred vsemi stavbami, lekarne so že izpraznjene, mnogi ljudje so odpotovali iz mesta ven, po cesti je veliko policije… Po drugi strani pa veliko ljudi še vedno natlačeno potuje po mestu z majhnimi mestnimi avtobuski, hodijo peš – večinoma brez maske ali druge zaščite, hodijo v lokale pit, pravoslavci še vedno polnijo cerkve… skratka ni izolacije, in je najbrž tudi nikoli ne bo. Jaz sicer že skoraj 3 tedne nisem zapustila našega poslopja (opozarjali so namreč, da belce na ulici napadajo, ker so kao prinesli virus), vendar mi povedo tisti, ki gredo kdaj ven. Še nekaj naših zaposlenih zaenkrat še prihaja vsako jutro v ustanovo in povedo, kako zgleda svet zunaj. Do nas se sliši s ceste, ko po zvočniku vrtijo besedilo, ki obvešča in osvešča, kako ravnati preventivno. Tako je baje po celem mestu. Po zraku pa še vedno pridno letijo potniška letala. Predvsem s Kitajsko niso hoteli prekiniti povezave, saj kao razmišljajo vnaprej, v prihodnost države. No, bomo videli, kaj prihodnost prinese. Letošnje volitve so že prestavljene na nedoločen termin; trenutna opozicija se že kuja, češ, da je vlada trenutno krizo izkoristila v svoj prid.

Meni je med tem poteklo delovno dovoljenje in od danes sem ilegalno tu. Sicer ni tako kot se bere, kajti ko sem se vrnila iz Slovenije, sem takoj vložila prošnjo za podaljašnje delovnega dovoljenja (vsako leto ga je treba obnoviti!), od tega je že več kot en mesec. In po besedah človeka, ki pri salezijancih ureja te stvari, nimam razloga za skrb, saj so mojo vlogo dobili in je v proceduri, tudi če državna administracija neha delati. Upam, da je temu res tako. Hvalabogu, da imam nov potni list, saj bi s starim (čeprav je veljaven še skoraj eno leto) baje imela težave. Upam, da bo vse vredu. Če me Bog hoče tukaj, bo. Sicer mi bo zmanjkalo mojih zdravil za astmo in »ženske težave«, ki mi jih morajo poslati od doma vsake 3 mesece, a vse, prav vse težave in skrbi od prej so nične v primerjavi s tem, kar se dogaja po svetu. Mi tukaj se zavedamo, da imamo srečo, da smo skupaj, da imamo igrišča, da se lahko izoliramo od ulic in dogajanja zunaj in se preprosto imamo fajn. In molimo za vse, ki jim (vam) je težko. Vse bo dobro.