novo življenje

All-focus

Včeraj smo sprejeli v dom 7 fantov iz dnevnega programa. Zdaj sem prvič videla, kako celota poteka, se pravi ko jih iz ulice sprejemamo in vodimo v dnevnem programu “Come and see”, potem priprave na vstop v dom in potem dejansko vstop, ko prejmejo nove obleke in vse potrebščine in spijo prvo noč v novi postelji, v spalnici z vsemi ostalimi. Tile fantje so bili v dnevnem programu skoraj štiri mesece! Jaz sem jih spremljala od zjutraj, ko jih poberemo na ulici, učila angleščino in šivanje, se igrala… in ta teden pripravljala zanje stvari, ki so jih prejeli. Vsak dobi ob vstopu enako, in prvi mesec se potem vidi, ali je dejansko pripravljen ostati ali se je precenil. Če ostane po enem mesecu dobijo dodatne stvari oz. obleke. Ob vstopu pa dvoje hlač in majic, pižamo, dvoje nogavic in spodnjega perila (za mnoge je to prvo spodnje perilo v življenju, in prav tako prva zobna ščetka!). Pa brisačo, odejo, rjuhe, vzglavnik, kratke hlače in milo za telo in milo za pranje perila ob sobotah. In vsak ob vstopu dobi svojo kodo, številko, ki mu pripada ves čas bivanja in na vsako stvar napišemo to številko, z namenom, da se prepreči kraje in podobne zmede. To je tudi bilo moje delo, da sem številke gor pisala in pripravljala ostale praktikalije. Čez teden so imeli tudi zdravniški pregled, sestanek z osebjem, frizerja (na nulo) in veliko govora o tem, kako življenje poteka in predvsem, kakšen je program in pravila – ki jih ni malo.

Včeraj so potem popoldne vzeli vse pripravljene stvari, dobili svoje ključe (za dvoje omaric) in svojo posteljo. Smo jih porazdelili po različnih spalnicah. Pomagala sem jih narediti posteljo, da je vsaj približno izgledala tako kot od ostalih postelj, od fantov, ki so že dlje tukaj in vedo, da mora biti rjuha napeta. Če več mesecev ali celo let nimaš svoje postelje, ni enostavno. Vprašali so tudi, kako se zobna ščetka uporablja in kdaj se nosi pižama ipd. Skratka, pomemben trenutek. Tudi zjutraj so bili predstavljeni ostelim, čeprav jih poznajo, ampak je lepo napovedati njihov prestop iz ene stopnje v drugo, saj zanje je to najpomembnejši korak, ki so ga čakali dolgo časa. Na žalost sem bila že danes razočarana, saj sem Bruka, ki je načeloma zelo vesel, da je vstopil in dobil ponovno priložnost za izobrazbo, sem ga dobila, da je kadil cigarete! Zavohala sem ga in to je tukaj zelo prepovedano. In to že prvi dan. Morala sem povedati socialnemu delavcu, čeprav je ziher zameril, a ne morem pomagati. Tukaj sem zato, da jim pomagam, ne da skrivam njihove neumnosti skupaj z njimi. Imeli bodo pogovor z njim, Johanes ga je baje že imel, saj je dobro reagirati takoj. Je pa tudi dejstvo, da večina ne more takoj opustiti vseh slabih navad ampak postopoma. Čeprav ravno zato imamo postopen program, izhajajoč iz ulice v dnevni program in šele potem v dom; ampak Bruk je bil na ulici menda pet let in to je dolga doba, v kateri se ulično življenje zares usidra. Je pa zelo simpatičen fant. Zelo se je veselil vstopa in tega, da se bo lahko pridružil cirkuškemu krožku in včeraj se nam je res pridružil, kajti jaz vodim vadbo pred cirkusom. Pošteno sem jih zmatrala, on je pa pokazal kar dosti športnih sposobnosti. Upam,da bo trden v svoji odločitvi, da je tukaj in da ga ta padec danes ne bo ustavil. Sem ga vprašala, če si resnično želi biti tukaj in je rekel, da res, ampak … šibkost pač. Skrivanje ne pripelje nikamor. In kje je dobil cigarete? Eden od “Come and see” mu je pritihotapil, smo izvedeli naknadno. Pa čeprav jih Dereje preišče, preden vstopijo, ampak skrije pač nekam, kar ne pogledamo, ker v potankosti ne gre. Danes tudi torej na koncu “Come and see” dneva, ko imamo sestanek, je bil torej govor o tem primeru, in da si moramo pomagati izboljšati življenje, ne pa da drug drugega v težave tlačimo, kot npr. Abenet, ki je Bruku prinesel cigareto in to niti 24 ur po vstopu v dom.

Tudi to je realnost. In pretepi med njimi, ki so stalnica. Fantje najstniki pač, kaos iz ulice prinesejo s sabo. Drži, da lahko človeka spraviš iz ulice, težko pa spraviš ulico ven iz njega.

Advertisements

politični dež in otroci žrtve

Poleg dela z otroki sem tukaj tudi zato, da uredim sezname otrok, ki jih podpira Slovenija in Koroška in za botre tukaj nekaj besed. Seznami so dolgi in vsakega otroka sem se dotaknila, vsaj na papirju. Namreč otroci so razseljeni po celi državi, ki je res ogromna, govorijo o številki 100.000.000 prebivalstva. Botrstvo jim posredujejo preko salezijanskih ali drugih redovnih skupnosti in šol, ki srečujejo revne otroke in jim z vašo pomočjo skušajo pomagati pri najosnovnejših potrebah. Realnosti je veliko. Otroci in njihove družine so zelo daleč in na zelo odročnih krajih in ljudje, ki delajo za njihovo botrstvo, težko ohranjajo stik z njimi. Poleg razdalj so tukaj še druge težave. Suše zadnjih let so mnoge stotisoče ljudi pregnale iz bivališč. Cele družine ali rod se preseli drugam, kjer imajo lažje pogoje za življenje. Ko gre za preživetje dostikrat ne upoštevajo vseh stvari, kot je npr. šola. In tako nam iz mnogih šol sporočajo, da je cela družina izginila in se je izgubila vsaka sled, saj jih niso obvestili, preden so odšli. Ne le zaradi suš; trenutno oziroma predvsem v zadnjem letu, je veliko ljudi dobesedno pregnanih iz bivališč, zaradi vojn in plemenskih konfliktov. Ravno danes so mi domačini rekli, da ne pomnijo, kdaj bi bilo nazadnje tako slabo, tako napeto stanje v državi. Ne le v enem delu, temveč povsod, med različnimi plemeni. Boj za prevlado, za dokazovanje svojega, zaradi konfliktov in razlik med prejšnjo in sedanjo vlado (in torej konflikti med pristaši ene ali druge). Zaradi politike trpijo družine, posamezniki, otroci, nedolžni ljudje, ki živijo v nevarnosti in so zaradi plemena, v katerem so rojeni, življenjsko ogroženi ali preprosto pregnani iz lastnega doma. In zatorej ko kličemo iz pisarne, da povprešamo o otroku, pogosto rečejo, da so odšli neznano kam. Odšli so zaradi preživetja in o tem ne obveščajo nikogar, saj je nevarno! To je drugače kot pri nas, ko gremo na potovanje in vse znance in sodelavce obvestimo, kam gremo in kdaj se vrnemo… Ko delamo in pomagamo ljudem v tako drugačnih in oddaljenih državah, je treba upoštevati vse to. Tako pobeglih družin in z njimi otrok je večtisoč. Odhajajo anonimno in v skupinah, se ustavijo v malce bolj varnih krajih, kjer nastajajo pravcata begunska taborišča. Tudi pri salezijancih mnogi iščejo pomoč in tako pomagamo tudi njim, da lahko te velike množice nahranijo in poskrbijo za njihove najosnovnejše potrebe. A ostajajo brez doma, brez izobrazbe (saj je šola drugotnega pomena) in prihodnosti. Trenutno je celo gibanje po nekaterih delih države ogroženo. Ljudje so uporniško nastrojeni in so zaradi političnih prepričanj pripravljeni ubijati. Napoveduje se nič dobrega, mnogi napovedujejo celo civilno vojno – ki pravzaprav mimogrede že marsikje poteka. Plemena se med seboj pobijajo že kar nekaj časa, vendar v zadnjih mesecih se to širi po celi državi. Izbruhnilo je še posebej pred nekaj tedni, ko so se v enem dnevu zgodili atentati nad petimi pomembnimi vladnimi možmi – poskus državnega udara; od takrat dalje stvari niso več tako prikrite kot prej, vendar prihodnost je neznanka. Nekateri politični poznavalci situacijo imenujejo celo »balkanizacija Etiopije« (borba različnih regij za prevlado in samostojnost). Priporočam vam v molitev celotno državo, molitev za mir, predvsem pa za mir in blagostanje tukajšnjih otrok, katerih življenja so tukaj tako malo vredna. Vsaka vaša pomoč je namenjena tem revežem, do njih prihaja v različnih oblikah, in kadar se izgubi sled za enim otrokom, so tam vedno mnogi drugi, ki prihajajo po pomoč, in ki jim naši redovniki in sodelavci vsakodnevno služijo in nudijo osnovne življenjske potrebščine. Situacija se dobesedno vsak dan spreminja, pod površjem tli in vsak dan nekje “poči” in nekje otroci in ostali bežijo, kamorkoli.

dežuje!

kosimo travo

Kako dnevi tečejo. Odkar sem končala jezikovni tečaj (pred 3 tedni), je prav vsak dan drugačen. Dan se sicer začne vsak dan enako, ob petih zjutraj z molitvijo, ki odmeva iz bližnje mošeje in me prebudi iz spanca. Pravzaprav me ne moti, ker se tako lepo pripravim na dan in na sveto mašo, ki jo imamo vsako jutro ob 6ih zjutraj. Teden je pa precej razdeljen, ker sem ob sredah in petkih v Goteri, ponedeljek, torek in četrtek pa v Bosco Children. Danes odhaja brat, ki je glavni v Goteri in mi narekuje delo za botrstvo, v Italijo za dva tedna in tako sem vesela ugotovila, da mi dva tedna ni treba priti delat v pisarno, ampak sem lahko celoten teden v Bosco Children. To je res pomembno, za delo, za odnose, sploh, ker se še malo iščem in skupaj ugotavljamo, kje me lahko najbolj uporabijo. Ne le kot prostovoljko za druženje z otroki, ampak v skladu z mojo profesijo in dolžino mojega bivanja tukaj (minimum tri leta). Tako se bom udeleževala pomembnih vzgojnih in administrativnih sestankov, kot predstavnica dnevnega programa »Come and see«, vodila ogromno skladišče vseh stvari, ki se rabijo za potek našega programa, medtem pa seveda učim, posebej ob četrtkih in torkih v »Come and see«. Zjutraj jih poberemo na ulici, se z njimi pripeljem v naš dom, kjer se najprej umijejo, potem jih pospremim na zajtrk, ki ga celo noč težko pričakujejo. Vroč čaj, da se pogrejejo po hladni in deževni noči, kruh, riž ali injera. Trenutno imamo kar nekaj novih fantov, tako da jih je vse skupaj v tej dnevni skupini 25; vsak dan je malo drugače, ker pride kak nov in morda kak drug izostane… Eden je celo nehal hodit, ker je baje predolgo čakati na vstop v dom. Približno dva do tri mesece morajo namreč hoditi na dnevni program preden vstopijo v dom, z vsem kar spada zraven. Marsikdo, tudi ta, ki je odnehal, tudi v tem času ne zmore pustiti slabih navad (droga, cigarete, alkohol, tatvine ipd) in zato se čaka, dokler niso res pripravljeni in motivirani za takšno spremembo življenja. Če jih sprejmemo prehitro, potem pride zagotovo do izpada in slej ko prej odneha, pobegne ali kaj podobnega.

Tako da skupina v »Come and see« je zdaj velika, a čez nekaj dni bo 10 fantov vstopilo v dom tu in nadomestilo vsaj nekaj tistih, ki so bili reintegrirani v svoje družine ali dobili zaposlitev zunaj. Zdaj jih še posebej na to pripravljamo, posebej Dereje v pogovorih z njimi in v sestanku pred odhodom. Komentira njihovo vedenje tega dneva, npr. Spanje v razredu, sodelovanje ali nesodelovanje, vedenje (če so se stepli, kregali ipd). Jaz po zajtrku z njimi odidem do razreda, kjer imajo prvo uro. S tistimi, ki imajo usnjarsko delavnico, sedim skupaj, ko delajo kakšne vaje, vsaj del časa. Del časa pa se pripravim na svojo lekcijo, ki jo imam po odmoru, med 10.30 in 12.00. Kar dolga ura in moram biti ustvarjalna, da jih obdržim motivirane ves ta čas. Kajti po znanju so si zelo različni, pa še utrujeni po noči na ulici. Eni komaj znajo pisati, eni pa znajo že cele stavke po angleško in tudi razumejo. Tako da je hitro za nekoga pretežko in neha slediti, ali pa prelahko in pravtako neha slediti, če se dolgočasi. Ampak so mi rekli, da je bistvo, da v tej fazi se pripravljajo na šolo, da sedijo v razredu, ker mnogi več let niso bili v šoli in tako ne morem pričakovati, da jih nevemkaj ves čas učim. Ampak če nisi pripravljen, pa naredijo kaos ali ti pozaspijo. Tako da sem ustvarjalna in pripravim po več različnih aktivnosti za uro in pol in se prilagodim glede na situacijo, ki je vsakič nekoliko drugačna. In tako imam na začetku ure nekaj novosti, lekcija npr. preprosti pogovori (vprašanja in odgovori, npr. »How many brothers and sisters do u have, where are youu from…«), pa abeceda, pa deli telesa… in potem neka aktivnost povezana s to snovjo. Bodisi risanje na temo, križanka oz. Iskanje besed, pantomima, vislice… Na koncu pa vedno tudi branje, ker jim gre težko, a se ga radi lotijo. Poskušam se pri vsakem ustaviti in nekaj minut vsakemu prisluhniti in pomagati, da ne berejo sami sebi, ker lahko narobe. Vendar ker jih je veliko, sem omejena. Potem grem z njimi na kosilo, kjer se pridružijo še ostali, ki se učijo v šoli ali v delavnicah in je zelo živahno. Jaz jim delim injero, na katero drugi naloži omako dneva. Navadno je »shiro«, kombinacija s čičeriko, meni ljubo. In z njimi jem, vsak želi, da podeli nekaj iz svojega krožnika. Tudi zvečer,  ko imajo oni večerjo, se je lepo podružiti. Jaz pridem po naši molitvi ali adoraciji in hitro mi kdo odstopi del svojega stola in drobtinice večerje, ki je še ostala. Nevljudno je reči »ne«. Zraven je gotovo kakšen, ki rabi obliž na rano, ali kremo za to ali ono težavo, in jaz vse to nosim v svoji čudežni torbi. Vedno se čudijo, kaj vse privlečem ven. Zadnjič je nekdo jamral zaradi lukenj v nogavicah, pa sem vzela iz torbe šivanko in cviren! Drugi rabi flajšter ali kako drugo hitro medicinsko pomoč, tretji bi rad bral ali igral Spomine, notri je vedno tudi kreda za na tablo v razredu, pa svinčnik ali kuli, ping-pong žogica, baterija za po temi, če pa grem v razred, pa seveda še kakšna knjiga več (amharska in angleška) in raznoliki delovni listi in še kaj, če rabim. In predno grem ven iz hiše, vedno pogledam, če kaj v torbi manjka, da je treba dopolniti. Da sem na uslugo »tukaj in predvsem zdaj«. Čeprav opažam, da se hitro razvadijo, vsak hoče biti prvi in takoj na vrsti, in če ni, kliče: »Polona! Polona! Polona!…« Dvajsetkrat če je treba.

Po kosilu dežurni pospravljajo jedilnico, ostali pa hitro na igrišče! Do 13.30, ko zazvoni nadaljevanje programa (pouk, delavnice). V »Come and see« imamo po kosilu bolj sproščen program. Risanje na temo, pobarvanke, zadnjič sem plastelin prinesla, sestavljanke in namizne igre… vmes se v izmenah hodijo tuširati, tako da so stuširani preden odidejo nazaj. V tem času jim dam tudi na voljo šivanko in cviren za šivanje svojih oblek, posameznike učim delati zapestnice prijateljstva, oskrbim rane – predvsem na nogah, pa tudi razni izpuščaji rabijo moj Bepanten. In tako do 15ih, ko je zopet odmor in predvsem nogomet. Ob 15.30 pa imamo sestanek preden odidejo nazaj. Damo jim tudi 5Birr za avtobus nazaj na svoj konec mesta. S Claire jih pospremiva do naše ograje, ki meji s cesto, se poslovimo in v svojem stilu odidejo, s culami na rami, v katere je zavito vse njihovo imetje. V teh dneh se je pridružilo kar nekaj zelo majhnih fantov. Jaz bi rekla, da so kakih 8 let stari, a pravijo, da so 10 ali 11. Taki malčki, ne morem si predstavljati, kako jim je na ulici; ponoči… Uh.

Ko odidejo, imam pol ure oddiha, do 17ih, ko ostali (domovci) zaključijo svoj pouk in delo. Trenutek, ki se ga najbolj veselijo. Ob zvoncu pridrvijo ven na igrišče. Parkrat na teden imam za majhno skupinico slabo uro vodene vadbe, še posebej za tiste, ki se trenirajo v cirkuškem krožku, pa tudi nekateri drugi se pridružijo. Švicamo! Me veseli, da lahko nekaj znanja podelim z njimi, saj doma sem hodila na razne vodene vadbe in imam kar nekaj za podeliti, oni pa nikoli niso bili deležni česa podobnega. Poznajo samo igre z žogo, pravijo pa da bi radi bili močni in tako jim z veseljem kažem vaje za moč in vzdržljivost. Zraven je dostikrat tudi učitelj cirkusa, fant, ki se samo s tem preživlja, dela v cirkuški organizaciji, kot pri nas Skala s cirkuško pedagogiko. Pokazal mi je posnetke, res so dobri. On pa naše fante veliko zanimivega nauči. Tudi jaz sem po mnogih mnogih letih zopet poskusila narediti npr. stojo ali prevale, da o kolesu sploh ne govorim… se mi je kar zavrtelo, po prevalih mi je pa postalo slabo, hahaha. Bom ostala kar na dveh nogah. Razmišljam pa, kako bi povezali Skalo in Bosco children na podlagi cirkuške vzgoje. Imamo zelo veliko skupnega, samo razdalja nas loči. Ampak mislim, da jo lahko premagamo. Morda bi lahko iz Skale kdo prišel, če bi našla financerje, na izmenjavo…

šivanje, plastelin in zapestnice

FULL TIME

Med tem ko internet in elektrika prihajata in odhajata, sem ugotovila, da na enem koncu hiše je internet in lahko na hitro celo kaj na blog napišem! Upam,da bom lahko tudi objavila, hehe. En teden je že, odkar sem zaključila z jezikovnim tečajem in imam čas za druge stvari. Naj bi torej znala amharsko, haha. Mi pravijo, da zdaj se bo jezik sam ustalil, usidral v moje možgane in da se moram sprostiti in pozabiti na zvezke in kar je v njih (vsa slovnica in komplicirane jezikovne formule). In tako pač govorim, kar rabim, preprosto seveda, in skušam razumeti, kar govorijo oni. Predvsem pa se prepustiti življenju in delu, brez utrujenosti dolge poti v šolo in nazaj. Zjutraj vseeno ob 5h vstanem in potem je maša in po maši grem z busom do trga Mexico od koder sem prej nadaljevala pešpot, zdaj pa skupaj z Angelom in Derejem poberemo otroke z ulice, gremo še na drugi konec po ostalih nekaj in hitro v našo šolo. Najprej se umijejoi n potem odhitimo na zajtrk. Ostali domovci že prej pozajtrkujejo in so zaposleni z jutranjim čiščenjem, tile “Come and see boys” pa zajtrkujejo in pijejo vroč čaj, ki jim še kako prija po noči preživeti na ulici. Zdaj pogosto močno dežuje ponoči in še policija jih nadleguje… Upam,da bodo kmalu pripravljeni na vstop v naš dom in lahko začnemo pripravljati drugo skupino. Ker število domovcev se je zaradi reintegracije (v družine, službe) zmanjšalo in upam,da se čim prej zopet napolnimo. Pa ne samo zaradi številke! Ampak predvsem zato, ker jih je toliko, ki potrebujejo zavetišče in primerno vzgojo in oskrbo. Ampak ne gre na hitro. Preveč so zasvojeni z različnimi stvarmi in nezmožni učenja, da bi kar takoj vstopili. Zdaj jih tudi dopoldne učim in vidim,da so res zelo oškodovani. Težko sledijo pouku več kot pol ure. Seveda moram upoštevati, da tudi jaz ne bi, če bi bila celo noč, vsako noč, na cesti! Skupino smo razdelili na tiste, ki imajo nekaj znanja in tiste, ki so čisti začetniki (še amharščine ne znajo pisat, kaj šele angleščine). Skušam jih animirati, da so lekcije zanimive. Popoldne imam z njimi sprostilno dejavnost, ta teden sem jih učila zapestnice prijateljstva, en dan smo risali, igrali spomine… In ob 15.30 se zberemo za poslovilno besedo, sestanek in ovrednotenje. Enkrat na teden tudi jaz povem “besedo za lahkonoč”, v angleščini, in Dereje prevede. Enkrat sem govorila o miru kot vrednoti, ki ga morajo ceniti in promovirati – v povezavi s poboji, ki se dogajajo v državi. Mir se začenja pri vsakemu izmed nas; in jih spomnila na neštete prepire, ki jih imajo med seboj zaradi majhnih stvari, ki prerastejo tudi v pretep. Npr. zaradi žoge ali druge podobne zadeve. Enkrat sem govorila o ljudeh, ki jih srečujem na cesti in so vsega usmiljenja vredni, hendikepirani, bolani, nezmožni česarkoli drugega kot beračenja. Še za beračenje jih mora nekdo prinesti na tisti določeni pločnik. Oni, naši fantje, pa so močni in precej zdravi in imajo pri nas priložnost, da se razvijejo v “ornk ljudi”, in to priložnost morajo zagrabiti in razviti v nekaj lepega; in potem bodo oni pomagali tem ljudem, ki so resnično nezmožni. Nazadnje sem pa govorila o sanjah, ki jih je Don Bosko imel pri devetih letih in kako je svoje sanje uresničil. Da sem jim malo predstavila Don Boska kot človeka (ker za njih je don bosko ustanova in niso imeli predstave, kaj pomeni). In potem navezala na njihove sanje in želje. Težko jim je bilo resnično odgovoriti, kaj si želijo. Odgovori so predvsem zelo teoretični, npr. želim si biti dober človek ipd. Ne pa konkretno. In tako sem jim dala “domačo nalogo” do naslednjič, da razmislijo, kaj in kakšni si želijo postati in k čemu si bodo prizadevali, še posebej v letih, ko bodo v naši ustanovi.

Začela sem tudi vodeno vadbo za domovce. Ker zdaj pogosto dežuje in marsikomu se ne da vedno nogometa igrati, imamo pa veliko dvorano, ki je večinoma prazna. In tako smo že trikrat šli v dvorano, kjer smo imeli aerobno in anaerobno vadbo, o čemer kar dosti vem, saj sem doma veliko na razne vadbe hodila in zdaj lahko tudi to izkoristim za pomoč mladim. Večkrat jih vidim,da kje v kotu delajo trebušnjake ali sklece in so rekli, da hočejo delati za moč, kar je tudi za zdravje (ne samo igre z žogo) in tako me veseli, da jim pridem prav za to. Pa tudi meni koristi, hehe. Organizirala sem tudi čiščenje okolice, obračamo seno za prihajajoče krave, pa še kaj se bo našlo zdaj, ko sem več časa tukaj z njimi. Moja večerna angleščina je pa itak že stalnost in je zelo prijetno. Vsakič malo drugače. Enkrat križanke z novimi besedami, enkrat branje, enkrat konverzacija, tretjič učenje z igro, drugič zopet kaj.

COME AND SEE BOYS

V sredo in petek pa sem bila v Goteri, inšpektorialni hiši in Razvojni pisarni, kjer je sedež za naša botrstva. Dela je morje in vsako sredo in petek bom tam urejala stvari za naše slovenske in avstrijske dobrotnike. Usklajevanje seznamov, iskanje otrok po seznamih, odgovarjanje na vprašanja botrov… Sem vesela, da lahko pomagam in upam, da bo botrov še več, saj je pomoči potrebnih v celi državi veliko, nešteto. Sicer je to čisto drugačno delo kot to z “mularijo”, v razredu, na ulici, na igrišču… Pisarna mi ne diši, ampak tudi to je pomoč, tudi to je potrebno, nekdo mora tudi to narediti, jaz vsako sredo in petek – najmanj. Seznam otrok je zelo dolg in samo jaz sem tukaj, ki lahko (končno) samo za slovenske botre in njihove varovance skrbi. Je pa tako, da program botrstva ne deluje za Bosco Children, ker pri nas nimamo osebnega botrstva (da ena oseba podpira določenega otroka), ampak projektna pomoč. Vsi otroci so enaki in vsi dobivajo enako od ustanove; kdor želi pomagati, pomaga ustanovi s prispevkom in ustanova skrbi za otroke. Preko Misijonskega središča gre pa za osebno botrstvo, ki je namenjeno otrokom po celi Etiopiji, ki so kakorkoli povezani s katero od salezijanskih skupnosti in so jih salezijanci identificirali kot zelo pomoči potrebni. Država je velika, želela bi si obiskati vse te otroke in poročati o njih slovenskim botrom, vendar pravijo, da je država prevelika in bi vsa ta pot in število otrok pomenilo ogromen strošek in bi celo leto lahko delala samo to, tako da moramo računati na poročila, ki jih pošiljajo tisti, ki na licu mesta s temi otroci živijo in delajo; v Dilli, Adigratu, Adamitulu, Gambelli… Težava je tudi, ker je veliko nemirov v državi, so dejanska vojna področja in mnogo družin je pregnanih in tako sekak otrok odseli in se izgubi stik z nji. Življenje je težko za ljudi tukaj, in politična situacija trenutno ne kaže izboljšav ampak poostritev.

spet povezani?

Odkar sem nazadnje pisala sicer ni minilo veliko časa, vendar se je vmes vseeno marsikaj zgodilo. V soboto pred enim tednom smo imeli zaključno slovesnost, »Graduation«, ker se zaključuje šolsko leto. To je posebej pomembno za učence naše tehnične šole, med katerimi so mnogi naši, pa tudi zunanji študentje (ki pridejo vsako jutro na pouk in niso ulični otroci, ampak učenci pač). Šola je državno priznana, zato so imeli v zadnjih tednih izpite z zunanjimi ocenjevalci oz. komisijo iz različnih področij (avtomoto, kovinarska, usnjarsko, lesno…). In vsi so uspešno opravili zaključni izpit in so pripravljeni na resno delo. Našim smo našli tudi službe v Addis Abebi in po izpitih so eden za drugim odhajali, pripravljeni na samostojnost. Da jim je lažje živijo blizu drug drugemu, vsaj z nekaterimi. Dvakrat se mi je zgodilo, da sem jih srečala sredi mesta, ko sem se vračala iz moje jezikovne šole. Kakšno veselje in presenečenje, in predvsem ponos, ko ti povejo, da jim gre dobro in da imajo ravno odmor za kosilo in da se morajo hitro vrniti nazaj na delo. Ko grem čez trg je ura ravno okoli 13h namreč. Face so. Sicer je naš namen jih pripraviti do tega, da si kosilo pripravijo sami doma prej in ga prinesejo s sabo, ker je sicer predrago, a to morajo izkusiti na svoji koži (npr. kaj pomeni šparati). Na začetku se jim zdi najbrž fajn iti »ven jest«, sploh ker v prvih mesecih imajo še našo finančno podporo, da je začetek samostojnosti lažji. Vendar po parih mesecih morajo biti samostojni in plačo razdeliti čez mesec.

V soboto smo imeli torej slovesnost, bilo je lepo, veliko gostov od zunaj (ker so tudi učenci tudi od zunaj), naši fantje so veliko nastopali (ples, cirkus), podeljenih je bilo veliko nagrad, kar se mi zdi zelo lepo. Za prva tri mesta po pridnosti in uspehu v vsakem razredu in še veliko drugih (vsega nisem razumela). Tudi jaz sem imela čast podeliti nagrade najboljšim. Skoraj vsak fant je dobil kakšno nagrado, kar jim je res spodbuda.

Na isti dan, ko smo se veselili, pa so se na drugem koncu dogajale grozote. Poskus državnega udara, ustrelitev petih pomembnih državnikov, ki pripadajo vladajočemu plemenu amhara, s strani pripadnikov drugega največjega… ki očitno ne ceni miru in želi prevlado… Po atentatih v državi vlada žalost in razočaranje. Povsod veliko vojakov, kar vidim predvsem ko hodim skozi mesto, po radiju  samo žalostna glasba, novic pa zelo malo. Tudi od interneta smo odrezani; kao z namenom, da se prepreči še kaj in zavaruje za vnaprej, vendar pravijo tudi da zato, da ljudje ostanejo nevedni; vlada je zavita v molk, no zdaj nekaj dni kasneje je že kaj več glasu, sploh na pogrebih teh ljudi se je veliko govorilo, vendar vseeno zelo malo resnih in verodostojnih informacij. Ko to pišem, še vedno ni interneta, a upam,da bom lahko kmalu prenesla na blog, kar pišem v wordu

Včeraj sem zaključila jezikovni tečaj in nekakšna utrujenost me je preplavila. Štiri ure na poti vsak dan ni enostavno. Poleg učenja in poučevanja zvečer in drugih dejavnosti s fanti. Sicer ne govorim in ne razumem jezika kot bi želela, samo osnovno, v upanju, da med prakso in stalno prisotnostjo med ljudmi in poskušanjem, bom udejanjila vse znanje, ki je zdaj v mojem zvezku. Vem,da se ponavljam, a res je zapleten jezik. Moram pa imeti disciplino, da se učim tudi sama, vsak dan po malo, obnavljam, kar je v zvezku in delam vaje. Sicer bom pa čez dan pomagala pri različnih stvareh in bila na sploh več prisotna, le dvakrat na teden moram v inšpektorialno pisarno, kjer se pišejo projekti in sploh pisarniško delo za vse hiše v inšpektoriji, da bom pomagala tam. Ta teden sem tudi dokončala prošnjo za financiranje našega projekta »reingegracija«, ko vozimo fante po državi nazaj v njihove domove. To je namreč zelo drago in težko je najti sponzorja, ki bi pokril samo to. Sem vse stroške seštela in pride na leto več kot 10 tisoč evrov! Fantov veliko, država ogromna… izračunaj, dvakratletno poti opravljene s socialnimi delavci. Je pa zelo pomembno iti. Melkamu je videl svoje starše po sedmih letih! Sploh ni prepoznal hiše baje, v teh letih se je namreč veliko spremenilo. En fant je odkril, da v času, ko ga ni bilo, je umrla mama in zdaj je ostal pri sorodnikih. Drugemu je v njegovi odsotnosti umrl brat… Ko odidejo na ulico, izgubijo stik. Občudujem socialne delavce, ki zelo požrtvovalno gredo na pot, pa sploh ne morejo vedeti, kaj naj na cilju pričakujejo. Aselefeč je pripovedovala, da je od Ubeja hišo in starše komaj našla, v popolnoma odročnem kraju, nekaj desk zbitih skupaj, popolna revščina. Zato je ubogi fant tako priden tukaj, res prizadeven pri vsem, kar počne: katerakoli igra, učenje… Tisti, ki so ušli iz manj revnih družin ali nekateri celo iz skoraj premožni, so manj pridni, opažam. Tisti najbolj revni se bolj zavedajo potrebe po trdem delu, zopet se mi dokaže, kar sem ugotavljala že pri delu z mladimi doma: da materializem ne prinese nič dobrega. Čeprav seveda ne gre posploševati.

REINTEGRACIJA, UČENJE IN ŠE KAJ

Se že spodobi, da se malo oglasim, da spominov ne ohranim samo zase. Res se mi ni lahko spravit pisat, ker če je kak prosti trenutek, npr. ob nedeljah, ga raje izkoristim za učenje ali druženje s kom drugim kot v ustanovi… Ampak danes moram izkoristiti, da imamo po enem tednu spet internet, jutri ga menda ne bo več. V teh dneh se zaključuje šolsko leto tudi v Etiopiji in so tudi izpiti, kot pr nas npr. matura. Pred leti so izpiti izpolzeli v javnost in povzročili goljufije in so morali vse skupaj še enkrat ponoviti. Zato od takrat dalje v času izpitov po celi državi odrežejo internet, da kao ni mogoče poslati izpitov. Tako pravijo, kdo bi vedel,kaj je v tako ogromni državi dejansko res. Vsak drugi dan nimamo elektrike (si pomagamo z generatorjem, ki je zelo drag) in še kaj bi se našlo, brez česar se da preživeti. Pa še računalnik mi razpada.

Kot rečeno, se šolsko leto zaključuje in pri nas je to obdobje, ko nekateri zapustijo ustanovo. Za to so namreč tukaj; da se jih usposobi za odhod, bodisi v družino, bodisi na svoje. Najbrž sem o tem že pisala, ko so se pripravljali, zdaj pa jih dejansko vidimo odhajati. Abba Yohanes se je ravno vrnil iz 2-dnevne poti, kamor je odpeljal kar nekaj fantov in sicer v njihove matične družine, daleč na podeželje. Pripovedoval je, kako so matere od sreče jokale, da se je izgubljeni sin vrnil. Revni in preprosti domovi, le od enega družina je zelo dobro situirana. Lepa hiša, starši s službo… Se seveda postavi vprašanje, zakaj je šel v Addis na ulico živet! Pravi, da so ga pač prijatelji prepričali, in je šel. Oditi je lahko, vrniti se je pa težje. In k temu jim mi pomagamo. Prav tako družini finančno pomagamo, predvsem, da lahko izobrazi otroka do konca, ne da bi spet rabil hodit na ulico delat in iskat preživetje. Tako je s temi, ki se odločijo, da nadaljujejo izobrazbo. Več je takšnih, ki so dovolj stari, da začnejo delati in se pri nas za to tudi usposobijo. Dawit je zaposlen pri nas, da jim najde službe, predvsem v Addis Abebi, v različnih podjetjih in tovarnah. In tako so šli Mikias, Gosa, Abdikarim, Meseret, Sinaumo… Z našo pomočjo najamejo preprosto sobo z opremo za dostojno življenje in ko zaslužijo, se preživljajo sami. Komaj nekaj dni jih ni, a so se vrnili pozdravit in povedat, kako se imajo. Ob sobotah popoldne so prosti in vedo, da je tudi pri nas prosti čas za igre in druženje. Lepo jih je videti, ko pridejo ponosni povedat, da se imajo dobro, da si sami kuhajo ipd. Ko jim pomagamo najeti sobo, jih spodbujamo, da se združijo po dva ali trije in gredo živeti skupaj. To je od vedno bilo tako, ker jim je tako lažje zaživeti in prebiti težak začetek. Sami se organizirajo in odločijo, kako in kaj, kdo bo s kom stanoval itd. Me zanima, kako poteka njihov dan dejansko. Me pa veseli, da imamo tako dober sistem, od ulice naprej. To sicer zelo veliko stane, večina ustanov, ki sem jih videla, vključno s Kenijo, si tega ne more privoščiti. Eno je preživeti otroke znotraj ustanove, z vsemi stroški izobrazbe, preživetja, zaposlenih … Drugo je pa poskrbeti za njih, ko in da odidejo v življenje in družbo. Že voziti jih v domove v tako ogromni državi je drago, s tem, da vsak otrok mora domov na obisk vsaj dvakrat v času bivanja pri nas – jih tudi pri tem mi financiramo. Najem sobe, šolnine, finančna pomoč družini, nakup materiala (posoda, jogi…), prevozi… in še marsikaj, je drago, a prepotrebno, da mladina normalno zaživi. Preprosto, a »normalno«. Ustanova potrebuje finančno podporo pri tem, saj je lažje najti donatorja za gradnjo učilnice kot za takšne stroške. Zato bomo zaprosili za pomoč tudi našo misijonsko pisarno MISSIO Slovenija. Upam, da z mojo pomočjo uspe nadaljevati to pomembno delo.

Sicer še vedno hodim na jezikovni tečaj. Mnogokrat se počutim, da je to izguba časa, a še dva tedna bom hodila, potem pa kar bo pa bo. Želim si biti full-time tukaj, ne pa le pol dneva, ko se vsa utrujena vrnem iz šole, po dveurni poti. Jezik je tako zakompliciran, da težko opišem. Dovolj dolgo se učim,da vem, kako malo vem in kako težko je. Če pa dejansko napredujem, pa lahko samo upam in bom videla s časom. Govorim, kar je potrebno, preprosto; ko oni govorijo, še malo ni preprosto in se čisto izgubim. Vsaj pisava mi gre dobro in ob sobotah učim dva fanta, ki imata resne učne težave in čez teden v šoli zaradi tega nagajata. Kako ne bi, če pa nič ne razumeta, nikoli nista hodila v šolo, prihajata iz druge jezikovne skupine… In nista edina, samo onadva imata še dodatne učne težave za moje pojme, pa motnje pozornosti… Ampak zvečer pa oba hočeta biti na mojih urah angleščine, kar pa spet nima smisla. Sicer jima dovolim, da sta zraven, ker ni lepo odbiti koga, ampak učenje angleščine pa nima največ smisla, če še svojega jezika ne znata. Zato sem se pred nekaj tedni odločila, da jima vsaj ob sobotah pomagam pri amharščini (pisavi in branju), in samo njima, ker v skupini onadva ne funkcionirata. Med tednom pa k moji večerni uri angleščine prihaja deset in več fantov, kar tudi ne omogoča individualnega pristopa, čeprav se trudim, ker so si med seboj zelo različni po znanju in zmožnostih. Zadnje tri sobote sem ju učila samo nekaj par črk, ki so si med seboj podobne, da bi si jih onadva lažje zapomnila in usvojila sistem za ostale črke, vendar je zelo težko. Z najrazličnejšimi prispodobami in metodami se trudim, a po nekaj minutah že pozabita za kaj je šlo in začneta ugibati, ko ju vprašam, kako se nekaj izgovori. Včeraj se mi zdi, da je bil napredek in je vsaj Tesfahun pokazal, da razume in ve, kaj govori, da ne ugiba in prešteva. V šolah jih namreč učijo na pamet, ne pa razumevanja, jaz pa bi rada, da prepoznata črko kot črko, ne pa da preštevata po vrsti, katera naj bi bila. Tudi kak od drugih fantov bi rad bil zraven, ker so pač radi zraven, vendar vztrajam, da sta samo onadva, da imata vsaj nekaj koristi, ker v razredu sta definitivno prikrajšana za to, kar dejansko potrebujeta. In seveda se jima fajn zdi, in sta zelo pridna, delata več kot eno uro, čeprav sicer veljata za “poredneža” in kao ne zmoreta biti pri miru.

Omenjam večerne ure angleščine, ki so mi zelo ljube. To je postal nekakšen moj mali klub, kjer so dostikrat stalni fantje, vsakič pa pride še kak nov. Pravijo, da sem zelo dobra učiteljica. Še celo tukajšnja učiteljica angleščine me je pohvalila, da otroci od nekod veliko znajo in so se pohvalili, da od mene. No, ne vem, kaj jih potem ona uči, ponavljanje in učenje na pamet pač ne obrodi sadov. Jaz jih učim samo osnove in jih ponavljam in skrbim, da vsi prisotni znajo tistih par stvari tega dne. In vsako stvar seveda prevedem tudi v amharščino, kar jim je ful v pomoč in tudi sodelujejo pri tem. In vsakič vnesem še kako zanimivo metodo; preprosto a drugačno,kot so vajeni, ker pouk je v afriških šolah predvsem disciplina, ponavljanje, prepisovanje, učenje na pamet… Mi najprej ponavljamo nove besede ali besede od prej, jih uporabimo na različne načine, potem pa jih popestrimo s križanko, ali s pantomimo, ali z vislicami na tabli, ali z branjem in poslušanjem… Najprej sem mislila, da bo poučevanje bolj individualno in sem skušala omejiti na število pet, a nisem imela srca, da bi jih odvrnila in dovolim toliko, kolikor je prostora, če le ohranjajo red in me ubogajo. V neredu se ne more nihče nič naučiti in se res trudijo, čeprav otroci so pač otroci in jih hitro zanese v glasnost, vendar si štejem v čast,da me upoštevajo, ko jih opozorim in se opravičijo. V dvorani zraven so namreč drugi in ne smemo motiti z glasnostjo. Pri ugibanju pantomime je težko šepetati! Abraham je fant, ki od začetka vedno prihaja in mi to tudi s ponosom pove. Zato se včasih dolgočasi, če ponavljam kaj od prejšnjih lekcij, ker drugi še ne znajo, on pa je že usvojil in je precej bistrejši od drugih. Vendar če želi biti tu, naj bo. Se je zelo navezal name in enkrat je bil jezen, ker se mu nisem posvetila, kot bi on želel (sem igrala pingponk z drugimi, ko me je on klical nevemkamže). Je to dojel kot zavrnitev in bil jezen, jaz pa skušam vsem nuditi enako pozornosti, ni dobro če se več posvečaš samo določenim. In zaradi tega se kar par tednov ni z mano pogovarjal, vendar je prihajal na moje ure angleščine! In je kao ignoriral in hkrati sodeloval… Hecno je bilo, a je nekako predelal in zdaj je spet vesel in klepetav okoli mene, na urah pa mi pomaga, če je treba kaj prevesti… Je očitno dojel,da sem tukaj za vse in da to ne pomeni zavrnitve. Enkrat me je poklical “mother”, drugič “sister”, skratka me ima za svojo. Me pa veseli, da si tudi drugi, ki so bolj sramežljivi, naredijo korak in pridejo k uram angleščine, čeprav niso obvezne. Dejansko se želijo naučiti, čeprav zame učenje ni le učenje, ampak je spoznavanje,navezovanje stika, pot do njih in pot do mene. Kdorkoli je bil pri meni v razredu, mi je gotovo bližje kot drugi. Vsak ima enako možnost priti. Se pa pozna, da jih je kakšnih dvajset odšlo (reintegracija). Tudi v jedilnici in na igrišču se pozna, da jih je manj. Preden so začeli odhajati, sem jim pa podarila kulije. Namreč pri mojem pouku vedno prinesem kulije na uporabo, da lahko sodelujejo pri moji uri, in ga želijo obdržati. Vendar ne dovolim, ker se mi ne zdi prav, da bi posameznik dobil nekaj, drugi pa ne. So pa pisala problematična, ker jih izgubijo, ukradejo… Če nimajo pisala pri pouku imajo potem težave… In sem se odločila, da vsem podarim kuli, kot sem to delala v Keniji, vsakič ko sem se vrnila iz Slovenije (1x letno). In tako sem s pomočjo donacij iz Slovenije kupila 90 kulijev, kar je prišlo okoli 50 Evrov in pred dvema tednoma sem jim jih razdelila. Bilo je pri večerji in pred večerno učno uro. V tem času, pred večerjo, se jim navadno kaj pove (ravnatelj Yohanes ali brat ali soc.delavec) in zmolijo. Tokrat sem jim jaz povedala, da: me marsikdo prosi za kuli ampak da jaz nikoli ne želim nečesa dati samo enemu, ker imam vse enako rada (ne pa nekoga bolj in bi zaradi tega dobil – čeprav mnogo prišlekov ravno to naredi). Vendar razumem,da kuli je potreba in tudi ko sem delala v Nairobiju, sem enkrat na leto vsakemu dala kuli. Da sicer ne dajem stvari, ker pač nimam denarja, da bi jih kupovala, in ker stvari se uničijo, jaz pa dajem sebe celo. Vendar kuli je potreba in zdaj so izpiti in mnogi odhajajo… zatorej jim podarjam kulije. Zelo so bili ganjeni po mojem govoru in darilu, vsak se je res lepo zahvalil. Kako preprosta stvar je kuli, pa vendar tukaj tako cenjena. Veseli me, da imam vsaj nekaj sredstev, da lahko odgovorim na kakšno potrebo, če jo vidim. MEd tem mi je npr. zmanjkalo tudi povojev, kreme za udarce in sem s tem denarjem tudi to kupila v lekarni, ker poškodb je še vedno veliko in se dosti name obračajo. Zato imam v žepu vedno te pripomočke in jih oskrbim tudi v jedilnici, če je treba, ali direkt na igrišču… Stand-by-nurse, ali “Doctor Polona”, kot me je Mikias poklical :).

sobota

Sobota mi je najljubši dan, ker je res na easy. Najprej ker mi zjutraj ni treba skoraj 20 km (dve uri poti v eno smer) v šolo. Dopoldne imam čas za ponavljanje, kar se mi snovi naloži čez teden in je nisem imela čas predelati med tednom, sploh! In čiščenje sobe. To soboto sem jo dezinfecirala, ker imam čuden občutek nekakšnih žuželk – ki jih ni videti, le nekako čutiti je njihovo prisotnost. Druženje z uličnimi otroki prinese marsikaj s sabo. Tudi to. Tile, ki so na Come and see programu imajo na sebi ulične obleke, ki jih sicer operejo pri nas ob petkih, vendar jih to ne reši bolh in podobnega. Sicer niti najmanj ne mislim na to, ko sem z njimi in na programu sedim tesno z njimi, še posebej na koncu, ko sedimo v krogu in imamo ovrednotenje dneva. Sumim, da je takrat kakšna stvarca preskočila k meni. Ali pa, ko se pozdravljamo in/ali poslavljamo. Etiopski pozdrav namreč ni le stisk roke, ampak tudi trk z desno ramo (rama ob ramo, kar je že skoraj pol objema). Ali objemček čez ramo, ki jim ga namenim tako mimogrede za spodbudo… Po včerajšnji soboti mi soba smrdi po razkužilih, ampak spala sem pa vseeno boljše. Po čiščenju sem se malo pridružila fantom. Sicer jih ob sobotah dopoldne nerada motim, ker so tudi oni zaposleni: perejo obleke, čistijo čevlje, okolico, čistijo spalnice in ostale prostore… Za vsako stvar je določena oseba zadolžena, za to poskrbijo socialni delavci. In radi imajo, da jih zamotiš s klepetanjem, da bi se le izognili dolžnosti. Najstniki pač. Socialni delavec in brat Salomon sta tam za kontrolo, tako da ni potrebe po pomoči, ampak za na kratko so pa veseli, če me vidijo. In kaj je lepšega na svetu, kot če nekdo veselo vzklikne tvoje ime in te pride pozdravit (rama ob rami seveda). Do 12ih so tako zaposleni, potem pa ob 12h odmor in po njem kosilo. Tu se jim pa jaz pridružim. Vsaj en dan v tednu, ko sem doma ob tej uri. Najprej igramo namizni nogomet ali tenis, ob 12.15 pa zazvoni, da se vsi odpravimo v jedilnico. Ob sobotah jemo “shiro” – meni najljubšo hrano. Pekoča čičerikina omaka z injero (tradicionalno veliko palačinko iz tef-moke). To je res tradicionalna jed, in meni tako ljuba, da mi je nekaj fantov dalo vzdevek “Shiro”. In me odvlečejo v jedilnico, s prepirom, za katero mizo bom sedela. Sem bila kar pri isti kot prejšnjo soboto. Najprej sem pomagala deliti injere. Z velikega pladnja v jedilnici, eno po eno zložiš iz kroga v trikotnik in položiš na krožnik, ki ga za vsakega od njih prinese dežurni. Dober sistem imajo za delitev hrane in zelo lepo se vedejo v jedilnici. Jemo z roko: trgaš injero in jo namakaš v omako ter odneseš v usta. Mmmmm. Kakšen ne mora vsega pojesti in deli z drugimi. Med kosilom sem sedela zraven Kamila, ki je večkrat ta teden prišel na mojo večerno uro angleščine. Res zainteresiran za znanje. Tako prikrajšan je bil v ranem otroštvu in zdaj se res trudi naučiti se čim več. Pri uri posluša, piše, sprašuje, ponavlja… In pri kosilu sem ga vprašala par stvari, ki smo jih jemali ta teden in dejansko se je veliko spomnil! Sem ga vprašala, kaj bi rad, da pripravim za prihajajoči teden. Je rekel, da preprosto konverzacijo, vprašanja, kot so “kaj delaš, iz kje si…”. Zanimivo mi je, kako so klepetavi. Navajena slovenskih mulcev, iz katerih moraš vleči pogovor, tem pa nikoli ne zmanjka. Pri mizi so me spraševali, kaj jemo v Sloveniji in vse, kar jim povem, jim je strašno zanimivo. Npr. to, da lahko krompir pripraviš na različne načine, in na katere npr! Preprostost. Na koncu kosila so tudi dežurni, ki so zadolženi za pospravo jedilnice. Iz jedilnice naravnost na igrišče. Nekateri tolažijo polne trebuščke v senci in klepetajo, drugi smo na igrišču. S Tesfajem in Workejem sem metala na koš, vsake toliko se nam je še kdo pridružil. Preskušali smo najrazličnejše mete, ki jih Worke obvlada: od spodaj, od zadaj, od daleč… Zabavno je bilo, ko sem enega prav cirkuškega zadela. Še tisti iz senčk so mi ploskali. Vmes me je poklical kakšen ranjenec, ki jih je bilo včeraj posebej veliko. “Polona, pomagaj!” In sem tekla v sobo po kak povoj, flajšter, sprej, kremo… Opraskanine in podobno. Abuti je imel res grdo rano na kolenu. Mu je šlo kar na jok, ko sem jo obrisala z alkoholnim robčkom. Zaradi globine sem jo potem kar povila. Dva sta imela porezane palce na nogi (ker igrajo nogomet tudi z natikači), opraskanine od padcev (na rokah in nogah), zviti prsti in gleženj. Rabila bi še konjsko mazilo. Menjava obvez je bila še enkrat zvečer, ko sem s tem namenom prišla v TV-sobo z vrečko pripomočkov (povoji, kreme, sprej, flajštri, gaze, alkoholni robčki…) in so prihajali po vrsti. Skratka, metanje na koš in oskrbovanje poškodb do 14.30, potem pa je bila na vrsti nogometna tekma med različnimi ekipami (razdeljeni po spalnicah). Eni igrajo, drugi gledajo; in tako do 17h, ko jih trener zbere in analizira njihovo igro in vedenje. Jaz sem vedno ob tem času na tribuni; dostikrat imam kaj od mojega amharskega tečaja pri sebi z namenom, da bi se med gledanjem igre učila, vendar mi nikoli dosti ne uspe. No, razen kadar se kak fant navduši nad tem, da me sprašuje. Danes smo bolj klepetali. In ure minevajo, preprosto. Sediš, klepetaš… Govorila sem npr. s Saidom, ki je med tistimi, ki čez en mesec odhajajo ven. On gre v Jimo, 350km stran, kjer ima družino. Namerava se zaposliti kot avtomehanik, saj se je tega izučil pri nas. Z drugimi smo se bolj hecali in komentirali tekmo. Potem so padale šale na račun mojih zvitih prstov – češ da jih tako zvijem, da sploh ne znam naravnost pokazati in smeh. Še nikoli niso videli takih prstov in take preproste stvari jih noro zabavajo. In podobno. Skratka,vsako soboto tako prebijem popoldne. Vmes sem šla še v bratovo pisarno pripravit nove križanke za moje večerne ure angleščine od ponedeljka do četrtka. Med tednom se nimam časa pripravljati.

ob 17h so imeli torej analizo treninga in potem tuširanje, po tuširanju odmor, med katerim je večina v TV-sobi in gledajo video spote. Jaz med njihovim tušem navadno odtečem slabe pol ure sama po igrišču. Med tekom je prišel Abuti pokazat svojo rano na kolenu. Sem rekla, da pridem v TV-sobo čez pol ure. In sem se po teku še jaz stuširala in z vsemi pripomočki šla tja, da jih oskrbim. Med obvezovanjem so gledali tv, par jih je pa z zanimanjem gledalo, kaj počnem, in komentiralo. In mulci kot mulci sta se dva začela nekaj besedno obmetovati in naenkrat je Jusuf skočil na Abrahama in ga začel pretepati. In to zelo močno, čisto je ponorel. Ostali fantje so skočili, da jih dajo narazen. JUsuf se sploh ni dal ustaviti, sploh ga niso mogli umiriti. Abraham pa je tak, da zelo jezika, tudi učiteljem in zna znervirati človeka. Jusuf je pa že pri nogometu precej nastradal in je bil po padcu zelo iritiran. Kakorkoli, jaz sem tudi stopila zraven, da bi kaj pomagala, vendar v takšnem efektu nič ne pomaga. Žal pa sem bila edina odrasla oseba prisotna. V resnih primerih so na srečo navadno ostali fantje zelo prisebni in rešijo stvari med sabo. Jusufu so preprečili, da bi pokončal Abrahama, in je stekel nekam stran, Abraham pa je kasneje miren obsedel na klopi. Ko sem vprašala, za kaj je šlo, je rekel,da nič posebnega (si predstavljam, da ni hotel povedati s čim je izzval Jusufa), tudi ostali so rekli, da je šlo za jezikanje… Zna biti, da sta dan zatem (v nedeljo, ko imajo izhod) obračunala. Upam pa, da ne, a nad tem nimam vpliva.

No, kak dan kasneje pišem, in povem,da sta se v nedeljo iz izhoda Abraham in Josuf skupaj vrnila, kot da ni bilo nič. Hehe, očitno se moram še dosti naučiti o tukajšnji kulturi in vsemu ostalemu. Ker kar se zdi meni grozno, očitno le ni tako. Če le reakcije v efektu nimajo posledic.