teden zatem

En teden po zaprtju vseh šol v Etiopiji načeloma ni dodatnih okuženih. Dva sta baje priletela včeraj z redno letalsko linijo (!!), a sta v karanteni. Dodaten ukrep vlade je, da prav vsi potniki vseh letal so najprej usmerjeni v karanteno za 2 tedna, v enega od dražjih hotelov in po dveh tednih opazovanja, lahko nadaljujejo pot. Diplomati morajo preživeti karanteno v prostorih ambasad. 2-tedensko bivanje v hotelu mora vsak potnik plačati sam. To velja od danes (22.3.). Tako ustvarjalno bo etiopska vlada ohranila delovanje njihove letalske družbe, preprečila finančne izgube, ki jih poznajo v vseh ostalih državah, hkrati pa še zaslužila z vsemi potniki, ki bodo plačevali karanteno v hotelih. Ne vem, kako naj komentiram, zato le informiram J. In le molimo in upamo lahko, da okuženih dejansko ni več kot govorijo v medijih, ki se v poročilih raje osredotočijo na ostale države in na Etiopijce, ki so v teh državah (ne pa na te doma?). Nisem vseved, s tem čudnim virusom nima smisla pametovati, čeprav se po spremljanju njegovega poteka drugod še vedno lahko sprašujemo, kako je to mogoče… Kakorkoli že, v domovino je bila poklicana nazaj tudi moja španska prijateljica Inma. V istem dnevu je dobila klic in hkrati letalsko karto za zvečer. Ne pa tudi maske, saj jih tudi tu ni mogoče več dobiti. In tako je odletela v najbolj ogroženo državo, varno prispela, sedaj pa doma čaka, kaj bo. Tudi Avstrijca sta doma v izolaciji in mi po eni strani zavidata, da sem ostala tukaj, saj nam je precej bolj zabavno, kot komurkoli sedaj v Evropi. Ampak… ne vemo, kaj nas še čaka. Ne glede na to, kaj nas čaka, sem vesela, da sem tukaj, saj je res pestro in cenim vsak trenutek, vsak pogled otrok in sodelavcev, vsak smeh, vsako prošnjo za pomoč, vsako opravljeno delo, vsak svobodni korak po naših igriščih in še bi lahko naštevala. Vsekakor pa velja ostajati notri, v Bosco Children in se ne gibati po ulicah. Razne ambasade poročajo, da se njihovi državljani v Etiopiji pritožujejo, da so na ulicah napadeni in zmerjani – češ da so prinesli to bolezen. V ameriške državljane so celo metali kamne. Sama sem neprijetnost izkusila predvčerajšnjim, ko sem šla z domačim salezijancem v 200 metrov oddaljeno trgovino peš. Pogledi govorili sami zase, pred trgovino, ki ima cisterno z vodo in milom za vsakega, ki vstopa, pa mi je množica, ki se me je z zgažanjem ali  zasmehovanjem ogledovala, vpila, da naj se jaz še posebej močno umijem. Uf. No, tudi to je minilo in ravnovesje sem vzpostavila z veseljem, da sem fantom kupila dve posebni žogi, po kateri sva se namreč namenila. V času karantene večino časa preživijo na igrišču in trener organizira tudi posebna tekmovanja v nogometu, med seboj tekmujejo skupine in trener je že dolgo prosil za kakšno prvorazredno žogo, ki je ne bi z neumornim igranjem uničili že v parih tednih. Eno zelo kvalitetno sem prinesla iz Slovenije od Mojce, a je žal počila. Trener jo je sicer uspel zaflikati, a ni več dolgo zdržala. Skratka, slabih 100 Evrov sem dala od prispevkov, ki mi ga darujete za misijon različni prijatelji in podporniki. Jutri  bom nakupila še sladkarije, ki jih bo ravnatelj delil za nagrade kot motivacijo skupinam pri igrah brez meja. Sicer bom morala spet kakih 300 metrov peš (v spremstvu), a bo že – upam. Splača se.

Danes je bila nedelja, ko ni bilo niti socialnih delavcev, otroci so pa seveda ostali notri. Ni jim bilo lahko, saj jim prosta nedelja sicer ogromno pomeni. Med tednom so vpeti v program do zadnje minute, ob nedeljah pa gredo navadno po svoje. Sprijaznili so se, da jih želimo zavarovati tudi na njihov prosti dan, ne le med tednom. Seveda, če kdo želi oditi, lahko, a se ni nihče tako odločil. Takoj po zajtrku so tekli na igrišče, na katerem smo preživeli cel čas do kosila. Neutrudni! Jaz sem prinesla še kakšne pripomočke, ki mi jih prijatelji date za popotnico (plažni tenis, napihljivo žogo, rubikovo kocko, spomine…), s katerimi so igrali vmes še kaj drugega kot le nogomet, ki itak prevladoval. Napihljiva žoga in plastični tenis s spužvasto žogo jih je najbolj prevzel. Za žogo so se preganjali neverjetno močno, žal mi je, da nisem imela pri sebi telefona za posnet to čudovito in preprosto veselje in zagnanost. Parkrat so mi prinesli, da dodatno napihnem, zadihani in nestrpni, da naj čim hitreje napihnem. Seveda po dveh urah močnega brcanja je žoga obnemogla. Nekdo si jo je potem kot kapo poveznil na glavo (ja, takšna luknja je nastala). Tenis so vsi igrali prvič in noro lepo jim je bilo. Najprej so se seveda skregali, kdo bo prvi, kdo je na vrsti… potem sem videla, da brez šefa ne bo šlo dolgo, zato sem prevzela tu to vlogo, sicer si hitro v lase skočijo. Pri nogometu sta si baje dva kar ornk, saj je eden od njiju prišel k meni s krvavim prstom. Ga vprašam, kaj je bilo in mi pove, da ga je B. pri kregu ugriznil. Uf, to pa ne bo šlo kar tako mimo. Razkužim, pošpricam, obvijem, potem pa ga pošljem k ravnatelju, da poroča, saj zna to biti nevarno; poleg tega pa načeloma pretepe in druge konflikte sproti rešujemo sistematično. Razen seveda tistih, ki jih fantje uspejo skriti. Še eden je prišel, z zatečeno dlanjo. Namažem s hladilno kremo, po izpraševanju pa izvem, da sta se stepla z D. Rekla sem, da naj pove ravnatelju ali komu drugemu od odgovornih, ki lahko tudi ukrepa, vendar ni hotel. In kasneje, ko sem mu pred večerjo še enkrat mazala in je prišel ravnatelj vprašat, kje je dobil to poškodbo, se je zlagal, da je padel. Nisem komentirala, kasneje le sem mu rekla, da naj pove resnico in razreši težavo. Skratka, pri 80ih mladostnikih cel dan na igrišču je dinamike ogromno. Predvsem je bilo veselo. Tudi po kosilu so hitro spet pritekli na igrišče, jaz pa tudi in spet hitro pograbili loparje, žoge in vse ostalo. Jaz sem spremljala tenis, ostali druge igre. Med igro smo zelo prijetno klepetali, kot že dolgo ne. S tistimi, ki so imeli malo dost preganjanja ali jih je kaj bolelo… saj sem imela pri sebi seveda tudi prvo pomoč. Sproščeno, iskreno… brez hitenja v razrede ali kamorkoli. Po dveh urah smo program malo pretrgali z ogledom filma za dve uri. Medtem sem jaz spet malo pobrskala po novicah doma, in kaj ljudje pišejo iz karantene, odtekla svojo dnevno rundo, in okoli 16h so že pritekli nazaj na igrišče. Še vedno neutrudno. Do 18h, ko zvoni za tuširanje. Po tuširanju navadno vedno pridem s prvo pomočjo, da dobijo tisti s poškodbami še zadnjo »obravnavo« za tisti dan (flajštri idr.). Tisti z ugriznjenim prstom mi pove, da ga sedaj skoraj cela roka boli, ne le prst, zato se hitro posvetujem z ravnateljem, ki se odloči za obisk zdravnika, saj je nevarnost tetanusa. Ostali … In potem odidejo na večerjo, jaz pa na večerno molitev.

kako pa na vroči celini?

Nekaj besed še o dogajanju pri nas, glede na vse, kar se trenutno zaradi corona virusa dogaja po svetu. Ves čas smo spremljali dogajanje v Evropi, odkar se je začela bolezen širiti. Vsak je imel seveda svoje mnenje, nihče pa si ni niti najmanj mislil, da bo prišlo do takšnih razsežnosti. V Afriki so bile novice sicer sveže, vendar se je vseeno vse zdelo precej daleč. Vendar ko je bila v Evropi razglašena epidemija in kasneje pandemija, je tudi v Etiopiji završalo. Vsak dan in ves čas se je čakalo novih novic in napeto pričakovanje, kdaj bo razglašen prvi okuženi tudi v Etiopiji. In zgodilo se je v petek, 13.3. Razglas: prvi potrjeni primer okužbe s Covid 19 v Etiopiji, Japonec, ki je priletel iz Burkine faso. Naslednji dan so govorili o štirih okuženih, danes, v četrtek (skoraj teden kasneje) v poročilih govorijo o petih okuženih, morda šestih. Tukaj mi nekaj ne štima. Glede na vse, kar o tem virusu vemo, preprosto ni mogoče, kar govorijo. Ali pač? Samo eden od okuženih naj bi okužil kdove koliko ostalih, poleg tega je pa eden od okuženih, pobegnil iz rešilca, ko so ga peljali v izolacijo. Našli so ga v mestu po skoraj celem dnevu iskanja. Ne mi rečt, da ni okužil kopice ljudi! Ampak zakaj bi delali paniko, kajne? Skušam razumeti medije in vlado… Govorijo več ali manj eno in isto; pogosto smo odrezani od interneta in elektrike; tudi s tem omejiš dostop do informacij. Medtem pa gledamo, kako letala pristajajo na državnem letališču, kot da nič ni, medtem ko je večina letališč v Evropi zaprtih. Vsakič ko vidim letalo, ki pristaja, se vprašam, le koliko okuženih je na njem, ki jih bodo prikrili.

V petek, ko je bila znana prva okužba, je avstrijska organizacija poklicala nazaj v domovino moja dva sodelavca, avstrijska prostovoljca. V Avstrijo sta odletela v nedeljo. Moja špankska prijateljica je odšla včeraj v Španijo. Države in organizacije, ki imajo tujce po svetu, se zavedajo, da je prihodnost v državah tretjega sveta nepredvidljiva in da lahko predvidevamo katastrofo. Itak. Ampak mediji še veselo mirijo ljudi, da ni razloga za skrb. In medtem si ljudje v svoji preproščini napletejo pač svoje scenarije, takšne ki pridejo, če nimaš zadosti resničnih informacij. Kot smo se Slovenci npr. »bali« srečati Kitajca, tako se Etiopci na ulici bojijo, ko vidijo belca. To smo občutili na lastni koži. Prikrijejo si obraz, ko gredo mimo tebe na ulici. Avstrijca, ki sta pred odhodom domov opravila par nakupov, sta mi povedala, da so jih celo nadrli, pljunili pred njih, za njima vpili »korona!« V nedeljo sem šla k maši 2 km stran v Mekaniso. Na ulici množice…kot ponavadi. Občutila pa drugačne poglede kot sicer. Nič kaj prijetne, čeprav pljunil za mano ni ravno nihče. Odločila sem se, da je mojih večurnih pohodov sama čez mesto za nekaj časa konec. Ko sem to komu povedala, so  nejeverno zamahnili, češ da pretiravam. Včeraj pa je nekaj ambasad svojim ljudem v Etiopiji poslalo prav to opozorilo: ne hodite sami po cesti, ker tvegate nasilje nad seboj, zaradi obtožb prinašanja Korona virusa. Imenujejo jo »bolezen belcev«. Rasizem se rodi v strahu in nevednosti. Lahko se zamislimo tudi nad seboj, preden takšno razmišljanje obsodimo.

To je ena realnost. Druga pa je, da drugih ukrepov, razen obtoževanja belcev, NI! No, ja, v ponedeljek je vlada sicer dala ukrep, zapreti vse šole… A kaj to reši, če medtem VSE ostalo obratuje in letala še vedno normalno letijo? Otroci sicer niso v šolah, a gotovo niso doma. Saj večina niti nima spodobnih domov, kamor bi se zaprli in bili aktivni, kot npr. naši otroci v Evropi. Poleg tega pa svojci niso z njimi doma, ampak delajo, so zunaj, milijoni ljudi ves čas dneva preživi v množici, javnem prevozu in vsem, kar običajno v družbi poteka. Ne morem, da ne bi razmišljala in povezovala tega dogajanja s tem, kar se je zgodilo v večini evropskih držav. A ohranjam prostorček za upanje, da je pa morda res, kar »pojejo« tukaj, namreč, da so afriške države čudežno zaščitene in da jim bo prizanešeno z najhujšim… Morda pa res. Saj nimam kaj drugega, kot sprejeti danosti, sploh, ker hočem ostati tukaj za te otroke, ki so prišli k nami po Previdnosti, da se jih zaščiti, tudi v takšnih razmerah. In vesela ter hvaležna sem, da sem lahko tukaj zanje. Vesela, da me kot ostale evropske prostovoljce, niso “vpoklicali” pod nujno nazaj v domovino. Mi je pa žal, da so odšli…

In kaj to pomeni za nas, Bosco Children? Smo šola, ampak smo pa hkrati tudi dom za ulične otroke. Ker smo šola, moramo ubogati vlado in prekiniti pouk, opravičiti učitelje od dela. O.k. A otroci morajo ostati doma. In dom je tu pri nas! Sprejmemo še dodatnih 9 otrok, ki se sicer dnevno vračajo na ulico, prekinemo pouk in začnemo z vikend programom čez cel teden. Hvalabogu vsaj socialni delavci zaenkrat prihajajo, da nismo čisto sami z 80timi otroci. Ta program poteka od torka, danes je torej tretji dan. Prvi dan sem od parih otrok začutila strah do mene, edine belke, ki je ostala z njimi in ki je kao možna prinašalka te bolezni. Zato se odločim,da jim dam čas, da sprocesirajo, kar se dogaja in ne silim v njih, npr. da ne delim kosila, kot ponavadi, ampak da sem Z NJIMI… Čeprav sem bila zelo žalostna ob opažanju tega strahu na začetku. Saj sem vendar ostala tukaj iz ljubezni in skrbi do njih, zdaj se me bodo pa bali? No, sem morala kar hitro nehati misliti nase in nadaljevati delo in življenje z vsem, kar pač pride. In že naslednji dan je bil občutek boljši, napetosti zaradi nastale situacije precej manj, in dogajanja čez cel dan dovolj, da nimaš časa razmišljati. Itak pa sedaj rečejo, da sem jaz Etipka (Abeša). In tako življenje veselo nadaljuje. Dopoldne delo v skladišču, fantje s socialnimi delavci imajo nekakšne učne ure, potem odmor, potem delo v okolici. Poslopje je veliko in možnosti za fizično delo je hvalabogu za vse dovolj. Vmes odmori za igre, v katerih se jim pridružim pri športu, ali prinesem igrice od spominov, mentalnih igric ipd., s katerimi se radi zamotijo. Ker je več športa, je tudi več poškodb in me precejkrat na dan poiščejo, da namažemo, pošpricamo, zaflajštramo… In kako sem vesela, ko mi že naslednji dan pove, da ga več ne boli… Vse to mi je zadostni razlog, da sem ostala tukaj. Lahko bi bila pa tudi jaz doma v izolaciji in bila nekoristna. Za vsem je zadaj vedno razlog, pomen, smisel. Vsak dan sem utrujena zvečer, kar mi je tudi prijetno, saj pomeni, da sem naredila veliko. Po večerni molitvi si rada vzamem še čas, da še koga domov pokličem po vibru, saj mi manjka domačih odnosov še posebej v tem času, ko drugih prostovoljcev ni. Še dobro, da imam Angela, starejšega salezijanca in ekonoma, ki ima veliko izkušenj podobnih situacij in mi svetuje, kako naj delujem, razmišljam… On je bil v vojnah v misijonih, v Eritreji v najhujših časih… in ve tudi, v kaj se lahko vse skupaj razvije. Vseeno pa pravi: »relax, don’t overthink, don’t stress the local salesians – let them react and then follow them; do what you can and leave the rest to God. We are in this together, and God is with us, Mary Help of Christians as-well. Your presence here is precious withess of God’s love for these special children.«

Vrnitev

Skoraj mesec dni sem bila doma v Sloveniji, po letu dni bivanja v Etiopiji, ko je bilo treba na oddih, po nov potni list, na kakšen pregled… in pred dobrimi tremi dnevi sem se vrnila.

Končno se malo usedem,da se sploh zavem, kje sem in kako sem. Komaj tri dni sem tu, pa se mi zdi, da je minil vsaj 1 teden in kot da nisem sploh šla nikamor. Vrnila sem se torej v soboto ponoči, v noči na nedeljo. Prišel me je iskat fr. Angelo skupaj s Filipom. Angelo je povedal, da ko so šli fantje spat, jim je rekel, da gre iskat Polono na letališče in da so ob tem vriskali. Kako lepo je to slišat. Tudi meni je srce zapelo, ko sem prišla ven iz letališča v Addis Abebo, brez vsakršnih težav na poti in predvsem ob prihodu na kontrolnih točkah. To me namreč vedno skrbi in ne brez razloga.

Ponoči nisem mogla spat, sem malo čistila moje bivališče, ker so ga delavci pustili zelo umazanega, odkrivala pa sem tudi, kaj vse so si »sposodili«. In še odkrivam. Kaj čmo, tudi oni so reveži?

Potem je bila nedelja, dan, ko imajo fantje prosto. Skušala sem počivati, a sem v glavnem čistila, saj se prah vdre povsod, pa tudi vsa darila sortirala, kako in kam je kaj namenjeno. Zdravila, igrače, denar… Salezijanci so bili zelo veseli daru, ki sem ga zbrala doma, saj je kar nekaj znancev, prijateljev, sotrudnikov… darovalo evrčke in tako ima Bosco Children vedno večji slovenski pečat. Ob 12ih pridejo fantje iz potepanja nazaj le na kosilo in tu sem jih pričakala. Kar tekli so proti meni, vsak, še tako zadržan, me od veselja objel in pozdravil. Ganilo me je, kako skrbno so vprašali, kako je bilo doma, kako so družinski člani, če so vsi v redu, kako je s »corona virusom«, če smo mi varni… Od najstnikov takšne skrbnosti namreč navadno ne pričakujemo. Po kosilu so se šli pa spet potepat za par ur in se vrnili okoli 17ih, ko sem jih (kot jih vsako nedeljo) pričakala pri vstopu. In spet smo se pozdravljali in vedno bolj je bila moja prisotnost spet nekaj normalnega, spet sem tista, ki je vedno tu zanje, za »vse možno«. Najbolj srečna sem, da so bili vsi »na broju«. V tem času se nihče ni izgubil, odšel… Februarja je vedno namreč čas ko jih pospremimo na domove po vsej državi – to je del programa (family visits) in tisti, ki so pri nas že vsaj pol leta, so šli obiskat družine. Pomemben del programa Bosco children je »reintegration«, da se jih postopoma povezuje s družino, s katero so v času življenja na ulici izgubili stik, vendar za uspešno prihodnost potrebujejo ta stik in pri tem jim pomagamo. Vozimo jih tudi po 1000 km daleč, da se lahko srečajo z domačimi, kogarkoli že imajo. Vsi so se vrnili (včasih se kakšen namreč ne vrne iz različnih razlogov) in vsi so rekli, da je bilo lepo. Naslednje obdobje takšnih obiskov bo od junija dalje, takrat se bo za nekatere program tudi zaključil in pomagamo jim, da se odselijo bodisi domov ali v svoje bivališče – finančno pomagamo s službo in najemom sobe. Takrat se jim bom na poteh pridružila, če bo dovolj varno potovati. Vse te poti in reintegracija potegne za sabo veliko stroškov in ponosna sem, da Misijonsko središče Slovenije s pomočjo Trikraljevske akcije in kolednikov letos vse te stroške pokrije.

V ponedeljek je bil pa (spet) državni praznik. Sem vesela, da sem naletela na poseben dan, ko niso imeli pouka, ampak smo organizirali izlet za vse – ker tudi zaposlenih ni bilo. Šli smo v Debrezeit, ki je kakšnih 40km daleč od Adis Abebe in tam je tudi ena salezijanska skupnost. S seboj sem vzela čokoladice, ki jih je moja mami kupila za njih, pa tudi nekaj denarja, ki mi ga razni prijatelji dajo za moje namene. In še dobro da sem ga, kajti v Debrezeitu je kar nekaj lepih in velikih jezer, enega od njih smo si šli ogledat in našli javni dostop do njega. To pomeni, da je potka in da je tudi prostor za sedet in da je lepo tudi za plavat, vendar moraš plačat. Sicer ni veliko, manj kot 1 Evro na osebo, a za 80 oseb se nabere in sem ravnatelju Yohannesu potihem predlagala, da prevzamem ta strošek, saj sem vzela s seboj denar, ki mi ga ljudje dajo ravno v takšne namene. Bil je zelo hvaležen, otroci pa super navdušeni nad plavanjem. Kakšno navdušenje! Če bi vedela, da se bo tako odvilo, bi še jaz vzela kaj za preobleč, namreč zelo lep prostor in čisto jezero, pa tudi otroci bi bili veseli, če bi se jim pridružila. Pa drugič. Niso ravno dobri plavalci, a dovolj jim je, da skačejo in se hecajo… in pol ure je bilo zadosti za njihovo veselje. Imeli smo namreč na programu še nogometno tekmo z lokalno ekipo, ter kosilo… Navijali smo za nogometaše, ki so igrali z novo žogo od prijateljice iz Domžal, Mojce. Kosilo pa smo prinesli s sabo v velikem loncu, moj najljubši »fr-fr«. To je injera natrgana in prepražena s čebulo, čilijem, in še čim, saj je izredno okusno in enostavno za prenašati. Pred kosilom jim je še ravnatelj Yohanes povedal, da bo Polona razdelila čokoladice, ki jih je prinesla s sabo. Ob tem so zaploskali, saj je čokolada nekaj neviđenega zanje. Ponavadi jim se daje bonbone, fuj. Prišepnem fantu zraven sebe, da jih je kupila za njih moja mama in on takoj dvigne roko in pove, da jih je kupila moja mama. In ob tem fantje še bolj zaploskajo, mamici! Mama ima tam poseben pomen in lepo je, da je tam neka mati, ki misli na njih, tudi če so s svojo materjo izgubili stik. Res ganljivo je bilo.

Cel dan je bil zelo lep, tudi pot tja in nazaj… tjagrede vedno od veselja pojejo smešne pesmi, ki si jih izmislijo na ulici, nazajgrede pa, kot vsi otroci po izletu, vsi pospali. Nekateri pa so se zaposlili z mojo novo rubikovo kocko, ki mi jo je odstopil moj prijazni nečak Filip. Takšne igrače res čarobno nanje vplivajo in vedno se grebejo, kdo bo poskušal rešiti. Ure in ure se lahko trudijo…

Ko smo prispeli nazaj okoli 17ih je bil še čas in tudi energija za igranje nogometa. Za to je vedno dovolj energije, neglede na karkoli. Seveda sem se jim pridružila, čeprav sem bila utrujena še od moje poti. Sem šla pa že okoli 20h spat in si budilko naštimat za ob 5h zjutraj. Na nov delovni dan, torek, sem hotela ponovno zagnati svojo rutino od prej. Zgodaj vstati, ob 6h k maši in po maši z busom po tiste otroke, ki se nam pridružijo zjutraj z ulice, na program »Come and see«. Težko je bilo vstati, a je šlo. Pomembno je začeti z mašo in vse skupaj. Pobrali smo okoli 20 fantov, od tega jih je polovica novih, tako da sem jih videla prvič, drugi pa so tudi veselo zavriskali, ko so vstopili na bus in videli ponovno mene tam. Razveselila sem se sodelavca Dereje-ja, ki ta program vodi in jaz mu pomagam. On je tudi salezijanec sotrudnik kot jaz in na sploh se zelo dobro razumeva in poznava že od 2011, ko sem bila prvič za kratek čas v Etiopiji. Od takrat in še dlje vodi ta program (Pridi in poglej) in odličen je. Kot ponavadi smo prispeli nazaj v Bosko children, fantje so se najprej umivali, potem pa šli na zajtrk, ki sem ga ponovno delila jaz. Zopet sem prevzela tudi ključe od skladišča, ki ga moram tudi spet v red spravit. Po zajtrku je bil pouk za vse, ki se začne z »besedo za dobrojutro«, ob kateri se zberemo vsi, tudi učitelji. Lepo jih je bilo ponovno srečati in objeti. Povsod veselje in sonce, kaj lepšega. Je pa to tudi obdobje za prakso za tiste od naših, ki sicer hodijo v našo poklicno šolo, ki jo imamo itak znotraj. Zjutraj se jih tako kar lepo število odpravi v razne firme, kjer v praksi uporabljajo veščine, ki so se jih naučili v preteklih mesecih. Praksa bo trajala 6 tednov, naš sodelavec pa jim priskrbi to prakso, saj imamo že stalne kontakte. Kovinarska, lesna, mehanična, … praksa torej. Popoldne pa se iz prakse vrnejo. Pravi odrasli in nič več »ulična deca«. Jaz sem se pa posvetila »Come and see« otrokom in skladišču. Dopoldne sem pomagala Philipu učiti angleščino, vmes urejala stvari v skladišču, kajti veliko je zmede, saj v moji odsotnosti niso pravilno dokumentirali vsako izdajo in tako sem morala vse prepisati v pravo knjigo in zbrati ponovne podpise. Potem so prišle kuharice in čistilke z obrazci za stvari, ki jih potrebujejo za delo in par fantov mi je pomagalo, da smo 100kg sladkorja, 50kg moke, makarone, riz, olje, čistila… spravili tja, kjer so potrebni. In potem registracija vsega. Potem sem morala pregledati, kaj se izteka in bo treba naročiti in nabaviti, preden dokončno zmanjka. Zopet obrazci in podpisi. Pa pregled tega, kaj je bilo v moji odsotnosti kupljeno. Premalo. Iskat odgovorne in organizirati nakup… Brez soli se pač ne da kuhati! Do kosila sem naredila po moje kar nekaj kilometrov po našem velikem dvorišču. Vmes pa vsakič srečaš koga, s katerim je treba poklepetati, brez tega ne gre. Kosilo z otroci, ponovno delim injero, to je moje delo in čast. In s fanti skupaj tudi pojemo, vedno radi podelijo iz svojega krožnika. Kako je slastna njihova hrana. Vmes je enega od Come and see fanta zvilo in poslali smo ga počivati, kasneje pa ga je naš zdr. Tehnik peljal k zdravniku na testiranje in odkril tifus.  Ostali hitro pojedli in tekli na igrišče, jaz pa z učitelji na kavo. Potem pa v Come and see skupaj z Derejem organizirat nov prostor, kamor bomo dali vse učne igrače in pripomočke za popoldneve in moj zdravstveni kotiček. In sem nove Lego kocke in puzzle ter še nekaj drugih igrač prinesla s tja in pregledovala te, ki so že tam. Vse pomešano po škatlah. Ne vedo, kako ravnati s stvarmi. Sicer izgubilo se nič ni, a če je pomešano, je pa tudi težko. Po kosilu smo imeli dejavnost teh namiznih iger in lego kock. Sem mislila vmes jaz svoje obrazce izpolnjevat, a če nekdo ne sestavlja skupaj z njimi, hitro izgubijo motivacijo. Eh, obrazci bodo že počakali, to je bilo bolj pomembno. Glasbo na telefon in koncentracija. Vsaka miza je bila polna, okoli nje pa pridni otroci. Okoli 14.30 začnejo hoditi pod tuš izmenično in do 15h naj bi bili stuširani, vmes pa igre potekajo. In ob 15h odmor za nogomet in klepet in sortiranje teh igrač, da se ne porazgubi. Če izgubim kontrolo in pustim, da oni sami pospravijo, se kaj hitro lahko vse skupaj znajde v eni veliki vreči, namesto v posameznih škatlah. Kasneje sem jim razložila, kako naj s tem postopajo, da bomo lahko čim boljše in dlje uporabljali. Saj so pridni in kar hitijo pomagat, samo ne vedo, saj takšnih stvari tudi vajeni niso.

Po tem odmoru, se pravi ob 15.30, se s to skupino (Come and see) vedno zberemo za kratek sestanek, skupinsko svetovanje, ovrednotenje. Nekaj navodil glede higijene (osveščanje zaradi Corona virusa), glede vedenja, novih igrač – o tem sem govorila jaz. Tudi o tem, da so to darovali moji prijatelji in znanci, ki sem jim pripovedovala o njih. Povedala sem tudi njim, da je imela moja mama rojstni dan in da tudi njim pošilja čokoladice (v obliki bonbonjeric) – ter jih razdelila. Kakšno veselje in hvaležnost. Vsak je dobil eno. Kakšen jo je grel v roki, da je postala čisto mehka in jo je potem lahko s prstom užival po koščkih in si oblizoval prst. Ganljivo. Potem smo se odpravili proti izhodu, kajti oni odidejo po tem po svoje, do naslednjega jutra. Med potjo se še posvetim tistim, ki imajo kakšne gljivice in jih namažemo. Potem pa se posvetim fantu s tifusom, tega namreč ne pustimo iti nazaj na ulico, ampak ostane v domu. Z njim ostane še en fant. Tako je v navadi, da en ostane z bolnikom in skrbi če kaj rabi, tudi ponoči spi zraven njegove postelje… Jaz sem jima našla posteljo, priskrbela vse potrebno iz skladišča, bolnika najprej poslala pod tuš in potem spat… In tako je bila ura že skoraj 17, ko vsi ostali fantje (domovci) pridejo iz razredov in delavnic. Preden se zaženejo na igrišče, je ob torkih in petkih navadno skupinski sestanek tudi zanje, ko socialni delavec ali kak salezijanec da kakšen nasvet ali navodila ali karkoli… Tu sem se jim pridružila za 15 minut, ko so se vsi pognali na igrišče. Na mojo srečo je prišel tudi naš trener za košarko, ki pride navadno ob ponedeljkih. Vendar ker je bil ta ponedeljek praznik, je prišel danes in tako smo imeli košarkarski trening, juhuhuuu. Zelo fino je bilo. Vmes sem morala poskrbeti še za eno rano in poiskati vezalke za enega fanta… Skratka, mamičasto delo J. Ob 18.15 pa vsi pod tuš… jaz sem še kakšnih 10 minut v miru odlaufala, potem me pokličejo k živini. Naša nova ovčka ima rane po nogah in sem šibala po razkušilo še za ovco. Svašta. Aja, nova pridobitev so tudi zajci! Donatorji so nam jih omogočili, da si bomo z njihovo prodajo finančno pomagali. Naslednji projekt, ki nam naj bi pomagal zmanjšati stroške, je solarno oskrbeti zunanjo razsvetljavo. Sem rekla, da bom pisala v Slovenijo, če bo koga zanimalo, da nam pomaga pri nakupu sončnih celic za zunanje luči, saj so stroški za elektriko ogromni, sonca pa je dovolj za izvoz.

Zvečer sem hotela iti na mojo klasično druženje in učenje z otroci, vendar je ravnatelj sklical sestanek skupnosti (salezijanci in prostovoljci), in tako nisem mogla iti. Bom pa začela danes in kot ponavadi, po večerni molitvi ob 19.30 odšla k fantom, se družit do 20h, pomagat pri kakšnih zdravstvenih stvareh, do 21h pa poučevati in jih pospremiti spat.

In to so bili torej moji prvi trije dnevi. Danes je Pepelnična sreda (v Evropi se je začela že en teden prej). Če koga slučajno zanima, kaj počnem v Etiopiji ;). Danes je sreda, ko navadno odidem v inšpektorialno pisarno in poskrbim vse potrebno za naše slovenske botre. Pridem z novico, da 17 novih botrov v Sloveniji čaka na otroke. Šef mi takoj izroči prijavnice otrok, ki že dlje čakajo na botre, jih prevedem in skeniram ter pošljem v Misijonsko središče. Dobim tudi spričevala in slike nekaterih otrok in jih pošljem v Misijonsko središče. Eno uro časa pa sem si vzela tudi za to, da končno spet kaj napišem za domače, saj mi je kar nekaj ljudi reklo, da radi kaj preberejo, tudi na blogu. Drugega kot svojih doživljajev skoraj ne znam napisat. vtisov pa je bilo v teh dneh toliko, da to zadnjo noč nisem mogla sploh spat J

BOŽIČ

Božični prazniki so mimo in utrujenost govori sama zase. V misijonskih razmerah seveda praznikom ne pripadajo »dela prosti dnevi«, ampak je aktivnosti več. Otroke je treba animirati drugače, saj pouka ni, zaposlenih tudi na ta dan ni, in smo mi vsi skupaj ena velika družina.

Etiopija se v svojem ritmu pripravlja na vsak praznik. Adventni post se je začel dva tedna kasneje kot v Evropi in tudi Božič smo praznovali šele 7. januarja. Katoličani in Ortodoksni verniki praznujejo skupaj, istočasno, kar se mi zdi zelo lepo, čeprav pri nas, ki smo iz drugih držav, to povzroča nekaj zmede. Mi (nekaj nas je tujcev – dva Avstrijca, Italijan in jaz) smo praznovali že 25.12., sicer le v majhni obliki in s preprosto mašo. Potem še majhno simbolično praznovanje Novega leta – Etiopijci namreč tudi Novo leto praznujejo v drugem času, 12. septembra, ki je tudi njihov prvi mesec leta. Trenutno so torej sredi četrtega meseca, leta 2012. Božiču pa bo sledil še en velik praznik, ki bi ga po naše poimenovali “sveti trije kralji”, oni mu rečejo “timket” in se ga praznuje baje še na večje, kot Božič.

Sicer je v državi tudi zelo veliko tudi muslimanov, vendar je ortodoksnih kristjanov veliko več in tako se tudi družba giblje v skladu z njihovimi prazniki. Vsi, ki jih poznam, so se v adventu torej postili, kar pomeni, da cel advent niso živalskih izdelkov (meso, mleko, jajca). In tako je veliko raznolike in zelo okusne postne hrane, med katere spadajo tudi »postne sladice« ipd. In ko pride Božič se je predvsem meso, v največji življenjski nevarnosti so perutnina, ovce in koze.

Kar me je zelo presenetilo je, da se je v dnevih pred Božičem dogajalo podobno, kot se pri nas: nakupovalna mrzlica! Sicer ne v trgovinskih centrih (ker jih tu na srečo ni), temveč na tržnicah, pri cestnih prodajalcih, v majhnih trgovinicah… in v javnem prevozu, kjer ljudje vse to tovorijo domov: polne vreče žit, zelenjave, ki je le dodatek mesu – predvsem česen, čebula in paradižnik, zelišč, živali (vidiš veliko koz na vrvicah ali v prtljažnikih avtomobilov, kokoši v vrečkah ali košarah). Seveda predvidevam, da je to scena le v glavnem mestu, kjer je vse to na voljo in kjer imajo ljudi več sredstev. Izven mesta se razprostira na stotine in tisoče kilometrov površin posejanih z ubogimi hiškami, ali bolje rečeno barakami, ob katerih skušajo ljudje pridelati žito za preživetje, njihov tef, s katerim pečejo »injero« – njihov vsakdanji kruh.

V Bosco Children smo seveda tudi praznovali. V salezijanski skupnosti smo molili devetdnevnico, v kateri smo Jezusu in Mariji izročali naše otroke, med katerimi so tudi muslimani, vendar se verska pripadnost ne poudarja preveč. Kot je značilno za prav vse Etiopce, tudi za naše mlade velja, da imajo izredni čut za duhovnost, obstoj Boga NI pod vprašanjem. Vsako jutro jih gremo nekaj iskat z busom na ulico, in jih pripeljemo v ustanovo. In ko se vozimo mimo cerkve, se trikrat prekrižajo tudi oni. Okoli vratu jim visi rožni venec. Sicer ne pomeni, da pogosto molijo, vendar vera je v njih. In ko je prišel Sveti večer, 6. januarja, so se ponoči skoraj vsi odpravili v cerkev, vsak v svojo. Naš ravnatelj je vsakemu, ki je želel, omogočil, da je šel v cerkev, eni v katoliško, drugi v ortodoksno; nekateri so se z veseljem odpravili kar peš, saj je bilo celo mesto zunaj. Seveda so se otroško veselili predvsem pogostitve, ki sledi polnočnici.

Po prazničnem kosilu pa nadaljevanje iger. Marsikdo je bil preveč sit, da bi tekel za žogo, a večino to ni motilo. In smo bili zopet dve uri na igrišču. Šele potem so šli malo »počivat« in si do večerje ogledati Božični film. Sproščeno ozračje preostanek dneva, veselje in hvaležnost za vse, česar so bili deležni na ta dan. Mislim, da niso imeli časa pogrešati družine, ki je kdo-ve-kje.

Kljub poznim uram, so bili na Božič zjutraj že pripravljeni na akcijo. Prišli so tudi tisti iz dnevnega programa “Come and see” so prišli iz svojih uličnih bivališč in bili z nami cel dan, dokler so si želeli ostati. Najprej: Igre brez meja! Koliko energije premorejo, le-ta izvira iz čudenja in veselja nad možnostjo igranja, saj je v otroštvu niso imeli. Preproste igre npr. z baloni, žogicami ipd., nad katerimi bi marsikateri evropski najstnik ponosno zavihal nos, oni pa so igrali kot da gre za življenje. In veselje je bilo še večje, ko so bile prav vse skupine in udeleženci za sodelovanje tudi nagrajeni s praktičnimi nagradami. Navijanje, tekmovanje, smeh… vse do kosila, ki je bilo osrednje pričakovanje in dogodek dneva. V sredini je seveda »injera«, brez katere ne mine dan, navaden ali praznični. Zraven spada omaka, ki je na tak praznik seveda z velikimi kosi mesa. Vsak je lahko prišel po omako dvakrat in bilo je je še za kosilo naslednji dan. Kot je pri nas potica na mizah velikega praznika, je pri njih praznični kruh. Na sladice ne dajo veliko, ima pa vsak praznik svojo vrsto kruha. Ta je ogromen, spečen v posebnih pečeh. Da ga razrežeš na 70 kosov porabiš kar nekaj energije. In bila sta kar dva, podarjena s strani “bivših gojencev”. Gesta, ki pove veliko. Dolgo sem razmišljala, kaj bi jim podarila, da bi bilo res posebno in da bi jim bilo tudi všeč. Prava kremasta je nekaj, kar pomeni velik praznik; nekaj, kar tile otroci nimajo nikoli, saj je drago in tudi,ker jih je preveč… Enkrat sem bila zraven, ko jim je nekdo prinesel torto, a so uspeli dobiti le za prst obliznit. Tokrat sem se odločila, da jim jaz privoščim vsakemu konkreten kos. In sem šla v sosednjo pekarno dan poprej naročit, štiri 2-kilske čokoladne torte z napisom: »melkam gena Bosko liđoč«, kar pomeni »srečen Božič don Boskovi otroci«. Kakšen aplavz, ko smo jih prinesli v jedilnico. In kakšna v čast mi je bilo rezati in deliti vsakemu posebej, bilo je dovolj tudi za mnoge »bivše gojence«, ki na vsak tak praznik pridejo k nam; in za kuharice in čuvaje, ki morajo delati tudi na tak dan. Nihče od njih sebi nikoli ne privošči take sladice in res mi je bilo v veselje to podariti, s pomočjo ljudi, ki mi dajo denar za pomoč pri delu. Mislim, da sem 70 Evrov v dobro namenila (toliko so namreč stale torte skupaj).

Dan po Božiču večina Etiopije še vedno praznuje, oziroma počiva, čeprav je uradno delovni dan – neuradno pa se ve, da ni pričakovati veliko dejavnosti. Večina šol in pisarn je zaprtih, a pri nas to seveda ne gre, saj so otroci tukaj. In tako smo imeli normalen dan, pouk, delavnice in vse, kar počnemo vsak dan, le malo bolj smo bili utrujeni. A utrujenost je bila prijetna, spomin na njihovo veselje in hvaležnost za preproste stvari pa me vsak dan napolnjuje s prepričanjem, kako zelo vredno in potrebno je biti z njimi.

Oktober

Že več kot pol leta je minilo, odkar sem na Rakovniku pri Mariji Pomočnici prejela Misijonski križ in odšla v Etiopijo na služenje pomoči potrebnim. Ni preteklo ravno veliko časa, je pa dovolj, da lahko pogledam nazaj in povzamem svoje dejavnosti, morda celo opišem tipični dan.

Kot sem že prej pisala, delam v Don Boskovi salezijanski ustanovi za ulične otroke v Addis Abebi, kjer imamo različne oblike pomoči. Okoli 60 do 80 fantov (odvisno od obdobja) biva in se šola znotraj ustanove, približno 20 pa jih hodi na dnevni program »Pridi in poglej«, kjer se nekaj tednov pripravljajo, da vstopijo v dom in šolo. Ulica jim namreč zleze pod kožo in ni čisto preprosto izstopiti in zaživeti v organizirani strukturi kot je naša. Jaz delam tako s temi na dnevnem programu, kot tudi s tistimi, ki bivajo z nami, saj namreč bivam z njimi. Moje delo z njimi je torej tudi moje življenje z njimi, od zjutraj pa do zvečer.

Zjutraj vstanem okoli 5.30, se pripravim na dan, ob 6.00 pa imamo vsak dan sv. mašo s Hvalnicami. Takoj po maši salezijanec Angelo zažene naš avtobus in skupaj odideva proti mestu, kjer poberemo mlade za dnevni program. Vsako jutro ob 7ih čakajo na enem od večjih trgov, včasih jih pobiramo tudi na kakšnem drugem koncu mesta, odvisno od tega, kako se dogovorimo in kje je njihova ulična »baza«. Fantje, v glavnem so najstniki, nas vedno pričakajo zaspani in nasmejani, četudi je bila noč hladna, ali deževna, ali jih je preganjala policija, … Pod roko zvijejo svoje imetje, navadno je to žakelj, s katerim so pokriti, in pritečejo na bus. Sledijo veseli pozdravi za dobrojutro in pot nadaljujemo proti naši šoli Bosco Children, ki je od tega trga skoraj 15 km oddaljen. Ko prispemo, si najprej umijejo roke in obraz – stuširajo se popoldne, potem pa gremo skupaj na zajtrk. Jaz jim delim hrano, riž in kruh ter vroč čaj, razdelijo se dežurstva za ta dan in včasih ostane še kaj časa za igro. Ob 8ih pa zazvoni začetek pouka, z uvodnim zborom in nagovorom – »Goodmorning talk«. Po tej jutranji spodbudi gre vsak na svoj konec. Domovci v svoje učilnice ali delavnice, tile na dnevnem programu pa imajo svoje učilnice in program. Jaz jih učim angleščino dvakrat na teden dopoldne. Imajo kar težave, saj je njihov jezik amharščina po strukturi, pisavi in izgovorjavi povsem nekaj drugega. Moje osnovno znanje amharščine je pri poučevanju in razumevanju zelo v pomoč. Poleg tega pa večina teh fantov zelo dolgo ni sedela v šolskih klopeh, zato je zanje poučno že to, da skušajo nekaj ur sedeti v razredu in slediti pouku. Po nočeh preživetih na ulici to seveda nikakor ni enostavno, vendar je vsaka ura, ki jo imam z njimi izredno prijetna in njihov trud je občudovanja vreden. Kar se znanja tiče sem morala znižati oziroma zelo spremeniti svoja pričakovanja; čeprav so nekateri stari 15 let in več, sem opustila poučevanje slovnice in se osredotočam na pravilno pisanje in osnovne besede in stavke. Pouk traja do 12ih, ko odidem z njimi na kosilo, kjer se v jedilnici pridružimo domovcem. Za kosilo je vedno tradicionalna »injera«, ki je osnovno živilo vsakega Etiopca, ne glede na to, kje živi. Izgleda kot ogromna palačinka sive barve, sestavljena iz žita tef, testo pa pripravijo en dan prej, čez noč fermentira in zjutraj se peče v posebnih pekačih namenjenih le peki injere. Ker je fermentirana, je kiselkastega okusa, obogatijo jo pa z eno od tradicionalnih omak, ki jih naredijo iz čičerike ali leče ali drugega domačega zrnja. Izredno okusno in hranljivo! Jaz pomagam pri delitvi hrane, hkrati pa uživam te bogate okuse, saj so zelo veseli, če smejo podeliti vsaj košček. Jemo z roko, tako jedo ljudje po celi Etiopiji, revni ali bogati.

Po kosilu stečejo iz jedilnice na igrišče, dežurni pa ostanejo in pospravijo, pomijejo krožnike ter se pridružijo igram, ki trajajo do 13.30. Med igrami seveda prevladuje nogomet, jaz najraje mečem z njimi na koš ali igram namizni tenis, pa tudi ročni nogomet ali odbojko. Vmes tudi klepetamo, jaz pa imam dostikrat pri sebi za animacijo tudi kakšno namizno igro. Tako se hitro najde kdo, ki igra spomine ali sestavlja. Pri sebi imam med odmori vedno tudi prvo pomoč, saj si lahko predstavljate, da se v takšnem številu živahnih najstnikov vedno najdejo poškodbe. In tako sem vedno na voljo s sprejem za rane, čistilnimi robčki, obliži, in kremami npr. za razne izpuščaje, ki so pogosti… Sem ugotovila, da je najbolj koristno, če imam te osnovne stvari vedno kar pri sebi ob igrišču, če pa rabijo kaj drugega, stečem v hišo iskat.

Ob 13.30 zopet vsi odidejo v učilnice in delavnice (kovinarska, lesna, usnjarska, električna, avtomehanična…). Jaz grem s fanti iz dnevnega programa »Pridi in poglej« v učilnico, kjer imamo bolj sprostilne dejavnosti popoldne (namizne ali druge igre, risanje, …), medtem pa se tudi tuširajo in do 15.30h pripravljajo na odhod nazaj na ulico. Program zaključimo s sestankom, kjer se preveri prisotnost, ovrednoti dan, pogovori o morebitnih težavah, jim da usmeritev, ki jih pripravlja, da čim prej vstopijo v dom in zapustijo ulico. Jaz zanje ob četrtkih pripravljam misel, »Besedo za lahkonoč«. Kot goba vpijajo spodbude in pozitivne zgodbe, nasvete, saj v življenju tega niso dosti prejeli, če sploh kdaj so. Okoli 16.30 se poslovimo, do naslednjega jutra, ko jih pridemo zopet iskat z busom.

Ob 17h zazvoni zvonec, ko s programom in poukom zaključijo domovci in učitelji odidejo domov, jaz pa se jim pridružim na igrišču ali v dvorani. Včasih igram košarko z njimi, dvakrat na teden pa se pridružim cirkuško-akrobatskemu krožku in imam cca 45 minut vodene vadbe zanje. Doma v Sloveniji sem hodila na kar nekaj različnih vadb, iz katerih lahko znanje tukaj koristno uporabin in tako vedno sestavim kaj koristnega zanje, ki od športa večinoma poznajo le igre z žogo. Poučujem jih o koristnosti vaj za moč in zdravega življenja v celoti. Sem kar ponosna, da jih pri svojih 42tih letih pri športu nič ne zaostajam za njimi. Kljub temu, da sem pred kratkim precej klavrno padla na koleno (ki ga še zdaj čutim), odneham z vajo šele, ko vidim, da so dosegli svojo mejo. Igre in prosti čas poteka do 18.15, ko zopet zazvoni in se odhitijo tuširat in pripravljat na večer, jaz pa tudi. Ob 19h imajo večerjo, jaz pa s salezijanci molitev, ki ji sledi večerja. Jaz se po molitvi kar hitro zopet pridružim fantom, saj imajo po večerji zopet nekaj prostega časa in to je tudi čas za druženje, pa tudi za to, da oskrbim poškodbe, ki so si jih nabrali tekom dneva. Ob 20h imajo učno uro, do 21h. Jaz sem v tem času vedno v enem od razredov za tiste, ki jih zanima angleščina. Do 21ih sem torej tam, jim pripravljam različne delovne liste ali aktivnosti za malce drugačno učenje ali jim pomagam pri domačih nalogah. V dvorani zraven pa sedijo vsi ostali, vsak s svojim zvezkom ali knjigo, dokler se v tišini ne odpravijo spat. Takrat tudi jaz pospešeno odidem proti postelji, saj se naslednje jutro hitro bliža.

Med vsemi temi dejavnostmi z otroki imam odgovornost za največje skladišče, kjer razpolagam z oblekami in živili za celotno ustanovo, za otroke in za kuhinjo ter čistilke. Vsaka stvar mora biti skrbno registrirana in »vse mora štimati«, in se zavedam, da bi morala več časa temu nameniti, da se ohrani red, vendar je sredi vsega tega včasih težko najti čas.

Ker pa sem poslana s strani Misijonskega središča Slovenije, pa je prioriteta mojega bivanja tukaj pravzaprav nekaj drugega: skrb za program botrstvo, pomagati slovenskim botrom na Misijonskem središču Slovenije, da dobijo zagotovilo, da so njihovi darovi koristen prispevek k izboljšanju življenja etiopskih otrok. Dvakrat na teden cel dan preživim v glavni salezijanski misijonski in razvojni pisarni, kjer se zbira botrstvo. Ti otroci so po celi državi, ne le v glavnem mestu, in trudim se, da bi vsaj približno stopila v stik ali dobila informacije, ki bi jih lahko podelila z botri. Rada bi z lepimi poročili razveselila vseh okoli 800 botrov, hkrati pa pomagala, da bi bilo pomoči deležnih še več revnih otrok in družin v Etiopiji. Ob vsem tem si želim samo to, da bi imel dan več kot 24 ur in teden več kot le 7 dni, saj je dela in želja veliko, predvsem pa potreb. Srečna sem, da imam možnost vsaj malo prispevati k boljšem življenju in da je vsak moj prispevek in pomoč dobrodošla, pa če je to obliž na rano, ureditev dobrin v skladišču, zanimiva učna ura, dobro napisano poročilo ali preprosto veselje ob igri.

Srečno Novo leto 2012

Evo, pa smo v Novem letu, 2012 se šteje v Etiopiji. Razlag, zakaj smo 7 let zadaj, je več… Ampak ni pomembno; pomembno je, da se praznuje in da se »kam gre«. V torek smo imeli praznovanje v ustanovi skupaj z zaposlenimi, in vsemi fanti, »coffee ceremony« in tradicionalni prigrizki in plesi… Potem smo se od zaposlenih za nekaj dni poslovili, ker so to seveda novoletni prazniki, za katere se ne dela in se praznuje z družino. No, naši fantje te možnosti nimajo, jaz pa tudi ne na taki daljavi, zato smo drug drugemu družina. In v sredo ob pol sedmih zjutraj smo se natlačili v dva avtomobila, na tovornjak smo naložili hrano za 70 ust, jogije in njihove vrečke s prtljago (brisača, rjuha in še kaka majica). Preprosto.

Taken with Lumia Selfie

Celo pot nas je spremljal dež. Vmes smo se ustavili ob kakšni razgledni točki, vendar lakota nas je gnala do cilja, ki je Soddo. Skoraj 400 km daleč od Addis Abebe. Tam je tudi Don Boskova ustanova, osnovna šola, oratorij, kamor cele počitnice prihaja na stotine otrok, gradi pa se tudi srednja šola. Čudovito zeleno in prijetno okolje, obkroženo z vasmi, kjer je zelo preprosto življenje. Veliko revščine, pravijo salezijanci, ki tukajšnjim otrokom pomagajo k izobrazbi. Kar nekaj otrok iz teh krajev ima slovenskega botra in vesela sem, da sem uspela eno deklico srečati, o ostalih otrocih pa mi je salezijanec Amani povedal, kako so, kako živijo in kako se učijo. Vesela sem, da bom lahko to poročala v Slovenijo.

Veliko iger in glasbe, pa dobra hrana, ki je še posebej našim najpomembnejši del. Naslednje jutro smo se zgodaj odpravili v Arbaminch, ki je kraj s 40 izviri tople vode in je kao turistično pomemben kraj. Spet nekaj ur vožnje tja in nazaj. Tako je pač v tako veliki državi. Našli smo mesto za plavanje, ves čas so nas z dreves opazovale male luštne opice. Obiskali smo tudi park s krokodili, kar je bilo fantom, ki nikoli niso imeli možnosti potovanja in ogledovanja ter sploh lepih doživetij, nekaj čudovitega. Čudovito jih je videti, kako uživajo skoraj zamujeno otroštvo. Odločila sem se, da se potrudim, da jim ob priložnosti ponudim možnost kakšnega super bazena, kjer se bodo igrali kot se otroci včasih pač morajo. Tega jim primanjkuje. Morda za Božič. Višek dneva je bilo seveda kosilo, in to v restavraciji! In jedlo se je meso! Seveda so pojedli na en mah in bi pojedli še dvakrat toliko, ampak čez nekaj ur so imeli že večerjo, ki je bilo tudi tradicionalno pripravljeno meso, po novoletni tradiciji okoli ogromnega ognja. Sledil je ples, petje, veselje… Jaz pa z njimi. Vmes pa vedno pride kdo s kakšno težavo, zdravstveno, ki jo je treba na hitro »poflikati«. Sicer nismo čakali do polnoči kot se za Novoleto spodobi, ampak tudi ob 22h so bili utrujeni, kot da je polnoč. Beseda za lahkonoč ob ognju mi je priklicala čustveno solzico v oči. Res sem srečna, da imam tako veliko družino in tako veliko bratov.

Naslednje jutro zgodaj smo šli nazaj proti Addis Abebi, kar je trajalo do večera. Vmes postanek v Don Bosko Zway, kjer je bilo slastno kosilo in sprostitev, potem pa nadaljevanje poti, med katero nam je razgnalo gumo. Brez panike, vse se je dobro poflikalo in okoli 19h zvečer smo zapeljali na dvorišče Bosco Children. Kakšno vzklikanje in veselje tudi ob tem! Saj: “povsod je lepo, doma je najlepše”. In nam je to dejansko DOM. Hvala Bogu.

tukaj smo

Vsaj nekaj utrinkov iz vsakdana… V prejšnjem zapisu pred nekaj tedni sem napisala, da se nekaj fantov pripravlja na vstop v dom Bosco Children, prestop iz dnevnega programa Come-and-see. Je bilo res zanimivo spremljati njihovo pripravo in sam vstop. Imeli so tudi zdravniški pregled, sestanek z našim osebjem (socialnimi delavci in učitelji), da so jim dali zadostne informacije in jih dodobra spoznali, jaz sem jim v skladišču pripravila obleke in druge osnovne stvari, ki jih dobijo ob vstopu: dvoje hlače, dve t-shirt, dvojno spodnje perilo in nogavice, brisačo, rjuhe, odejo, higijenske pripomočke, dvoje čevlje, pulover, natikače, kratke hlače; po enem mesecu v ustanovi dobijo še dodatne obleke, saj se po enem mesecu baje pokaže, ali misli kdo res ostati, ali pride samo zaradi stvari in zapusti ustanovo in se vrne na ulico, kjer jih proda. Na dan vstopa so imeli še en sestanek s svetovalcem Gezawom, ki jim je  program in pravila v domu še enkrat razložil, potem pa smo jih pospremili do spalnic. Niso dobili vsi postelje v isti spalnici, ker bi tako ustvarili svojo »kliko«, ampak so se porazdelili. V vsaki spalnici je skoraj 20 postelj (pogradi) in v vsako so šli po dva skupaj – tako se pomešajo z drugimi. Vsak je torej dobil svojo posteljo, za mnoge je to prva postelja po zelo dolgem času, ali celo prva prava postelja nasploh! Sem jim pomagala postlati, saj logično, da niso najbolj spretni pri tem. Do sedaj so imeli na ulici samo kos blaga ali v najboljšem primeru odejo, s katero so se ponoči ovili na kakšnem pločniku. In sem jih učila napeti rjuho, kot to znajo tisti, ki so že dlje v našem domu. Dobili so tudi po dva ključa: enega za omarico v spalnici, kamor spravijo obleke in en ključ za omarico v učilnici (za knjige). Tudi ključ je pomembna stvar, ki pomeni varnost in zasebnost. Tudi to je za večino prvič. Sem bila kar ganjena ob celotnem procesu. Oni pa seveda tudi niso mogli skriti veselja. Navdušenje in odločnost, da bodo vztrajali na novi poti, se šolali in sodelovali na našem programu v celoti.

Druga plat zgodbe je, da sem že naslednji dan enega od njih, Bruka, zalotila, da je naskrivaj kadil na stranišču. Cigareto mu je pritihotapil notri eden od fantov iz Come and see. Bruk je živel na ulici 6 let in očitno je bila sprememba prevelika, da bi popolnoma zmogel. Dobil je opozorilo s strani socialnih delavcev, ob prvem prekršku se le opozori. Kasneje, če se ponovi, se opozorila stopnjujejo, in če nekdo ponavlja prekrške, mora tudi oditi. Upam, da ne bo prišlo do tega, saj je Bruk zelo vredu fant, ima voljo do izobrazbe, poklica in veliko talentov. Tudi na moji športni vadbi in cirkusu zelo izstopa. Ampak spoštovati mora pravila in cigarete so v Etiopiji, sploh pa v naši ustanovi, eden večjih prekrškov. In to že drugi dan po vstopu v ustanovo! Reality calls.

Medtem je skupina v Come and see še večja, okoli 30 jih je in ker so precej novi, je treba ponovno govoriti o življenju v skupini, vedenju v razredu, reševanju konfliktov, opuščanju drog… Zjutraj jih poberemo na trgu in še na eni drugi ulici, enega pred mladinskim zaporom – tak je dogovor z zaporom. V tej dolgi deževni dobi so res revčki zjutraj. Kadar ponoči dežuje, se zatečejo kam daleč in dlje spijo, ker je njihov spanec ponoči moten, zato marsikdo zjutraj ne pride k nam – zaradi utrujenosti in razdalje. Kadar ponoči ne dežuje, je policija bolj aktivna kot po dežju. Sredi spanja na ulici, kjer so fantje zviti skupaj v kakšnem kotu, jih prebudijo, začnejo brcati in tepsti s pendreki, da jih odženejo stran, ne vem sicer, kam… ker itak nimajo kam iti. Prejšnji teden so jim v takšnem napadu pobrali, do česar so prišli (obleke, odeje…) in jih zažgali. Kakšen človek moraš biti, da to narediš otroku sredi noči!? Še do smeti se lepše vedejo! In tako so fantje zjutraj polni bušk in neprespani. Res občudujem, da so zmožni vsaj večji del sedeti v razredu in celo slediti. Ni čudno, da imajo toliko gnojnih ran – hvalabogu za Bepanten. Zadnjič sem celo enega ujela, ko je imel epileptični napad (ali nekaj podobnega). Naenkrat je padel v krč na stolu, izgubil zavest in počasi padal in ker sem ravno stala zraven, ker je zraven moja omarica zdravil, sem ga prestregla in potem smo čakali, da pride spet k sebi. Baje se mu to še nikoli ni zgodilo. In nekaj ur kasneje med Igrami brez meja še enkrat, pospremljeno z bruhanjem. Njegovo bruhanje je spodbudilo k bruhanju še tistega, ki je bil že cel dan bolj bolehen in mu itak ni dosti manjkalo.

tale slika me zelo gane, ko otrokom dajem iglo, da si zašijejo obleke, edine, ki jih imajo na ulici, preden dobijo naše ob vstopu v dom. Tukaj Asefa pomaga Kumi popravit hlače, iz dolgih v kratke jih režeta. Jaz to vidim in rečem, naj jih ne odreže, saj ga bo zeblo. On pa meni ponosno reče: »Ni težav, saj imam dvojne!« J

Sicer pa nadaljujem s poučevanjem zvečer, pa z vodeno vadbo, ki jo začnemo s tekom, ki traja do 15 minut in potem razne vaje za moč. Enkrat sem jim pred vadbo govorila še o psihološkem vplivu redne vadbe in predvsem teka: ni le za telo, ampak se naučijo vztrajnosti in vzdržljivosti. Moja izkušnja teka več kot 20 let in da pri 42h letih delujem (baje) kot »ena od mulcev«, jim je očitno dovolj zgovorna, da vztrajajo in včasih tudi na dneve, ko nimamo vadbe, nekaj od njih samih ali v skupinici teče okoli igrišča. In to lepo počasi in vztrajno, ne pa kot prej, ko se zaženejo (kot so vajeni pri nogometu) in potem po eni minuti ne morejo več in se ustavijo. Jaz jim rečem, teci počasi, samo da tečeš in se ne ustaviš! Zastavi si cilj in na njem vztrajaj! Na športu se tako učijo tudi za življenje. To je tako luštna dopolnitev mojega dela vsaj dvakrat na teden. Vesela sem, da imam tako raznoliko delo. Ornk sem se lotila tudi skladišča, kjer so spravljene vse stvari za otroke in za delo z njimi (kuharice, za čistilke, pisarne itd) in usvajam sistem beleženja in oddajanja stvari. Noben razen mene in direktorja nima ključa, tako da si štejem v čast, predvsem pa v odgovornost, saj je v preteklosti baje marsikaj šlo narobe na tem področju, in stvari »izpuhtijo«…

Poleg vsega pa dva dni na teden torej delam v inšpektorialni misijonski pisarni na področju botrstva. Končno sem prišla na dan z načrtom, ki ga je šef tukaj podprl, ker je potrebno sistem poročanja izboljšati. Tukaj je tudi kar nekaj zaposlenih za botrstvo, ki mi bodo pomagali pri tem načrtu, saj je treba preklicati ljudi iz cele države, tiste, ki so v različnih regijah odgovorni za otroke v botrstvu in zanje bomo organizirali srečanje v Addis Abebi. Na tem srečanju bom dobila vse potrebne oz. Možne informacije o naših otrocih in za naše botre napisala poročilo, ki jim bo povedalo vsaj kaj več o otroku, ki ga podpirajo. 6. septembra bo to srečanje in iz tega si zelo veliko obetam, v smislu informacij. Do takrat pa priprave in usklajevanje seznamov otrok v botrstvu.

novo življenje

All-focus

Včeraj smo sprejeli v dom 7 fantov iz dnevnega programa. Zdaj sem prvič videla, kako celota poteka, se pravi ko jih iz ulice sprejemamo in vodimo v dnevnem programu “Come and see”, potem priprave na vstop v dom in potem dejansko vstop, ko prejmejo nove obleke in vse potrebščine in spijo prvo noč v novi postelji, v spalnici z vsemi ostalimi. Tile fantje so bili v dnevnem programu skoraj štiri mesece! Jaz sem jih spremljala od zjutraj, ko jih poberemo na ulici, učila angleščino in šivanje, se igrala… in ta teden pripravljala zanje stvari, ki so jih prejeli. Vsak dobi ob vstopu enako, in prvi mesec se potem vidi, ali je dejansko pripravljen ostati ali se je precenil. Če ostane po enem mesecu dobijo dodatne stvari oz. obleke. Ob vstopu pa dvoje hlač in majic, pižamo, dvoje nogavic in spodnjega perila (za mnoge je to prvo spodnje perilo v življenju, in prav tako prva zobna ščetka!). Pa brisačo, odejo, rjuhe, vzglavnik, kratke hlače in milo za telo in milo za pranje perila ob sobotah. In vsak ob vstopu dobi svojo kodo, številko, ki mu pripada ves čas bivanja in na vsako stvar napišemo to številko, z namenom, da se prepreči kraje in podobne zmede. To je tudi bilo moje delo, da sem številke gor pisala in pripravljala ostale praktikalije. Čez teden so imeli tudi zdravniški pregled, sestanek z osebjem, frizerja (na nulo) in veliko govora o tem, kako življenje poteka in predvsem, kakšen je program in pravila – ki jih ni malo.

Včeraj so potem popoldne vzeli vse pripravljene stvari, dobili svoje ključe (za dvoje omaric) in svojo posteljo. Smo jih porazdelili po različnih spalnicah. Pomagala sem jih narediti posteljo, da je vsaj približno izgledala tako kot od ostalih postelj, od fantov, ki so že dlje tukaj in vedo, da mora biti rjuha napeta. Če več mesecev ali celo let nimaš svoje postelje, ni enostavno. Vprašali so tudi, kako se zobna ščetka uporablja in kdaj se nosi pižama ipd. Skratka, pomemben trenutek. Tudi zjutraj so bili predstavljeni ostelim, čeprav jih poznajo, ampak je lepo napovedati njihov prestop iz ene stopnje v drugo, saj zanje je to najpomembnejši korak, ki so ga čakali dolgo časa. Na žalost sem bila že danes razočarana, saj sem Bruka, ki je načeloma zelo vesel, da je vstopil in dobil ponovno priložnost za izobrazbo, sem ga dobila, da je kadil cigarete! Zavohala sem ga in to je tukaj zelo prepovedano. In to že prvi dan. Morala sem povedati socialnemu delavcu, čeprav je ziher zameril, a ne morem pomagati. Tukaj sem zato, da jim pomagam, ne da skrivam njihove neumnosti skupaj z njimi. Imeli bodo pogovor z njim, Johanes ga je baje že imel, saj je dobro reagirati takoj. Je pa tudi dejstvo, da večina ne more takoj opustiti vseh slabih navad ampak postopoma. Čeprav ravno zato imamo postopen program, izhajajoč iz ulice v dnevni program in šele potem v dom; ampak Bruk je bil na ulici menda pet let in to je dolga doba, v kateri se ulično življenje zares usidra. Je pa zelo simpatičen fant. Zelo se je veselil vstopa in tega, da se bo lahko pridružil cirkuškemu krožku in včeraj se nam je res pridružil, kajti jaz vodim vadbo pred cirkusom. Pošteno sem jih zmatrala, on je pa pokazal kar dosti športnih sposobnosti. Upam,da bo trden v svoji odločitvi, da je tukaj in da ga ta padec danes ne bo ustavil. Sem ga vprašala, če si resnično želi biti tukaj in je rekel, da res, ampak … šibkost pač. Skrivanje ne pripelje nikamor. In kje je dobil cigarete? Eden od “Come and see” mu je pritihotapil, smo izvedeli naknadno. Pa čeprav jih Dereje preišče, preden vstopijo, ampak skrije pač nekam, kar ne pogledamo, ker v potankosti ne gre. Danes tudi torej na koncu “Come and see” dneva, ko imamo sestanek, je bil torej govor o tem primeru, in da si moramo pomagati izboljšati življenje, ne pa da drug drugega v težave tlačimo, kot npr. Abenet, ki je Bruku prinesel cigareto in to niti 24 ur po vstopu v dom.

Tudi to je realnost. In pretepi med njimi, ki so stalnica. Fantje najstniki pač, kaos iz ulice prinesejo s sabo. Drži, da lahko človeka spraviš iz ulice, težko pa spraviš ulico ven iz njega.

politični dež in otroci žrtve

Poleg dela z otroki sem tukaj tudi zato, da uredim sezname otrok, ki jih podpira Slovenija in Koroška in za botre tukaj nekaj besed. Seznami so dolgi in vsakega otroka sem se dotaknila, vsaj na papirju. Namreč otroci so razseljeni po celi državi, ki je res ogromna, govorijo o številki 100.000.000 prebivalstva. Botrstvo jim posredujejo preko salezijanskih ali drugih redovnih skupnosti in šol, ki srečujejo revne otroke in jim z vašo pomočjo skušajo pomagati pri najosnovnejših potrebah. Realnosti je veliko. Otroci in njihove družine so zelo daleč in na zelo odročnih krajih in ljudje, ki delajo za njihovo botrstvo, težko ohranjajo stik z njimi. Poleg razdalj so tukaj še druge težave. Suše zadnjih let so mnoge stotisoče ljudi pregnale iz bivališč. Cele družine ali rod se preseli drugam, kjer imajo lažje pogoje za življenje. Ko gre za preživetje dostikrat ne upoštevajo vseh stvari, kot je npr. šola. In tako nam iz mnogih šol sporočajo, da je cela družina izginila in se je izgubila vsaka sled, saj jih niso obvestili, preden so odšli. Ne le zaradi suš; trenutno oziroma predvsem v zadnjem letu, je veliko ljudi dobesedno pregnanih iz bivališč, zaradi vojn in plemenskih konfliktov. Ravno danes so mi domačini rekli, da ne pomnijo, kdaj bi bilo nazadnje tako slabo, tako napeto stanje v državi. Ne le v enem delu, temveč povsod, med različnimi plemeni. Boj za prevlado, za dokazovanje svojega, zaradi konfliktov in razlik med prejšnjo in sedanjo vlado (in torej konflikti med pristaši ene ali druge). Zaradi politike trpijo družine, posamezniki, otroci, nedolžni ljudje, ki živijo v nevarnosti in so zaradi plemena, v katerem so rojeni, življenjsko ogroženi ali preprosto pregnani iz lastnega doma. In zatorej ko kličemo iz pisarne, da povprešamo o otroku, pogosto rečejo, da so odšli neznano kam. Odšli so zaradi preživetja in o tem ne obveščajo nikogar, saj je nevarno! To je drugače kot pri nas, ko gremo na potovanje in vse znance in sodelavce obvestimo, kam gremo in kdaj se vrnemo… Ko delamo in pomagamo ljudem v tako drugačnih in oddaljenih državah, je treba upoštevati vse to. Tako pobeglih družin in z njimi otrok je večtisoč. Odhajajo anonimno in v skupinah, se ustavijo v malce bolj varnih krajih, kjer nastajajo pravcata begunska taborišča. Tudi pri salezijancih mnogi iščejo pomoč in tako pomagamo tudi njim, da lahko te velike množice nahranijo in poskrbijo za njihove najosnovnejše potrebe. A ostajajo brez doma, brez izobrazbe (saj je šola drugotnega pomena) in prihodnosti. Trenutno je celo gibanje po nekaterih delih države ogroženo. Ljudje so uporniško nastrojeni in so zaradi političnih prepričanj pripravljeni ubijati. Napoveduje se nič dobrega, mnogi napovedujejo celo civilno vojno – ki pravzaprav mimogrede že marsikje poteka. Plemena se med seboj pobijajo že kar nekaj časa, vendar v zadnjih mesecih se to širi po celi državi. Izbruhnilo je še posebej pred nekaj tedni, ko so se v enem dnevu zgodili atentati nad petimi pomembnimi vladnimi možmi – poskus državnega udara; od takrat dalje stvari niso več tako prikrite kot prej, vendar prihodnost je neznanka. Nekateri politični poznavalci situacijo imenujejo celo »balkanizacija Etiopije« (borba različnih regij za prevlado in samostojnost). Priporočam vam v molitev celotno državo, molitev za mir, predvsem pa za mir in blagostanje tukajšnjih otrok, katerih življenja so tukaj tako malo vredna. Vsaka vaša pomoč je namenjena tem revežem, do njih prihaja v različnih oblikah, in kadar se izgubi sled za enim otrokom, so tam vedno mnogi drugi, ki prihajajo po pomoč, in ki jim naši redovniki in sodelavci vsakodnevno služijo in nudijo osnovne življenjske potrebščine. Situacija se dobesedno vsak dan spreminja, pod površjem tli in vsak dan nekje “poči” in nekje otroci in ostali bežijo, kamorkoli.

dežuje!

kosimo travo

Kako dnevi tečejo. Odkar sem končala jezikovni tečaj (pred 3 tedni), je prav vsak dan drugačen. Dan se sicer začne vsak dan enako, ob petih zjutraj z molitvijo, ki odmeva iz bližnje mošeje in me prebudi iz spanca. Pravzaprav me ne moti, ker se tako lepo pripravim na dan in na sveto mašo, ki jo imamo vsako jutro ob 6ih zjutraj. Teden je pa precej razdeljen, ker sem ob sredah in petkih v Goteri, ponedeljek, torek in četrtek pa v Bosco Children. Danes odhaja brat, ki je glavni v Goteri in mi narekuje delo za botrstvo, v Italijo za dva tedna in tako sem vesela ugotovila, da mi dva tedna ni treba priti delat v pisarno, ampak sem lahko celoten teden v Bosco Children. To je res pomembno, za delo, za odnose, sploh, ker se še malo iščem in skupaj ugotavljamo, kje me lahko najbolj uporabijo. Ne le kot prostovoljko za druženje z otroki, ampak v skladu z mojo profesijo in dolžino mojega bivanja tukaj (minimum tri leta). Tako se bom udeleževala pomembnih vzgojnih in administrativnih sestankov, kot predstavnica dnevnega programa »Come and see«, vodila ogromno skladišče vseh stvari, ki se rabijo za potek našega programa, medtem pa seveda učim, posebej ob četrtkih in torkih v »Come and see«. Zjutraj jih poberemo na ulici, se z njimi pripeljem v naš dom, kjer se najprej umijejo, potem jih pospremim na zajtrk, ki ga celo noč težko pričakujejo. Vroč čaj, da se pogrejejo po hladni in deževni noči, kruh, riž ali injera. Trenutno imamo kar nekaj novih fantov, tako da jih je vse skupaj v tej dnevni skupini 25; vsak dan je malo drugače, ker pride kak nov in morda kak drug izostane… Eden je celo nehal hodit, ker je baje predolgo čakati na vstop v dom. Približno dva do tri mesece morajo namreč hoditi na dnevni program preden vstopijo v dom, z vsem kar spada zraven. Marsikdo, tudi ta, ki je odnehal, tudi v tem času ne zmore pustiti slabih navad (droga, cigarete, alkohol, tatvine ipd) in zato se čaka, dokler niso res pripravljeni in motivirani za takšno spremembo življenja. Če jih sprejmemo prehitro, potem pride zagotovo do izpada in slej ko prej odneha, pobegne ali kaj podobnega.

Tako da skupina v »Come and see« je zdaj velika, a čez nekaj dni bo 10 fantov vstopilo v dom tu in nadomestilo vsaj nekaj tistih, ki so bili reintegrirani v svoje družine ali dobili zaposlitev zunaj. Zdaj jih še posebej na to pripravljamo, posebej Dereje v pogovorih z njimi in v sestanku pred odhodom. Komentira njihovo vedenje tega dneva, npr. Spanje v razredu, sodelovanje ali nesodelovanje, vedenje (če so se stepli, kregali ipd). Jaz po zajtrku z njimi odidem do razreda, kjer imajo prvo uro. S tistimi, ki imajo usnjarsko delavnico, sedim skupaj, ko delajo kakšne vaje, vsaj del časa. Del časa pa se pripravim na svojo lekcijo, ki jo imam po odmoru, med 10.30 in 12.00. Kar dolga ura in moram biti ustvarjalna, da jih obdržim motivirane ves ta čas. Kajti po znanju so si zelo različni, pa še utrujeni po noči na ulici. Eni komaj znajo pisati, eni pa znajo že cele stavke po angleško in tudi razumejo. Tako da je hitro za nekoga pretežko in neha slediti, ali pa prelahko in pravtako neha slediti, če se dolgočasi. Ampak so mi rekli, da je bistvo, da v tej fazi se pripravljajo na šolo, da sedijo v razredu, ker mnogi več let niso bili v šoli in tako ne morem pričakovati, da jih nevemkaj ves čas učim. Ampak če nisi pripravljen, pa naredijo kaos ali ti pozaspijo. Tako da sem ustvarjalna in pripravim po več različnih aktivnosti za uro in pol in se prilagodim glede na situacijo, ki je vsakič nekoliko drugačna. In tako imam na začetku ure nekaj novosti, lekcija npr. preprosti pogovori (vprašanja in odgovori, npr. »How many brothers and sisters do u have, where are youu from…«), pa abeceda, pa deli telesa… in potem neka aktivnost povezana s to snovjo. Bodisi risanje na temo, križanka oz. Iskanje besed, pantomima, vislice… Na koncu pa vedno tudi branje, ker jim gre težko, a se ga radi lotijo. Poskušam se pri vsakem ustaviti in nekaj minut vsakemu prisluhniti in pomagati, da ne berejo sami sebi, ker lahko narobe. Vendar ker jih je veliko, sem omejena. Potem grem z njimi na kosilo, kjer se pridružijo še ostali, ki se učijo v šoli ali v delavnicah in je zelo živahno. Jaz jim delim injero, na katero drugi naloži omako dneva. Navadno je »shiro«, kombinacija s čičeriko, meni ljubo. In z njimi jem, vsak želi, da podeli nekaj iz svojega krožnika. Tudi zvečer,  ko imajo oni večerjo, se je lepo podružiti. Jaz pridem po naši molitvi ali adoraciji in hitro mi kdo odstopi del svojega stola in drobtinice večerje, ki je še ostala. Nevljudno je reči »ne«. Zraven je gotovo kakšen, ki rabi obliž na rano, ali kremo za to ali ono težavo, in jaz vse to nosim v svoji čudežni torbi. Vedno se čudijo, kaj vse privlečem ven. Zadnjič je nekdo jamral zaradi lukenj v nogavicah, pa sem vzela iz torbe šivanko in cviren! Drugi rabi flajšter ali kako drugo hitro medicinsko pomoč, tretji bi rad bral ali igral Spomine, notri je vedno tudi kreda za na tablo v razredu, pa svinčnik ali kuli, ping-pong žogica, baterija za po temi, če pa grem v razred, pa seveda še kakšna knjiga več (amharska in angleška) in raznoliki delovni listi in še kaj, če rabim. In predno grem ven iz hiše, vedno pogledam, če kaj v torbi manjka, da je treba dopolniti. Da sem na uslugo »tukaj in predvsem zdaj«. Čeprav opažam, da se hitro razvadijo, vsak hoče biti prvi in takoj na vrsti, in če ni, kliče: »Polona! Polona! Polona!…« Dvajsetkrat če je treba.

Po kosilu dežurni pospravljajo jedilnico, ostali pa hitro na igrišče! Do 13.30, ko zazvoni nadaljevanje programa (pouk, delavnice). V »Come and see« imamo po kosilu bolj sproščen program. Risanje na temo, pobarvanke, zadnjič sem plastelin prinesla, sestavljanke in namizne igre… vmes se v izmenah hodijo tuširati, tako da so stuširani preden odidejo nazaj. V tem času jim dam tudi na voljo šivanko in cviren za šivanje svojih oblek, posameznike učim delati zapestnice prijateljstva, oskrbim rane – predvsem na nogah, pa tudi razni izpuščaji rabijo moj Bepanten. In tako do 15ih, ko je zopet odmor in predvsem nogomet. Ob 15.30 pa imamo sestanek preden odidejo nazaj. Damo jim tudi 5Birr za avtobus nazaj na svoj konec mesta. S Claire jih pospremiva do naše ograje, ki meji s cesto, se poslovimo in v svojem stilu odidejo, s culami na rami, v katere je zavito vse njihovo imetje. V teh dneh se je pridružilo kar nekaj zelo majhnih fantov. Jaz bi rekla, da so kakih 8 let stari, a pravijo, da so 10 ali 11. Taki malčki, ne morem si predstavljati, kako jim je na ulici; ponoči… Uh.

Ko odidejo, imam pol ure oddiha, do 17ih, ko ostali (domovci) zaključijo svoj pouk in delo. Trenutek, ki se ga najbolj veselijo. Ob zvoncu pridrvijo ven na igrišče. Parkrat na teden imam za majhno skupinico slabo uro vodene vadbe, še posebej za tiste, ki se trenirajo v cirkuškem krožku, pa tudi nekateri drugi se pridružijo. Švicamo! Me veseli, da lahko nekaj znanja podelim z njimi, saj doma sem hodila na razne vodene vadbe in imam kar nekaj za podeliti, oni pa nikoli niso bili deležni česa podobnega. Poznajo samo igre z žogo, pravijo pa da bi radi bili močni in tako jim z veseljem kažem vaje za moč in vzdržljivost. Zraven je dostikrat tudi učitelj cirkusa, fant, ki se samo s tem preživlja, dela v cirkuški organizaciji, kot pri nas Skala s cirkuško pedagogiko. Pokazal mi je posnetke, res so dobri. On pa naše fante veliko zanimivega nauči. Tudi jaz sem po mnogih mnogih letih zopet poskusila narediti npr. stojo ali prevale, da o kolesu sploh ne govorim… se mi je kar zavrtelo, po prevalih mi je pa postalo slabo, hahaha. Bom ostala kar na dveh nogah. Razmišljam pa, kako bi povezali Skalo in Bosco children na podlagi cirkuške vzgoje. Imamo zelo veliko skupnega, samo razdalja nas loči. Ampak mislim, da jo lahko premagamo. Morda bi lahko iz Skale kdo prišel, če bi našla financerje, na izmenjavo…

šivanje, plastelin in zapestnice