Že en meseco bo, odkar sem se vrnila v Etiopijo. Zaradi ugibanj o napadu na Adis Abebo sem prišla v Slovenijo dober mesec predčasno. Mnogo nemira so povzročile tudi množične aretacije tisočih prebivalcev, med drugimi tudi mojih sodelavcev, duhovnikov, redovnikov različnih kongregacij… izključno na podlagi njihovega porekla. Če si iz severa države, si avtomatsko sumljiv. Izkazalo se je, da so bile aretacije več ali manj preventivne narave, a mnogi moji znanci so po nedolžnem zaprti več kot dva meseca. Ko sem se vrnila v Etiopijo, so ravno dobro prišli na prostost in se postopoma, po zmožnosti vračali na delo v pisarno, ki je bila večino tega časa zaprta. Nekaj dni je bila pod ključem in preiskavo vojske, ki se je po parih dnevih praznih rok umaknila, kasneje pa osamljeno čakala, da se vrnejo zvesti sodelavci. Enega od njih nikoli več ne bo nazaj, saj je tekom zaprtja izgubil življenje. Preiskava je pokazala, da je podlegel hudi cerebralni malariji. V pisarni se vsakodnevno čuti žalost ob izgubi mladega sodelavca, hišnika, nič krivega. Vse drugo se da preboleti, pravijo. Natlačenost v raznih dvoranah z mnogimi drugimi, kdor je imel srečo, so mu svojci prinašali hrano, ki so jo delili tudi z drugimi. Kaj drugega imajo bolj malo povedati, saj se dobesedno ni nič dogajalo. Vegetiranje v priporu. Razen po osebnih podatkih jih nihče ni kaj dosti spraševal ali kaj drugega; le vsake toliko časa so jih ponoči prepeljali iz ene dvorane (»zapora«) v drugo, iz enega kraja v drug… in za nekatere se dolgo ni vedelo, kje so. Tudi izpustili so jih brez kakršnekoli razlage ali bognedaj opravičila. In sedaj se srečujemo v istih pisarnah kot prej, kot da »nič« ni bilo, a čuti se njihova traumatiziranost, o kateri pogosto spregovorijo. Spomini, ko vidijo policijski avto npr. ali kakšen drug dogodek.

Medtem ko se ene rane počasi celijo, nastajajo nove. Predvčerajšnjim zjutraj (15.2.) nas je pretresla novica, da se je v ponedeljek zvečer z avtom smrtno ponesrečil mlad 42-letni salezijanec Temesgen, na ulic Adis Abebe, ko je šel od maše pri Sestrah. Zelo težko je opisati šok in žalost ob tako nepričakovani novici. Jeseni je prišel iz študija v Filipinih, dobil odgovornost vodenja poklicne šole v Mekanisi ter tudi inšpektorialne socialne komunikacije, torej ves tisk in vse, kar to vsebuje. Zelo sposoben in vesel človek; zrel za nebesa. Dodatna žalost je to, da je družina na daljnem vojnem severu, s katerim ni možna nobena komunikacija, in tako ni načina, kako jim sporočiti, da je njihov sin preminil. Jaz sem ga spoznala že pred nekaj leti v Keniji, kjer je študiral teologijo, in zelo sem se razveselila, ko sem pred nekaj mesecih prvič spet srečala, saj se je bil človek, ki se ti že po enem srečanju vtisne v srce. In zagotovo bo zavedno v srcih tisočerih ljudi, ki bodo dolgo rabili, da sprejmejo to izgubo.

Po tradiciji so se priprave na žalovanje in pogreb začele v hipu, ko se je razvedelo. V istem dnevu so ga pripeljali iz bolnice v skupnost v Mekaniso pripeljali in začelo se je žalovanje in molitev v cerkvi, s krsto na sredi. Neutolažljiv jok vernikov, vseh salezijancev, vključno z inšpektorjem. Včeraj, dan za tem torej, pa je bil pogreb. Tisoči smo bili zbrani in tisoči se odpeljali na pokopališče. Molimo za njegovo dušo, za ubogo družino na severu, in tudi za vse salezijance, da si opomorejo od vsega, kar jih je doletelo v zadnjem času in v Don Boskovem duhu nadaljujejo čudovito poslanstvo.

Jaz nadaljujem svojega. Predvsem z mladimi v vseh njihovih aktivnostih, od zjutraj, ko jih gremo iskat na ulico, do zvečer. Prejšnji teden je bilo težko najti mlade, saj jih je polovila ali odgnala policija. Poleg vojne na enem koncu države je v glavnem mestu namreč potekalo veliko srečanje Afriške unije, ki ima tu sedež in zbira najpomembnejše in najbogatejše veljake afriških držav. V pripravi nanj so potekale predvsem lepotne priprave mesta, da se obiskovalcem pokaže v najlepši luči, ne glede na to, kaj se dogaja pod površjem. Da bi prikrili ruševine mesta so po mestu postavili ogromno »banerjev« s slikami nekaterih najlepših parkov in centrov v državi, ki so ponos države in prikrivajo manj lepe strani etiopske realnosti. Ker izgled mesta lahko kvarijo tudi ljudje, so v pripravah lovili mlade na ulicah in jih vozila v nekakšne »kampe«, da jih afriški pomembneži ne bi videli in da ne bi vedeli, da ima Etiopija mlade na ulicah. Strašno, a to se dogaja vsakič, ko je kakšen tak dogodek. Zadnji dve leti ga sicer zaradi pandemije ni bilo, a sedaj je večinoma stvari spet v teku. Mi smo uspeli kar nekaj mladih zavarovati preden jih je polovila policija in vojska in jih pridružili našim »domovcem«. Sedaj je srečanje Afriške unije mimo in Adis Abeba ima spet otroke in mlade na ulici. Kakšen absurd. Očitno je še biti na ulici v teh primerih privilegij, ki jim v teh primerih ni dovoljen. Ko so se predsedniki in drugi pomembneži afriških držav poslovili, so se mladi »veselo« vrnili na ulice in na svoj način skrbijo zase, dokler ne pridejo k nam, vsaj tisti, ki jih k nam za roko privede Marija Pomočnica. Čudovito je biti del njihove poti odrešenja, za kar sem hvaležna vsak dan in vsako minuto. Čeprav žal ne morem pomagati toliko, kot bi želela, pri vseh težavah, ki pestijo prebivalce Etiopije, skušam dodati vsaj moj skromni delež, v molitvi in upanju, da bo Vsemogočni Oče dodal tisto milost, ki je sami ne premoremo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s