droben glas

Dragi ljubitelji misijonov

Najprej en prisrčen pozdrav iz Etiopije. Čudovita država s čudovitimi ljudmi, a žal tudi velikimi težavami, ki so v zadnjih dveh letih večje in zelo nevarne.

Že od novembra 2020 traja državljanska vojna na Severu države. Situacija se sicer spreminja, a žal ne na boljše. V zadnjem letu smo preživeli kar nekaj trenutkov strahu, pričakovanja napadov na glavno mesto, prisotnosti vojske in invazivnih preventivnih preiskav s strani vojske… Tako je, če je v državi preveč raznolikosti prepričanj in interesov, zato se pripadniki različnih skupin ali celo regij bojujejo med sabo na zelo krute načine, najhuje pa trpijo seveda tisti, ki so pri vsem skupaj nedolžni in se ne morejo braniti. Severna regija, ki je bila najprej več mesecev napadana z najrazličnejsim orožjem, taktika v zadnjem letu pa je, da je cela regija odrezana od sveta, torej od komunikacije, virov prihodkov, donacij, hrane, zdravil; sole, banke, bolnice in vse ostale ustanove so ali uničene ali zaprte ze skoraj dve leti, in kolikor uspemo občasno dobiti informacije, so le o slabšanju splošnega stanja ljudi, saj hrane in drugih stvari ni. Občasno uspemo poslati kamione s hrano tja, v upanju, da jih vojska ne ustavi. A pet milijonov prebivalcev se zdaleč ne doseže. Trudimo se vseeno.

Med tem tudi drugod po državi potekajo razni spopadi med vlado in uporniki. Po neformalnih kanalih dobimo novice o stotinah pobitih in tisočih zaprtih. Takšne novice so mi (žal) postale nekaj vsakodnevnega. A od ljudi sem se naučila, da nima smisla preveč skrbeti vsak dan, temveč je treba izročiti Bogu in živeti svoje dnevne odgovornosti. Življenje teče dalje, tam kjer teče. Solidarnost s trpečimi je zelo pomembna, pomagamo, ko lahko, če lahko. Upam, da bomo lahko na vojnih področjih lahko kmalu več naredili. Med tem pa se jaz trudim na svojem področju, kjer le lahko. V naši šoli, centru za ulične otroke, dela ne zmanjka. Vsaka mama ve, koliko je vsak dan dela z otroki. Mi jih imamo okoli 70, 24 ur na dan, 7 dni na teden in nimajo nikogar drugega razen nas. Poučevanje, igra, svetovanje, hrana in vse vmes, so nase (tudi moje) dnevne zadolžitve. V čast mi je reči, da se počutim kot mama mnogim. Skrb za otroke, dokler niso dovolj močni in usposobljeni, da odidejo, se zaposlijo in začnejo skrbeti sami zase in tudi za druge.

In dokler bo Božja volja, bom to nadaljevala. Septembra se sicer prestavim v drugo salezijansko šolo, Don Bosko Mekanisa, kjer je še več hudo revnih otrok in torej še več dela zame, in prosim Svetega Duha, da me se naprej vodi po poti maksimalnega služenja. Ves čas se zavedam duhovne podpore tudi ljudi v Sloveniji, brez katerih bi bilo zagotovo težje.

Veliki teden

Že dolgo nisem nič napisala, imam občutek, da se nič posebnega ne dogaja. Očitno sem se že zdavnaj navadila na samoumevnost razmer; da poteka vojna in izolacija cele regije od preostanka Etiopije, izolacija 6 milijonov ljudi (»talcev) od virov preživetja, kot je hrana in zdravila. Status-quo poteka že tako dolgo, da niti več ne sprašujemo, novic se pa itak ne splača poslušati, ker so namenjene ohranjanju fasade pravičnosti, miru in demokracije, pred svetom in lastnimi ljudmi (volilci). In če je prekinjen pretok informacij, je enostavno prepričati ljudi v vse, kar ti je v interesu. Po drugih poteh pa seveda vemo, da ljudje tam še vedno dnevno umirajo, od lakote in zdravstvenih, tudi enostavnih, težav, preprosto zato, ker ni dotoka osnovnih zdravil in drugih stvari. Nič novega. Žal. A zato nič manj tragično od drugih tragedij, ki trenutno  morijo človeštvo.

Druga tragedija, s katero se srečujem vsak dan, je spremljanje ubogih mladih duš, ki morajo odraščati na ulici. Situacija otrok, ki jih srečujemo na ulici in sprejemamo v našo ustanovo, mi je že davno postala nekaj »vsakdanjega«. Če želiš pomagati, brez da se vsak dan čustveno zlomiš, ko vidiš v kakšnih pogojih živijo tisoči in hkrati veš, da ne moreš vsem pomagati, moraš dati nekatere misli in čustva dobesedno na pavzo. A ne gre vedno. Ravno ta teden me je zlomilo, ko so mladi pripovedovali, da je bilo nekaj njihovih vrstnikov na ulici najdenih mrtvih tam, kjer so spali, s strto glavo. Ja, prav berete. Davno znano in »sprejeto« je že dejstvo, da jih lovi in pretepa policija, ker želi »očistiti« mesto sramote, kot so ulični otroci. Sedaj pa pričujejo mladi, da medtem ko spijo, pride nekdo z avtom, vzame ogromen kamen in spečega otroka pokonča z udarcem v glavo in hitro odpelje. Kaj takega mi je še pisati odvratno in nepojmljivo. Med pogovorom z našimi mulčki o teh njihovih prijateljih, ki so umrli v preteklem tednu in eden je še v komi, so me premagale solze in namesto, da jih s svojim izbruhom joka še dodatno vznemirjam, sem se zatekla v kapelo in prosila Jezusa usmiljenja za uboge duše, na tem in na onem svetu. Vsi očitki tej družbi, ki dovoljuje takšno življenje, so mi ponovno privreli na plan. Česa so krivi otroci, da trpijo takšno krivico? Da na eni strani mnogi otroci odraščajo, tudi globoko čez polnoletnost, zaščiteni od vsake skrbi; in na drugi strani mnogi skrbijo sami zase od ranega otroštva, v središču vseh možnih življenjskih nevarnostih, ker jim drugega pač ne preostane. Z vrstniki, ki jim nadomeščajo družino, zvečer poiščejo »primeren« kos pločnika ali dovolj veliko betonsko cev ali kakšno drugo provizorično mestno zatočišče, se skupaj zvijejo pod žakli in trdno zaspijo. Namesto mamine nežnega bujenja jih prebudi jutranji mestni vrvež, ko jim dobesedno mimo glav v nov dan hiti množica ljudi več-milijonskega mesta. Ljudje spečih otrok niti ne vidijo več, otroci pa teh ljudi ne, saj so dobesedno v »svojem svetu«. Hiteče mesto okrog njih je kot igriva tapeta otroške sobe, v svojem prebujanju, pretegovanju in zvijanju vseh stvari nazaj v žakelj, se otroci ne pustijo motiti.  Čaka jih nov dan in ulične dolžnosti. Kako tragično drugače od jutra otrok, ki se v istem času zbujajo v svoji lastni sobi, pretegujejo v svoji postelji in morda celo pritožujejo, zakaj je že treba vstati, zakaj je treba v šolo in zakaj ni vsak dan čokolina za zajtrk. Otrok, ki jim starši pripravijo torbo za v šolo in poskrbijo, da jim bo dan čim lepše minil, v najrazličnejših dejavnostih in brez stresa, ki bi škodil nedolžni otroški psihi. Na drugi strani pa naši otroci, ki s svojimi majhnimi ročicami, že zgodaj zjutraj poprimejo za delo in skrbijo, da bo želodček dobil nekaj tudi danes. Z vrstniki skupaj iz vreče pojedo, kar uspejo dobiti ali kupiti z nekaj kovanci, ki so jih pridelali danes z različnim uličnim delom. Nekateri imajo zlata vreden čebriček in cunjo, da lahko perejo avtomobile na cesti za nekaj kovancev. Mnogi imajo preprosto tehtnico, s katero se zasidrajo na pločniku, da se mimoidoči za en kovanec lahko stehtajo. Tretji imajo krtačo za čevlje in na tak način dobijo kak kovanec od mimoidočih. Spet drugi se gibljejo v bližini manjših tržnic in ljudem nosijo vreče z nakupi… Nihče jih ne vpraša, »kaj bi pa danes jedel za zajtrk, kosilo, večerjo…?« Nikogar ne zaskrbi ob pogledu na stopala polna otrdlin in ran, ker so pogosto bosi, ali ob nenehnem kašljanju, ali ob mnogih srbečih kožnih madežev…in še čem. Nihče se ne vznemirja, da pač ne hodijo v šolo. Nihče se ne vznemirja, ko jih kot smeti iz enega pločnika na drugega s pendreki preganjajo policaji, da si še na ulici ne smejo spočiti. In še bi lahko naštevala!

Zmožnost otrok na ulici je v primerjavi s tistimi preskrbljenimi, preprosto Čudež. Kaj vse zmorejo, sami. In brez česa vse preživijo. A njihova herojska zmožnost preživetja še zdaleč ni tolažba, kaj šele opravičilo za krivico, ki jim je storjena. In namesto, da bi se jim svet opravičeval za vse krivice, jih še preganja, se nad njimi zmrduje, v najboljšem primeru ignorira ali jim navrže kak kovanec, v zadnjem času pa v našem mestu celo mori. Po vseh letih dela z uličnimi otroki, se še vedno sprašujem, »kako je to mogoče.« Vse to in še več se mi kolobari po glavi in srcu, ko v prihajajočih Velikonočnih praznikih sprašujem Gospoda, zakaj to dovoli. Pogled na križ mi daje edini možen odgovor in upanje, čeprav bolečine v srcu ne zmanjša. Vsak petek z mladimi, ki živijo pri nas, hodimo Križev pot z Jezusom; a vedno bolj vidim, da Don Bosko, nekdaj in danes, tudi v Bosco Children, hodi križev pot z Jezusom, ki je v teh otrocih. Poskušamo biti vsaj kot Veronika, ki s prtom obriše Jezusu obraz; ali Simon iz Cirene, ki poprime Njegov križ. Da vsaj malo olajšamo breme življenja, ki jih je doletelo. V pričakovanju, veri in upanju na boljšega.

Ob letošnjih praznikih nam vsem želim, da naj nikoli ne pozabimo, da smo na tem svetu za to, da skupaj hodimo križev pot z Jezusom, ki je prisoten v najšibkejših, z Ljubeznijo, ki nam jo je zapustil v večno dediščino in Odrešenje.

Polona Dominik

Že en meseco bo, odkar sem se vrnila v Etiopijo. Zaradi ugibanj o napadu na Adis Abebo sem prišla v Slovenijo dober mesec predčasno. Mnogo nemira so povzročile tudi množične aretacije tisočih prebivalcev, med drugimi tudi mojih sodelavcev, duhovnikov, redovnikov različnih kongregacij… izključno na podlagi njihovega porekla. Če si iz severa države, si avtomatsko sumljiv. Izkazalo se je, da so bile aretacije več ali manj preventivne narave, a mnogi moji znanci so po nedolžnem zaprti več kot dva meseca. Ko sem se vrnila v Etiopijo, so ravno dobro prišli na prostost in se postopoma, po zmožnosti vračali na delo v pisarno, ki je bila večino tega časa zaprta. Nekaj dni je bila pod ključem in preiskavo vojske, ki se je po parih dnevih praznih rok umaknila, kasneje pa osamljeno čakala, da se vrnejo zvesti sodelavci. Enega od njih nikoli več ne bo nazaj, saj je tekom zaprtja izgubil življenje. Preiskava je pokazala, da je podlegel hudi cerebralni malariji. V pisarni se vsakodnevno čuti žalost ob izgubi mladega sodelavca, hišnika, nič krivega. Vse drugo se da preboleti, pravijo. Natlačenost v raznih dvoranah z mnogimi drugimi, kdor je imel srečo, so mu svojci prinašali hrano, ki so jo delili tudi z drugimi. Kaj drugega imajo bolj malo povedati, saj se dobesedno ni nič dogajalo. Vegetiranje v priporu. Razen po osebnih podatkih jih nihče ni kaj dosti spraševal ali kaj drugega; le vsake toliko časa so jih ponoči prepeljali iz ene dvorane (»zapora«) v drugo, iz enega kraja v drug… in za nekatere se dolgo ni vedelo, kje so. Tudi izpustili so jih brez kakršnekoli razlage ali bognedaj opravičila. In sedaj se srečujemo v istih pisarnah kot prej, kot da »nič« ni bilo, a čuti se njihova traumatiziranost, o kateri pogosto spregovorijo. Spomini, ko vidijo policijski avto npr. ali kakšen drug dogodek.

Medtem ko se ene rane počasi celijo, nastajajo nove. Predvčerajšnjim zjutraj (15.2.) nas je pretresla novica, da se je v ponedeljek zvečer z avtom smrtno ponesrečil mlad 42-letni salezijanec Temesgen, na ulic Adis Abebe, ko je šel od maše pri Sestrah. Zelo težko je opisati šok in žalost ob tako nepričakovani novici. Jeseni je prišel iz študija v Filipinih, dobil odgovornost vodenja poklicne šole v Mekanisi ter tudi inšpektorialne socialne komunikacije, torej ves tisk in vse, kar to vsebuje. Zelo sposoben in vesel človek; zrel za nebesa. Dodatna žalost je to, da je družina na daljnem vojnem severu, s katerim ni možna nobena komunikacija, in tako ni načina, kako jim sporočiti, da je njihov sin preminil. Jaz sem ga spoznala že pred nekaj leti v Keniji, kjer je študiral teologijo, in zelo sem se razveselila, ko sem pred nekaj mesecih prvič spet srečala, saj se je bil človek, ki se ti že po enem srečanju vtisne v srce. In zagotovo bo zavedno v srcih tisočerih ljudi, ki bodo dolgo rabili, da sprejmejo to izgubo.

Po tradiciji so se priprave na žalovanje in pogreb začele v hipu, ko se je razvedelo. V istem dnevu so ga pripeljali iz bolnice v skupnost v Mekaniso pripeljali in začelo se je žalovanje in molitev v cerkvi, s krsto na sredi. Neutolažljiv jok vernikov, vseh salezijancev, vključno z inšpektorjem. Včeraj, dan za tem torej, pa je bil pogreb. Tisoči smo bili zbrani in tisoči se odpeljali na pokopališče. Molimo za njegovo dušo, za ubogo družino na severu, in tudi za vse salezijance, da si opomorejo od vsega, kar jih je doletelo v zadnjem času in v Don Boskovem duhu nadaljujejo čudovito poslanstvo.

Jaz nadaljujem svojega. Predvsem z mladimi v vseh njihovih aktivnostih, od zjutraj, ko jih gremo iskat na ulico, do zvečer. Prejšnji teden je bilo težko najti mlade, saj jih je polovila ali odgnala policija. Poleg vojne na enem koncu države je v glavnem mestu namreč potekalo veliko srečanje Afriške unije, ki ima tu sedež in zbira najpomembnejše in najbogatejše veljake afriških držav. V pripravi nanj so potekale predvsem lepotne priprave mesta, da se obiskovalcem pokaže v najlepši luči, ne glede na to, kaj se dogaja pod površjem. Da bi prikrili ruševine mesta so po mestu postavili ogromno »banerjev« s slikami nekaterih najlepših parkov in centrov v državi, ki so ponos države in prikrivajo manj lepe strani etiopske realnosti. Ker izgled mesta lahko kvarijo tudi ljudje, so v pripravah lovili mlade na ulicah in jih vozila v nekakšne »kampe«, da jih afriški pomembneži ne bi videli in da ne bi vedeli, da ima Etiopija mlade na ulicah. Strašno, a to se dogaja vsakič, ko je kakšen tak dogodek. Zadnji dve leti ga sicer zaradi pandemije ni bilo, a sedaj je večinoma stvari spet v teku. Mi smo uspeli kar nekaj mladih zavarovati preden jih je polovila policija in vojska in jih pridružili našim »domovcem«. Sedaj je srečanje Afriške unije mimo in Adis Abeba ima spet otroke in mlade na ulici. Kakšen absurd. Očitno je še biti na ulici v teh primerih privilegij, ki jim v teh primerih ni dovoljen. Ko so se predsedniki in drugi pomembneži afriških držav poslovili, so se mladi »veselo« vrnili na ulice in na svoj način skrbijo zase, dokler ne pridejo k nam, vsaj tisti, ki jih k nam za roko privede Marija Pomočnica. Čudovito je biti del njihove poti odrešenja, za kar sem hvaležna vsak dan in vsako minuto. Čeprav žal ne morem pomagati toliko, kot bi želela, pri vseh težavah, ki pestijo prebivalce Etiopije, skušam dodati vsaj moj skromni delež, v molitvi in upanju, da bo Vsemogočni Oče dodal tisto milost, ki je sami ne premoremo.

ulična jutra

Medtem ko nam preostane le čakanje na boljše čase kar se vojne (ki se širi) na severu države tiče, nam v glavnem mestu seveda ne zmanjka dela. Čeprav so moje misli, molitve in tudi finance v glavnem namenjene milijonim potrebnih pomoči v obliki osnovnih sredstev za preživetje, je moja vsakodnevna energija in delo namenjena nedolžnim in nebogljenim bitjem v Adis Abebi; otrokom z ulice, ali kot jim navadno ljubkovalno rečem: »mulcem«J.

Zjutraj ob 6.30 se s salezijancem Angelom odpraviva ponje z našim busom. Ob tej uri promet še ni tako hud in nam navadno v pol ure uspe priti do trga, kjer nas morajo čakati zjutraj ob 7h. Vmes pobereva še Dereja, ki je vodja dnevnega programa s temi, ki jih zjutraj pobiramo (»Pridi in poglej«). Najprej na »Meksiko trgu« poberemo prvo skupino, tiste, ki noč preživijo v tej okolici – vsak otrok ima svojo lokacijo, ki mu je določena po uličnih pravilih. Vedno se sprašujem, kako vedo, koliko je ura in da ne zamudijo… a nekako se po soncu obračajo. Čas je tekom celega leta približno enak in sonce vzhaja okoli 6.30, tako da se od mesta, kjer spijo, odpravijo na dogovorjeno avtobusno postajališče. Težava je, kadar je oblačno, ali dežuje. Takrat se bodisi skrivajo pred dežjem kdovekje, ali pa prespijo uro, saj zaradi teme oblakov nimajo občutka za čas. Mnogi tudi kar tu na postajališču spijo celo noč in ko pridemo z busom, jih ostali budijo, kot mi naše otroke v Sloveniji, ko je res treba že vstati za šolo. Pomanejo oči in vstopijo na avtobus. Dereje pred vstopom preveri maske in jim pošprica roke z razkužilom in veselo vstopajo po vrsti in lepo pozdravljajo in po koronskih pravilih vsak zasede en sedež. Potem se odpravimo dalje in se ustavimo še na eni postaji, kjer na bližnjih pločnikih spijo najmanjši. Ob jutranjem pogledu nanje me še posebej srce zaboli. Stari tam okoli 10 let, kakšen tudi manj, se izkobacajo izpod kakšne vreče ali druge stvari, s katero so čez noč pokriti, pomanejo oči in z jutranjim razkuštranim obrazkom pritečejo do busa. Nekatere ponoči čuvajo ulični psi, ki tudi spijo z njimi, in vsi skupaj, otroci in kužek, so tesno skupaj zviti in stisnjeni na pločniku, in tako grejejo drug drugega. Velikokrat vidim prisrčne in zmedene pogledov kužkov, ki gledajo za otroci, ko vstopajo v naš avtobus. Otroci pa še iz žepa potegnejo pomečkano umazano masko in z razkuženimi rokami vstopijo in se pozdravimo s koronskim pozdravom: kepca (pest ob pest). Odpeljemo se naprej in jaz med sedenjem spredaj budno spremljam, če bo ob cesti še kak naš, zamudnik, da ga poberemo. Nekateri pa nas ob vrnitvi v Bosco Children čakajo pri vhodu, saj spijo v bližini, da si tako prihranijo pot. Do prihoda v Bosco Children so že vsi ornk budni in že pojemo in vzklikamo »Bosko!« Takoj po prihodu se gredo po vrsti tuširat in se oblečejo v naše »uniforme«, da imajo čez dan čas svoje obleke oprati. Še posebej ob petkih vsa oblačila kuhamo v loncu, da jih razkužimo pred vsemi drobnimi nevarnostmi, ki jih nadlegujejo, zaradi katerih imajo po telesu razne madeže, rane, bule, praskanine, izpuščaje…in še kaj. Po tušu je na vrsti zajtrk z vročim čajem. Pridružijo se tistim, ki so že dlje časa na programu in pri nas tudi prespijo (zaradi narave dinamike življenja na ulici je naš program postopen: od nočnih pogovorov z mladih na samih ulicah, do dnevnega programa, spanja na prvostopenjskem programu in vstopu v dom in šolo, od koder v roku treh let pridobi poklic in se poveže s primarno družino). Pri zajtrku in kosilu se jim pridružim in vedno me gane, kako vedno želijo, da podelijo z mano iz svojega krožnika. Za Etiopijce na splošno je to del splošne kulture, vedenja, da jedo iz skupnih krožnikov ali da vsaj malo ponudijo komurkoli, ki gre mimo. Greh je jesti sam. In še večji greh je zavrniti, ko ti nekdo reče »enebla« – kar pomeni »jejmo skupaj«. Tako da jaz simbolični centimeterni košček hrane od vsakega poskusim in so veseli. Majhna veselja in podrobnosti, ki nas povezujejo v družinsko ozračje.

Po zajtrku se pripravijo na pouk, »dežurni učenci« pospravijo in počistijo po zajtrku, da je prostor pripravljen za pouk, ki se začne ob 8.30. Vmes me že kdo poprosi za zdravstveno pomoč in iz omarice za Prvo pomoč pomagam, če se da pomagati. Za hujše stvari pokličem našega zdravstvenega tehnika, če je slučajno dosegljiv, a pogosto tudi ni, ker ima že obveznost s kakšnim drugim otrokom, saj pri 60tih otrocih se vedno kakšna potreba pojavi. Zato je dobrodošlo, da imam na dosegu roke pripomočke za rane in razne kožne pojave, prehlade, manjše želodčne težave ipd. Eden kaže gnojno rano od ugriza psa, drugi kaže, kje ga noga boli, ker ga je med begom s pendrekom udaril policaj (ponoči med spanjem zunaj jih pogosto preganjajo policaji); tretji kašlja, četrtega srbi po celem telesu in moja ognjičeva krema je vedno najbolj priročna. Peti ima rano na podplatu, ki se nikakor ne zaceli – pogosto hodijo bosi, saj ti na ulici slej ko prej ukradejo, kar lahko. Peti kaže ožganino, ki so mu jo zakurili večji otroci na ulici med spanjem. Za tega uspem priklicati zdravstvenega.

Takole na kratko izgledajo osnovne potrebe in najosnovnejša skrb za najbolj nedolžne in ranljive. Ko se za to poskrbi, so zmožni pouka in preprostih iger za dušo in telo.

obiski za botre

POHOD PO ZAKRITIH DELIH ADIS ABEBE

Kot sem po moje večkrat omenila, so pridni Slovenci v svoje varstvo vzeli veliko etiopskih otrok, v obliki mesečnih darov preko programa »botrstvo«. Več kot 450 otrok je v slovenskem varstvu, živijo pa po celi državi, razpona tudi tisoč kilometrov. Prvo leto tukaj (2019) sem kar nekaj krajev in ljudi obiskala, da sem lahko botrom konkretne informacije o otroku podala, kaj več kot le osnovne informacije, ki jih že vedo in letno spričevalo. Kljub ogromnim razdaljam in težkim okoliščinam (in drugemu delu, ki ga sicer počnem), mi je vsaj deloma to uspelo. Potem se je pa v začetku 2020 začela štorija s Covid19 in vse je odpadlo, kot po vsem svetu. Takoj ko se je pojavil prvi primer okužbe, so zaprli celo državo, regije omejili, zaprli vse javne ustanove, omejili potniški promet… skratka splošno znani ukrepi in veliko panike. Šole so bile zaprte kar osem mesecev, šele decembra so se vse odprle (zaprtje se je podaljšalo še zaradi vojne na Severu). Od septembra dalje se je življenje postopoma normaliziralo, saj nekakšno napol delovanje družbe ne gre več. Baje razen v Adis Abebi drugod niti mask niso kaj dosti nosili… Sicer pa je bilo tudi primerov okužb precej malo, glede na druge države in glede na številčnost prebivalstva v Etiopiji (čez 100 milijonov). Vsekakor pa jih je bilo več kot marca ali aprila, ko je bila previdnost na res visoki stopnji, kolikor je glede na življenjski standard pač mogoče. V zadnjem mesecu so številke prvič po letu dni zares alarmantne in ljudje na svoji koži občutijo bolezen ali izgubo bližnje osebe zaradi okužbe s Covid19. Opozarjanje in maske se načeloma sicer nadaljujejo, a življenje teče dalje. In tako sem se tudi jaz odpravila na pot. Če želim ob svojem rednem delu v šoli z uličnimi otroki pridobiti informacije otrok v botrstvu in jih vsaj nekaj tudi obiskati, moram začeti, da do konca leta kaj pametnega lahko poročam dobrim ljudem.

Danes sem šla na pot z dvema socialnima delavkama, ki skrbita tu, da botrstvo redno poteka. Izbrali sta mi bivališča petih družin, ki živijo kolikor toliko blizu, da smo lahko šle peš. Sicer tudi po samem mestu lahko potuješ po več ur zaradi nedostopnosti in velikih razdalj, javni prevoz je težko dobiti… Če se da peš, je itak najboljše, po ljubljansko bi lahko rekla, da smo prehodile celo Šiško J. Od ene hiše do druge je kar veliko plezanja čez gradbišča, izogibanja mnogim oviram med hojo, pazljivih korakov ob kanalih, razburjenega vpitja lokalnih pijančkov, radovednih pogledov mimoidočih (na takšnih krajih nikoli ne vidijo belca, kaj šele peš)… Kako nekdo ve, kam mora iti v tem labirintu od mesta, mi bo vedno ostala skrivnost, saj ni poimenovanih ulic, kaj šele hišnih številk. Ali celo hiš. Bivališča povprečnih ljudi so bolj podobna lopam oziroma barakam, kot hišam.

Prvi obisk je bil pri 4-članski družini, kjer živi Tsion, ki jo podpira slovenska botra. Po skoraj enourni hoji po zanimivih poteh smo se prebili do področja, kjer so zbite aluminijaste plošče v barake, v katerih živijo družine. Na razritem peskastem področju, ki bolj spominja na gradbišče kot na stanovanjsko naselje, je kar nekaj poseljenih barak. Obiskano barako, kjer je doma deklica Tsion, bi lahko ocenila kot 5×5 metrov, več gotovo ne. Dober meter prostora za razno posodo in pručke za sedet, zadaj pa ena postelja oziroma nekaj temu podobnega, na čemer spijo vsi štirje člani. Zelo temačno in revno, res kot kakšna lopa za orodje. Tudi vhodna vrata so iz aluminija, se samo zaloputne. Mati mi je pokazala, kje se kuha. Ena lopa naprej, kjer je ena stara peč za injero (lokalno hrano) in na tem kuhajo vsi, ki tu bivajo, le-teh je cca 15. Tudi stranišče, oziroma nekaj temu podobnega, je skupno. Zunaj sta dve skupni pipi za vodo – kadar je voda. Umivajo se iz lavorja. Vodo in elektriko torej načeloma imajo, plačajo dodatno. Najemnina me je pa šokirala, 2400 ETB, kar je cca 50€. Za tako luknjo… neverjetno. Najemodajalci, lastniki te zemlje, so pač neki ljudje, ki toliko računajo, in če zamudijo en dan, družina pristane na ulici (brez milosti). Enkrat so zaradi tega že ostali brez doma za cel mesec, tako da se ves čas trudijo predvsem, da naberejo za najemnino. Hrano nekako že dobijo, in vsaj botrstvo za Tsion dobijo, da lahko hodi redno v šolo, največji problem je najemnina. Oče in mama delata le občasno, saj je težko dobiti delo. Mama išče delo vsak dan, da najde ljudi za pranje oblek, oče pa v bližnji tovarni včasih dela kot nosač. Nobeno od teh del ni stalno, zaradi epidemije pa je tudi to dnevno delo še težje dobiti. Mama npr., če ima dober mesec, zasluži do 150 ETB na mesec, kar je dobrih 3 Evre.

Med mojim obiskom je bila Tsion v šoli – prišli smo okoli 9h zjutraj; bratec (ki hodi v 4. razred) je bil doma in me je lepo prišel pozdravit med igro s sosedovimi otroki. Zaradi Covid ukrepov učenci namreč hodijo v šolo, vključno s soboto, vsak drug dan – zato da so porazdeljeni v skladu s predpisano razdaljo… Torej nisem nje srečala, a so starši rekli, da se zelo pridno uči, sedaj je že v 8. razredu. Sedaj se pripravlja na zaključni izpit 8. razreda, t.im. malo maturo. Baje bi rada postala zdravnica, ko bo velika.

https://photos.google.com/share/AF1QipMq11HgS_zzH7KkfqcGhW0uUvzXNzLD_6aTX19Pw1omHpNNzzy9N4ANzZcZB9QiXg?key=Q1BqV1IzaFdMYWxoOVduRVB5dWJScEg4eWVyLXdR

2021 prvič :)

Preden sem se januarja odpravila na obisk domov v Slovenijo sem o situaciji, ki je takrat in še vedno najbolj okupira etiopsko prebivalstvo. To ni Covid19 temveč vojna. Vojna, ki se še vedno odvija predvsem na Severu države in veliko je spopadov tudi v drugih delih države. Že dlje časa je trajal konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na Severu države, ki pa se je novembra razvnel v vojno, ki traja že več mesecev. V konflikt naj bi bila vpletena tudi sosednja Eritreja. In sedaj, ko sem že nazaj v Addis Abebi, se ponovno oglašam od tu. Situacija na Severu se nekoliko umirja, odprte (a nadzorovane) so komunikacijske poti (telefon, delno internet, cestni in zračni promet), a regija je še vedno pod hudo opresijo različnih, vsaj treh, agresorjev. Zato nedolžni še vedno umirajo, prestrašeni še vedno bežijo čez mejo v Južni Sudan (čez 60.000 je že beguncev), prihajajo tudi v lokalna zatočišča, ljudjem so porušeni domovi in pokradena popolnoma vsa lastnina, število osiromašenih otrok narašča, ljudje si še vedno ne upajo stopit na cesto, da jih ne bi pokosil kakšen strel; življenje, kot so ga poznali, se je za dolgo ustavilo. Sedaj vsak le išče vsakdanji živež, da ne umrejo od lakote. Pridelek na poljih so bodisi uničile kobilice ali požgali vojaki, tovarne so pa itak uničene; v redkih trgovinah se da kaj kupiti, so cene desetkratno poskočile. Združeni narodi navajajo, da okoli 3 milijonov ljudi potrebuje pomoč v obliki hrane. Vlada je dolgo preprečevala dostop mednarodne humanitarne pomoči do ljudi. Pripovedujejo, da so mnogi primorani jesti drevesne žuželke in piti umazano vodo, kjer jo pač najdejo. Zdravstvena nega v glavnem ni dosegljiva, saj je uničena večina klinik in bolnic. Veliko ljudi, nekateri so tudi moji znanci, je izgubilo svojce, ki so ob življenje kot popolnoma nedolžne žrtve. Tisoči iščejo izgubljene sledi za svojci.

V tem trenutku govorimo o humanitarni krizi, ki bo trajala zelo dolgo. Več milijonov evrov bo potrebno za obnovo regije, saj so poleg domov uničene tudi ceste in druga infrastruktura, tovarne, bolnice, cerkve in drugi pomembni objekti. Zaradi uničenja ogromnih tovarn bodo ljudje do nadaljnjega brez služb in torej odvisni od humanitarne pomoči, za katero prosimo na vse možne konce.

To je le nekaj besed o situaciji, ki je v resnici hujša, kot se jo da opisati. Salezijanci v Addis Abebi že kupujejo hrano in jo s kamioni pošiljajo tja, saj se je na Severu sedaj hrana močno podražila in si je reveži ne morejo kupiti. Domačini in drugi kolegi, ki so tukaj že čez 30 let, pravijo, da tako hudo v Etiopiji še ni bilo. In da hujše še prihaja. In žal ne gre le za severno regijo Tigray, temveč se nemiri in nasilje odvijajo tudi po drugih regijah, vendar je manj odmevno. Ljudje pa vseeno umirajo, bežijo od domov itd. V politične in druge razlage se raje nikoli ne spuščam, ker nima smisla. V mislih imamo le nedolžne, ki morajo konflikte drugih plačati z življenjem, imetjem in osnovnim človeškim dostojanstvom. Z mislijo na njih se vsak dan sprašujem-o: »Kaj lahko še naredim, da pomagam?«

Če se še kdo to sprašuje, se lahko obrne na Misijonsko središče Slovenije in ponudi svojo pomoč.

Medtem pa jaz pridno delam v naši šoli, ki pa je svet zase. Kajti otrok z ulice ne zmanjka in pomoči, ki jo potrebujejo, ne moremo prekiniti zaradi dogajanja po državi. Ravno obratno. Še več je potrebujejo in več jih je. Treba je sicer misliti na vse skupaj in se držati pravil, ki jih država daje tudi glede zaščite pred širjenjem okužbe in se v tem smislu trudimo naprej. Že pred več kot pol leta smo ustvarili nekakšno »izolacijo« znotraj naše ustanove in vsak dan znova odkrivamo, kako čim boljše delati, v skladu s potrebami otrok in hkrati z epidemijo. Dejansko stanje v Etiopiji je sedaj resnično zaskrbljujoče. Če smo celo leto spremljali od nizkih do zmernih številk, šele zdaj – v zadnjih dveh mesecih! – številke postajajo res visoke. Saj je logično, saj je tudi previdnost popustila, kot marsikje drugod po svetu. In drugih težav je dovolj, saj so zgleda da bolj težke. In ogromno kulturnega in verskega dogajanja, ki vsebuje gibanje in druženje, ki se ga več ne izogibajo. In tako številke rastejo. Mi imamo svoj svet, v katerem zelo malo uspemo razmišljati o dogajanju izven naših zidov, saj je dela dovolj. V omenjeni »izolaciji« je vsak dan več kot 30 otrok. Od tega jih 12 tudi prespi, okoli 20 dodatnih pa vsako jutro pride na program in zvečer odidejo nazaj na ulico. V dveh razredih se pa itak mešamo med učenjem, igro, pogovori, prehranjevanjem… vse počnemo skupaj. Nosimo maske, otroci večinoma pod brado – razen ko jih opozorimo,da naj jo dajo čez nos :D. Umivamo si roke in dnevno čistimo naše majhne prostore, a itak je težko preprečiti stike in prenos česarkoli že. Dober teden nazaj mi je vedno več otrok jamralo, da jih boli grlo; vedno več jih je kašljalo, učiteljica, ki poleg mene še poučuje, je obležala doma… Lekadoli zgleda da niso več pomagali. Zato smo predlagali testiranje za korono, čeprav hkrati smo vedeli, da tudi če je kdo pozitiven, ni kaj dosti ukrepati. Saj ne moremo zapreti. Ampak o.k., smo šli na testiranje v bližnjo državno kliniko (ki je baje en redkih prostorov, kjer se lahko testiraš, razen če hočeš v privatni plačat). Če je pa zastonj, ali poceni, je pa seveda zelo nagneteno. In smo s fanti dobro uro čakali skupaj z mnogimi drugimi raznovrstnimi bolniki, kar na dvorišču spredaj, ali posedali po stopnicah… Po eni uri so rekli, naj pridemo drug dan. Drug dan so nam po dolgem čakanju (zopet pomešani z vsemi drugimi čakajočimi za raznolike preglede) le vzeli brise. In potem se je spet čakanje nadaljevalo. No, po petih dneh pa smo le dobili sporočila na telefone, da smo kar vsi negativni. Nekoliko se me je seveda polotila skepsa, sploh ob opazovanju kašljajočih otrok in mešanjem nas v ustanovi s tistimi, ki noč prespijo na ulici. Zagotovo je možno, da testi niso zanesljivi. Ampak raje mislim,da sem priča ponovnemu čudežu, kot tam na Severu, kjer je salezijanske hiše obvarovala Božja roka. Tako je tudi obvarovala tudi nas vse, kljub visoki izpostavljenosti. In tako nadaljujemo, kot vsak dan. Z velikim veseljem se učimo, igramo, skupaj jemo, sestavljamo, čvekamo, čistimo…  In res sem hvaležna, da smem biti del tega. Da se namesto polemiziranja o dani svetovni situaciji lahko posvečam osnovnim potrebam nedolžnih mladostnikov, ki so prišli k nam z upanjem, da se usposobijo za boljše življenje. Nekaterim tako prvič pomagam skupaj izgovarjati črke abecede in jih popeljati do branja. Drugim na raznolike načine skušam pomagati usvojiti kretnje za oblikovanje črk na papirju. Ne le naše abecede, temveč tudi amharske! Mnogi tudi le-te ne zmorejo. Za mnoge je ta uspeh prvič v življenju, pa čeprav so tudi čez 15 let stari. Da ne govorim o veščinah vedenja v razredu in v skupini, in kasneje v družbi. S tem jih pripravljamo na prehod (po mesecu ali dveh) v domski del na drugi strani naše ograje. Pa spoznavanje ter uporabljanje barv, številk, oblik z različnimi igrami, ki sem jih v vsem mojem času uspela uvesti (sestavljanke, Človek ne jezi se, Lego kocke, nitke in perlice za nakit, dama, pobarvanke, barvne krede, ali pa preprosto svinčnik in papir za risanje… Dovolj preprosto, da ni pretežko in hkrati poučno. Kar v Evropi usvaja otrok od 1. leta dalje, tu začnejo kot najstniki. Postopoma. Čeprav bi radi ves proces pospešili, predvsem zato, da bi čim krajši čas preživljali na ulici in da bi jih čimveč spravili z ulice v ustanovo, a prehitevati ne gre. Iz danes na jutri ne zmorejo tega preskoka – da bi takoj začeli bivati pri nas, zato ohranjamo postopnost. Iz dnevnega programa po kakem mesecu začnejo spati tu, v spalnici poleg razreda, kjer je 12 postelj. Dober mesec kasneje opravijo zdravniški pregled in se preselijo v dom in začnejo šolanje z ostalimi, ki jih imamo pa trenutno okoli 60. In tako se naš, nekoliko prenovljen, življenjski krog sklene in nadaljuje v pridobitev poklica in reintegracijo v družbo. Postopoma. Med tem pa upamo in molimo, da ostanemo zdravi in da nas ne doleti kakšna huda višja sila, ki bi nas zopet omejila. Vemo pa nikoli ne, kaj bo jutri, zato se najbolj potrudimo za DANES.

Polona Dominik

Kako smo kaj

Naša družinica se je v teh dneh zelo povečana. Več kot šest mesecev smo bili zaradi pandemije brez večine zaposlenih in z otroki. Večina otrok je ob začetku same pandemije v Etiopiji, ko se je začela splošna panika po državi in izredno stanje, odšla k matičnim družinam, in tam počakalo, da mine. Okoli 20 otrok pa je ostalo z nami. Tisti, ki smo ostali v Bosco Children, smo peljali program tako, da so otroci ta čas zelo koristno preživeli. Čeprav so se vse ostale šole zaprle smo mi pouk nadaljevali vsak dan, predvsem dopoldne. Popoldne pa opravljali različna dela zunaj in skrbeli za urejeno in zeleno okolico. Čudovito. In tako se je marec prelevil v september in celo oktober, koroni pa kar ni videti konca. Vsak dan testirajo ljudi po državi in nekaj več kot 10% testiranih je na test pozitivnih. Bližamo se številu 90.000 obolelih. Mi smo zaradi zaščite bili več ali manj ves čas znotraj ustanove in zelo omejili prihode ljudi od zunaj. Kljub temu je virus pred dvema mesecema zašel tudi k nam, a na srečo se je ob prvi oboleli hitro reagiralo, tako da več kot trije ali štirje nismo zboleli. Testirana je bila le kolegica, ki je bila odpeljana v bolnico, a podobne simptome sem imela tudi jaz, zato sem  dobre 14 dni preživela v samoizolaciji. Težko je bilo dni z visoko vročino in diarejo, kasneje pa prihajaš k sebi z bolečim grlom in pomanjkanja apetita, ker ni vonja in okusa. A hvalabogu hujšega ni bilo. In tudi nihče drug do sedaj ni resno zbolel.
Otroci po celi državi torej že od marca niso bili v šoli – razen naših. Kljub temu, da niso hodili v šolo in da šolanje na domu ne obstaja, pa so morali plačevati šolnino in na sploh so ljudje zaradi pandemije finančno zelo obremenjeni. Tako kot po celem svetu, ko ustavitev življenja potegne za sabo veliko težav. A očitno kljub vsem ukrepom ne moremo čakati, da Covid izgine, ali da se najde zdravilo. Zato se vsi, ki so bili do sedaj doma, vračajo na delo, učenci pa postopoma v šole. Vlada se je odločila, da letos spričeval ne bo in da vsi učenci avtomatično napredujejo v višji razred. Kdaj? Novo šolsko leto se je septembra teoretično sicer začelo, a šole so še vedno zaprte in se čaka na ukaz. Potekajo predvsem priprave na pouk v teh razmerah. Saj vemo, da so tu šole zelo številčno obremenjene, razredi po 40 do 60 učencev itd…
Ker pa je naša šola posebna, smo lahko sprejeli in začeli program. Poklicali smo otroke, ki so odšli na domove in postopoma se vračajo k nam, tako da je veliko bolj živahno. od 20 smo sedaj na številki 60, dnevno pa prihajajo tudi učenci od zunaj. Vrnili so se tudi zaposleni, s katerimi se nismo videli od marca. In sedaj smo vsi zopet v razredih in delavnicah. Komaj čakam pa, da začnemo še ulično delo in sprejmemo tiste, ki bivajo na ulici. To je seveda zelo tvegano, zato gre bolj počasi. Upam, da pride prva skupina drug teden. S sodelavcem sva že pripravila nove spalnice in uredila razred zanje, saj bomo njihov program vsaj v prvih tednih popolnoma ločili od ostalih.Skratka pestro. Upamo na najboljše. Na zdravje. Pa tudi na mir. Saj mir v Etiopiji iz različnih razlogov in konfliktov niti najmanj ni nekaj samoumevnega. Težav torej veliko, a še nikoli nisem srečala človeka, ki bi bil obupan ali kako drugače negativen. Ljudje zaupajo v molitev in so hvaležni za vsak novi dan in se zahvaljujejo za vsakodnevne blagoslove. In jaz sem hvaležna, da se tega lahko učim od njih. A realnost je, da so ljudje lačni in revni še bolj revni kot so bili in s pomočjo dobrih ljudi v Sloveniji pomagamo revežem po celi državi z nakupom osnovnih živil in zaščitnih sredstev. Salezijancem, ki delajo in živijo na najbolj odročnih krajih, tako posredujem vaše darove in oni jih delijo najbolj ubogim. Ogromno potreb se kaže še posebej sedaj, ko se otroci vračajo v šole, milijoni otrok, ki jih mora družba zaščititi, in vsaka kapljica v morje bo naredila valove do nebes.

Hodim po mestu…

Odkar sem v Etiopiji občudujem raznovrstnost običajev in posebnih malenkosti, ki se mi zdi, da jih lahko najdeš le v Etiopiji. Že med hojo po ulici vedno vidim veliko običajev, ki jih drugje ne opazim in velikokrat sem si rekla, da bi bilo lepo zapisati. A se mi nikoli ni dalo niti nisem imela časa. Dokler ni prišel Covid 19 in po šestih mesecih trdega dela zadel tudi mene. Ko sem si opomogla od visoke vročine in drugih simptomov, sem nadaljevala karanteno, v kateri sem populila veliko plevela… in potem od vsega hudega začela pisati svoja mnoga opažanja na ulicah Addis Abebe. Tisočkrat sem hodila po različnih ulicah, kadar sem morala kam iti, sem šla najraje peš, tudi do dve uri hoje. Saj javni prevoz pogosto vzame prav toliko časa v gneči avtomobilov. Sedaj že skoraj sedem mesecev ne hodim, odkar se je začela Korona tudi tu in zelo pogrešam to gibanje po mestu, ki je tako zelo polno življenja. Kdo ve, kdaj bo spet dovolj varno, čeprav me pogosto mika, da bi se kar peš podala, raje nočem vznemirjati ljudi, s katerimi živim, ker lastno tveganje pomeni tudi tveganje zanje. Omejujemo prihode in odhode not in ven, zato svoje pohode lahko podoživljam le v mislih in teh zapisih:

Veliko življenja se dogaja na ulici oziroma na pločnikih ob cestah; na razprostrtih platnih, lesenih kioskih, preprostih lokalih ali kar tako iz rok se ponujajo različne stvari in storitve. Ritem se začne zgodaj zjutraj. Najbolj hecno mi je videti telovadce po mestu. Tu ni neštetih športnih centrov, kamor bi se odpravili in zato telovadbo opravijo dobesedno na pločnikih. V parih ali v skupini po celem mestu vidiš, kako delajo razne vaje za celo telo. Tudi na cesto jih zanese… nekateri si celo glasbo nabijejo in telovadijo. Nekateri le tečejo skozi mesto, mimo avtomobilov v zakajenih prometnih zamaških. A se ne dajo motit.

Vsako jutro začnejo čistilci pometati ceste; moški in ženske z zaščitenimi obrazi pometajo ceste po celem mestu in zbirajo smeti in nabran prah, in to cel dan. Čez cel dan se nabira ogromno odpadkov, saj je kljub lepi kulturi njen del tudi to, da smeti letijo od ljudi na tla. To je normalno in prav nihče te čudno ne pogleda, če vržeš. Koši za smeti sicer obstajajo, vendar se jih v večini še niso navadili. In tako ima tisoče čistilcev vsak dan veliko dela, največ pa zjutraj. Zjutraj služijo tudi različne ženičke, ki so čez noč pekle, da lahko prodajajo ljudem zajtrk. Preprosti ljudje prihajajo iz revnih domov in odidejo od bivališča v ranih urah in gotovo nimajo časa (in prostora?) za zajtrk, kot ga poznamo mi. Zjutraj se podajo na ulico, kjer mnogi vsak dan tudi čakajo ali iščejo delo. Veliko jih vidim da pridejo kar z orodjem; eden ima v roki žago, drugi npr. mačeto ali kaj drugega. In tako na raznih križpotjih čakajo, da pride kdo iskat začasne delavce. Zjutraj si za par centov privoščijo čaj, ki ga gospe držijo v termoskah. V preprostih lokalih oziroma najpogosteje pod platneno streho ob pločnikih se že kuri oglje na majhnih kurilnikih, na katerih se bo pražila in kuhala kava čez cel dan in ponujala v majhnih tipičnih šaličkah. V kavo dajo zeliščno vejico »Tena Adam«, kar pomeni »Adamovo (človekovo) zdravje. Ima zelo posebno aromo, ki se iz majhne vejice razporedi po celi tekočini. Ulični zajtrk je najpogosteje ocvrto pecivo – meni zgleda kot ocvrt buhtelj; nekakšni krofi. Med ponudbo je tudi poseben kruh, ki zgleda kot lepinja, a je zelo polnega okusa in ima vmes tudi zrna črne kumine. Spečejo ga pa na pečeh za injero, ki jo najlažje opišem kot velik okrogel toaster. Vanj stisnejo kruhovo testo in ven pride res slasten kruh.

Velikokrat sem prehodila nekatere poti ob jutrih ali drugih časih in opazila, da imajo prodajalci po celem mestu svoje mesto, in vedno vidiš na določenih mestih iste obraze. Gospe z zajtrkom imajo zraven še kak plastični stolček ali dva, da se lahko usedeš in pozajtrkuješ. In seveda poklepetaš. Korak naprej po pločnikih so drugi prodajalci, ki ponujajo najrazličnejše uporabne stvari. WC papir (le po delih kupiš, v majhnih rolicah odviti od celih rol, da ne nosiš cele role s sabo). Zanimive so tudi lesene palčke, ki jih uporabljajo za čiščenje zob. To sem videla že drugod v Afriki, kako z vejicami določenih dreves drgnejo zobe. Ljudje to delajo med hojo. Mislim, da je uporaba zobnih ščetk bolj izjema kot pravilo. Na ulici lahko kupiš nešteto uporabnih stvari, malenkosti. V teh časih še posebej maske in flaške z razkužilom. Pa svinčniki, … Takole iz kakšne pručke ali roke prodajajo tudi razne sladkarije, žvečilne, cigarete – po enega ali škatlico… Ko že omenjam cigarete je pomembno opažanje tudi to, da skorajda ne vidiš človeka, ki kadi. Jaz nobenega ne poznam, ki bi kadil. Kajenje je za reveže, ulične otroke, cestne delavce. Zato se prodajajo tudi posamezno en po en. Na ulici je veliko čistilcev čevljev, saj ljudje vsako jutro prepotujejo velike razdalje, menjajo avtobuske, ceste in pločniki pa so pogosto blatni in neasvaltirani in njihovi čevlji se zelo umažejo na vsakdanji poti. Zato si jih za par centov dajo počistiti, preden pridejo na delovno mesto. To večinoma velja za tiste, ki delajo drugje in ne na ulici. Kmalu začnejo prodajati tudi različno drugo hrano, pojavijo se prodajalci s samokolnicami polnimi različnega sadja in stojijo ob cestah, da lahko nakup opravijo tudi tisti v avtomobilih, v prometu. Največkrat so banane in ostalo sezonsko sadje (avokado, mango, pomaranče, kaktusove fige), pa tudi zelenjavo (največkrat paradižnik in čebulo). Žene na tleh prodajajo zelenjavo in zelišča, ter npr. majhne limonice, ki jih lepo zložijo v kupčke, ali ingver ipd. Če hodiš po bolj središčnih velikih trgih, je prodajalcev še več. Od oblačil in obutve, zložene na platnih do pisarniškega in drugega uporabnega materiala, kozmetike, torb… najrazličnejše stvari lahko po zelo nizki ceni dobiš. nekateri z robo hodijo naokoli in ponujajo. Najraje imam prodajalca z jabolki, ki jih imam tako rada, pa so v trgovini zelo draga; eden stane skoraj dva evra, kar si ne morem privoščiti oziroma bi bil greh. Če pa naletim na uličnega prodajalca jabolk, jih pa za evro in pol dobim pet majhnih. Vem da je Afrika kontinent exotičnega sadja, in ga imam zelo rada, a čez jabolko ga ni 🙂

Veliko ljudi, predvsem otrok, služi s tehtnicami! Neverjetno, ampak če hodiš po nekem pločniku ulice, ki je bolj prometna, greš sigurno mimo večih otrok, ki čepijo na pločniku ob osebni tehtnici in te vabijo, da se za eno ali dve etiopski biri stehtaš. S kolegico sva se enkrat za šalo stehtali, bila sta dva otroka, vsak s svojo tehtnico in vsaka se je na obeh stehtala. Teža je bila na vsaki tehtnici različna hehehe. Enkrat sem enega fantka videla, ki je s tehtnico hodil med avtomobili, ki so se v gneči počasi premikali in stali, in njih ponujal tehtanje :D. Voznikom v prometu po cesti ponujajo vse možno, ampak res vse. Od hišnih do avtomobilskih pripomočkov, higijenskih, prehranskih, šolskih… ni da ni. In seveda veliko beračev. Žensk z majhnim otrokom v naročju, prosijo voznike za kak kovanec. Veliko je sirijskih beguncev med berači. Zelo zelo žalostno je na pločnikih, kjer po cele dneve beračijo najbolj ubogi, taki ki se niti premikati ne morejo. Nekdo jih najbrž vsako jutro postavi na neko mesto, na kakšnem platnu, in tam cel dan čakajo na miloščino. Veliko domačinov vidim, da odvrže kak kovanec. Nekateri imajo telo popolnoma zveriženo. Prirojene napake, ob katerih se samo vprašaš, kako je to mogoče. In teh ljudi je nešteto. Prav kruto se počutim vsakič, ko vidim in grem hkrati mimo, tako kot nešteto drugih ljudi. Ne moreš pomagati vsem. Res se vedno vprašam, kje je tu država. Zakaj ti ljudje životarijo dneve in dneve na kosu pločnika. Včasih je kdo še pokrit, tako da sploh ne veš če je živ. Tudi ulični ljudje (klošarji), ki spijo zunaj, na pločnikih, mi pogosto postavijo vprašanje: ali bi sploh opazili, da človek ni več živ, in kako dolgo bi hodili mimo njega, preden bi opazili, da ni.

PROŠNJA ZA POMOČ

V Etiopiji so prvi primer primer obolelega za Covid 19 potrdili 13. marca. Takrat je vlada takoj reagirala in odredila vrsto ukrepov, da bi preprečili širjenje virusa, po zgledu razvitih držav. Prepovedali so množična zbiranja, vključno z verskimi obredi v cerkvah. Omejili so delovanje gostinskih obratov in tudi drugih delovišč, kjer prihaja do izpostaljenosti okužbi (npr. ulične trgovine, tržnice), omejili so uporabo javnih prevoznih sredstev s posebnimi pogoji. Državnim uslužbencem so odredili delo od doma in spodbudili tudi vse ostale ustanove, da se v čim večji meri poslužijo tega ukrepa. Vse ostale ustanove imajo odrejene zaščitne ukrepe, kot so vstop z razkuženimi rokami in ustno masko. Pred vstopom ljudem na mnogih vhodih merijo telesno temperaturo (npr. pred bankami, zdravstvenimi ustanovami, itd). Vse šole (osnovne, srednje, univerze) so zaprte že od sredine marca, vendar šolanje na daljavo ni možno. Le določeni si to lahko privoščijo, v večini primerov pa seveda ne in vlada tega zato tudi ne odreja. Večina šolarjev bo tako septembra najbrž avtomatično napredovala v višji razred. Takoj ob začetku epidemije so omejili in celo zaprli promet med različnimi mesti in regijami znotraj države. Letalski promet je, z redkimi izjemami, omejen le na tovorni promet.

Lahko rečem, da je tudi etiopska vlada zelo resno in hitro pristopila resni situaciji, na podlagi predhodnih opozoril in informacij iz Evrope in Azije. Hkrati pa so se zavedali tudi, da popolne omejitve, karantene, ne morejo odrediti. »Ostani doma« v državah tretjega sveta dobesedno ni mogoče, saj veliko ljudi nima doma in živijo na ulici. Vlada je sicer odprla posebne domove za brezdomce, a vseh niso mogli zajeti, poleg tega pa je to težko vzdrževati tako dolgo in tako so se mnogi vrnili na ulice. Tudi tisti, ki imajo kje spati, pa delajo na ulici, preživljajo se bodisi z beračenjem ali delom kot je prodaja tega in onega (ulični prodajalci so dobesedno na vsakem koraku), čiščenjem čevljev, pometanjem cest, kuho in peko uličnih prigrizkov (ljudje se prehranjujejo na ulici)… Uličnih dejavnosti je nešteto. Tržnic prav tako ne morejo zapreti, saj ljudje živijo od tega kar prodajo na dan. Če ne bodo služili na ulici, bodo umrli od lakote, prav tako njihovi otroci. In tako se je virus prva dva meseca širil počasi, a vztrajno. Med tem pa so revni postali še bolj revni, saj so se že tako majhni viri dohodka še zmanjšali, cene na trgu pa so poskočile na vseh področjih. Žal.

Kot da korona ni dovolj, pa je skorajda izbruhnila še državljanska vojna, ki se je bojimo že dlje časa. V državi se namreč že nekaj let soočajo s plemenskimi konflikti, v tem mesecu pa se je močno poslabšalo. Prvega julija so ulice preplavile podivjane množice, v protest atentatu na predstavnika največjega plemena. V veri, da je atentat povzročilo vladajoče pleme, so izbruhnili etnični nemiri, v katerih je bilo ubitih najmanj 166 ljudi, več tisoč je bilo aretiranih. Nemiri so trajali nekaj dni, v katerih so podivjane množice s palicami in drugim orožjem po ulicah razbijali vse, kar jim je prišlo na pot, ropali hiše, požigali domove ljudi drugih plemen… Zaradi tega je bilo po večini države, sploh pa v glavnem mestu, vse zaprto (zdravstvene in druge ustanove, trgovine, banke…), ceste pa so zasuli s skalami. Po treh dneh je nemire ustavila vojska, preden je izbruhnilo v še kaj več. Trenutno je zatišje, a med ljudmi tli nezadovoljstvo in želja po maščevanju. Med tem pa je ostalo nedolžno prebivalstvo oškodovano. Mnogi so bodisi ostali brez doma, ali jim je bilo pokradeno ali razbito imetje. Vse dogajanje pa je vplivalo tudi na širjenje virusa Covid 19. V zadnjem tednu meritve kažejo na posledice, saj so številke poskočile. Približno 10% testiranih je na Covid pozitivnih. Trenutno pa smo v deževni dobi, ko se temperature spustijo tudi do 10 stopinj celzija, in to za virus Covid 19 pomeni dodaten razcvet.

Jaz kot laiška misionarka delam v šoli za ulične otroke v glavnem mestu. Od marca dalje smo z nekaj otroki zaprti in kolikor se da zaščiteni pred okužbo. Z našega dvorišča smo tudi spremljali podivjane množice, ki so hodile mimo naše hiše, poslušali razbijanje po avtomobilih, padanje stekla s poslopij, zažiganje avtomobilov in gum… A mi program peljemo skoraj kot da nič ni. Imamo pouk, delamo v okolici, se igramo, telovadimo… Otroke, ki so velik del otroštva preživeli na ulici, zdaj čim bolj zaščitimo pred vsemi tveganji iz okolice; tako bolezni, revščina, nasilje in še in še.

Vendar jaz kot predstavnica Misijonskega središča delujem tudi izven naše šole in po svojih močeh pomagam tudi v drugih salezijanskih skupnostih po celi državi. Spremljam program botrstvo, v teh kriznih časih pa skupaj z odgovornimi salezijanci razmišljam, kako lahko še pomagamo revežem, ki so sedaj še bolj revni. Salezijanci imajo 14 različnih skupnosti po celo državi, kjer opravljajo izobraževalno, humanitarno in pastoralno delo s tisočimi otroki in družinami. V teh časih so šole sicer zaprte, vendar salezijanci ne počivajo. Že od izbruha korone, torej meseca marca, pomagajo prebivalstvu z osveščanjem glede preventive pred okužbo s Covid 19, z nakupom in razdeljevanjem zaščitnih sredstev (razkužil, mil, mask, sodov za vodo…) in predvsem hrane. Kot rečeno so mnogi ostali brez dohodkov, cene na trgu pa so poskočile. Iz različnih virov pomoči smo nakupili v teh mesecih že kar nekaj zaščitnih sredstev, tisoč kil riža, moke, makaronov, olja… Vendar potrebe po pomoči naraščajo. Zato iščemo nove vire pomoči. Jaz konkretno razmišljam o vseh, ki jih poznam, v Sloveniji in kje drugje, in prosim za vsak Evro, za vsako kapljico v ta naš ocean. Etiopiji se neizogibno približuje humanitarna katastrofa. Kot vsako leto je mnoge kraje prizadela tudi huda suša, ki za mnoge onemogoča pridelavo hrane. In invazijo kobilic na polja, ki uničujejo še tisto, kar so uspeli pridelati…

Še bi lahko opisovala, kako težko je in kako je vsak dan težje, ker tudi je. Zdi se mi, da se v Etiopiji v tem letu težave kar kopičijo in toliko hudega na kupu še ni bilo.

Ker sem edina Slovenka v tej ogromni državi, sem edina, ki sem lahko glas revežev v Sloveniji in v njihovem imenu prosim. Prosim za vsak prispevek, ki ga kdo zmore dati in dodati za nakup in razdelitev najosnovnejših sredstev za preživetje.

Polona Dominik, laiška misionarka

Etiopija Addis Abeba

KONTAKT:

Misijonsko središče Slovenije

Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana

tel: 01/300-59-50, e-naslov

missio@rkc.si

PO UDARU

“Dnevnik”

1.7. torek

Odkar sem v Etiopiji, sem dvakrat doživela, da je »počilo«, da so nastali nemiri, zaradi konflikta med največjima plemenoma. Sovraštvo in želja po prevladi ter »kultura« tribalizma vedno tli med ljudstvom, vsake toliko časa pa se zgodi kaj, da izbruhne in vpliva na celotno državo. Država, ki jo poznam kot globoko verno in kulturno, se dobesedno čez noč prelevi v bojišče, ljudje pa v divjake. Tako se je zgodilo v noči iz ponedeljka na torek, ko je bil ustreljen pevec in aktivist iz oromskega plemena. Zgodilo se je ponoči, zjutraj ob 7ih pa so bile podivjane in besne množice že na ulici in marširale proti centru. Kričali in mahali s palicami. Slišala sem kričanje tisočih, ko sem šla zjutraj k maši, a nisem vedela, za kaj gre. Po maši naj bi me naš voznik peljal na drugi konec mesta k zobozdravniku, a ga nisem dočakala. Že zgodaj zjutraj so uporniki v protest tragičnemu dogodku zablokirali vse ulice v mestu z ogromnimi skalami, gumami in ostalimi zaprekami in gibanje je bilo onemogočeno. Tudi varno ni bilo, saj so bili res podivjani. Vsi s palicami, veliko je bilo tudi orožja. Vsi predstavniki plemena, iz katerega je pevec, saj so prepričani, da ga je ustrelilo nasprotujoče pleme, amhara. Pevec je bil tudi aktivist, ki se je boril za pravice in prevlado oromskega plemena in je pred kratkim v nekem intervjuju rekel veliko stvari, ki so žaljive za državo in nasprotujoče z zgodovino, žalil prednike in predstavnike drugih plemen. In sklepajo da so ga ustrelili iz maščevanja. Skratka, dan je minil v strahu in poslušanju kričanja iz mesta; iz dvorišča smo previdno in čim manj opazno opazovali besne množice s palicami, poslušali razbijanje po stavbah ob cesti (trgovine, banke, avtomobili…). Steklo je padalo, nad nami se je vil tudi dim, ker so zažigali. Tako od blizu nasilja še nisem doživela. Par ur kasneje so taisti ljudje s palicami hodili v nasprotno smer, za njimi pa avtomobili polni federalnih policistov. Nad nami so bili tudi vojaški avioni, saj so iz vojaških oporišč pripeljali vojake, »za vsak primer«. Po celem mestu, najbrž tudi po večini države, saj so se protesti odvijali tudi drugod, je bilo VSE zaprto. Tudi moj zobozdravnik seveda. Vse ustanove. Kolikor sem uspela od domačinov izvedeti, so se pripadniki oromskega plemena dajali tudi med seboj, saj je tudi znotraj njih več različnih interesov in različnih političnih strank. In pobijali so se med seboj tudi zaradi tega, kje naj bi bil ta pesnik pokopan. Nekateri so hoteli v glavnem mestu, na častnem mestu… družina in drugi pa seveda v domačem kraju. Pogreb je bil dva dni kasneje, v četrtek. Na stadionu v rojstnem mestu Ambo. S fanti smo gledali po tv, res je bil šov. Stadion poln ljudi in seveda policije in vojske. Vojska je med tem dobila navodila, da lahko uporabi silo, če se bodo nemiri, nasilje in vandalizem, nadaljevalo. Veliko je bilo pretepov in uničevanja, ropov nedolžnih ljudi, ki nimajo nič s tem. Ponoči so prišli baje tudi na naša vrata, čuvaj je poklical ravnatelja, ki jih je menda prepričal, da nimajo pri nas kaj iskati, saj smo dobrodelna ustanova z otroki, ki jih ščitimo pred vsem hudim teh časov. Meščani so se začeli oboroževati za zaščito sebe in svoje lastnine. Prvi dan je vlada in njeni izvrševalci skušala z mirom, kar sicer spoštujem. A meščani so zaradi tega besneli, saj so se čutili nezaščitene. Cel torek torej, sredo, četrtek so bile vse ustanove zaprte in policija prisotna na vsakem koraku. Zaprli so kar nekaj ljudi. Umrlo jih je skoraj sto. V četrtek je vlada dala navodilo državljanom, naj se vrnejo na delovna mesta, naj se ustanove zopet odprejo. Še vedno smo brez interneta, ki so ga odrezali že v torek zgodaj zjutraj, ko se je vse skupaj začelo. Takrat so prekinili tudi telefonske storitve in tako preprečujejo komunikacijo med ljudmi in načrtovanje nadaljnega nasilja in organiziranja. Danes je nedelja, pa še vedno ne vem, ali kdo doma ve, kaj se tukaj dogaja, ali jih skrbi…in ne morem sporočiti, da »je vse v redu«.

Angelo je moral dvakrat na pot z avtomobilom, v četrtek in sredo, in je povedal, da je bilo res grozljivo videti množice in policijo in razbito mesto, skale na pločnikih (umaknjene s cest)… kot da je to nek vzporedni svet. Tako sem čutila tudi sama, ko sem opazovala besne množice s palicami, ob poslušanju padanja stekla in pokanja na vseh straneh. Tudi drugod po državi. Npr. V drugem mestu, Zway, kjer so tudi salezijanci, in je na področju oromskega plemena, so njegovi pripadniki vdirali v bivališča domačinov in če niso govorili oromščine, so jih pretepali, jim požgali dom. Bogvedi koliko ljudi je ostalo brez domov in lastnine. Sodelavec, ki pripada spet tretjemu plemeni, tigrinjsko s severa, je rekel, da na cestah ni varno govoriti jezika svojega plemena, ker te lahko ubijejo. Rekel je: »To je naša država, naš dom, mi smo njeni državljani, pa se bojimo iti ven, govoriti svobodno, hoditi naokoli…«

Ven itak ne hodimo že zaradi korone, ki je v porastu in ki bo po vseh teh dogodkih najbrž »zacvetela«. A biti zaprt v ustanovi zavoljo nasilja zunaj, je nekaj povsem drugega. Nočem dramatizirati, ampak res je strašljivo. Tudi za domačine, ki so sicer »navajeni« nemirov vsake toliko časa, vendar tako hudo večina ne pomni. Za tri dni so maske zamenjale palice. Žal bodo posledice trpeli, kot vedno, nedolžni ljudje, nedolžna večina. V Etiopiji je okoli 80 različnih plemen, s čudovito kulturo in srcem usmerjenim k Bogu. Vedno, podnevi in ponoči, odmeva pojoča molitev, bodisi iz ortodoksne cerkve, bodisi iz mošeje, in preglasile so tudi torkove nemire. Ljudje molijo za zdravje in zdaj še bolj za mir. Bojijo se prihodnosti, ker naj bi bile tudi volitve, ki jih je preprečila korona, a fanatiki želijo »pravico« in vseeno imeti volitve… skratka, ni konec. Divjanje je potihnilo, v strahu pred vojsko; danes se slišijo samo molitve, a vemo, da še vedno tli. Kot od začetka sveta. Boj med dobrim in slabim. Boj, ki ga v tej deževni dobi ohladijo dnevni nalivi, ki so kot blagoslov iz neba in poskrbijo za zatišje med ljudstvom. Hvala Bogu.

9.7. četrtek

Že več kot en teden je od dogodka, še vedno nimamo interneta. Zdaj se še bolj zavedam, koliko mi pomeni možnost pogovora z vsemi svojimi, v domačem jeziku, in kako mi domačnosti tu primanjkuje. Seveda smo si domači, a ni isto. Le v svojem jeziku lahko dejansko in iz srca komuniciraš. Otroci so prijazni, a jih ne razumem vsega, zato je komunikacija omejena. Odrasli s tujci tako ali tako omejeno komunicirajo. So prijazni, a z mano in Angelom bolj malo komunicirajo. Le osnovne informacije, pa še to ne vedno. Včasih pridem v razred in šele na licu mesta npr. ugotovim, da so program popolnoma spremenili, in da otrok ta dan ne bo. Ipd. Da ne govorim o iskreni (med)osebni komunikaciji. To so dejstva vsakogar, ki dela v tujini, v Etiopiji še malo močnejša, ker so izredno ponosni na svoj jezik in celotno etiopsko identiteto. Če nisi, pač nisi. To vem že od vedno, vendar je zdaj še težje, ker ni interneta, da bi po njem poklicala domače ali prijatelje. Iskrena komunikacija je kot voda žejnemu. Ampak po drugi strani pa je situacija države taka, da je res boljše, da ni interneta, saj tako vsaj deloma preprečujejo organiziranje oromskih množic, ki niti najmanj nimajo dovolj nasilja. Vsake toliko časa ujamem kakšno informacijo, češ da policija in vojska dnevno aretira veliko ljudi, ki povzročajo ali načrtujejo nasilje. V zaporih je že več kot 2000 ljudi. Je to zagotovilo miru? Najdejo veliko orožja, npr. tudi bomb, ki naj bi poletele na tržnice ipd.

Skušala sem poslati sms domov s sporočilom, da sem vredu, pa ni šlo. Tudi klic ni uspel. Tako so zablokirali komunikacijo s tujino tudi po telefonu. Namreč pristašev plemena je veliko tudi v drugih državah. Ta, ki naj bi bil vodja torkovega 1.7. dogajanja je po krvi sicer Etiopijc, vendar živi v Ameriki in ima ameriško državljanstvo.

No, predvšerajšnjim so vseeno vsaj to sprostili in sem poklicala mamo za par minut in poslala par sms-ov. Saj bi še, a to stane. Sicer manj kot sem pričakovala (vse skupaj le 1,5Evr), a se da potrpeti. Mislim na ljudi, ki resnično trpijo, ljudje z razbitim in pokradenim imetjem, ljudje, ki so bolni, izpostavljeni koroni zdaj bolj kot prej… Prav nič hudega mi ni, sploh pa če pomislim, da mi je mama povedala, da so ljudje tudi v Sloveniji podivjali. No comments. Ali pač. Na misel mi najprej pride: »Afnanje iz demokracije«. Pa še kaj… Ampak jaz sem tista, ki me izkušnja Afrike od samega začetka spreminja, če ne bi imela te izkušnje, bi najbrž tudi kolesarila v protest ipd.

Kakorkoli, dela imam tu dovolj, živahni otroci me razveseljujejo na vsak dan na tisoč in en način. Še vedno učim angleščino in res same pohvale otrokom. Popoldne skrbim za ovčke in ostalo okolico, dobila sem usnjene rokavice, da si ne odrežem vseh prstov. Vsak dan se razvedrujemo s telovadbo in igrami, v zadnjih tednih še posebej Človek ne jezise, ki je postal resnično  in res čutim bogastvo, ki iz tegaprava uspešnica. Ure in ure preživimo na klopcah v klepetu in igranju. Pogosto sem sama z njimi, drugi sodelavci imajo žal pogosto druge interese. Težko jim je biti z mladimi preprosto, sedeti v »brezdelju«. Biti »Z«. Tega me je Don Bosko naučil že v gimnazijskih letih in res čutim bogastvo, ki iz tega pride. Ko sedim z njimi, me spominja me celo na igro in čas doma z nečaki, ali staršev s svojimi otroki, le da je nas nekoliko več. In pri srcu mi je zelo toplo. Včasih mislim, da bi morala narediti kaj več, a ravno s tem »brezdeljem« pokažeš ljubezen. In oni to čutijo.

15.7. sreda

Dva tedna brez interneta je minilo in včeraj zvečer se je pojavil. Kot fatamorgana. Moram reči, da je biti odrezan od interneta tako dolgo zelo zanimiva izkušnja. Sem spoznala, kako pomembna mi je možnost redne komunikacije. Po drugi strani pa duhovna izkušnja, saj koneckoncev na svetu nič in nihče ni s tabo za vedno, zaneseš se lahko le na Boga, ki je tvoj edini pravi in večni prijatelj, ki me je poslal, da oznanim Njegovo Ljubezen tudi drugim, predvsem pomoči potrebnim. Vse ostalo je »bergla«. Vseeno sem vesela, da lahko končno slišim glasove domačih in prijateljev, a nisem od tega odvisna. Upam le, da bo mir v Etiopiji trajal in da zaradi nemirov, ki so bili, ne bo še več smrti zaradi korone, ki je seveda v »razcvetu«, čeprav sem nehala spremljati tudi te informacije. Kar bo pa bo. »Zgodi se Tvoja volja.«