Letošnje šolsko leto je bilo zame zelo posebno v Don Bosko Children. Sicer mi je vsak dan poseben, ker imam čast delati in živeti s posebnimi otroki, zaradi katerih sploh sem tu v Etiopiji. Otroci preko mene spoznavajo Slovenijo in s pomočjo slovenskih donatorjev prejemajo veliko dobrin. Letos smo jih obdarili z dvema novima igriščema, novim vodnjakom, oblačili, žita za celo leto in še kaj. Poleg edinstvene dinamike v naši veliki družini, je bilo leto pomembno predvsem zaradi novosti: otvoritev Slovenskega veleposlaništva v Adis Abebi, prihod veleposlanice Kristine Radej z možem, s katerima smo postali zelo dobri prijatelji, obisk zunanje ministrice Tanje Fajon ob otvoritvi veleposlaništva, obiskala je tudi Don Bosko Children, in krona vsega, najvišji obisk. Petega junija nas je s svojim obiskom počastila še njena ekselenca predsednica Nataša Pirc Musar. Z njo je prišlo tudi veliko njenih sodelavcev, iz protokola, iz MZZ, državni sekretar, in ne-nazadnje seveda veleposlanica, ki je pri nas že popolnoma doma, Kristina Radej z možem Alanom in Vesno Dolinšek, njeno namestnico. Veleposlanica je poleg njene službe tudi certificirana čebelarka in se je zavzela, da se čebelarstvo kot način preživljanja najranljivejših skupin v Etiopiji uvede tudi pri nas v Bosco Children. Naši otroci in mladostniki, ki prihajajo z ulice brez možnosti spodobnega preživljanja, pri nas poleg osnovnih potreb dobijo predvsem izobrazbo in spretnosti, ki jim pomagajo v prihodnosti. Z veleposlanico smo združili moči in naredili načrt za projekt, v katerem se bo naše mlade usposabljalo za čebelarstvo, tako teoretično kot praktično, hkrati pa bodo dobili tudi vso potrebno opremo. Prijavila je projekt in dobili smo za to potrebne finance in takoj začeli z delom. S pomočjo strokovnjakov smo že dobili družine čebel, čebelnjake, zaščito in vse ostalo potrebno, da je prva skupina mojih »mulčkov« že začela čebelariti. In obisk njene ekselence Nataše Pirc Musar je pomenil med drugim tudi uradno otvoritev tega projekta. Otroci, z mano vred seveda, smo bili cel teden v pripravi na visok obisk, učili so se slovenskih besed, pesmic dobrodošlice, urejanja čebelnjakov, risanja risbic za goste… Na sam dan pa so vsi čutili, da se nekaj posebnega dogaja, veselo pričakovanje je bilo v zraku. Ob prihodu konvoja diplomatskih vozil z gosti in spremljevalci se je razlegal aplavz in pesem ob harmoniki našega ravnatelja, in potem končno srečanje. Otroci, ki se predstavnikov oblasti ponavadi bojijo in pred njimi bežijo, ko skušajo preživeti na ulicah, so na ta dan dobili povsem drugačno izkušnjo. Predsednica jim je namenila veliko prijaznih besed, spodbud daril in objemov, ter jih opogumila za prihodnost. Tudi čebelice v novih čebelnjakih so njeno darilo in ko se sedaj z njimi srečujejo med njihovim pridnim delom, se vedno spominjajo na ta čudoviti dan in čudovito Slovenijo, ki jim jih je približala. Boljšega zaključka šolskega leta si ne bi mogla zamisliti in lahko začnem razmišljati o pripravah na odhod v Slovenijo, kjer bom preživela poletje. Bog blagoslovi vse dobre ljudi, ki so nas osrečevali v preteklih mesecih, bodisi z darovi ali obiski. Slovensko srce bije močno v Don Bosko Children.

Spoštovani dobrotniki,

Z veliko hvaležnostjo v srcu vas pozdravljam v upanju, da ste dobro. Želim se vam zahvaliti za vašo konstantno pomoč Etiopiji, predvsem pri preprečevanju revščine in lakote. Z vašo pomočjo vseskozi lahko dobavljamo hrano tja, kjer je največja potreba in kjer je življenje v zadnjih mesecih najtežje. Še vedno je v ospredju sever države regija Tigraj, kjer ljudje še vedno čutijo posledice nedavne vojne. Veliko let bo trajalo, da se regija postavi na noge. Posledice oboroženega konflikta običajno vodijo do razpadanja družin, frustracij, nasilja na podlagi spola in drugih psihosocialnih zapletov v skupnosti, predvsem ženske, otroci in ostareli. Mnogi otroci so med vojno izgubili starše, veliko jih je v zatočiščih za notranje razseljene osebe brez spremstva odraslih, izpostavljeni različnemu nasilju, kot je priča streljanju svojih ljubljenih, potovali so več dni peš, iskali varna mesta, ostajali brez hrane mnoge dni itd. Kot rezultat se število kaznivih dejanj še posebej na tem področju povečuje. Nasilje na podlagi spola, spolno zlorabljanje otrok, ločitve in mnoge druge težave se pojavljajo v številnih delih države, predvsem v Tigray regiji. Stanje družin notranje razseljenih oseb prav tako ostaja nerešeno. Do danes notranje razseljeni ljudje v Tigray regiji še vedno živijo v tej strašni situaciji. Po podatkih mednarodnih organizacij okoli kot 2.000.000 ljudi še vedno živi v takšnih zavetiščih, ki so neprimerna za bivanje, v njih je še vedno težko pridobiti osnovne potrebščine. Dostop do hrane ostaja pomemben izziv, kar se je še poslabšalo zaradi pomanjkanja dohodkov in omejenih virov – priložnosti za delo, ki so na voljo tem ranljivim skupinam. Situacija se je še dodatno zaostrila z umikom ali zmanjšanjem pomoči mnogih nevladnih organizacij in organizacij ZN, kar je pustilo velik del skupnosti IDP brez ustrezne podpore. Salezijanci smo še eni redkih, ki nadaljujemo s humanitarno pomočjo na tem področju, kolikor nam le donacije dopuščajo. V zadnjih nekaj mesecih smo trikrat poslali konvoj kamionov s hrano in higijenskimi pripomočki in sicer za okoli 1000 družin notranje razseljenih oseb, ki so nastanjene v Shireju, Adwi, Makalleju in Adigratu. Pošiljamo to, kar je v njihovih razmerah najbolj praktično, npr. Pšenična moka (25kg na družino), Kuhinjsko olje (3L na družino), otroška hrana v prahu (10 kg na družino/na otroka), Multivitaminske piškote za otroke, Higienski materiali tekoče milo za pranje perila (4L na družino), odeje.

Tej travmatični realnosti na severu države moram nujno dodati tudi težave preostanka države, kjer marsikod potekajo tudi oboroženi konflikti. Vse skupaj je za sabo namreč potegnilo ekonomske spremembe, ki jih ne razumem povsem, opišem pa lahko, kaj pomenijo za revni sloj ljudi, ki je v Etiopiji v večini. Težava, ki je zadela prav vse ljudi je letošnja inflacija. Lani ob istem času je bil en Evro vreden 60 Etiopskih Birr (ETB), danes pa je 1 Evro vreden skoraj 150 ETB  Etiopski denar je popolnoma izgubil vrednost, za sabo pa to potegne rast cen v višave. Najosnovnejša živila so se trikratno podražila, vključno z najemninami, ne glede na to, kako majhno je bivališče, npr. baraka, v kakršnih živi večina prebivalcev. Mesečna najemnina za barako pogosto presega mesečni dohodek tistih, ki so zaposleni. Veliko ljudi pa ne dobi rednega dela, saj so reveži, brez izobrazbe in možnosti. Vsak dan znova iščejo možnosti dela in vsaj minimalnega zaslužka, za dnevni obrok. Možje se s kosom kakšnega orodja postavijo na razna zbirališča v upanju, da jih kdo, ki potrebuje dnevnega delavca, »pobere«. Žene perejo obleke ali čistijo ali na pločniku prodajajo kakšne malenkosti. Kako živijo in preživljajo še otroke, mi nikoli ne bo jasno. Cene vsega so torej do trikrat višje, kar pa ne velja tudi za dohodke. Zato so ljudje še globlje v revščini kot so bili prej. Vsak, s katerim se pogovarjam, obupuje, da ne vejo, kako preživeti. Po drugi strani pa vlada centre večjih mest spreminja v »Dubaj«. Rušijo majhne hiše in različne objekte, da bodo ulice široke in razsvetljene ter okrašene. Berače in reveže preganjajo iz glavnih ulic in jih ženejo še v večjo bedo, vse za zunanji izgled, da bodo gostje mislili, da je blišč dejanska realnost Etiopije. A ko sem se pred enim tednom z avtom vozila 400 km na jug obiskat otroke v programu Botrstva, sem med vožnjo po podeželju razmišljala, kako ljudje ven iz mesta živijo najbrž isto kot so pred 1000 leti. Uspela sem se srečati s skoraj 200 otroki, v Don Bosko Dilla, Soddo in Adamitulu. Zelo hvaležni in veseli so za pomoč, ki jo prejemajo, saj se z vašo pomočjo šolajo v salezijanski šoli, ki poleg kvalitetne izobrazbe zagotavlja tudi razvedrilni, družabni in duhovni program in jim pomaga, da se razvijajo v dobre ljudi. Decembra sem obiskala tiste, ki živijo in se šolajo na severu države, nekateri pri salezijancih, drugi v drugih šolah. Čutiti je hvaležnost ne le otrok, temveč tudi njihove družine, saj je z vašo pomočjo botrstva veliko breme odvzeto celi družini, ki je v večini brez rednega dohodka.

Vaši prispevki so neprecenljivi in nam omogočajo, da bomo tovrstno pomoč tudi nadaljevali. V mesecu juniju je Etiopijo obiskala tudi predsednica Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar in se čudila našim poročilom o količini pomoči, ki prihaja iz Slovenije, iz rok mnogih ljudi, ki vsakodnevno darujejo.

V tem duhu, hvaležnosti in veselja vas prisrčno pozdravljam iz Etiopije. Bog vam naj tisočkrat povrne vašo dobroto in vsak Evro, ki ga namenite pomoči potrebnim. Zagotavljamo vam našo molitev, da nebeški Oče vedno varuje vas in vaše najdražje.

»BLAGOR UBOGIM«

Ob povabilu, da pišem o svetosti v Etiopiji, sem se najprej ustrašila, potem pa ugotovila, da moram na našo realnost gledati ravno v tem smislu. Jezus je svoje zemeljsko življenje, predvsem v zadnjih treh letih, namenil revnim, bolnim, pohabljenim…. V evangeliju oznanja, da »blagor ubogim…, ker njih je nebeško kraljestvo.« In kdo je bolj ubog, in v tem pogledu, blizu svetosti, kot je otrok, ki ga je družba pustila na cedilu in mora poskrbeti sam zase na ulicah 10-milijonskega mesta. Razlogov in situacij je nešteto, a dejstvo je, da otrok ne more biti sam odgovoren za to, da životari na ulici, se zjutraj prebuja na trdih betonskih tleh pločnika, skupaj z vrstniki, ki so vir toplote, pod kakšnim platnom; ali v ogromni betonski vodovodni cevi, ali med plastičnimi stenami avtobusnega postajališča… Pogosto jih zbudijo udarci policijskih palic, ki jih preganjajo in zapirajo v zapore. Država tako »čisti« mesto, center t.im. Afriškega roga, središča Afriške Unije… in se kiti z bleščečimi lučmi in lepimi stavbami v centru mesta. Na ta račun pa trpijo najšibkejši; reveži, med katerimi je na desettisoče tudi otrok, se zatekajo na robove mesta, kamor policijska palica ne seže. Namesto, da bi se jim svet opravičil, ker ne poskrbi zanje, jih preganja in zaničuje.

Naša ustanova »Don Bosco Children« je namenjena prav njim. Pri nas dobijo osnove za preživetje (hrana, zatočišče, zdravstvo) ter za življenje v družbi: izobrazbo in delo. Moji sodelavci se z njimi srečujejo na ulicah v večernih urah, se z njimi pogovarjajo in vabijo v Don Bosco Children. Mnogi so že zasvojeni z različnimi cenenimi opijati, saj jim to »pomaga«, da se lažje prebijejo skozi dneve in noči. Tisti, ki želijo, se lahko srečajo z nami vsako jutro od ponedeljka do petka zjutraj ob 7ih, ko 81-letni salezijanec Angelo pripelje avtobus na enega od večjih trgov Adis Abebe in se nanj vkrcajo otroci, ki jih potem pripeljemo k nam. Ponavadi se mu tudi jaz pridružim zjutraj na avtobusu. Ko pridemo v našo ustanovo, se najprej stuširajo, sledi zajtrk in potem pouk, kosilo in druge aktivnosti. To je program »Pridi-in-poglej«, ki ga obiskujejo dnevno kak mesec, v katerem imajo čas, da se navadijo na novo življenje in utrdijo svojo odločitev. Ker so (pre)dolgo bivali na ulici, potrebujejo čas, saj so ulične navade močno utrjene, nimajo pa tistih »normalnih«, ki so potrebne za izobraževanje in skupno bivanje. Nekaterim je npr. težko spati na postelji, sam, saj je navajen trdih tal v družbi vrstnikov. Sedeti v šolskih klopeh in slediti enostavnemu pouku, predstavlja izziv vsem, a so neskončno ponosni, da se lahko učijo. Jaz jih poučujem osnovno angleščino in za vsako uro pouka uporabim drugo metodo, da jim olajšam učenje. Po nekaj tednih tega programa, se preselijo v drugi del ustanove in začnejo enega od treningov naše poklicne šole, npr. avtomehanični, kovinarskih, mizarski, kuharski, šiviljski,… Po letu ali dveh usposabljanja pri nas se zaposlijo in osamosvojijo, pomagamo jim tudi ponovno vzpostaviti stik s starši oziroma družino, nekatere so tudi do 700 km oddaljene.

Še bi lahko pisala o teh otrocih in o našem programu, a nobena količina besed ne bi zadosti opisala trenutkov milosti, zgodb uspehov in čudežev, ki so rezultat delovanja Božje Ljubezni.

Praznično vzdušje po etiopsko je vsekakor nekaj drugega kot ga poznamo v Evropi. Ne gre le za to, da so temperature precej toplejše, da Novo leto praznujemo septembra, Božič januarja in druge zunanje malenkosti. Gre predvsem za to, da je za redkokoga to “veseli” december. Zakaj, bi se vprašali, saj je vojna na Severu v regiji Tigray vendar končana, kajne? Ja, uradno je mir podpisan, a eritrejski vojaki so zasedli vasi, kraje in bivališča mnogih prebivalcev, ki zato še vedno živijo kot begunci v različnih zatočiščih po regiji. Po štirih letih še vedno živijo brez upanja na parih metrih pod kakšnim platnom ali v prostorih kakšne šole, odvisni od pomoči in miloščine. Šole so pred dobrim letom zasedli tudi učenci, ki si v želji po učenju in normalnem življenju, razrede delijo z ljudmi, ki v istem razredu bivajo. Težko si je predstavljati. Nekateri razredi so npr. razdeljeni na dva dela z rjuho; na eni strani učenci, na drugi begunci.

Kot veste, so bile šole v tej regiji tri leta zaprte, lani (šolsko leto 2023/24) pa so bili učenci ponovno pri pouku, čeprav so šole izredno osiromašene, med vojno so ostale brez pohištva in ostalega materiala za poučevanje. Na podeželju imajo pouk kar zunaj pod kakšnim drevesom. Učenci so še vedno brez knjig, saj jih država ne zagotavlja. Učitelji pogosto niso plačani, saj ni sredstev in tako niso motivirani za poučevanje. Ko smo klicali učence, da za naše botre prinesejo spričevalo, marsikomu ni uspelo dobiti spričevala, saj so šole dobesedno brez sredstev za osnovno administracijo in so marsikomu napisali kar direkt potrdilo, da se otrok izobražuje. Zanimivo je tudi, kako so rešili težavo, da otroci tri leta niso bili pri pouku. Rešitev je bila, da so vsake tri mesece prešli iz enega razreda v drugega. In tako bo marsikdo presenečen, ko bo videl, da je med zadnjim in letošnjim spričevalom razlika tudi do 5 razredov. Težko je verjeti in razumeti, še težje pa razložiti. Najbolje je kar sprejeti. Tukaj se vse drugače odvija.

Tudi sicer stanje na povojnem področju ni nič kaj veselo, saj je bilo med vojno uničeno in izropano vse, kar prinaša upanje, napredek in boljše življenje. Mnoge tovarne in druge ustanove in organizacije, ki prispevajo k razvoju in dajejo možnosti preživetja so nedejavne in ljudje dobesedno nimajo kje delati. Zato je seveda več revščine in bede. Mnoge družine so ostale brez očeta, ki je bil pred vojno tisti, ki je preživljal družino. Veliko brezizhodnosti je videti, ki mnoge vodi v bedo, mnoge pa tudi v kriminal, ki se je drastično povečal prav na tem področju, pa tudi drugod po državi. Nešteti se spopadajo s povojno depresijo, saj so bili travmatizirani tekom vojne, v sedanjosti se pa nimajo česa oprijeti. Mnogi se tudi zaradi tega niso vrnili v šolo. Nekateri so morali med vojake in so se tam »izgubili«…

Žal izgleda, da bo Etiopija vedno potrebna pomoči. Če jim ne zagodejo klimatske razmere s sušo, pa povzročijo trpljenje politične razmere, zaradi katerih se vedno nekje bojujejo. Do predlani na Severni tigrayski regiji, trenutno pa v Oromiji in Amhari. Medijsko sicer manj odmevno, a nič manj tragično. V mnogih krajih v teh dveh regijah ljudje živijo v strahu in vlada policijska ura. In tako so tudi v današnjem času ponekod zaprte šole, npr. Kobo, kjer imajo uršulinke sirotišnico in v Dessie.

Življenje in preživetje ogroža tudi več kot 100% inflacija v državi. Cene živil, najemnin in drugih osnovnih potrebščin so primerljive z evropskimi, kar pa seveda ne velja tudi za dohodke. Beračenje je nekaj najbolj normalnega v mestih. Na podeželju pa poteka življenje dobesedno enako kot pred sto leti ali več.

Med tem pa vlada okrašuje glavno mesto, gradi palače, postavlja ogromne luči po celem mestu, širi ceste in na ta račun ruši domove ubogih prebivalcev, ter jih dobesedno postavlja na ulico. Če ne bi videli na lastne oči, ne bi verjeli. Tudi moji otroci, s katerimi delam v Bosco Children so žrtve te opresije in diktature. Ne le, da zanje ni poskrbljeno kot bi za otroke moralo biti, temveč jih pretepajo in preganjajo in zapirajo še na skritih kotičkih ulic Adis Abebe, kamor se zatečejo, da bi za kak trenutek zatisnili oči. Čeprav ko pritečejo zjutraj v naš center, njihovo veselje in radoživost premaga skoraj vse rane. Za nekatere poskrbimo kar takoj zjutraj, ko pridejo, za tiste malo globlje pa skrbimo vsak dan, ki ga preživijo pri nas in uživajo zamujeno otroštvo.

Revščina v Etiopiji je bila vedno realnost, a ljudje so bili vseeno vedno veseli in polni upanja in vere. Sedaj pa se čuti, vidi in sliši obup in strah pred prihodnostjo, pred vsakim novim dnevom. Vse to nas le še bolj žene, da zagovarjamo revne in nedolžne množice ter da iščemo vedno nove poti, da jim pomagamo. Pogosto čutimo nemoč in majhnost, saj naša pomoč doseže tako majhen odstotek tistih, ki potrebujejo našo pomoč. A hkrati smo vedno hvaležni, da lahko storimo vsaj nekaj in da nas je veliko, ki se kljub vsem težkim realnostim trudimo, da bi pomagali še več. Med drugim tudi predstavniki slovenske vlade, ki so nas 1. novembra obiskali, ko so prišli otvoriti Slovensko ambasado v Adis Abebi. Ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon, nova veleposlanica Kristina Radej in njuni sodelavci so vsi skupaj, polni rok daril kljub številnim obveznostim prišli tudi k nam v Bosco Children in neskončno osrečili ne le mene, temveč predvsem naše otroke.

Hvala tudi vsem za vsak košček pomoči, za vsako dobro misel in dejanje solidarnosti, ki dela ta svet boljši. Preko Misijonskega središča pa smo prejeli res veliko donacij letos, za hrano, za šolanje otrok, za otroška in športna igrala, za vodo, avto za misijon in še kaj… Vse to daje ljudem razloge za upanje tudi takrat, ko zgleda vse brezupno.

Med tem pa vlada okrašuje glavno mesto, gradi palače, postavlja ogromne luči po celem mestu, širi ceste in na ta račun ruši domove ubogih prebivalcev, ter jih dobesedno postavlja na ulico. Če ne bi videli na lastne oči, ne bi verjeli.

Revščina v Etiopiji je bila vedno realnost, a ljudje so bili vseeno vedno veseli in polni upanja in vere. Sedaj pa se čuti, vidi in sliši obup in strah pred prihodnostjo, pred vsakim novim dnevom. Vse to nas le še bolj žene, da zagovarjamo revne in nedolžne množice ter da iščemo vedno nove poti, da jim pomagamo. Pogosto čutimo nemoč in majhnost, saj naša pomoč doseže tako majhen odstotek tistih, ki potrebujejo našo pomoč. A hkrati smo vedno hvaležni, da lahko storimo vsaj nekaj in da nas je veliko, ki se kljub vsem težkim realnostim trudimo, da bi pomagali še več.

Hvala tudi vam za vsak košček pomoči, za vsako dobro misel in dejanje solidarnosti, ki dela ta svet boljši. Želimo vam, da bi bil v letu 2025 tudi vaš svet doma lepši in boljši. Mi vas v Novo leto spremljamo z našimi molitvami in predvsem z globoko hvaležnostjo.

Polona Dominik, laiška misijonarka in Salezijanci v Etiopiji

Včasih si privoščim poslušati slovenski radio, da… te dni me ponese v vzdušje »veselega decembra« a namesto nostalgije po belem Božiču v domačem okolju me »udari« realnost adventa v Etiopiji. Že dolgo nisem pisala o vojni in humanitarni krizi v Tigrayu na severu države, a težav tam še zdaleč ni konec. Ravno včeraj sem se za deset dni poslovila od otrok v Bosco Children v Adis Abebi in se ponovno podala v Tigray, kjer sem bila nazadnje maja, ko me je povojna situacija kar nekajkrat spravila v jok. Mir je sicer podpisan, a življenje ljudi je kot poplava po nevihti; voda narašča, ko je dež že zdavnaj ponehal. Tako je tu. Uničene poljske površine, kmetije požgane in izropane, kmetje pregnani… vse to onemogoča, da bi si ljudje pridelali hrano. Mnogi se še vedno nimajo kam vrniti in tako že tretje leto bivajo v zasilnih bivališčih raznih dvoran, čakajoč na miloščino. Ljudje, ki so željni in zmožni skrbeti zase in za družino, pa ne morejo. Da je še huje, je bila letošnja deževna doba (junij-september) v Tigrayu sušna in tako še tam, kjer bi lahko kaj uspevalo, ne more zaradi kritičnega pomanjkanja vode. Regionalna vlada je zopet razglasila izredno stanje suše in lakote, po mnenju mnogih je ocena še naraščajoče lakote podobna ali še hujša lakote iz leta 1984-85, ko je cel svet pripomogel k reševanju življenj. Trenutno sem v Shire, kjer salezijanci vodijo šolo s skoraj 1500 učenci, s katerimi skušajo »not prinest« skoraj tri izgubljena leta izobrazbe. Mnogi otroci so ostali brez svojcev. Večina svojcev, staršev, je ostalo brez dela, trenutna ekonomska situacija pa ne prinaša nobenih novih možnosti. Zato sem tu, da izberem vsaj 30 najbolj pomoči potrebnih in jih vključim v slovensko botrstvo. Srečujem se z otroki in njihovimi starši, prijavnica za botrstvo pa bo kmalu prispela na Misijonsko središče Slovenije, in omogočila otrokom kvalitetno izobrazbo pri salezijancih. V državnih šolah namreč pouk še zdaleč ni, kar naj bi bil, učiteljev nimajo, če pa že imajo, pa skorajda ne poučujejo, saj še vedno ne dobivajo redne plače. Tudi šolskih knjig država v to regijo ne prispeva, čeprav so knjige iste kot v drugih regijah. Kakorkoli, salezijanci so edini, ki se trudijo dati otrokom nazaj otroštvo in šolanje, ki ga otrok zasluži in tudi s kvaliteto. V veselje mi je srečevati se z motiviranimi učitelji in veselimi otroki, ki kljub težkim okoliščinam nosijo brezskrben obraz. Veseli so družbe vrstnikov, učenja, slastne žemlje med odmorom in sedaj še pomoči botrstva, da le lahko ostanejo v šoli Don Bosko, kjer je prihodnost vsaj malo bolj svetla.

Poleg tega spremljam prijatelje, ki dobivajo sporočila o padlih vojakih, prijateljih, družnskih članih, ki so bili dolge mesece pogrešani. Med vojno je bilo na tisoče fantov poklicanih v boj, a se še po podpisanem miru niso vrnili domov. Sedaj vlada obvešča družine, da se njihov sin, brat, mož, prijatelj, nikoli ne bo vrnil domov. Le novica. Žalovanje brez pogreba, brez slovesa. Kje so pokopani, kdaj so umrli, ne bodo izvedeli nikoli. Bereket, salezijanec, ki je dobil takšno sporočilo o svojem bratu, je šel takoj iz Adis Abebe v Tigray in skupaj so žalovali. Povedal je, da je v tednu dni, ko je bil tam s svojci, žaloval v vsaj dvajsetih domovih v soseski, kajti skoraj vsaka hiša je izgubila nekoga. Postavljanje tradicionalnih šotorov, spomenikov, procesije s silovitim jokom…za vsakogar posebej in za vse hudo, kar jih je doletelo v zadnjih treh letih. Ni ga človeka, ki ne bi bil prizadet, zato poleg pomoči s hrano in drugimi potrebščinami, pomagamo tudi s psihosocialno podporo. Ponosna sem, da je dr. Tomaž Erzar s svojo ekipo ponovno okrepil ljudje, da se bodo znali soočati z doživetimi traumami in k zdravljenju pomagali svojim rojakom. Duševne rane so globoke.

Medtem je vojna izbruhnila še v drugih regijah a mediji skrbno čuvajo novice o škodi tam, salezijanci pa na tistih področjih nimamo skupnosti, da bi lahko vedeli več in pomagali. Vemo pa, da je šlo kar nekaj naših fantov (iz Bosco Children) med vojake, saj vlada vojakom obljublja več kot lahko nekdo dobi s preprostim delom. Po doživetih grozotah na bojiščih jim je seveda žal, a izhoda ni, vsaj sedem let morajo služiti. Njihove duše so za vedno zaznamovane. K nam je prišel Kasahun, ki je pred tremi leti končal šolanje pri nas, se zaposlil v usnjarstvu in odprl trgovino, potem pa so v njegovi soseski vpoklicali vse fante njegovih let. Da bi se temu izognil je prišel k nam po zatočišče in je še vedno pri nas. Hvaležen, da je varen, mi pa tudi hvaležni, saj nam pomaga pri vzgoji naših uličnih nadebudnežev. Ker je bil tudi sam nekoč na ulici ter deležen vzgoje in izobrazbe Bosco Children, je njegova pomoč zelo dragocena. Skupaj usmerjava na pravo pot tiste, ki jih vsako jutro z ulice pripeljemo v naš program »Pridi in poglej«, ter pripravljava na ponovni vstop v šolo. Najprej si morajo fizično opomoči. Mnogi pridejo z ranami (ki nastanejo med drugim tudi zaradi udarcev policije) in drugimi težavami, ki jih po zmožnosti pomagam s svojo priročno prvo pomočjo. A ko pridejo, se najprej zaženejo v ročni nogomet in druge igre. Usmerim jih v tuš in zajtrk, ki mu sledi pouk, a njihovo srce bije za igro, ki je med odmori. Po petih letih v Etiopiji me še vedno vsak dan znova, vsak fant znova, v srce presune, kako drugačno je njihovo otroštvo. Vsak iz drugačnega razloga pride na ulico, in skupaj z drugimi skušajo preživeti od jutra do večera, predvsem pa ponoči, da jih ne preseneti policija s palicami ali jih celo zapre in odpelje v nekakšne zapore, kjer preživijo s kosom kruha na dan. Med poučevanjem angleščine sem jih spraševala, kaj je njihova najljubša hrana, šport, barva… (»what is your favorite…«). Ko jih sprašujem o najljubšem športu, en fant vpraša, če tek tudi velja. »Seveda«, odgovorim. »No, potem pa je moj najljubši (edini) šport tek vsak večer pred policijo.« Nisem vedela, ali naj se zjokam ali smejem. Ob vprašanju o najljubši hrani pa odgovorijo »bule«. Tako se imenuje tisto, kar do večera uspejo nabrati v plastični vrečki iz različnih obcestnih kioskov s hrano, ki jim dajo ostanke, ali jih poberejo iz smeti. Do večera se vsi ti ostanki naberejo v vrečko ali dve in otroci skupaj jedo večer iz te vrečke. Komentar ni potreben…

Pri nas dobijo tri obroke dnevno in z veseljem pohvalim slovensko fundacijo Exodus, ki je letos donirala sredstva za nakup etiopskega žita »tef«, ki je osnova za lokalno hrano »injera«, brez katere si v Etiopiji ne predstavljajo obroka. Nakupili smo žakljev tefa kar za celo leto in naši fantje ga v našem mlinu med vikendi meljejo v moko. Drobno in hranilno žito, ki naše nadebudneže okrepi za prihodnje podvige in predvsem poklic, za katerega se tudi usposobijo pri nas. Prijatelj Bogdan in njegova mama s prijatelji so darovali za nakup hlač za vse fante. Sedaj pa bomo s pomočjo Misijonskega središča začeli obnavljati še košarkaško igrišče, da bodo fantje svoje bivanje pri nas popestrili še s košarko, za katero jih trenira naš nekdanji gojenec, ki je bil nekoč kot oni le eden od obrazov na ulicah Adis Abebe. S pomočjo posameznih dobrotnikov smo kupili deset koz za družino v Tigrayu, ki so jim v vojni pobili vse moške, očeta in brate, ki so skrbeli za preživetje družine. S pomočjo dobrotnikov lahko mojim fantom privoščim nove šolske potrebščine, priboljške ob posebnih priložnostih, zdravila, ko mi zmanjka, kar prinesem iz Slovenije, čeprav tu v Etiopiji ni dosti za dobiti… In nenazadnje, Miva Slovenija je prispevala za nakup še enega avtomobila v Etiopiji, minibusa v Adwi v Tigrayu, kjer so v času vojne izrabili vozilo, ki so ga imeli, z razvažanjem hrane in z vsemi ostalimi aktivnostmi, ki so pomagale pomagati preživeti mnogim v času zadnjih treh let.

Veliko razloga imam za hvaležnost, predvsem pa ta privilegij, da sem lahko tu in uporabljam vse, kar sem in imam za pomoč nedolžnim žrtvam življenjskih okoliščin. In da posredujem pomoč tistim, ki želijo in morejo pomagati iz Slovenije, pa ne morejo biti tukaj. Skupaj veliko naredimo, čeprav se mi pogosto zdi tako malo, sploh, ker je potreb vsak dan nešteto. Žalosti me dejstvo, da je trpljenja toliko, da nikoli ne bomo mogli pomagati vsem. Hkrati pa tolaži to, da dobrotnikov nikoli ne zmanjka, mojih moči in prizadevanj pa tudi ne. Hvala Bogu.

Ob tem želim vsem blagoslovljen Božič, praznovanje rojstva deteta Jezusa med nami, predvsem med najbolj ubogimi.

Šolsko leto se zaključuje, vsaj za “normalne šole”, torej tudi v Mekanisi, kjer sem učila in pomagala v Mladinskem centru in vrtcu za revne od septembra. Prišla je tudi Italijanka, ki bo tu pomagala vsaj dve leti… in tako sem jaz lahko šla nazaj, kjer je vedno moje srce, kjerkoli sem, v Bosco Children in pri uličnih otrocih. Pouk se tu nikoli ne konča, šola se nikoli ne zapre, ker to je dom za mnoge, zato počitnic ni. In tu je vedno dosti dela, dosti življenja. Potreba po dodatnih rokah, po materinski skrbi, je neprenehna in zato sem zelo zelo vesela, da sem se vrnila. V zadnjem letu sem sicer pridobila drugačne izkušnje, npr. kaj pomeni poučevati razrede s 60-timi otroki…in kako živijo in delajo drugod. Veliko revnih otrok je prihajalo k nam, veliko lepih aktivnosti je bilo, a nekaj mi ni dalo miru. Vsi imajo dom in vsaj kakšnega starša, ki vsak dan zanje skrbi. In to dejstvo me je vleklo nazaj v Bosco Children, kjer otroci pač nimajo te možnosti in so odvisni od nas. Skupaj smo od jutranjega prebujanja, zajtrka, pouka, dela, večerje in besede za “lahko noč”, od ponedeljka do nedelje… To je družina.

Sicer sem se tja preselila le par dni preden odidem v Slovenijo na zobozdravstveno obdelavo (ker mi je zobar v Etiopiji žal dva zoba uničil), a vsaj vem, kam se čez 3-4 tedne vračam in kaj moram prinesti s sabo. Družabne igre, učne pripomočke in osnovne zdravstvene pripomočke, vitamine, obliže ipd. Danes se odpravljam v Slovenijo in že komaj čakam na vrnitev nazaj v Etiopijo 🙂

Zadnjih »nekaj let« sem pisala predvsem o težavah zaradi vojne na Severu Etiopije, v regiji, ki je bila zaradi vojne odrezana od sveta, komunikacije in vseh virov preživetja. Večina prebivalstva trpela lakoto in še sedaj jo, saj še vedno ni dohodkov. Tudi tisti, imajo »službo«, so bili brez plač dve leti, mnogi so še sedaj, ker ustanove enostavno ne morejo plačati. Celo državni uslužbenci so bili dve leti brez dohodkov. Zaradi pobojev po raznih koncih Tigraya so nešteti bežali v sosednji Sudan ali v tigrajska mesta, kjer ni bilo toliko napadov in so se zatekli v razne ustanove, predvsem šole ali v kakšne domove. Ljudje do tedaj samostojni in delavni ljudje, so vsi naenkrat postali brezdomni in odvisni od pomoči. Tudi prej »bogati« so sedaj revni in potrebni pomoči.

Pred dvema tednoma sem se vrnila iz kratkega obiska te regije in še vedno me srce boli zaradi vsega, kar sem videla in slišala. A hkrati bi se rada ahvalila za zvesto pomoč mnogih Slovencev, ki so in še vedno darujejo za lačne v Etiopiji. Čeprav je vojne načeloma konec, trpljenja ni konec. Približno milijon ljudi je še vedno brez domov in živijo kot begunci predvsem v šolah, kjer pouka ni bilo od začetka vojne. Ali pa v kakšnih zapuščenih dvoranah ali kar tako pod kakšnimi platni. Na parih metrih jih živi nagnetenih mnogo premnogo. Mnogi spijo preprosto na tleh, nekateri imajo kako platno pod sabo, kak celo jogi, ki ni nikoli samo za eno osebo. O obleki, posteljnini in drugih malenkostih raje ne razmišljam. Tudi o čisti vodi za umivanje raje ne sprašujemo. Kamorkoli smo prišli, so se nam do solz zahvaljevali, saj so bili Don Boskovi salezijanci eni redkih organizacij (če ne edini), ki so od začetka vojne in vse do dandanes dovažali hrano, tudi ko je bilo skoraj nemogoče. Vsakih nekaj mesecev smo poslali ogromno kamionov iz Adis Abebe, polnih moke, olja, otroške hrane, makaronov in za mnogo ljudi je to še dandanes ena redkih stvari, ki jih dobijo in s katerimi hranijo družino. Npr. v mestu Adwa salezijanci vsak dan spečejo čez 5000 žemelj in jih delijo beguncem in otrokom, ki prihajajo vsak dan k pouku. Vsak dan skuhajo tudi velike kotle tekoče otrošče hrane (kot nekakšen instantni mlečni zdrob, ki ga prav tako pošiljamo iz Adis Abebe s pomočjo donatorjev), in delijo tisočglavi množici najmanjših otrok in mater. Na lastne oči sem videla malčke s plastenkami, v katere se jim natoči in večina jih na licu mesta zaužije ta okrepčilni napitek.

To je le drobec iz povojnega dogajanja. Kar je bilo med vojno samo, raje ne sprašujem, čeprav ljudje kljub temu veliko povedo. Grozote, ki jih (po njegovih besedah) še živali niso zmožne narediti. »Ni je grozote, ki ni bila storjena nad ljudmi, le povedano še ni«, je dejala neka gospa, ki sem jo srečala v šoli polni beguncev. Ko bi vsaj s hrano lahko celili rane, predvsem tiste na srcih. A storimo, kar lahko. Hrana, ki jo pošiljamo pomočjo dobrotnikov, dobesedno rešuje življenja in dokazuje, da vsako zlo, ki ga človek povzroči, hkrati navdihne še več dobrega, čemur smo priča vsak dan v Etiopiji. Ljubezen je močnejša od sovraštva. Pokanje strelov je potihnilo, vedno več je upanja in gibanja za ponovno oživljanje regije, čeprav brez pomoči od zunaj še dolgo ne bo mogoče.

Nek boter me je vprašal, zakaj otrok potrebuje pomoč za šolanje, ko pa ima oba starša in obadva delata in vsi skupaj živijo v hiški v glavnem mestu. Si predstavljam, da če nekdo dela, mi to razumemo, da lahko plačajo vse potrebščine, hrano, najemnino, šolanje, zdravljenje… A realnost je drugačna kot pri nas. Če dva starša delata v primeru revnih in neizobraženih ljudi, ki jih je tukaj skoraj 90%, pomeni, da delata najnižje plačana dela, npr. oče čuvaj v kakšni ustanovi, ki plača okoli 30 Evrov, kar ne pokrije niti polovice mesečnih potreb. Mnogo moških si kupi kakšen kos orodja (žago, kladivo ali kaj podobnega) in se s tem v roki vsako jutro poda na kraje, ulične vogale, kjer razni delodajalci navadno iščejo poceni začasno delovno silo. Pogosto več dni zapored zaman čakajo, da bo kdo potreboval njihove usluge. Včasih jih rabijo le za en dan, ko nekdo rabi nekoga za nošenje težkega tovora ali čiščenje kakšnih zaraščenih površin… Ženske še težje dobijo delo in se znajdejo s prodajanjem tega in onega, bodisi v manjšem kiosku ali kar na pločniku razprostrejo platno in razstavijo, kar prodajajo. Nemalokrat ob njej zraven spi dojencek. Prodajajo npr. zelenjavo, zelišča, kuhinjski pripomočki, higijenski pripomočki, oblačila… Nekatere kuhajo in prodajajo kavo, čaj in še kakšne prigrizke. Kakšne imajo ob sebi »kuhalnik« na oglje, ob katerem čepijo in na njem pražijo semena ali stročnice, ki jih mimoidoči za par kovancev prigriznejo. Nekatere grejejo olje in cvrejo krompirček ali prigrizke iz kvašenega testa. Takšnih prodajalcev in prodajalk je v vsaki ulici veliko in si predstavljam, da je zaslužek zelo boren in bi z beračenjem morda dobila prav toliko. Mnoge v raznih gospodinjstvih ponujajo svoje usluge, npr. čiščenje ali pranje oblačil. Četudi ima nekdo boljše delo, npr. v kakšni trgovini za urejanje polic ipd., ne zasluži več kot kakšnih 70 Evrov mesečno. Celo učiteljica ne dobi dosti več. Kaj to pomeni za bivanje v mestu kot je Adis Abeba? Najemnina za barako (ki jo imenujejo hiša), v kateri živi večina ljudi stane med 60 in 100 Evrov. Vodo si morajo priskrbeti sami, tudi elektrika je dodaten strošek, čeprav je pogosto izključena. To bivališče je tako skromno, da nikoli ne bom razumela, kako zmorejo vsi v tako majhnem prostoru spati in kam zložijo vse svoje stvari. Gotovo imajo zelo malo stvari, le najnujnejše (par loncev in kosev oblačil), kakšen kos pohištva (stol, miza) in tu se navadno že konča. Kje kuhajo? Kje se umivajo? Kaj pa stranišče? Vsako gospodinjstvo se znajde po svoje. Nekateri kuhajo na kuhalnik z ogljem zunaj pred to »hišo«. Umivajo se z vodo, ki jo kupijo v kanti ali kje najdejo kakšno zajemališče, iz katerega v čebrih nosijo vodo domov po par litrov. Za stranišče uporabljajo kakšno »javno stranišče«, kar pomeni s parimi teskami zagrajena luknja v tla, podobno kot se spomnim »zunanjega stranišča«, ki ga je pred 40 leti uporabljala moja babica. Pogosto morajo tudi za uporabo le-tega dodatno plačati. To so stvari, ki so nam tako samoumevne, da niti ne pomislimo, da je možno biti brez. Kaj pa hrana in druge potrebščine? Cel svet se pritožuje, kako je vse dražje. Tu pomeni dražje dobesedno dvakrat dražje. Primerjam cene izpred treh let in sedaj in ne morem verjeti cenam osnovnih stvari. Moka, olje, sladkor, mleko je dražje kot v Sloveniji. Stvari, ki so  lokalno pridelane, npr. kava, prav tako. Stvari iz lokalnih žit, ki so njihova vsakdanja hrana, prav tako. Lokalne jedi, ki si jih jaz rada kupim npr. za zajtrk: ovseni ali tefovi kosmiči: 4 Evre na paket; kikirikijevo maslo: 3,5 Evrov za 250 gr. Najcenejšega, čeprav tudi arašidi tu rastejo. Majhen jogurt: 1 Evro. Kila banan 1 Evro. Kila pomaranč: 3 Evre. In najosnovnejše: ena rola toaletnega wc papirja: 1 Evro! Sami si naredite primerjave in računice glede na dohodke in cene pri nas in v Etiopiji. In to so le najosnovnejše stvari, kjer se njihov dohodek že zdavnaj iztroši, ponavadi že pri najemnini. Kje sta šele šolstvo in zdravstvo… Zdrav si toliko, kolikor lahko plačaš, zato večina ljudi z »blažjimi« težavami niti ne hodi k zdravniku. Če greš v kliniko po pomoč, zdravnika niti ne vidiš, dokler ne plačaš. Kaj pa potem, ko zdravnik naroči npr. laboratorij, rentgen ali kakšno drugo preiskavo? Najprej na blagajno. Kaj šele zdravila in morebitna nadaljna obravnava? Vsaka stvar se zaračuna in zato raje niti ne grejo k zdravniku. Seveda, saj nimajo delodajalcev, ki bi jim plačevali t.im. osnovno zavarovanje, kaj šele da bi sami plačevali zavarovalnici vsak mesec. To imajo le redki srečneži, ki so v manjšem višjem sloju, z boljšimi službami in povsem drugim standardom. A kot rečeno, ti so v manjšini in ti ne prosijo pomoči botrstva.

Opisala sem težave povprečne družine, nisem se niti dotaknila dodatnih težav v družinah, kjer je mnogo otrok (več kot 3), kjer je kakšen od staršev kronično bolan ali umrl; kjer je družina žrtev posledic vojne in plemenskih nemirov, ki so stalnica v zadnjih treh letih. Mnogo jih je zbežalo iz svojih domov in poiskalo zatočišče pri kakšnih ljudeh ali ustanovah. Mnogo je izgubilo v vojni družinske člane. Mnogo jih je izgubilo posel in vir preživetja zgolj zaradi plemenske pripadnosti. Ni možno opisati vseh tragičnih situacij, v katerih se je znašlo tisoče in tisoče družin. Otroci pa so seveda največje žrtve.

In vendar… ko se srečujem z ljudmi, nikoli nisem priča jamranju, hude zaskrbljenosti ali žalosti. Kot ne bom nikoli razumela, kako preživijo, še težje razumem, kako zmorejo ostajati tako vedri in polni vere in upanja. V vseh svojih težavah nikoli ne pozabijo na sočloveka in si med seboj vsi pomagajo. Naj bo še tako lačen, karkoli ima na krožniku (ali v vrečki mešanice raznolikih ostankov hrane), nikoli ne bo pojedel sam ali brez da bi ponudil še drugemu. Poleg njihove močne vere v Vsemogočnega nebeškega pomočnika, jih ohranja prav ta medsebojna pomoč. Nihče ni sam v vsakodnevnih potrebah in težavah, kar je nekaj, kar bi se zahodni svet lahko naučil od njih. Jaz vsekakor se vseskozi učim od ljudi, najbolj preprostih, in upam, da se bom nekoč nalezla njihove vedrine in ljubeznivosti. Medtem pa prispevam svojo malenkost, drobno kapljico v ocean, da lahko posredujem pomoč, ki jo vsaj nekaterim srečnežem pošiljajo Slovenci dobrega srca.

Leto je naokoli in se spodobi kaj napisat… Žal mi je, da se v svojem pisanju ponavljam, in si močno želim, da je letos vse boljše kot lani, da ni vojne, da ni lačnih, revnih in trpečih. A žal ni tako.

Kar se vojne v Tigrayu tiče so politiki so sicer podpisali “mirovni sporazum”, kjer so napisali, da bodo na severu države, kjer so se bojevali dobri dve leti, nehali s pobijanjem in uničevanjem, ter da bodo ponovno dovolili vse storitve, ki ljudem omogočajo življenje. A dejstvo je, da rezltatov podpisanega sporazuma še ni videti, ljudje so še vedno v velikem pomanjkanju, posledice lakote in traum zaradi nasilja, ki so ga doživeli, bodo pa še dolgo v ljudeh.

Posledice dveletne zapore in napadov na človeštvo so hude. Celotna regija je bila dve leti izolirana, zablokirane so bile vse poti in uničeni vsi viri preživetja. Tako ni bilo možno transportirati živila, zdravila in druge dobrine, prekinjen je bil bančni promet, ni bilo elektrike in goriva, uničene šole in bolnice… 99% prebivalstva, kar je kakšnih pet milijonov, je bilo brez hrane, zdravil, vode in higijenskih pripomočkov… Mnogi so ostali brez doma, zaradi napadov so pobegnili v razna zavetišča, kjer so imeli vsaj nekaj možnosti za pomoč in varnost.

V ta zavetišča smo ob vsaki priložnosti pošiljali kamione pomoči. V sodelovanju z drugimi humanitarnimi organizacijami smo organizirali prevoz in delitev tistim, ki so najbolj potrebni pomoči. Ne moremo pomagati vsem, zato smo se omejili na štiri mesta, kjer so naši don Boskovi Salezijanci aktivni, in sicer v Adigratu, Mekelle, Shire in Adwi. Tam se deli, kar uspemo dostaviti, predvsem pa Famix (instant otroško hrano), testenine, olje, moko, odeje in higijenske pripomočke. Prioritetno se deli ostarelim ter materam z majhnimi otroki, bolnim in najbolj podhranjenim.

Potrebe so enormne, ljudje še dolgo ne bodo imeli pogojev, da si sami pomagajo, zato se moramo z vsemi močmi truditi vseskozi zbirati sredstva in jim pošiljati pomoč, da zmanjšamo število umirajočih in okrepimo ljudi za nov začetek.

V drugih delih države, kjer ni vojne, so pa vedno kakšni lokalni nemiri (kjer ljudje prav tako vsakodnevno izgubljajo življenja in domove!), ekonomske posledice državnih in svetovnih kriz so se pa močno dotaknile vseh ljudi. Osnovne jedi, kot so moka, olje, sladkor, mleko, jajca in tudi vse ostalo, je dražje, kot je pri nas v Sloveniji. Le ena rola WC-papirja stane skoraj 1 Evro! Da pa so dohodki ljudi neznatni v primerjavi z delovnim prebivalstvom v Sloveniji, mi pa ni treba posebej razlagati. Revne družine se preživljajo z dnevnimi deli, ki jih iščejo vsak dan, da zaslužijo nekaj. Če živim sto let, ne bom razumela, kako ljudem uspe preživeti.

Pomagamo, a hkrati z zavestjo, da pomoč doseže le majcen delež tistih, ki jo potrebujejo. Z občutkom nemoči in majhnosti v tej ogromni državi velikih težav, se odpravljam na praznovanje Božiča v Slovenijo, kjer si pogosto prav tako mislimo, kako je življenje težko in drago in še kaj… in pred očmi mi zasijejo “ljubljanske lučke” in polni trgovinski centri…

Ob Božiču in Novem letu želim vsem predvsem ljubezni do življenja samega in do sočloveka, veselja in preprostosti v srcu, skromnosti v življenju in solidarnosti do najšibkejših.

NOVICE IZ ADIS ABEBE

V zadnjem času se mi je obrnilo kar nekaj sprememb, ki jim včasih glava ne sledi, roka, da bi jih natipkala v članek, pa še manj. Preden bo leta konec in pridem domov na letni obisk, naj vseeno povzamem, kako sem, smo.

Med mojim bivanjem z uličnimi otroci v naši družinici Bosco Children nikoli nisem mogla čisto mimo Don Bosco Mekanisa, naše sosede, kjer brat Donato že dvajset let skrbi za več sto najrevnejših otrok in mladih v širši okolici. Mali in veliki otroci prihajajo tja vsakodnevno po najosnovnejše, hrana, higijena, izobrazba in igra, le spijo ne tam. Načeloma imajo nekakšen dom, čeprav iz nekaj platen ali pločevine in  vsaj najmlajši imajo mamo ali kakšnega sorodnika, ki skuša zanje skrbeti. Nekoč so me že vabili, da pridem tja pomagat, ker je br. Donato že utrujen, star preko 70 let in potrebuje zagretega pomočnika. Nisem se mogla odločiti, da bi odšla iz Bosco Children, že misel na to mi je (in mi še vedno) povzroči srčno bolečino. A sem se pred nekaj meseci vseeno odločila. Kajti za naše mulčke v Bosco Children je res tako dobro poskrbljeno, da so lahko brez skrbi, imajo dom in vse, kar potrebujejo za prihodnost. Prelepo je bilo biti del tega. A čut odgovornosti, da naredim še kaj »več«, kjer so še večje potrebe po konkretnih delovnih rokah, mi ni dal miru. Med pogovori z odgovornimi mi je postalo to še bolj jasno. Nuditi vsakodnevno skrb malim in velikim otrokom, ki ne bivajo v zavetju ustanove, ampak v zavetju kakšne barake, v naseljih okoli mestnega smetišča. Preživeti morajo z nekaj centi na dan, ki jih starš ali skrbnik skuša pridelati vsak dan, na ulici ali s kakšnim priložnostnim delom. Veliko žensk je samih z malimi otroki, ki jih ne morejo preskrbeti, kaj šele izšolati. To so tipične situacije, ki poženejo otroke in mlade na ulice. V Don Bosko Mekanisa se to lahko prepreči. Že leta jim nudijo hrano, otroke vključijo v vrtec in potem v šolo s pomočjo botrstva, saj se sicer ne bi mogli nikamor vključiti. Po šoli in med vikendi večinoma časa preživijo v Mekanisi v oratoriju… Ves čas, ki bi ga sicer prebili na ulici ali iskali preživetje na druge načine. In ko se bliža osemnajsta ura zvečer se opremijo za težko noč. Po nekatere pridejo mame, ki so bile čez dan na ulici in skušale kaj zaslužiti. Skupaj si oprtajo na hrbte vse svoje revno imetja in gredo »domov«.

In ko se je 12. septembra začelo etiopsko Novo leto (2015) in tudi novo šolsko leto, sem tudi jaz začela na novo, v novi lokaciji, ki pa je blizu moji prejšnji. Začela sem delati torej v Don Bosko Mekanisa, le 1,5km od Bosco Children, in jih zato približno enkrat na teden obiščem, fantje pa se pridejo od tam tudi igrat k nam v Mekaniso, ob nedeljah, ko so prosti in je pri nas cel dan odprt oratorij. Zato slovo ni bilo težko. »Se vidimo«, smo si rekli!

V Mekanisi torej pomagam v mladinskem centru, kjer je v prvi vrsti vrtec z malo šolo za več kot 100 zelo revnih otrok, ki jih zjutraj pospremimo v pet »razredov«, od katerih jaz učim tri razrede, ki so že začeli z opismenjevanjem. Pri nas dobijo zajtrk, kosilo, s seboj vzamejo večerjo, če želijo, če so bolni, se poskrbi zanje, če so njihova oblačila raztrgana, dobijo nova… Poskrbimo pa tudi, da so veseli in ljubljeni. Dovolj je iger in osebje se trudi, da se počutijo dobro. Tisti, ki grejo v osnovno šolo, jih tja pospremimo z botrstvom, da lahko v šoli tudi ostanejo. Damo jim šolske uniforme in vse materiale, ki jih potrebujejo za nemoteno šolanje. Nekateri hodijo v našo šolo (o.š. Mekanisa), nekateri v državno šolo v sosednji ulici… Po šoli, ob 15.30, pa pridejo k nam na učne urice, narediti domačo nalogo in še kaj prebrati. Preostanek popoldneva, do 18.30, pa prebijemo ob najrazličnejših igrah. Nekateri na igriščih (nogometno, košarkaško, odbojkarsko), drugi ob namiznem nogometu ali tenisu, puzzlih, Človek ne jezi se in druge namizne igre, s katerimi jih jaz animiram. Od ponedeljka do ponedeljka 😊

Omenila sem, da je zraven tudi osnovna šola, v kateri je čez 1000 učencev in za njo še srednja šola, s čez 800 dijakov, za njo pa še poklicna. Tako da vsako jutro je tu pravi čebelnjak, ko se vsi ti mladi zberejo. Zjutraj pred vsako šolo svoj zbor, z isto himno in veselim salezijanskim duhom, ki jih pospremi v razrede in delavnice. Jaz tekam od ene do druge šole, od enega do drugega razreda, kjer učim angleščino večji del dneva. V razredih osnovne šole je čez 60 učencev v vsakem razredu, tako da je res zanimivo. A se da! Čudovita energija. Malčki v vrtcu pa zopet druga energija, rokice voditi s svinčnikom v obliki črk abecede; in podobne spretnosti. V Etiopiji že od malega želijo, da malčki sedijo v šolskih klopeh in čim prej usvojijo akademske spretnosti. Ni jim lahko, a se da tudi na (pri)srčen način.

Število mladih, s katerimi se vsakodnevno srečujem, je res ogromno in na vse strani se pozdravljamo, ko se premikam iz razreda v razred ali iz ene stavbe v drugo. Nešteti objemi med kratko potjo. Ko bi si vsaj lahko zapomnila 1000 imen v enem tednu. Zaradi enormnosti ustanove, števila mladih duš in iskrivih oči, celotne dinamike, ne pretiravam, ko rečem, da mi srce vsak dan dobesedno prekipeva. Moj strah, da bom preveč pogrešala moje mulčke iz Bosco Children in občutek »biti mama«, se je že v prvih dneh razblinil. Poleg tega, pa nekateri iz Bosco Children prihajajo vsak dan sem v šolo in mi pomagajo v razredu. Kako prisrčno!

Naj omenim še en pomemben del Don Bosko Mekanise: župnija. Tisoči verniki se zgrinjajo sem vsako nedeljo, ogromno jih je beguncev iz Eritreje, ki so našli svoj dom v tem svetišču Marije Pomočnice. In ko sem začela delati tu v Mekanisi, sem takoj opazila in so tudi izrazili stisko zaradi pomanjkanja prevoznega sredstva, da bi župnik lahko služil vernikom v polnosti. Februarja letos se je namreč eden od salezijancev smrtno ponesrečil z župnijskim avtom, ko je prihajal od maše pri sestrah. Izguba duhovnika je še vedno boleča med vsemi, ki so ga poznali in v skupnosti. Soočiti so se morali pa tudi z materialno izgubo, ki jo čutijo vsak dan, ko služijo vernikom v širši okolici Adis Abebe in tudi izven. In ko smo bili blagoslovljeni s slovenskim obiskom salezijanskega inšpektorja Marka Košnika in ravnatelja Misijonskega središča Matjaža Križnarja, smo skupaj začeli sanjati o avtu za to lepo župnijo, s pomočjo slavne Mive, Miva Slovenija. In hvala Bogu, po trdem delu predstavitve potreb, je bila naša prošnja uresničena in upamo, da kmalu kupimo avto za pastoralne namene. Hvala vsem dobrotnikom, ki prispevajo v Miva-sklad.

Nakup avta in vsega ostalega tudi v Etiopiji ni lahko, vsak dan so cene višje, v Etiopiji pa še dvakrat toliko kot drugje. Posledice še vedno trajajoče vojne se poznajo na vseh ravni bivanja. Čeprav o vojni nikjer ne piše, pa poteka še naprej, na Severu in tudi drugod po državi. Sever je še vedno odrezan od sveta in brez dostopa do osnovnih potrebščin za življenje. Daljša kot je ta izolacija, več je mrtvih zaradi lakote in bolezni, ki jih ne morejo zdraviti. Tudi salezijanci so še vedno tam in le redkokdaj dobimo od njih kakšne novice. Zopet so prepovedali prevoz humanitarne hrane na tisti konec in tako čakamo… Godota. Bog se usmili.

Žal ne morem pomagati tam, zato se trudim tu, kjer sem. Vsak dan, vsak trenutek, po svojih najboljših močeh. S pomočjo vseh vas, ki ste z mano v molitvi in prijateljstvu. Trudim se tudi za vas 😊in v vašem imenu.