V Etiopiji so prvi primer primer obolelega za Covid 19 potrdili 13. marca. Takrat je vlada takoj reagirala in odredila vrsto ukrepov, da bi preprečili širjenje virusa, po zgledu razvitih držav. Prepovedali so množična zbiranja, vključno z verskimi obredi v cerkvah. Omejili so delovanje gostinskih obratov in tudi drugih delovišč, kjer prihaja do izpostaljenosti okužbi (npr. ulične trgovine, tržnice), omejili so uporabo javnih prevoznih sredstev s posebnimi pogoji. Državnim uslužbencem so odredili delo od doma in spodbudili tudi vse ostale ustanove, da se v čim večji meri poslužijo tega ukrepa. Vse ostale ustanove imajo odrejene zaščitne ukrepe, kot so vstop z razkuženimi rokami in ustno masko. Pred vstopom ljudem na mnogih vhodih merijo telesno temperaturo (npr. pred bankami, zdravstvenimi ustanovami, itd). Vse šole (osnovne, srednje, univerze) so zaprte že od sredine marca, vendar šolanje na daljavo ni možno. Le določeni si to lahko privoščijo, v večini primerov pa seveda ne in vlada tega zato tudi ne odreja. Večina šolarjev bo tako septembra najbrž avtomatično napredovala v višji razred. Takoj ob začetku epidemije so omejili in celo zaprli promet med različnimi mesti in regijami znotraj države. Letalski promet je, z redkimi izjemami, omejen le na tovorni promet.

Lahko rečem, da je tudi etiopska vlada zelo resno in hitro pristopila resni situaciji, na podlagi predhodnih opozoril in informacij iz Evrope in Azije. Hkrati pa so se zavedali tudi, da popolne omejitve, karantene, ne morejo odrediti. »Ostani doma« v državah tretjega sveta dobesedno ni mogoče, saj veliko ljudi nima doma in živijo na ulici. Vlada je sicer odprla posebne domove za brezdomce, a vseh niso mogli zajeti, poleg tega pa je to težko vzdrževati tako dolgo in tako so se mnogi vrnili na ulice. Tudi tisti, ki imajo kje spati, pa delajo na ulici, preživljajo se bodisi z beračenjem ali delom kot je prodaja tega in onega (ulični prodajalci so dobesedno na vsakem koraku), čiščenjem čevljev, pometanjem cest, kuho in peko uličnih prigrizkov (ljudje se prehranjujejo na ulici)… Uličnih dejavnosti je nešteto. Tržnic prav tako ne morejo zapreti, saj ljudje živijo od tega kar prodajo na dan. Če ne bodo služili na ulici, bodo umrli od lakote, prav tako njihovi otroci. In tako se je virus prva dva meseca širil počasi, a vztrajno. Med tem pa so revni postali še bolj revni, saj so se že tako majhni viri dohodka še zmanjšali, cene na trgu pa so poskočile na vseh področjih. Žal.

Kot da korona ni dovolj, pa je skorajda izbruhnila še državljanska vojna, ki se je bojimo že dlje časa. V državi se namreč že nekaj let soočajo s plemenskimi konflikti, v tem mesecu pa se je močno poslabšalo. Prvega julija so ulice preplavile podivjane množice, v protest atentatu na predstavnika največjega plemena. V veri, da je atentat povzročilo vladajoče pleme, so izbruhnili etnični nemiri, v katerih je bilo ubitih najmanj 166 ljudi, več tisoč je bilo aretiranih. Nemiri so trajali nekaj dni, v katerih so podivjane množice s palicami in drugim orožjem po ulicah razbijali vse, kar jim je prišlo na pot, ropali hiše, požigali domove ljudi drugih plemen… Zaradi tega je bilo po večini države, sploh pa v glavnem mestu, vse zaprto (zdravstvene in druge ustanove, trgovine, banke…), ceste pa so zasuli s skalami. Po treh dneh je nemire ustavila vojska, preden je izbruhnilo v še kaj več. Trenutno je zatišje, a med ljudmi tli nezadovoljstvo in želja po maščevanju. Med tem pa je ostalo nedolžno prebivalstvo oškodovano. Mnogi so bodisi ostali brez doma, ali jim je bilo pokradeno ali razbito imetje. Vse dogajanje pa je vplivalo tudi na širjenje virusa Covid 19. V zadnjem tednu meritve kažejo na posledice, saj so številke poskočile. Približno 10% testiranih je na Covid pozitivnih. Trenutno pa smo v deževni dobi, ko se temperature spustijo tudi do 10 stopinj celzija, in to za virus Covid 19 pomeni dodaten razcvet.

Jaz kot laiška misionarka delam v šoli za ulične otroke v glavnem mestu. Od marca dalje smo z nekaj otroki zaprti in kolikor se da zaščiteni pred okužbo. Z našega dvorišča smo tudi spremljali podivjane množice, ki so hodile mimo naše hiše, poslušali razbijanje po avtomobilih, padanje stekla s poslopij, zažiganje avtomobilov in gum… A mi program peljemo skoraj kot da nič ni. Imamo pouk, delamo v okolici, se igramo, telovadimo… Otroke, ki so velik del otroštva preživeli na ulici, zdaj čim bolj zaščitimo pred vsemi tveganji iz okolice; tako bolezni, revščina, nasilje in še in še.

Vendar jaz kot predstavnica Misijonskega središča delujem tudi izven naše šole in po svojih močeh pomagam tudi v drugih salezijanskih skupnostih po celi državi. Spremljam program botrstvo, v teh kriznih časih pa skupaj z odgovornimi salezijanci razmišljam, kako lahko še pomagamo revežem, ki so sedaj še bolj revni. Salezijanci imajo 14 različnih skupnosti po celo državi, kjer opravljajo izobraževalno, humanitarno in pastoralno delo s tisočimi otroki in družinami. V teh časih so šole sicer zaprte, vendar salezijanci ne počivajo. Že od izbruha korone, torej meseca marca, pomagajo prebivalstvu z osveščanjem glede preventive pred okužbo s Covid 19, z nakupom in razdeljevanjem zaščitnih sredstev (razkužil, mil, mask, sodov za vodo…) in predvsem hrane. Kot rečeno so mnogi ostali brez dohodkov, cene na trgu pa so poskočile. Iz različnih virov pomoči smo nakupili v teh mesecih že kar nekaj zaščitnih sredstev, tisoč kil riža, moke, makaronov, olja… Vendar potrebe po pomoči naraščajo. Zato iščemo nove vire pomoči. Jaz konkretno razmišljam o vseh, ki jih poznam, v Sloveniji in kje drugje, in prosim za vsak Evro, za vsako kapljico v ta naš ocean. Etiopiji se neizogibno približuje humanitarna katastrofa. Kot vsako leto je mnoge kraje prizadela tudi huda suša, ki za mnoge onemogoča pridelavo hrane. In invazijo kobilic na polja, ki uničujejo še tisto, kar so uspeli pridelati…

Še bi lahko opisovala, kako težko je in kako je vsak dan težje, ker tudi je. Zdi se mi, da se v Etiopiji v tem letu težave kar kopičijo in toliko hudega na kupu še ni bilo.

Ker sem edina Slovenka v tej ogromni državi, sem edina, ki sem lahko glas revežev v Sloveniji in v njihovem imenu prosim. Prosim za vsak prispevek, ki ga kdo zmore dati in dodati za nakup in razdelitev najosnovnejših sredstev za preživetje.

Polona Dominik, laiška misionarka

Etiopija Addis Abeba

KONTAKT:

Misijonsko središče Slovenije

Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana

tel: 01/300-59-50, e-naslov

missio@rkc.si

“Dnevnik”

1.7. torek

Odkar sem v Etiopiji, sem dvakrat doživela, da je »počilo«, da so nastali nemiri, zaradi konflikta med največjima plemenoma. Sovraštvo in želja po prevladi ter »kultura« tribalizma vedno tli med ljudstvom, vsake toliko časa pa se zgodi kaj, da izbruhne in vpliva na celotno državo. Država, ki jo poznam kot globoko verno in kulturno, se dobesedno čez noč prelevi v bojišče, ljudje pa v divjake. Tako se je zgodilo v noči iz ponedeljka na torek, ko je bil ustreljen pevec in aktivist iz oromskega plemena. Zgodilo se je ponoči, zjutraj ob 7ih pa so bile podivjane in besne množice že na ulici in marširale proti centru. Kričali in mahali s palicami. Slišala sem kričanje tisočih, ko sem šla zjutraj k maši, a nisem vedela, za kaj gre. Po maši naj bi me naš voznik peljal na drugi konec mesta k zobozdravniku, a ga nisem dočakala. Že zgodaj zjutraj so uporniki v protest tragičnemu dogodku zablokirali vse ulice v mestu z ogromnimi skalami, gumami in ostalimi zaprekami in gibanje je bilo onemogočeno. Tudi varno ni bilo, saj so bili res podivjani. Vsi s palicami, veliko je bilo tudi orožja. Vsi predstavniki plemena, iz katerega je pevec, saj so prepričani, da ga je ustrelilo nasprotujoče pleme, amhara. Pevec je bil tudi aktivist, ki se je boril za pravice in prevlado oromskega plemena in je pred kratkim v nekem intervjuju rekel veliko stvari, ki so žaljive za državo in nasprotujoče z zgodovino, žalil prednike in predstavnike drugih plemen. In sklepajo da so ga ustrelili iz maščevanja. Skratka, dan je minil v strahu in poslušanju kričanja iz mesta; iz dvorišča smo previdno in čim manj opazno opazovali besne množice s palicami, poslušali razbijanje po stavbah ob cesti (trgovine, banke, avtomobili…). Steklo je padalo, nad nami se je vil tudi dim, ker so zažigali. Tako od blizu nasilja še nisem doživela. Par ur kasneje so taisti ljudje s palicami hodili v nasprotno smer, za njimi pa avtomobili polni federalnih policistov. Nad nami so bili tudi vojaški avioni, saj so iz vojaških oporišč pripeljali vojake, »za vsak primer«. Po celem mestu, najbrž tudi po večini države, saj so se protesti odvijali tudi drugod, je bilo VSE zaprto. Tudi moj zobozdravnik seveda. Vse ustanove. Kolikor sem uspela od domačinov izvedeti, so se pripadniki oromskega plemena dajali tudi med seboj, saj je tudi znotraj njih več različnih interesov in različnih političnih strank. In pobijali so se med seboj tudi zaradi tega, kje naj bi bil ta pesnik pokopan. Nekateri so hoteli v glavnem mestu, na častnem mestu… družina in drugi pa seveda v domačem kraju. Pogreb je bil dva dni kasneje, v četrtek. Na stadionu v rojstnem mestu Ambo. S fanti smo gledali po tv, res je bil šov. Stadion poln ljudi in seveda policije in vojske. Vojska je med tem dobila navodila, da lahko uporabi silo, če se bodo nemiri, nasilje in vandalizem, nadaljevalo. Veliko je bilo pretepov in uničevanja, ropov nedolžnih ljudi, ki nimajo nič s tem. Ponoči so prišli baje tudi na naša vrata, čuvaj je poklical ravnatelja, ki jih je menda prepričal, da nimajo pri nas kaj iskati, saj smo dobrodelna ustanova z otroki, ki jih ščitimo pred vsem hudim teh časov. Meščani so se začeli oboroževati za zaščito sebe in svoje lastnine. Prvi dan je vlada in njeni izvrševalci skušala z mirom, kar sicer spoštujem. A meščani so zaradi tega besneli, saj so se čutili nezaščitene. Cel torek torej, sredo, četrtek so bile vse ustanove zaprte in policija prisotna na vsakem koraku. Zaprli so kar nekaj ljudi. Umrlo jih je skoraj sto. V četrtek je vlada dala navodilo državljanom, naj se vrnejo na delovna mesta, naj se ustanove zopet odprejo. Še vedno smo brez interneta, ki so ga odrezali že v torek zgodaj zjutraj, ko se je vse skupaj začelo. Takrat so prekinili tudi telefonske storitve in tako preprečujejo komunikacijo med ljudmi in načrtovanje nadaljnega nasilja in organiziranja. Danes je nedelja, pa še vedno ne vem, ali kdo doma ve, kaj se tukaj dogaja, ali jih skrbi…in ne morem sporočiti, da »je vse v redu«.

Angelo je moral dvakrat na pot z avtomobilom, v četrtek in sredo, in je povedal, da je bilo res grozljivo videti množice in policijo in razbito mesto, skale na pločnikih (umaknjene s cest)… kot da je to nek vzporedni svet. Tako sem čutila tudi sama, ko sem opazovala besne množice s palicami, ob poslušanju padanja stekla in pokanja na vseh straneh. Tudi drugod po državi. Npr. V drugem mestu, Zway, kjer so tudi salezijanci, in je na področju oromskega plemena, so njegovi pripadniki vdirali v bivališča domačinov in če niso govorili oromščine, so jih pretepali, jim požgali dom. Bogvedi koliko ljudi je ostalo brez domov in lastnine. Sodelavec, ki pripada spet tretjemu plemeni, tigrinjsko s severa, je rekel, da na cestah ni varno govoriti jezika svojega plemena, ker te lahko ubijejo. Rekel je: »To je naša država, naš dom, mi smo njeni državljani, pa se bojimo iti ven, govoriti svobodno, hoditi naokoli…«

Ven itak ne hodimo že zaradi korone, ki je v porastu in ki bo po vseh teh dogodkih najbrž »zacvetela«. A biti zaprt v ustanovi zavoljo nasilja zunaj, je nekaj povsem drugega. Nočem dramatizirati, ampak res je strašljivo. Tudi za domačine, ki so sicer »navajeni« nemirov vsake toliko časa, vendar tako hudo večina ne pomni. Za tri dni so maske zamenjale palice. Žal bodo posledice trpeli, kot vedno, nedolžni ljudje, nedolžna večina. V Etiopiji je okoli 80 različnih plemen, s čudovito kulturo in srcem usmerjenim k Bogu. Vedno, podnevi in ponoči, odmeva pojoča molitev, bodisi iz ortodoksne cerkve, bodisi iz mošeje, in preglasile so tudi torkove nemire. Ljudje molijo za zdravje in zdaj še bolj za mir. Bojijo se prihodnosti, ker naj bi bile tudi volitve, ki jih je preprečila korona, a fanatiki želijo »pravico« in vseeno imeti volitve… skratka, ni konec. Divjanje je potihnilo, v strahu pred vojsko; danes se slišijo samo molitve, a vemo, da še vedno tli. Kot od začetka sveta. Boj med dobrim in slabim. Boj, ki ga v tej deževni dobi ohladijo dnevni nalivi, ki so kot blagoslov iz neba in poskrbijo za zatišje med ljudstvom. Hvala Bogu.

9.7. četrtek

Že več kot en teden je od dogodka, še vedno nimamo interneta. Zdaj se še bolj zavedam, koliko mi pomeni možnost pogovora z vsemi svojimi, v domačem jeziku, in kako mi domačnosti tu primanjkuje. Seveda smo si domači, a ni isto. Le v svojem jeziku lahko dejansko in iz srca komuniciraš. Otroci so prijazni, a jih ne razumem vsega, zato je komunikacija omejena. Odrasli s tujci tako ali tako omejeno komunicirajo. So prijazni, a z mano in Angelom bolj malo komunicirajo. Le osnovne informacije, pa še to ne vedno. Včasih pridem v razred in šele na licu mesta npr. ugotovim, da so program popolnoma spremenili, in da otrok ta dan ne bo. Ipd. Da ne govorim o iskreni (med)osebni komunikaciji. To so dejstva vsakogar, ki dela v tujini, v Etiopiji še malo močnejša, ker so izredno ponosni na svoj jezik in celotno etiopsko identiteto. Če nisi, pač nisi. To vem že od vedno, vendar je zdaj še težje, ker ni interneta, da bi po njem poklicala domače ali prijatelje. Iskrena komunikacija je kot voda žejnemu. Ampak po drugi strani pa je situacija države taka, da je res boljše, da ni interneta, saj tako vsaj deloma preprečujejo organiziranje oromskih množic, ki niti najmanj nimajo dovolj nasilja. Vsake toliko časa ujamem kakšno informacijo, češ da policija in vojska dnevno aretira veliko ljudi, ki povzročajo ali načrtujejo nasilje. V zaporih je že več kot 2000 ljudi. Je to zagotovilo miru? Najdejo veliko orožja, npr. tudi bomb, ki naj bi poletele na tržnice ipd.

Skušala sem poslati sms domov s sporočilom, da sem vredu, pa ni šlo. Tudi klic ni uspel. Tako so zablokirali komunikacijo s tujino tudi po telefonu. Namreč pristašev plemena je veliko tudi v drugih državah. Ta, ki naj bi bil vodja torkovega 1.7. dogajanja je po krvi sicer Etiopijc, vendar živi v Ameriki in ima ameriško državljanstvo.

No, predvšerajšnjim so vseeno vsaj to sprostili in sem poklicala mamo za par minut in poslala par sms-ov. Saj bi še, a to stane. Sicer manj kot sem pričakovala (vse skupaj le 1,5Evr), a se da potrpeti. Mislim na ljudi, ki resnično trpijo, ljudje z razbitim in pokradenim imetjem, ljudje, ki so bolni, izpostavljeni koroni zdaj bolj kot prej… Prav nič hudega mi ni, sploh pa če pomislim, da mi je mama povedala, da so ljudje tudi v Sloveniji podivjali. No comments. Ali pač. Na misel mi najprej pride: »Afnanje iz demokracije«. Pa še kaj… Ampak jaz sem tista, ki me izkušnja Afrike od samega začetka spreminja, če ne bi imela te izkušnje, bi najbrž tudi kolesarila v protest ipd.

Kakorkoli, dela imam tu dovolj, živahni otroci me razveseljujejo na vsak dan na tisoč in en način. Še vedno učim angleščino in res same pohvale otrokom. Popoldne skrbim za ovčke in ostalo okolico, dobila sem usnjene rokavice, da si ne odrežem vseh prstov. Vsak dan se razvedrujemo s telovadbo in igrami, v zadnjih tednih še posebej Človek ne jezise, ki je postal resnično  in res čutim bogastvo, ki iz tegaprava uspešnica. Ure in ure preživimo na klopcah v klepetu in igranju. Pogosto sem sama z njimi, drugi sodelavci imajo žal pogosto druge interese. Težko jim je biti z mladimi preprosto, sedeti v »brezdelju«. Biti »Z«. Tega me je Don Bosko naučil že v gimnazijskih letih in res čutim bogastvo, ki iz tega pride. Ko sedim z njimi, me spominja me celo na igro in čas doma z nečaki, ali staršev s svojimi otroki, le da je nas nekoliko več. In pri srcu mi je zelo toplo. Včasih mislim, da bi morala narediti kaj več, a ravno s tem »brezdeljem« pokažeš ljubezen. In oni to čutijo.

15.7. sreda

Dva tedna brez interneta je minilo in včeraj zvečer se je pojavil. Kot fatamorgana. Moram reči, da je biti odrezan od interneta tako dolgo zelo zanimiva izkušnja. Sem spoznala, kako pomembna mi je možnost redne komunikacije. Po drugi strani pa duhovna izkušnja, saj koneckoncev na svetu nič in nihče ni s tabo za vedno, zaneseš se lahko le na Boga, ki je tvoj edini pravi in večni prijatelj, ki me je poslal, da oznanim Njegovo Ljubezen tudi drugim, predvsem pomoči potrebnim. Vse ostalo je »bergla«. Vseeno sem vesela, da lahko končno slišim glasove domačih in prijateljev, a nisem od tega odvisna. Upam le, da bo mir v Etiopiji trajal in da zaradi nemirov, ki so bili, ne bo še več smrti zaradi korone, ki je seveda v »razcvetu«, čeprav sem nehala spremljati tudi te informacije. Kar bo pa bo. »Zgodi se Tvoja volja.«

Sobota, sem v učilnici z otroki, ki ob sobotah pred kosilom vedno v
veliki učilnici berejo, barvajo moje pobarvanke ipd. Kot vedno sem tudi danes z
njimi, v tišini, malo mi je dolgčas, zato začnem pisat misli, ki se mi
pojavijo, ko delam, ko molim v kapeli, ko prebiram novice od doma, brskam po FB
in vidim, s čim se ljudje ukvarjajo. Vzamem barvico in začnem pisati na prazno
stran pobarvanke. Napišem tri strani. Popoldne imajo nogometni trening,
prinesem si lap-top in popisane liste, ter natipkam, kar sem napisala, s
pogledovanjem na nogometno igrišče. Tiste, ki čakajo na igro, izredno zanima,
kako zgleda računalnik od blizu, ko pa vidijo, da slepo tipkam, me pa gledajo
in se čudijo, kot da bi čarala. In čudenje nad tem, da pišem v svojem jeziku,
ki pa ni angleščina. Ni? Kako pa to, da potem znam in učim? Jim razložim, da
sem se tudi jaz v šoli učila in da je tuj jezik izredno koristna stvar, brez
njega ne bi mogla po svetu. Ajaaaa… No, sicer pa sem v učilnici z barvico in
ob igrišču s tipkovnico napisala tole:

Včeraj smo imeli križev pot, kot vse postne petke. Sicer niso vsi fantje
kristjani, vendar nas spremljajo, ko hodimo postaje. To se jim je razložilo kot
sočutje: če prijatelj tvojega prijatelja trpi, si ob njem, da ga tolažiš. In mi
smo vsi prijatelji, ne glede na vero. In Jezus, ki trpi, je naš prijatelj.
Jutri je Cvetna nedelja, ko imajo fantje ponavadi celodnevni izhod in mi
priložnost slavljenja v drugih cerkvah. Letos bomo seveda tudi mi vsi ostali
notri v Bosco Children, prav tako za Veliko noč.

Življenje pa sicer med našimi zidovi poteka skoraj normalno, le da nas je
odraslih vedno manj, saj je ogroženost v javnem prevozu vedno večja. In tako
pouk izvajamo kar sami. Jaz v glavnem dopoldne učim angleščino, ki jo z
veseljem učim, saj res lepo sodelujejo. Otroci so res vir energije, sploh, ko
so tako očitno hvaležni vsake preproste stvari, ki jo z njimi delim. Dopoldne
je torej pouk, popoldne pa se lotimo bolj praktičnih stvari. Okopavamo vrt,
pulimo plevel med kamnitimi ploščami po celem poslopju, zalivamo vrt in mnoga
drevesa, saj je že tedne zelo vroče in suho. Čistimo zunaj in znotraj. Meni
pomagajo očistiti stvari v skladišču, ki že dolgo čakajo na čiščenje.
Popravljamo zlomljeno pohištvo, urejamo potke, zlagamo drva, …skratka dela
nikoli ne zmanjka. Tudi ustvarjamo iz usnja, perlic, z barvami… Z majhno
skupinico smo naredili tudi plakate o Koroni. Kar nekaj časa je trajalo, da sem
jim razložila, kaj bi rada, ustvarjalnosti in domišljije nikoli niso razvili.
Doma gotovo ne, v šolah pa je samo prepisovanje in učenje na pamet. Imela sem
še nekaj revij, iz katerih so izrezali slikce, nekaj so tudi narisali in dali
podnapise… uro in pol globokega dela, in na koncu so bili veseli, da so še
drugim predstavili svoje delo in to, kar o koroni poslušamo zadnje tedne. Z
mojim razredom pri angleščini smo po dveh tednih učenja novih besed na različne
načine naredili tri plakate, na katere so vse nove glagole napisali na veliko v
angleščini in amharščini in smo obesili v dvorani, kjer se tudi učijo in
berejo. Tako da bodo vsi imeli nekaj od tega. Zelo so bili veseil, tudi drugi,
jaz pa ganjena, ker so tako lepo sodelovali. Realnost je tudi to, da mi je
izginilo kar nekaj flumastrov… A baje je to normalno. Včasih sicer pojamrajo,
da rabijo nazaj nedeljski izhod, ali da se jim kaj ne da delat… Takrat jih
spomnimo na to, da je veliko njihovih vrstnikov, sorodnikov… zunaj in da
nimajo zaščite in vsega, kar imajo oni tukaj znotraj Bosko Children. Da v
mnogih državah ljudje umirajo od bolezni ali trpijo v karantenah, brez dela,
dohodka, družbe, brez igre, brez učenja… In zato smo se odločili, da pomagamo
drugim, ne le z molitvijo, temveč tudi konkretno. Kupili smo blago in elastike
za maske, ki se že šivajo v naši šivalnici; razkužila, rokavice, mila… in
preko mestnih uradov bomo to dostavili do uličnih otrok, za katere se zdaj tudi
država trudi poskrbeti, v nekakšnih taboriščih. S pomočjo donatorjev, tudi iz
Slovenije, smo kupili ogromne vreče riža, makaronov in moke, ki jih bomo
dostavili v teh dneh. Na tem mestu hvala vsem, ki mi preko Misijonskega
središča pošljete kak evro. Vse gre za revne, potreb ne zmanjka. Tistim našim
otrokom, ki so se pridružili staršem oz. svojcem na domu, v času izrednih
razmer, pošiljamo denar v pomoč.

Tudi sicer je vlada sprejela kar nekaj ukrepov, skrbi jih namreč za
prihodnost te revne države. Napovedujejo do dva milijona žrtev korone. Imajo le
400 respiratorjev. Objavili so »izredne razmere«, a hkrati pravijo, da gibanja
po mestu ne bodo popolnoma ustavili ali preprečili. Ogromno ljudi gre namreč
vsako jutro dobesedno s trebuhom za kruhom, delat na ulico to in ono, da si
lahko kupijo potrebščine tistega dne. Če bi morali ostati doma, bi pa umrli od
lakote. Njihova družina tudi. Plus to, da tisoči doma sploh nimajo… Zato
postanem nestrpna, ko berem pritožbe nad ukrepi v Sloveniji. Pritožbe ljudi,
ker pač ne morejo na priljubljeni hrib, ker je pač v drugi občini in se morajo
zadovoljiti z najbližjo sprehajalno potko. Ali ker morajo v trgovino le ob
določeni uri – čeprav še vedno imajo kaj kupit in predvsem s čim kupit, za
razliko od mnogih v svetu, ki ne morejo. Zgražanje ljudi, če jih slučajno kdo
na ulici opomni na varovalne ukrepe. Tukaj je federalna policija z orožjem že
dolgo na ulicah, saj izredne razmere prinašajo tveganje za varnost. Jamranje
ljudi, ker morajo za nekaj tednov spremeniti svoje navade, pa čeprav so samo
čez mejo ljudje, v Italiji in delu Avstrije, ki že tedne ne smejo zapustiti
stanovanja ali dvorišča. Ob preštevanju tisočih smrtnih žrtev očitno postane
takšna žrtev lažja. Ravno včeraj mi je prijatelj Filip iz tirolske Avstrije
poslal veselo sporočilo, da gre lahko končno ven iz hiše in ven na sprehod, po
nekaj tednih. Iskreno veselje. Včasih mi uide kak očitek na ta račun komu, ki
po slovensko jamra; pa hitro dobim odgovor, da jaz itak ne razumem, ker ne
rabim preživljat družine; ker delam, kar rada delam, ker imamo veliko prostora
in podobno… Ampak z objavami mojih luštnih slikic na FB ne pridejo vsi
podnapisi. Zgleda, kot da se le igram in da ne vem-o, kaj se izven naših zidov
in držav dogaja. Brez skrbi, zavedam se vsega, tudi tega, da prav nikomur v tem
času ni prizanešeno s tem virusom. In da meni in vsem, ki jih poznam gotovo ni
najhujše. Saj (hvala Bogu) nihče ni zbolel. Vsakega se dotika drugače, vendar
vsak čuti negativne posledice in vsak se mora prilagoditi, predvsem spremeniti
potrebe in prioritete. Zato potrpim in ne razmišljam o tem, česa vsega ne morem
in česa vsega nimam, temveč sem vesela in hvaležna za vse tisto, kar imam. Zato
vse naše dejavnosti, na katere sem se že kar malo navadila po več kot enem
letu, sedaj vidim z novimi očmi, kot bi dobila “roza očala”.
Sprejemam situacijo in naredim, kar v dani situaciji le lahko. In raje ne
razmišljam, kaj je zunaj zidov, ker je ne morem spremeniti. Lahko vplivam le na
to kar je znotraj; znotraj zidov, znotraj srca. Kako se mene dotika vse skupaj?
Poleg lepih doživetij, ki jih delim na FB? Ven iz Bosco Children nisem šla že
več kot štiri tedne. Nazadnje ko sem bila zunaj, peš na poti v trgovino, sem
bila deležna zmrdovanja, posmehovanja in zmerjanja (»korona!«). kmalu so prišla
tudi opozorila, da naj belci ne hodijo peš po ulicah, ker so ogroženi, kajti
korona je kao bolezen belcev, ki smo okužili Etiopijo. Tudi znotraj zidov ni
samo smeh in igra. Od belcev sva samo jaz in Angelo, salezijanec 76 let star.
Avstrijska prostovoljca sta odšla, tudi nihče ne prihaja in še dolgo ne bo
nikogar, ki mi je bil sicer malo v drugačno družbo. Domačini, npr. salezijanci
in še par delavcev, ki prihajajo, so si kot da oddahnili, da sva »samo midva«
in njim se ni treba več truditi po angleško – Angelo amharščine sploh ne
razume, jaz jo sicer  enostavno govorim, a pogovorno je vse kaj drugega. V
pogovoru, pri delu, pri obrokih, sestankih… kot da me ni. Eden od njih je
enkrat pri molitvi rekel Hvalabogu za misijonarje, ker včasih sicer ne vedo,
zakaj so tukaj (!), a vseeno hvala. Še dobro, da sama vem, zakaj sem tukaj; ker
otroci potrebujejo nekoga, ki Z njimi dela, se igra, je… domačinom se pogosto
zdi pod častjo delati in biti Z. Najlažje je pošiljati ukaze iz pisarne. Ojoj,
koliko časa zmorejo presedeti s telefonom v pisarnah in ne početi ničesar,
medtem ko so otroci aktivni. Pogosto sem edina, ki je z njimi, utrujena… A
ker vem, da nikomur v svetu ni prizanešeno, ne razmišljam o utrujenosti, zaradi
katere se mi včasih tudi vrti. Tudi raje ne razmišljam, kaj bo še v državi, ko
se bolezen razpase. Ali kaj dejansko je v državi, če začnejo testirati, več kot
le 60 do 70 ljudi na dan. Ne razmišljam o tem, da me tu nikoli noben ne vpraša
»kako si?«, se pa očitno nad tabo namrdnejo, če jim kaj ni všeč, ali obrnejo
stran, ko kaj vprašam… Vsakič ko sem (s strani odraslih seveda) deležna
žalitve, ignorance, diskriminacije – ker sem »samo ženska«, samo belka – tujka,
ker ni nikogar, ki bi se zame postavil… ne vem, ali je boljše žaljivka, ali
da se vedejo, kot da me dobesedno NI. Vsako tako opazko hitro pometem ven iz
glave in svojim misli. Raje ne pomislim, da bi si šla rada v trgovino kaj
kupit; npr sadje, ki mi manjka za boljšo prebavo – zunaj je nevarno, ljudje se
odrekajo še čemu več, kot le sadju… In kaj bo, če se pošta med Etiopijo in
Evropo še dolgo ne odpre in ne bom mogla dobiti zdravil, ki jih lahko dobim
samo od doma po pošti, vsake 3 mesece. In kaj bo, če tukajšnji urad za
priseljence ne začne normalno delati in mi odobriti podaljšanje delovno
dovoljenje, ki mi je poteklo že pred dvema tednoma in sem sedaj tukaj ilegalno,
ker pač ne delajo. Imajo pa moj potni list… Uradniki države, ki že v svojem
bistvu zavrača tujce, ponosna, da nikoli ni bila kolonizirana in v tujcih vidi
samo grožnjo. In tako dalje… če kdo slučajno misli, da sem jaz tako vesela in
dobesedno srečna zato, ker nimam prav nobene skrbi… informacija, da imamo VSI
skrbi, v tem smo si enaki. Različni pa v tem, kaj gledamo in kako gledamo. Jaz
sem raje vesela vsega, česar sem deležna. Tisočih lepih trenutkov z otroki. Hvaležna
za jutranjo mašo in molitve. Hvaležna za jutranji tek na nogometnem igrišču, po
maši preden se otroci zbudijo, 30 minut tečem in si zbistrim glavo, odvržem
težke misli, naredim prostor za nove ideje, predvsem tiste: kaj ŠE več lahko
storim? Hvaležna za zelenjavo na vrtu in bogato etiopsko hrano. Hvaležna za
internet, da lahko skoraj vsak dan malo pokličem domov, starše, prijatelje,
domače… ki mi ohranijo “drug pogled, distance od tukaj” in predvsem zdravo
pamet, saj tukaj ne upam nikomur res zaupati; za iskren pogovor s prijateljem
moram dobesedno poklicati domov. Brez pogovora pa ne gre…

Vsakič, ko mi je težko, tiho zmolim v sebi, ali pogledam križ, ki mi visi za
vratom in tako ustavim vsako slabo misel ali negativno besedo, ki bi mi sicer
lahko zletela iz ust, ko vidim in slišim negativne stvari okoli sebe.
Misijonski križ ni le okras. Jezus s križa nas uči Ljubezni, do vsakogar. Zato
ne jamram, le povem, da je tudi druga plat pomoči, ker imam občutek, da vsak
misli, da je samo njemu hudo. Tudi meni je, in stežka to priznam, a ne zanikam.
Hkrati pa Ne jamram, ampak spodbujam k potrpljenju, prilagajanju, solidarnosti,
odprtosti k Jezusu. Ne jamram, ampak se zavedam dejstev, vzponov in padcev, in
poudarjam, da je kljub težki situaciji lepo, osrečujoče in da je večja teža na
pozitivnih stvareh, če le želiš to videti. K temu vas vabim! Kljub težkim
trenutkom sem vsak dan srečna in tudi do solz ganjena ob skupnem delu, ob
vsakem nasmešku, ob zahvali otroka, ob preprostih vprašanjih, ob bližini. Vsega
tega ne bi doživela, če ne bi bila tukaj, ali če ne bi vztrajala. Neskončno sem
hvaležna, da smem služiti. Hvaležnosti pa pričakovati ne smeš. Moli in delaj.
Jezus nam je dal tak zgled, da boljšega ne bi moglo biti. Delil je kruh s
tistimi, ki so ga zatem izdali. Zdravil tiste, ki so ga zatem pribili na križ.

Vsi smo  na istem čolnu v tem vesoljnem potopu. Rešila nas bo
preprostost, solidarnost, potrpljenje, s situacijo in drug z drugim. Predvsem
pa molitev za moč, k Njemu, ki je nesel križ, ga objel in poljubil, in v čast
mi je, če ga smem in zmorem vsaj malo posnemati.

P.S.! Iz vsega spoznavam le to, da več ko daš, več prejmeš. Ne le v srce, ampak dejansko, konkretno. Isti dan, ko smo nabavili hrano, ki jo bomo dostavili otrokom, ki so je potrebni, ker nimajo ljubečih rok, ki bi zanje skrbela, isti dan nas pokliče preko državnih organov karitativna organizacija, da naj pridemo iskat donacijo za naše otroke (hrana, pijača, higijena…). Ljudje, ne bojte se biti solidarni in skromni, ne bo vam zmanjkalo, ne boste lačni. Če daješ, tudi dobiš. Ljubezen kroži…

Veliki teden, spremljamo Kristusovo trpljenje, kot vsako leto ob tem času. In vendar je letos Veliki teden za vse ljudi na svetu drugačen. Brez tradicionalnih križevih potov, brez priprave velikonočnih jedi in drugih stvari, ki smo jih imeli za obvezne v tem času. Letos mora vsak nositi svoj križ. Križ, ki ga nikoli ni pričakoval, da bi imel priložnost reči »Naj gre ta kelih mimo mene.« Težko je. Padamo pod križem. Jokamo drug z drugim. Pomagamo si, drug drugemu smo Simon iz Cirene. Treba je naprej, do konca; na vrh gore, ki ga ni in ni videti. »Zakaj? Koliko časa še?« Odgovora na nobeno vprašanje ni. Pa vendar nam je odgovor dal Jezus pred dobrimi 2000 leti, ko je sam nosil svoj križ in naše grehe: »Ne moja, temveč Tvoja volja naj se zgodi«. Kajti vemo, da Velika noč pride.

V Etiopiji se Velika noč odvija en teden kasneje, kot tudi večina drugih praznikov. Tudi križ z imenom Covid-19 smo začeli nositi malo kasneje kot v Evropi, vendar nosimo ga tudi mi. Mislimo, da smo bili nanj pripravljeni, vendar ni zato še nič lažji. Bojimo se, da najtežje šele prihaja, saj število okuženih počasi a vztrajno povečuje, izvor okužbe posameznikov pa je po večini neznan in vemo, kaj to pomeni. Prebivalci se upirajo prepovedim gibanja, predvsem prepovedi cerkvenih bogoslužij, saj verjamejo, da je to edino zdravilo. Marsikdo se ob tem nasmehne in zmaje z glavo, tudi jaz. In sledimo navodilom: z otroci ostajamo doma, omejili prihode zunanjih sodelavcev, nosimo maske, umivamo si roke, razkužujemo vse, kar uporabljamo in poslušamo poročila. Sicer pa smo zanje tukaj ustvarili mali svet, v katerem so (skoraj) popolnoma zaščiteni. Tisti, ki so želeli začasno oditi in se pridružiti svojcem, so to priložnost dobili, ostali ostajajo z nami tukaj; skupaj se učimo, delamo, igramo, klepetamo… na videz kot da se nič posebnega ne dogaja v svetu. Drugače je le to, da ne smejo ob nedeljah ven na potep, ko v normalnih razmerah sicer lahko brezskrbno pohajajo, brez programa in brez našega zvonca, ki kliče k naslednji dejavnosti. Zavedajo se, da imajo srečo, ki je pa sicer pred vstopom v Bosco Cildren niso imeli, ko so životarili na ulici. Zato vedo, kako mora biti drugim otrokom težko, ki nimajo kje bivati, ali jih je vlada pospravila v posebne začasne domove; neštetim revežem, ki so prepuščeni sami sebi, družinam, ki zaradi situacije nimajo dostopa do ustrezne hrane in vseh potrebščin; ljudem, ki so ostali brez dela in zaslužka; ljudem, ki so zaradi karantene osamljeni; bolnikom, ki se borijo za vsako sapo… In zato vsak dan skupaj molimo k Očetu, da pomaga svetu in predvsem ljudem, ki najbolj trpijo. V Njegovem imenu jim – z vašo pomočjo –  pošiljamo tudi mi zaščitna sredstva in hrano. V bojazni za svojo domovino otroci solidarno molijo tudi za druge kontinente, ki v tem trenutku najbolj trpijo in vam vsem želijo srečno Veliko noč, da bi »imeli Življenje v izobilju«.

https://www.vecer.com/intervju-polona-dominik-misijonarka-zdaj-me-najbolj-potrebujejo-tam-kjer-pravijo-da-je-koronavirus-bolezen-belcev-10152951

Torej, dali smo možnost, da kdor lahko, odide domov. Najprej se je komaj kdo opogumil, a čez dan so potekale diskusije med njimi in proti večeru se jih je skoraj 40 javilo, da bi šli, čeprav živijo tudi 500 km daleč. Predvsem tisti, ki so pri nas že dlje časa in so med bivanjem pri nas s pomočjo naših socialnih delavcev in rednih obiskov na domu, vzpostavili dober stik s svojci oz. starši. Nekateri so izrazili skrb za družino in željo, da jim pomagajo, raje kot da čakajo tu. Drugi se bojijo, da bi tu v mestu zboleli za Korono, namreč njihov dom je na podeželju – v dejanski izolaciji… Mislim, da so nekateri preprosto želeli spremembo, čakanje znotraj zidov na »boljše čase« je za živahne najstnike še težje kot za odrasle. Pred tem dnevom se je namreč čutila napetost v mnogih. Celo očitek, da so kot v zaporu, saj v rednem tedenskem programu so ob nedeljah prosti, gredo čez dan kamor hočejo, brez programa in urnika, le na kosilo pridejo, če želijo. Zdaj so ti nedeljski izhodi seveda prepovedani, saj je tudi Etiopija začela zaostrovati zaščite proti širitvi virusa Covid 19. Razumsko vse vsem jasno, a najstniki so predvsem čustveni in bili so napeti. Sicer se ves čas trudimo z raznolikim programom, od poučevanja (čeprav ni učiteljev, smo mi prisotni prevzeli) do dela v okolici, do različnih iger (namiznih ali zunanjih), TV-ja, delavnic (lesna, vrtna, kovinska, ustvarjalna, usnjarska…), in otroci sodelujejo. Ko se jim več ne da igrati nogometa, hitro na igrišče privlečem kaj iz svoje zaloge; spomini, napihljiva žoga, tenis loparji, vrvice za zapestnice, sestavljanke… da se jih le zaposli.  Skratka, ko se jim je dalo izbiro, se je ozračje sprostilo. Povedali smo jim namreč, da jim pomagamo, tukaj ali doma; če res želijo k svojcem, jim pri tem pomagamo s prevozom in ostalimi potrebščinami – predvsem nova oblačila in nekaj žepnine. Prva skupina je odšla v soboto zjutraj, druga v nedeljo zjutraj in tretja v ponedeljek zjutraj. In to je bil dejansko »zadnji vlak«, saj so kasneje v ponedeljek (29.3.) v državi prepovedali vse javne prevoze med mesti, za osebna vozila pa je potrebno imeti posebno dovoljenje. Približno polovica jih je odšla in vsakega se je pospremilo na avtobus, zjutraj ob 5ih, se kupilo vozovnico, dalo vse pomembne telefonske številke in navodilo, da ko se stvari uredijo, se vrnejo. Ko pa prispejo domov, se morajo oglasiti, javiti, da so prispeli. In res se javljajo, par jih je tudi mene poklicalo, da mi povejo, da so v redu prispeli. Jaz sem imela za nalogo, da jim dam nove hlače, majice in čevlje iz skladišča. Vsakemu sem pomagala, da je našel ustrezno velikost hlač in čevljev. Tri večere zapored do 22h v skladišču, pomagala tudi pakirati. Vsakemu od njih sem dala tudi po en zavojček (v katerem sta dva kosa) alkoholnih robčkov. Hvalabogu, nekaj zaloge te dragocenosti še imam. Na vsak zavojček sem tudi napisala »God bless you«. Saj ni le razkužilo tisto, ki nas ščiti v teh časih. Navodilo za uporabo pa je, da ko pridejo na konec potovanja, torej domov, preden vstopijo in pozdravijo svojce, se s tem razkužijo. Zelo so bili hvaležni, jaz pa tudi, da sem lahko priča in pomoč pri vsem tem.

S tistimi, ki so ostali, približno polovica vseh torej, pa smo nadaljevali program. Malce smo ga prilagodili, saj se razmere ves čas spreminjajo. In tako imam nekaj ur angleščine na dan, popoldanske aktivnosti ustvarjanja in namiznih iger, zraven pa sem tudi pri vsem ostalem, kar počnejo. Na igrišče vedno prinesem še kaj zraven. Najbolj zažge kitara, že to da jo držijo v roki, malo zabrenkajo… Akordi in melodije sploh niso pomembne. Veliko je tudi pogovorov itd. Zanimivo je imeti v tem času ure angleščine. Najprej sem mislila, da jim bo odveč, ker nihče v državi nima pouka, razen njih. A 12 učencev v razredu je vsak dan zelo sodeluječih in željnih učenja. Pravijo tudi, da zelo dobro učim in da končno razumejo vsaj nekaj. Zanje je angleščina namreč kot za nas kitajščina. In nekaterih izmed njih nisem nikoli učila, zato ne vedo, kako učim. Jaz pa imam res dober občutek zanje in znam prilagoditi za vsakega, vidim, če kdo ne razume… Najbolj pa mi je jasno, da potrebujejo osnove. Branje preprostih besed, učenje preprostih besed… Danes sem potem naredila celo »test«, da so preverili, koliko so se naučili, oz. da so znanje res utrdili. Seveda gre za čisto preproste besede. Tri dni smo ponavljali le besede kot so »bed, pen, win, cat…), približno 25 besed in to sem jim dala v test, za prevesti v amharščino. Ampak ni bilo za oceno, da jim ne zamorim z že tako težkim jezikom, temveč za bonbonček. Zelo so dobro pisali in vsi so dobili bonbonček. Preproste lepe stvari, ki bi si jih rada zapomnila, zato jih zapišem tu. Takih trenutkov je vsak dan veliko, a jih žal pozabim, preden se spravim pisat. Ta trenutek sedim z otroki v razredu, oni sestavljajo vsak svojo sestavljanko, jaz pa pišem, vmes nas razveseljuje glasba. Vsak ima pri sebi tudi svojo masko, sešili smo jih v naši šivalnici. Čez eno uro bo zazvonilo in stekli bomo na igrišče, kjer se žogamo do 18h. Potem pa se gredo fantje tuširat, večerjat in gledat poročila, kak večer pa tudi film. Moram reči, da je na videz naše življenje brezskrbno. Aktivni smo cel dan od jutra do večera in imamo vse kar potrebujemo. Hvala Bogu sem kot odgovorna za skladišče pravočasno napolnila police z vsemi zalogami, tako hrane kot higijenskih pripomočkov, oblek, čevljev… in to še preden je kakršnakoli kriza nastopila. Zdaj so cene seveda tudi tukaj poskočile in police v trgovinah izpraznile. Ko pomislim za nazaj, si mislim, Bog nas ima res zelo rad, še posebej te revne otroke, in takole poskrbi zanje. Pomisli, nove čevlje sem morala naročiti v tovarni, saj jih potrebujemo v ogromnih količinah, in naročila sem jih pred skoraj 3 meseci, ker sem vedela, da okoli Velike noči itak vsi otroci dobijo nove usnjene čevlje. In kdaj je bilo naročilo izpolnjeno? En dan preden so začeli odhajati domov tisti, ki so se za to odločili. Zelo sem vesela, da sem jim lahko dala te nove čevlje, ki so prispeli tik pred zdajci. »Slučajno«.

Pri poročilih pa redno spremljamo situacijo širjenja virusa, tako po svetu kot v Etiopiji. Ta trenutek govorijo o 29 okuženih. Od prvega znanega do danes je minilo skoraj tri tedne in le 29 okuženih. Potem pa preberem, da npr. včeraj so v 24 urah naredili 68 (samo!) testov, od tega so bili trije okuženi. Po drugih državah naredijo vsaj 1000 testov na dan, tukaj pa 68. Raje ne razmišljam o resničnih številkah obolelih.

Sicer načeloma po celi državi poteka osveščanje o zaščiti, z razkužilom tudi špricajo ceste in avtobuse, mila in voda so pred vsemi stavbami, lekarne so že izpraznjene, mnogi ljudje so odpotovali iz mesta ven, po cesti je veliko policije… Po drugi strani pa veliko ljudi še vedno natlačeno potuje po mestu z majhnimi mestnimi avtobuski, hodijo peš – večinoma brez maske ali druge zaščite, hodijo v lokale pit, pravoslavci še vedno polnijo cerkve… skratka ni izolacije, in je najbrž tudi nikoli ne bo. Jaz sicer že skoraj 3 tedne nisem zapustila našega poslopja (opozarjali so namreč, da belce na ulici napadajo, ker so kao prinesli virus), vendar mi povedo tisti, ki gredo kdaj ven. Še nekaj naših zaposlenih zaenkrat še prihaja vsako jutro v ustanovo in povedo, kako zgleda svet zunaj. Do nas se sliši s ceste, ko po zvočniku vrtijo besedilo, ki obvešča in osvešča, kako ravnati preventivno. Tako je baje po celem mestu. Po zraku pa še vedno pridno letijo potniška letala. Predvsem s Kitajsko niso hoteli prekiniti povezave, saj kao razmišljajo vnaprej, v prihodnost države. No, bomo videli, kaj prihodnost prinese. Letošnje volitve so že prestavljene na nedoločen termin; trenutna opozicija se že kuja, češ, da je vlada trenutno krizo izkoristila v svoj prid.

Meni je med tem poteklo delovno dovoljenje in od danes sem ilegalno tu. Sicer ni tako kot se bere, kajti ko sem se vrnila iz Slovenije, sem takoj vložila prošnjo za podaljašnje delovnega dovoljenja (vsako leto ga je treba obnoviti!), od tega je že več kot en mesec. In po besedah človeka, ki pri salezijancih ureja te stvari, nimam razloga za skrb, saj so mojo vlogo dobili in je v proceduri, tudi če državna administracija neha delati. Upam, da je temu res tako. Hvalabogu, da imam nov potni list, saj bi s starim (čeprav je veljaven še skoraj eno leto) baje imela težave. Upam, da bo vse vredu. Če me Bog hoče tukaj, bo. Sicer mi bo zmanjkalo mojih zdravil za astmo in »ženske težave«, ki mi jih morajo poslati od doma vsake 3 mesece, a vse, prav vse težave in skrbi od prej so nične v primerjavi s tem, kar se dogaja po svetu. Mi tukaj se zavedamo, da imamo srečo, da smo skupaj, da imamo igrišča, da se lahko izoliramo od ulic in dogajanja zunaj in se preprosto imamo fajn. In molimo za vse, ki jim (vam) je težko. Vse bo dobro.

Zgodilo se je v petek, 13. marca: prvi potrjeni primer koronavirusne okužbe v Etiopiji. Okužbo je prinesel Japonec, ki je priletel iz Burkine Faso. Avstrijska organizacija je še isti dan poklicala v domovino dva sodelavca, avstrijska prostovoljca. Španska prijateljica je prav tako odšla. Države in organizacije se zavedajo, da je prihodnost v državah tretjega sveta nepredvidljiva in lahko predvidevamo katastrofo.Mediji so skoraj dva tedna veselo mirili ljudi, da ni razloga za skrb, da je vse pod nadzorom, čeprav ves čas potniška letala pridno letijo. So pa vse potnike vsakega letala pospravili za dva tedna v karanteno, kjer vsak dan na simptome ali na svobodo čaka veliko novih ljudi. Za karanteno je vlada rezervirala nekaj hotelov in nekaj šol, ki so jih uredili za ta primer. Kaj bodo notri potniki 2 tedna počeli, ne vemo.
Druga realnost je pa psihološki vpliv okužbe. Panika, nakupovanje higijenskih in prehrambenih artiklov, in takojšnje pomanjkanje ter naraščanje cen se najbrž ponovi v vsaki državi. Drug pa je strah in predsodki, ki jih takšna stvar prinese s sabo. Kot smo se Slovenci »bali« srečati Kitajca, tako se Etiopci bojijo, ko vidijo belca. To se občuti na lastni koži. Ko te srečajo, si zakrijejo obraz. Avstrijca, ki sta pred odhodom domov opravila par nakupov, so celo nadrli, pljuvali prednju in za njima vpili korona! Ko sem prejšnjo nedeljo šla k maši v dva kilometra oddaljeno Mekaniso, sem občutila drugačne poglede kot po navadi: nič kaj prijetne, čeprav nihče ni pljunil predme. Zelo hitro sem se odločila sem se, da je mojih samostojnih večurnih pohodov po mestu za nekaj časa konec. Nekateri so nejeverno zamahnili, češ da pretiravam. A kmalu je nekaj ambasad svojim ljudem poslalo prav to opozorilo: ne hodite sami po cesti, ker tvegate nasilje nad seboj zaradi obtožb prinašanja koronavirusa. Tukaj ga imenujejo »bolezen belcev«. V nekatere so zato metali tudi kamne. Čeprav odbijajoči pogledi bolijo še bolj kot kamen.
Kljub začetni paniki pa vlada skoraj 2 tedna ni ukrepala, razen da je izdala ukrep za zaprtje vseh šol. Spraševala sem se, kaj neki ti to pomaga, če pa vse ostalo obratuje in letala še vedno normalno letijo? Otroci sicer niso v šolah, gotovo pa tudi ne doma. Večina niti nima spodobnih domov, kamor bi se zaprli in bili aktivni kot na primer  otroci v Evropi. Odrasli so ves čas delali, bili zunaj, milijoni preživljajo v običajnem vrvežu družbe. Jaz pa ves ta čas tukajšnje dogajanje povezovala s tem, kar se je zgodilo v večini evropskih držav. Hkrati pa ohranjala prostorček za upanje, da je morda res, kar »pojejo« tukaj, da so afriške države čudežno zaščitene in da jim bo prizanešeno z najhujšim … A ti upi so se razblinili pred dvema dnevoma, ko so med ljudstvom (ne tujci) potrdili nove okužbe. To gotovo ne pomeni nič dobrega in prinese predvidevanja o mnogih drugih obolelih.
Kaj to pomeni za nas v Bosco Children? Smo šola, smo pa tudi dom za ulične otroke. Ker smo šola, smo ubogali vlado ter prekinili pouk in opravičili učitelje od dela. Otroci morajo ostati doma. Njihov dom je tu, pri nas! Sprejeli smo še dodatnih devet otrok, ki se sicer dnevno vračajo na ulico, prekinili navadni in spremenili program, nekaj učenja, dela, igre, filmov, … Vsak dan malo drugače. Glede na razvoj dogodkov pa sproti spreminjali, prilagajali. Otroci so postajali vedno bolj napeti in morali smo se pogovoriti, kako naprej. Čeprav imajo veliko srečo, da so v tem času pri nas, vendar otroka – čeprav so stari čez 15 let – težko dolgo ohranjaš zadovoljnega. Tudi iger se naveličajo, celo nogometa. Glede na to, da naša ustanova ni sirotišnica, temveč je namenjena reintegraciji otrok nazaj v družine, so se naši pogovori obrnili v to smer. Namreč naš program vsebuje pomembno komponento “stik z družino”. To se začne z vsakim fantom; po vstopu v ustanovo se postopoma ponovno vzpostavi stik in mu pomaga, da se odnosi izboljšajo, in sicer preko obiskov na domu. Tekom bivanja pri nas je veliko fantov vzpostavilo dober stik z družino, ki živi sicer daleč, a gredo z veseljem tja na obisk – kar pomeni, da smo pri našem programu uspešni. Zato se je fantom pred dvema dnevoma predstavilo to možnost, da doma počakajo, da se situacija s korona-virusom umakne. Mnogi živijo daleč stran od mest in so tam veliko bolj varni pred okužbo, kot v glavnem mestu. Tudi sami so rekli, da bi raje svojcem pomagali, če bo potreba. In tako se jih okoli 30 te dni odpravlja na različne konce države. S seboj dobijo nove hlače in čevlje, razkužilo, posladek, nekaj žepnine in seveda prevoz. Ter seznam telefonskih številk, kamor nas lahko kadarkoli poklicejo. V času, ko nihče ne ve, kako prav ravnati, mi upamo, da otrokom to vse koristi. Hvalabogu sem za skladišče nakupila ravno prav novih čevljev, da vsak dobi en par, ter tudi hlače.
In tako se življenje veselo nadaljuje. Dopoldne delam bodisi v skladišču, bodisi z ostalimi socialnimi delavci v razredu, potem se jim pridružim pri delu v okolici. Poslopje je veliko in možnosti za fizično delo je za vse dovolj. Vmes so dolgi odmori za igre, ko se jim pridružim pri športu ali prinesem namizne igre, s katerimi se radi zamotijo. Vse živo se skušam spomniti, ko se česa naveličajo. Tudi vrvice za zapestnice, kitara, spomini, Človek ne jezi se… Ker je več športa, je tudi več poškodb, zato me precejkrat na dan poiščejo, da namažemo, pošpricamo, zaflajštramo … In kako sem vesela, ko mi fant že naslednji dan pove, da ga ne boli več … Vse to zadostuje, da sem zadovoljna, ker sem ostala tukaj. Lahko bi se vrnila domov v izolacijo in se počutila nekoristno. Sploh pa sedajo, ko jim je treba pomagati z odhodom domov. Srečna sem, da sem v teh težkih časih z njimi. In nemalo od njih se mi večkrat na dan zahvali za kakšno stvar, ki jo ponudim. Saj ne, da bi za zahvalo delala, ampak njihovo zadovoljstvo mi je pomembno. Saj, kot je Don Bosko rekel, ni dovolj, da imaš mlade rad. Mladi morajo to tudi čutiti. In tako vidim, da čutijo, da jih imam zelo rada. Da zaradi njih nisem doma v teh kriznih časih.
Za vsem je vedno razlog, pomen, smisel. Vsak večer sem zelo utrujena, a mi je tudi prijetno, saj pomeni, da sem veliko naredila. Po večerni molitvi si rada vzamem čas, da pokličem koga domov, saj mi manjka domačih odnosov, še posebej v tem času, ko ni drugih prostovoljcev. Še dobro, je tu starejši salezijanec Angelo, ekonom, ki ima veliko izkušenj in mi svetuje, kako naj delujem, razmišljam … Bil je misijonar v vojnih razmerah v Eritreji, v najhujših časih. Zato ve, v kaj se lahko vse skupaj razvije.
Vseeno pa pravi: »Sprosti se, ne razmišljaj in ne obremenjuj s svojimi skrbmi domačih salezijancev. Sami morajo predlagati rešitve, ti pa jim sledi. Stori, kar lahko, kar te prosijo, drugo prepusti Bogu. Skupaj smo v tem in Bog je z nami, tako kot Marija Pomočnica. Tvoja navzočnost tukaj je dragocena, saj je to Božja ljubezen do teh posebnih otrok.«

En teden po zaprtju vseh šol v Etiopiji načeloma ni dodatnih okuženih. Dva sta baje priletela včeraj z redno letalsko linijo (!!), a sta v karanteni. Dodaten ukrep vlade je, da prav vsi potniki vseh letal so najprej usmerjeni v karanteno za 2 tedna, v enega od dražjih hotelov in po dveh tednih opazovanja, lahko nadaljujejo pot. Diplomati morajo preživeti karanteno v prostorih ambasad. 2-tedensko bivanje v hotelu mora vsak potnik plačati sam. To velja od danes (22.3.). Tako ustvarjalno bo etiopska vlada ohranila delovanje njihove letalske družbe, preprečila finančne izgube, ki jih poznajo v vseh ostalih državah, hkrati pa še zaslužila z vsemi potniki, ki bodo plačevali karanteno v hotelih. Ne vem, kako naj komentiram, zato le informiram J. In le molimo in upamo lahko, da okuženih dejansko ni več kot govorijo v medijih, ki se v poročilih raje osredotočijo na ostale države in na Etiopijce, ki so v teh državah (ne pa na te doma?). Nisem vseved, s tem čudnim virusom nima smisla pametovati, čeprav se po spremljanju njegovega poteka drugod še vedno lahko sprašujemo, kako je to mogoče… Kakorkoli že, v domovino je bila poklicana nazaj tudi moja španska prijateljica Inma. V istem dnevu je dobila klic in hkrati letalsko karto za zvečer. Ne pa tudi maske, saj jih tudi tu ni mogoče več dobiti. In tako je odletela v najbolj ogroženo državo, varno prispela, sedaj pa doma čaka, kaj bo. Tudi Avstrijca sta doma v izolaciji in mi po eni strani zavidata, da sem ostala tukaj, saj nam je precej bolj zabavno, kot komurkoli sedaj v Evropi. Ampak… ne vemo, kaj nas še čaka. Ne glede na to, kaj nas čaka, sem vesela, da sem tukaj, saj je res pestro in cenim vsak trenutek, vsak pogled otrok in sodelavcev, vsak smeh, vsako prošnjo za pomoč, vsako opravljeno delo, vsak svobodni korak po naših igriščih in še bi lahko naštevala. Vsekakor pa velja ostajati notri, v Bosco Children in se ne gibati po ulicah. Razne ambasade poročajo, da se njihovi državljani v Etiopiji pritožujejo, da so na ulicah napadeni in zmerjani – češ da so prinesli to bolezen. V ameriške državljane so celo metali kamne. Sama sem neprijetnost izkusila predvčerajšnjim, ko sem šla z domačim salezijancem v 200 metrov oddaljeno trgovino peš. Pogledi govorili sami zase, pred trgovino, ki ima cisterno z vodo in milom za vsakega, ki vstopa, pa mi je množica, ki se me je z zgažanjem ali  zasmehovanjem ogledovala, vpila, da naj se jaz še posebej močno umijem. Uf. No, tudi to je minilo in ravnovesje sem vzpostavila z veseljem, da sem fantom kupila dve posebni žogi, po kateri sva se namreč namenila. V času karantene večino časa preživijo na igrišču in trener organizira tudi posebna tekmovanja v nogometu, med seboj tekmujejo skupine in trener je že dolgo prosil za kakšno prvorazredno žogo, ki je ne bi z neumornim igranjem uničili že v parih tednih. Eno zelo kvalitetno sem prinesla iz Slovenije od Mojce, a je žal počila. Trener jo je sicer uspel zaflikati, a ni več dolgo zdržala. Skratka, slabih 100 Evrov sem dala od prispevkov, ki mi ga darujete za misijon različni prijatelji in podporniki. Jutri  bom nakupila še sladkarije, ki jih bo ravnatelj delil za nagrade kot motivacijo skupinam pri igrah brez meja. Sicer bom morala spet kakih 300 metrov peš (v spremstvu), a bo že – upam. Splača se.

Danes je bila nedelja, ko ni bilo niti socialnih delavcev, otroci so pa seveda ostali notri. Ni jim bilo lahko, saj jim prosta nedelja sicer ogromno pomeni. Med tednom so vpeti v program do zadnje minute, ob nedeljah pa gredo navadno po svoje. Sprijaznili so se, da jih želimo zavarovati tudi na njihov prosti dan, ne le med tednom. Seveda, če kdo želi oditi, lahko, a se ni nihče tako odločil. Takoj po zajtrku so tekli na igrišče, na katerem smo preživeli cel čas do kosila. Neutrudni! Jaz sem prinesla še kakšne pripomočke, ki mi jih prijatelji date za popotnico (plažni tenis, napihljivo žogo, rubikovo kocko, spomine…), s katerimi so igrali vmes še kaj drugega kot le nogomet, ki itak prevladoval. Napihljiva žoga in plastični tenis s spužvasto žogo jih je najbolj prevzel. Za žogo so se preganjali neverjetno močno, žal mi je, da nisem imela pri sebi telefona za posnet to čudovito in preprosto veselje in zagnanost. Parkrat so mi prinesli, da dodatno napihnem, zadihani in nestrpni, da naj čim hitreje napihnem. Seveda po dveh urah močnega brcanja je žoga obnemogla. Nekdo si jo je potem kot kapo poveznil na glavo (ja, takšna luknja je nastala). Tenis so vsi igrali prvič in noro lepo jim je bilo. Najprej so se seveda skregali, kdo bo prvi, kdo je na vrsti… potem sem videla, da brez šefa ne bo šlo dolgo, zato sem prevzela tu to vlogo, sicer si hitro v lase skočijo. Pri nogometu sta si baje dva kar ornk, saj je eden od njiju prišel k meni s krvavim prstom. Ga vprašam, kaj je bilo in mi pove, da ga je B. pri kregu ugriznil. Uf, to pa ne bo šlo kar tako mimo. Razkužim, pošpricam, obvijem, potem pa ga pošljem k ravnatelju, da poroča, saj zna to biti nevarno; poleg tega pa načeloma pretepe in druge konflikte sproti rešujemo sistematično. Razen seveda tistih, ki jih fantje uspejo skriti. Še eden je prišel, z zatečeno dlanjo. Namažem s hladilno kremo, po izpraševanju pa izvem, da sta se stepla z D. Rekla sem, da naj pove ravnatelju ali komu drugemu od odgovornih, ki lahko tudi ukrepa, vendar ni hotel. In kasneje, ko sem mu pred večerjo še enkrat mazala in je prišel ravnatelj vprašat, kje je dobil to poškodbo, se je zlagal, da je padel. Nisem komentirala, kasneje le sem mu rekla, da naj pove resnico in razreši težavo. Skratka, pri 80ih mladostnikih cel dan na igrišču je dinamike ogromno. Predvsem je bilo veselo. Tudi po kosilu so hitro spet pritekli na igrišče, jaz pa tudi in spet hitro pograbili loparje, žoge in vse ostalo. Jaz sem spremljala tenis, ostali druge igre. Med igro smo zelo prijetno klepetali, kot že dolgo ne. S tistimi, ki so imeli malo dost preganjanja ali jih je kaj bolelo… saj sem imela pri sebi seveda tudi prvo pomoč. Sproščeno, iskreno… brez hitenja v razrede ali kamorkoli. Po dveh urah smo program malo pretrgali z ogledom filma za dve uri. Medtem sem jaz spet malo pobrskala po novicah doma, in kaj ljudje pišejo iz karantene, odtekla svojo dnevno rundo, in okoli 16h so že pritekli nazaj na igrišče. Še vedno neutrudno. Do 18h, ko zvoni za tuširanje. Po tuširanju navadno vedno pridem s prvo pomočjo, da dobijo tisti s poškodbami še zadnjo »obravnavo« za tisti dan (flajštri idr.). Tisti z ugriznjenim prstom mi pove, da ga sedaj skoraj cela roka boli, ne le prst, zato se hitro posvetujem z ravnateljem, ki se odloči za obisk zdravnika, saj je nevarnost tetanusa. Ostali … In potem odidejo na večerjo, jaz pa na večerno molitev.

Nekaj besed še o dogajanju pri nas, glede na vse, kar se trenutno zaradi corona virusa dogaja po svetu. Ves čas smo spremljali dogajanje v Evropi, odkar se je začela bolezen širiti. Vsak je imel seveda svoje mnenje, nihče pa si ni niti najmanj mislil, da bo prišlo do takšnih razsežnosti. V Afriki so bile novice sicer sveže, vendar se je vseeno vse zdelo precej daleč. Vendar ko je bila v Evropi razglašena epidemija in kasneje pandemija, je tudi v Etiopiji završalo. Vsak dan in ves čas se je čakalo novih novic in napeto pričakovanje, kdaj bo razglašen prvi okuženi tudi v Etiopiji. In zgodilo se je v petek, 13.3. Razglas: prvi potrjeni primer okužbe s Covid 19 v Etiopiji, Japonec, ki je priletel iz Burkine faso. Naslednji dan so govorili o štirih okuženih, danes, v četrtek (skoraj teden kasneje) v poročilih govorijo o petih okuženih, morda šestih. Tukaj mi nekaj ne štima. Glede na vse, kar o tem virusu vemo, preprosto ni mogoče, kar govorijo. Ali pač? Samo eden od okuženih naj bi okužil kdove koliko ostalih, poleg tega je pa eden od okuženih, pobegnil iz rešilca, ko so ga peljali v izolacijo. Našli so ga v mestu po skoraj celem dnevu iskanja. Ne mi rečt, da ni okužil kopice ljudi! Ampak zakaj bi delali paniko, kajne? Skušam razumeti medije in vlado… Govorijo več ali manj eno in isto; pogosto smo odrezani od interneta in elektrike; tudi s tem omejiš dostop do informacij. Medtem pa gledamo, kako letala pristajajo na državnem letališču, kot da nič ni, medtem ko je večina letališč v Evropi zaprtih. Vsakič ko vidim letalo, ki pristaja, se vprašam, le koliko okuženih je na njem, ki jih bodo prikrili.

V petek, ko je bila znana prva okužba, je avstrijska organizacija poklicala nazaj v domovino moja dva sodelavca, avstrijska prostovoljca. V Avstrijo sta odletela v nedeljo. Moja špankska prijateljica je odšla včeraj v Španijo. Države in organizacije, ki imajo tujce po svetu, se zavedajo, da je prihodnost v državah tretjega sveta nepredvidljiva in da lahko predvidevamo katastrofo. Itak. Ampak mediji še veselo mirijo ljudi, da ni razloga za skrb. In medtem si ljudje v svoji preproščini napletejo pač svoje scenarije, takšne ki pridejo, če nimaš zadosti resničnih informacij. Kot smo se Slovenci npr. »bali« srečati Kitajca, tako se Etiopci na ulici bojijo, ko vidijo belca. To smo občutili na lastni koži. Prikrijejo si obraz, ko gredo mimo tebe na ulici. Avstrijca, ki sta pred odhodom domov opravila par nakupov, sta mi povedala, da so jih celo nadrli, pljunili pred njih, za njima vpili »korona!« V nedeljo sem šla k maši 2 km stran v Mekaniso. Na ulici množice…kot ponavadi. Občutila pa drugačne poglede kot sicer. Nič kaj prijetne, čeprav pljunil za mano ni ravno nihče. Odločila sem se, da je mojih večurnih pohodov sama čez mesto za nekaj časa konec. Ko sem to komu povedala, so  nejeverno zamahnili, češ da pretiravam. Včeraj pa je nekaj ambasad svojim ljudem v Etiopiji poslalo prav to opozorilo: ne hodite sami po cesti, ker tvegate nasilje nad seboj, zaradi obtožb prinašanja Korona virusa. Imenujejo jo »bolezen belcev«. Rasizem se rodi v strahu in nevednosti. Lahko se zamislimo tudi nad seboj, preden takšno razmišljanje obsodimo.

To je ena realnost. Druga pa je, da drugih ukrepov, razen obtoževanja belcev, NI! No, ja, v ponedeljek je vlada sicer dala ukrep, zapreti vse šole… A kaj to reši, če medtem VSE ostalo obratuje in letala še vedno normalno letijo? Otroci sicer niso v šolah, a gotovo niso doma. Saj večina niti nima spodobnih domov, kamor bi se zaprli in bili aktivni, kot npr. naši otroci v Evropi. Poleg tega pa svojci niso z njimi doma, ampak delajo, so zunaj, milijoni ljudi ves čas dneva preživi v množici, javnem prevozu in vsem, kar običajno v družbi poteka. Ne morem, da ne bi razmišljala in povezovala tega dogajanja s tem, kar se je zgodilo v večini evropskih držav. A ohranjam prostorček za upanje, da je pa morda res, kar »pojejo« tukaj, namreč, da so afriške države čudežno zaščitene in da jim bo prizanešeno z najhujšim… Morda pa res. Saj nimam kaj drugega, kot sprejeti danosti, sploh, ker hočem ostati tukaj za te otroke, ki so prišli k nami po Previdnosti, da se jih zaščiti, tudi v takšnih razmerah. In vesela ter hvaležna sem, da sem lahko tukaj zanje. Vesela, da me kot ostale evropske prostovoljce, niso “vpoklicali” pod nujno nazaj v domovino. Mi je pa žal, da so odšli…

In kaj to pomeni za nas, Bosco Children? Smo šola, ampak smo pa hkrati tudi dom za ulične otroke. Ker smo šola, moramo ubogati vlado in prekiniti pouk, opravičiti učitelje od dela. O.k. A otroci morajo ostati doma. In dom je tu pri nas! Sprejmemo še dodatnih 9 otrok, ki se sicer dnevno vračajo na ulico, prekinemo pouk in začnemo z vikend programom čez cel teden. Hvalabogu vsaj socialni delavci zaenkrat prihajajo, da nismo čisto sami z 80timi otroci. Ta program poteka od torka, danes je torej tretji dan. Prvi dan sem od parih otrok začutila strah do mene, edine belke, ki je ostala z njimi in ki je kao možna prinašalka te bolezni. Zato se odločim,da jim dam čas, da sprocesirajo, kar se dogaja in ne silim v njih, npr. da ne delim kosila, kot ponavadi, ampak da sem Z NJIMI… Čeprav sem bila zelo žalostna ob opažanju tega strahu na začetku. Saj sem vendar ostala tukaj iz ljubezni in skrbi do njih, zdaj se me bodo pa bali? No, sem morala kar hitro nehati misliti nase in nadaljevati delo in življenje z vsem, kar pač pride. In že naslednji dan je bil občutek boljši, napetosti zaradi nastale situacije precej manj, in dogajanja čez cel dan dovolj, da nimaš časa razmišljati. Itak pa sedaj rečejo, da sem jaz Etipka (Abeša). In tako življenje veselo nadaljuje. Dopoldne delo v skladišču, fantje s socialnimi delavci imajo nekakšne učne ure, potem odmor, potem delo v okolici. Poslopje je veliko in možnosti za fizično delo je hvalabogu za vse dovolj. Vmes odmori za igre, v katerih se jim pridružim pri športu, ali prinesem igrice od spominov, mentalnih igric ipd., s katerimi se radi zamotijo. Ker je več športa, je tudi več poškodb in me precejkrat na dan poiščejo, da namažemo, pošpricamo, zaflajštramo… In kako sem vesela, ko mi že naslednji dan pove, da ga več ne boli… Vse to mi je zadostni razlog, da sem ostala tukaj. Lahko bi bila pa tudi jaz doma v izolaciji in bila nekoristna. Za vsem je zadaj vedno razlog, pomen, smisel. Vsak dan sem utrujena zvečer, kar mi je tudi prijetno, saj pomeni, da sem naredila veliko. Po večerni molitvi si rada vzamem še čas, da še koga domov pokličem po vibru, saj mi manjka domačih odnosov še posebej v tem času, ko drugih prostovoljcev ni. Še dobro, da imam Angela, starejšega salezijanca in ekonoma, ki ima veliko izkušenj podobnih situacij in mi svetuje, kako naj delujem, razmišljam… On je bil v vojnah v misijonih, v Eritreji v najhujših časih… in ve tudi, v kaj se lahko vse skupaj razvije. Vseeno pa pravi: »relax, don’t overthink, don’t stress the local salesians – let them react and then follow them; do what you can and leave the rest to God. We are in this together, and God is with us, Mary Help of Christians as-well. Your presence here is precious withess of God’s love for these special children.«

Skoraj mesec dni sem bila doma v Sloveniji, po letu dni bivanja v Etiopiji, ko je bilo treba na oddih, po nov potni list, na kakšen pregled… in pred dobrimi tremi dnevi sem se vrnila.

Končno se malo usedem,da se sploh zavem, kje sem in kako sem. Komaj tri dni sem tu, pa se mi zdi, da je minil vsaj 1 teden in kot da nisem sploh šla nikamor. Vrnila sem se torej v soboto ponoči, v noči na nedeljo. Prišel me je iskat fr. Angelo skupaj s Filipom. Angelo je povedal, da ko so šli fantje spat, jim je rekel, da gre iskat Polono na letališče in da so ob tem vriskali. Kako lepo je to slišat. Tudi meni je srce zapelo, ko sem prišla ven iz letališča v Addis Abebo, brez vsakršnih težav na poti in predvsem ob prihodu na kontrolnih točkah. To me namreč vedno skrbi in ne brez razloga.

Ponoči nisem mogla spat, sem malo čistila moje bivališče, ker so ga delavci pustili zelo umazanega, odkrivala pa sem tudi, kaj vse so si »sposodili«. In še odkrivam. Kaj čmo, tudi oni so reveži?

Potem je bila nedelja, dan, ko imajo fantje prosto. Skušala sem počivati, a sem v glavnem čistila, saj se prah vdre povsod, pa tudi vsa darila sortirala, kako in kam je kaj namenjeno. Zdravila, igrače, denar… Salezijanci so bili zelo veseli daru, ki sem ga zbrala doma, saj je kar nekaj znancev, prijateljev, sotrudnikov… darovalo evrčke in tako ima Bosco Children vedno večji slovenski pečat. Ob 12ih pridejo fantje iz potepanja nazaj le na kosilo in tu sem jih pričakala. Kar tekli so proti meni, vsak, še tako zadržan, me od veselja objel in pozdravil. Ganilo me je, kako skrbno so vprašali, kako je bilo doma, kako so družinski člani, če so vsi v redu, kako je s »corona virusom«, če smo mi varni… Od najstnikov takšne skrbnosti namreč navadno ne pričakujemo. Po kosilu so se šli pa spet potepat za par ur in se vrnili okoli 17ih, ko sem jih (kot jih vsako nedeljo) pričakala pri vstopu. In spet smo se pozdravljali in vedno bolj je bila moja prisotnost spet nekaj normalnega, spet sem tista, ki je vedno tu zanje, za »vse možno«. Najbolj srečna sem, da so bili vsi »na broju«. V tem času se nihče ni izgubil, odšel… Februarja je vedno namreč čas ko jih pospremimo na domove po vsej državi – to je del programa (family visits) in tisti, ki so pri nas že vsaj pol leta, so šli obiskat družine. Pomemben del programa Bosco children je »reintegration«, da se jih postopoma povezuje s družino, s katero so v času življenja na ulici izgubili stik, vendar za uspešno prihodnost potrebujejo ta stik in pri tem jim pomagamo. Vozimo jih tudi po 1000 km daleč, da se lahko srečajo z domačimi, kogarkoli že imajo. Vsi so se vrnili (včasih se kakšen namreč ne vrne iz različnih razlogov) in vsi so rekli, da je bilo lepo. Naslednje obdobje takšnih obiskov bo od junija dalje, takrat se bo za nekatere program tudi zaključil in pomagamo jim, da se odselijo bodisi domov ali v svoje bivališče – finančno pomagamo s službo in najemom sobe. Takrat se jim bom na poteh pridružila, če bo dovolj varno potovati. Vse te poti in reintegracija potegne za sabo veliko stroškov in ponosna sem, da Misijonsko središče Slovenije s pomočjo Trikraljevske akcije in kolednikov letos vse te stroške pokrije.

V ponedeljek je bil pa (spet) državni praznik. Sem vesela, da sem naletela na poseben dan, ko niso imeli pouka, ampak smo organizirali izlet za vse – ker tudi zaposlenih ni bilo. Šli smo v Debrezeit, ki je kakšnih 40km daleč od Adis Abebe in tam je tudi ena salezijanska skupnost. S seboj sem vzela čokoladice, ki jih je moja mami kupila za njih, pa tudi nekaj denarja, ki mi ga razni prijatelji dajo za moje namene. In še dobro da sem ga, kajti v Debrezeitu je kar nekaj lepih in velikih jezer, enega od njih smo si šli ogledat in našli javni dostop do njega. To pomeni, da je potka in da je tudi prostor za sedet in da je lepo tudi za plavat, vendar moraš plačat. Sicer ni veliko, manj kot 1 Evro na osebo, a za 80 oseb se nabere in sem ravnatelju Yohannesu potihem predlagala, da prevzamem ta strošek, saj sem vzela s seboj denar, ki mi ga ljudje dajo ravno v takšne namene. Bil je zelo hvaležen, otroci pa super navdušeni nad plavanjem. Kakšno navdušenje! Če bi vedela, da se bo tako odvilo, bi še jaz vzela kaj za preobleč, namreč zelo lep prostor in čisto jezero, pa tudi otroci bi bili veseli, če bi se jim pridružila. Pa drugič. Niso ravno dobri plavalci, a dovolj jim je, da skačejo in se hecajo… in pol ure je bilo zadosti za njihovo veselje. Imeli smo namreč na programu še nogometno tekmo z lokalno ekipo, ter kosilo… Navijali smo za nogometaše, ki so igrali z novo žogo od prijateljice iz Domžal, Mojce. Kosilo pa smo prinesli s sabo v velikem loncu, moj najljubši »fr-fr«. To je injera natrgana in prepražena s čebulo, čilijem, in še čim, saj je izredno okusno in enostavno za prenašati. Pred kosilom jim je še ravnatelj Yohanes povedal, da bo Polona razdelila čokoladice, ki jih je prinesla s sabo. Ob tem so zaploskali, saj je čokolada nekaj neviđenega zanje. Ponavadi jim se daje bonbone, fuj. Prišepnem fantu zraven sebe, da jih je kupila za njih moja mama in on takoj dvigne roko in pove, da jih je kupila moja mama. In ob tem fantje še bolj zaploskajo, mamici! Mama ima tam poseben pomen in lepo je, da je tam neka mati, ki misli na njih, tudi če so s svojo materjo izgubili stik. Res ganljivo je bilo.

Cel dan je bil zelo lep, tudi pot tja in nazaj… tjagrede vedno od veselja pojejo smešne pesmi, ki si jih izmislijo na ulici, nazajgrede pa, kot vsi otroci po izletu, vsi pospali. Nekateri pa so se zaposlili z mojo novo rubikovo kocko, ki mi jo je odstopil moj prijazni nečak Filip. Takšne igrače res čarobno nanje vplivajo in vedno se grebejo, kdo bo poskušal rešiti. Ure in ure se lahko trudijo…

Ko smo prispeli nazaj okoli 17ih je bil še čas in tudi energija za igranje nogometa. Za to je vedno dovolj energije, neglede na karkoli. Seveda sem se jim pridružila, čeprav sem bila utrujena še od moje poti. Sem šla pa že okoli 20h spat in si budilko naštimat za ob 5h zjutraj. Na nov delovni dan, torek, sem hotela ponovno zagnati svojo rutino od prej. Zgodaj vstati, ob 6h k maši in po maši z busom po tiste otroke, ki se nam pridružijo zjutraj z ulice, na program »Come and see«. Težko je bilo vstati, a je šlo. Pomembno je začeti z mašo in vse skupaj. Pobrali smo okoli 20 fantov, od tega jih je polovica novih, tako da sem jih videla prvič, drugi pa so tudi veselo zavriskali, ko so vstopili na bus in videli ponovno mene tam. Razveselila sem se sodelavca Dereje-ja, ki ta program vodi in jaz mu pomagam. On je tudi salezijanec sotrudnik kot jaz in na sploh se zelo dobro razumeva in poznava že od 2011, ko sem bila prvič za kratek čas v Etiopiji. Od takrat in še dlje vodi ta program (Pridi in poglej) in odličen je. Kot ponavadi smo prispeli nazaj v Bosko children, fantje so se najprej umivali, potem pa šli na zajtrk, ki sem ga ponovno delila jaz. Zopet sem prevzela tudi ključe od skladišča, ki ga moram tudi spet v red spravit. Po zajtrku je bil pouk za vse, ki se začne z »besedo za dobrojutro«, ob kateri se zberemo vsi, tudi učitelji. Lepo jih je bilo ponovno srečati in objeti. Povsod veselje in sonce, kaj lepšega. Je pa to tudi obdobje za prakso za tiste od naših, ki sicer hodijo v našo poklicno šolo, ki jo imamo itak znotraj. Zjutraj se jih tako kar lepo število odpravi v razne firme, kjer v praksi uporabljajo veščine, ki so se jih naučili v preteklih mesecih. Praksa bo trajala 6 tednov, naš sodelavec pa jim priskrbi to prakso, saj imamo že stalne kontakte. Kovinarska, lesna, mehanična, … praksa torej. Popoldne pa se iz prakse vrnejo. Pravi odrasli in nič več »ulična deca«. Jaz sem se pa posvetila »Come and see« otrokom in skladišču. Dopoldne sem pomagala Philipu učiti angleščino, vmes urejala stvari v skladišču, kajti veliko je zmede, saj v moji odsotnosti niso pravilno dokumentirali vsako izdajo in tako sem morala vse prepisati v pravo knjigo in zbrati ponovne podpise. Potem so prišle kuharice in čistilke z obrazci za stvari, ki jih potrebujejo za delo in par fantov mi je pomagalo, da smo 100kg sladkorja, 50kg moke, makarone, riz, olje, čistila… spravili tja, kjer so potrebni. In potem registracija vsega. Potem sem morala pregledati, kaj se izteka in bo treba naročiti in nabaviti, preden dokončno zmanjka. Zopet obrazci in podpisi. Pa pregled tega, kaj je bilo v moji odsotnosti kupljeno. Premalo. Iskat odgovorne in organizirati nakup… Brez soli se pač ne da kuhati! Do kosila sem naredila po moje kar nekaj kilometrov po našem velikem dvorišču. Vmes pa vsakič srečaš koga, s katerim je treba poklepetati, brez tega ne gre. Kosilo z otroci, ponovno delim injero, to je moje delo in čast. In s fanti skupaj tudi pojemo, vedno radi podelijo iz svojega krožnika. Kako je slastna njihova hrana. Vmes je enega od Come and see fanta zvilo in poslali smo ga počivati, kasneje pa ga je naš zdr. Tehnik peljal k zdravniku na testiranje in odkril tifus.  Ostali hitro pojedli in tekli na igrišče, jaz pa z učitelji na kavo. Potem pa v Come and see skupaj z Derejem organizirat nov prostor, kamor bomo dali vse učne igrače in pripomočke za popoldneve in moj zdravstveni kotiček. In sem nove Lego kocke in puzzle ter še nekaj drugih igrač prinesla s tja in pregledovala te, ki so že tam. Vse pomešano po škatlah. Ne vedo, kako ravnati s stvarmi. Sicer izgubilo se nič ni, a če je pomešano, je pa tudi težko. Po kosilu smo imeli dejavnost teh namiznih iger in lego kock. Sem mislila vmes jaz svoje obrazce izpolnjevat, a če nekdo ne sestavlja skupaj z njimi, hitro izgubijo motivacijo. Eh, obrazci bodo že počakali, to je bilo bolj pomembno. Glasbo na telefon in koncentracija. Vsaka miza je bila polna, okoli nje pa pridni otroci. Okoli 14.30 začnejo hoditi pod tuš izmenično in do 15h naj bi bili stuširani, vmes pa igre potekajo. In ob 15h odmor za nogomet in klepet in sortiranje teh igrač, da se ne porazgubi. Če izgubim kontrolo in pustim, da oni sami pospravijo, se kaj hitro lahko vse skupaj znajde v eni veliki vreči, namesto v posameznih škatlah. Kasneje sem jim razložila, kako naj s tem postopajo, da bomo lahko čim boljše in dlje uporabljali. Saj so pridni in kar hitijo pomagat, samo ne vedo, saj takšnih stvari tudi vajeni niso.

Po tem odmoru, se pravi ob 15.30, se s to skupino (Come and see) vedno zberemo za kratek sestanek, skupinsko svetovanje, ovrednotenje. Nekaj navodil glede higijene (osveščanje zaradi Corona virusa), glede vedenja, novih igrač – o tem sem govorila jaz. Tudi o tem, da so to darovali moji prijatelji in znanci, ki sem jim pripovedovala o njih. Povedala sem tudi njim, da je imela moja mama rojstni dan in da tudi njim pošilja čokoladice (v obliki bonbonjeric) – ter jih razdelila. Kakšno veselje in hvaležnost. Vsak je dobil eno. Kakšen jo je grel v roki, da je postala čisto mehka in jo je potem lahko s prstom užival po koščkih in si oblizoval prst. Ganljivo. Potem smo se odpravili proti izhodu, kajti oni odidejo po tem po svoje, do naslednjega jutra. Med potjo se še posvetim tistim, ki imajo kakšne gljivice in jih namažemo. Potem pa se posvetim fantu s tifusom, tega namreč ne pustimo iti nazaj na ulico, ampak ostane v domu. Z njim ostane še en fant. Tako je v navadi, da en ostane z bolnikom in skrbi če kaj rabi, tudi ponoči spi zraven njegove postelje… Jaz sem jima našla posteljo, priskrbela vse potrebno iz skladišča, bolnika najprej poslala pod tuš in potem spat… In tako je bila ura že skoraj 17, ko vsi ostali fantje (domovci) pridejo iz razredov in delavnic. Preden se zaženejo na igrišče, je ob torkih in petkih navadno skupinski sestanek tudi zanje, ko socialni delavec ali kak salezijanec da kakšen nasvet ali navodila ali karkoli… Tu sem se jim pridružila za 15 minut, ko so se vsi pognali na igrišče. Na mojo srečo je prišel tudi naš trener za košarko, ki pride navadno ob ponedeljkih. Vendar ker je bil ta ponedeljek praznik, je prišel danes in tako smo imeli košarkarski trening, juhuhuuu. Zelo fino je bilo. Vmes sem morala poskrbeti še za eno rano in poiskati vezalke za enega fanta… Skratka, mamičasto delo J. Ob 18.15 pa vsi pod tuš… jaz sem še kakšnih 10 minut v miru odlaufala, potem me pokličejo k živini. Naša nova ovčka ima rane po nogah in sem šibala po razkušilo še za ovco. Svašta. Aja, nova pridobitev so tudi zajci! Donatorji so nam jih omogočili, da si bomo z njihovo prodajo finančno pomagali. Naslednji projekt, ki nam naj bi pomagal zmanjšati stroške, je solarno oskrbeti zunanjo razsvetljavo. Sem rekla, da bom pisala v Slovenijo, če bo koga zanimalo, da nam pomaga pri nakupu sončnih celic za zunanje luči, saj so stroški za elektriko ogromni, sonca pa je dovolj za izvoz.

Zvečer sem hotela iti na mojo klasično druženje in učenje z otroci, vendar je ravnatelj sklical sestanek skupnosti (salezijanci in prostovoljci), in tako nisem mogla iti. Bom pa začela danes in kot ponavadi, po večerni molitvi ob 19.30 odšla k fantom, se družit do 20h, pomagat pri kakšnih zdravstvenih stvareh, do 21h pa poučevati in jih pospremiti spat.

In to so bili torej moji prvi trije dnevi. Danes je Pepelnična sreda (v Evropi se je začela že en teden prej). Če koga slučajno zanima, kaj počnem v Etiopiji ;). Danes je sreda, ko navadno odidem v inšpektorialno pisarno in poskrbim vse potrebno za naše slovenske botre. Pridem z novico, da 17 novih botrov v Sloveniji čaka na otroke. Šef mi takoj izroči prijavnice otrok, ki že dlje čakajo na botre, jih prevedem in skeniram ter pošljem v Misijonsko središče. Dobim tudi spričevala in slike nekaterih otrok in jih pošljem v Misijonsko središče. Eno uro časa pa sem si vzela tudi za to, da končno spet kaj napišem za domače, saj mi je kar nekaj ljudi reklo, da radi kaj preberejo, tudi na blogu. Drugega kot svojih doživljajev skoraj ne znam napisat. vtisov pa je bilo v teh dneh toliko, da to zadnjo noč nisem mogla sploh spat J

Božični prazniki so mimo in utrujenost govori sama zase. V misijonskih razmerah seveda praznikom ne pripadajo »dela prosti dnevi«, ampak je aktivnosti več. Otroke je treba animirati drugače, saj pouka ni, zaposlenih tudi na ta dan ni, in smo mi vsi skupaj ena velika družina.

Etiopija se v svojem ritmu pripravlja na vsak praznik. Adventni post se je začel dva tedna kasneje kot v Evropi in tudi Božič smo praznovali šele 7. januarja. Katoličani in Ortodoksni verniki praznujejo skupaj, istočasno, kar se mi zdi zelo lepo, čeprav pri nas, ki smo iz drugih držav, to povzroča nekaj zmede. Mi (nekaj nas je tujcev – dva Avstrijca, Italijan in jaz) smo praznovali že 25.12., sicer le v majhni obliki in s preprosto mašo. Potem še majhno simbolično praznovanje Novega leta – Etiopijci namreč tudi Novo leto praznujejo v drugem času, 12. septembra, ki je tudi njihov prvi mesec leta. Trenutno so torej sredi četrtega meseca, leta 2012. Božiču pa bo sledil še en velik praznik, ki bi ga po naše poimenovali “sveti trije kralji”, oni mu rečejo “timket” in se ga praznuje baje še na večje, kot Božič.

Sicer je v državi tudi zelo veliko tudi muslimanov, vendar je ortodoksnih kristjanov veliko več in tako se tudi družba giblje v skladu z njihovimi prazniki. Vsi, ki jih poznam, so se v adventu torej postili, kar pomeni, da cel advent niso živalskih izdelkov (meso, mleko, jajca). In tako je veliko raznolike in zelo okusne postne hrane, med katere spadajo tudi »postne sladice« ipd. In ko pride Božič se je predvsem meso, v največji življenjski nevarnosti so perutnina, ovce in koze.

Kar me je zelo presenetilo je, da se je v dnevih pred Božičem dogajalo podobno, kot se pri nas: nakupovalna mrzlica! Sicer ne v trgovinskih centrih (ker jih tu na srečo ni), temveč na tržnicah, pri cestnih prodajalcih, v majhnih trgovinicah… in v javnem prevozu, kjer ljudje vse to tovorijo domov: polne vreče žit, zelenjave, ki je le dodatek mesu – predvsem česen, čebula in paradižnik, zelišč, živali (vidiš veliko koz na vrvicah ali v prtljažnikih avtomobilov, kokoši v vrečkah ali košarah). Seveda predvidevam, da je to scena le v glavnem mestu, kjer je vse to na voljo in kjer imajo ljudi več sredstev. Izven mesta se razprostira na stotine in tisoče kilometrov površin posejanih z ubogimi hiškami, ali bolje rečeno barakami, ob katerih skušajo ljudje pridelati žito za preživetje, njihov tef, s katerim pečejo »injero« – njihov vsakdanji kruh.

V Bosco Children smo seveda tudi praznovali. V salezijanski skupnosti smo molili devetdnevnico, v kateri smo Jezusu in Mariji izročali naše otroke, med katerimi so tudi muslimani, vendar se verska pripadnost ne poudarja preveč. Kot je značilno za prav vse Etiopce, tudi za naše mlade velja, da imajo izredni čut za duhovnost, obstoj Boga NI pod vprašanjem. Vsako jutro jih gremo nekaj iskat z busom na ulico, in jih pripeljemo v ustanovo. In ko se vozimo mimo cerkve, se trikrat prekrižajo tudi oni. Okoli vratu jim visi rožni venec. Sicer ne pomeni, da pogosto molijo, vendar vera je v njih. In ko je prišel Sveti večer, 6. januarja, so se ponoči skoraj vsi odpravili v cerkev, vsak v svojo. Naš ravnatelj je vsakemu, ki je želel, omogočil, da je šel v cerkev, eni v katoliško, drugi v ortodoksno; nekateri so se z veseljem odpravili kar peš, saj je bilo celo mesto zunaj. Seveda so se otroško veselili predvsem pogostitve, ki sledi polnočnici.

Po prazničnem kosilu pa nadaljevanje iger. Marsikdo je bil preveč sit, da bi tekel za žogo, a večino to ni motilo. In smo bili zopet dve uri na igrišču. Šele potem so šli malo »počivat« in si do večerje ogledati Božični film. Sproščeno ozračje preostanek dneva, veselje in hvaležnost za vse, česar so bili deležni na ta dan. Mislim, da niso imeli časa pogrešati družine, ki je kdo-ve-kje.

Kljub poznim uram, so bili na Božič zjutraj že pripravljeni na akcijo. Prišli so tudi tisti iz dnevnega programa “Come and see” so prišli iz svojih uličnih bivališč in bili z nami cel dan, dokler so si želeli ostati. Najprej: Igre brez meja! Koliko energije premorejo, le-ta izvira iz čudenja in veselja nad možnostjo igranja, saj je v otroštvu niso imeli. Preproste igre npr. z baloni, žogicami ipd., nad katerimi bi marsikateri evropski najstnik ponosno zavihal nos, oni pa so igrali kot da gre za življenje. In veselje je bilo še večje, ko so bile prav vse skupine in udeleženci za sodelovanje tudi nagrajeni s praktičnimi nagradami. Navijanje, tekmovanje, smeh… vse do kosila, ki je bilo osrednje pričakovanje in dogodek dneva. V sredini je seveda »injera«, brez katere ne mine dan, navaden ali praznični. Zraven spada omaka, ki je na tak praznik seveda z velikimi kosi mesa. Vsak je lahko prišel po omako dvakrat in bilo je je še za kosilo naslednji dan. Kot je pri nas potica na mizah velikega praznika, je pri njih praznični kruh. Na sladice ne dajo veliko, ima pa vsak praznik svojo vrsto kruha. Ta je ogromen, spečen v posebnih pečeh. Da ga razrežeš na 70 kosov porabiš kar nekaj energije. In bila sta kar dva, podarjena s strani “bivših gojencev”. Gesta, ki pove veliko. Dolgo sem razmišljala, kaj bi jim podarila, da bi bilo res posebno in da bi jim bilo tudi všeč. Prava kremasta je nekaj, kar pomeni velik praznik; nekaj, kar tile otroci nimajo nikoli, saj je drago in tudi,ker jih je preveč… Enkrat sem bila zraven, ko jim je nekdo prinesel torto, a so uspeli dobiti le za prst obliznit. Tokrat sem se odločila, da jim jaz privoščim vsakemu konkreten kos. In sem šla v sosednjo pekarno dan poprej naročit, štiri 2-kilske čokoladne torte z napisom: »melkam gena Bosko liđoč«, kar pomeni »srečen Božič don Boskovi otroci«. Kakšen aplavz, ko smo jih prinesli v jedilnico. In kakšna v čast mi je bilo rezati in deliti vsakemu posebej, bilo je dovolj tudi za mnoge »bivše gojence«, ki na vsak tak praznik pridejo k nam; in za kuharice in čuvaje, ki morajo delati tudi na tak dan. Nihče od njih sebi nikoli ne privošči take sladice in res mi je bilo v veselje to podariti, s pomočjo ljudi, ki mi dajo denar za pomoč pri delu. Mislim, da sem 70 Evrov v dobro namenila (toliko so namreč stale torte skupaj).

Dan po Božiču večina Etiopije še vedno praznuje, oziroma počiva, čeprav je uradno delovni dan – neuradno pa se ve, da ni pričakovati veliko dejavnosti. Večina šol in pisarn je zaprtih, a pri nas to seveda ne gre, saj so otroci tukaj. In tako smo imeli normalen dan, pouk, delavnice in vse, kar počnemo vsak dan, le malo bolj smo bili utrujeni. A utrujenost je bila prijetna, spomin na njihovo veselje in hvaležnost za preproste stvari pa me vsak dan napolnjuje s prepričanjem, kako zelo vredno in potrebno je biti z njimi.