KAR NEKAJ NOVIC

NOVICE IZ ADIS ABEBE

V zadnjem času se mi je obrnilo kar nekaj sprememb, ki jim včasih glava ne sledi, roka, da bi jih natipkala v članek, pa še manj. Preden bo leta konec in pridem domov na letni obisk, naj vseeno povzamem, kako sem, smo.

Med mojim bivanjem z uličnimi otroci v naši družinici Bosco Children nikoli nisem mogla čisto mimo Don Bosco Mekanisa, naše sosede, kjer brat Donato že dvajset let skrbi za več sto najrevnejših otrok in mladih v širši okolici. Mali in veliki otroci prihajajo tja vsakodnevno po najosnovnejše, hrana, higijena, izobrazba in igra, le spijo ne tam. Načeloma imajo nekakšen dom, čeprav iz nekaj platen ali pločevine in  vsaj najmlajši imajo mamo ali kakšnega sorodnika, ki skuša zanje skrbeti. Nekoč so me že vabili, da pridem tja pomagat, ker je br. Donato že utrujen, star preko 70 let in potrebuje zagretega pomočnika. Nisem se mogla odločiti, da bi odšla iz Bosco Children, že misel na to mi je (in mi še vedno) povzroči srčno bolečino. A sem se pred nekaj meseci vseeno odločila. Kajti za naše mulčke v Bosco Children je res tako dobro poskrbljeno, da so lahko brez skrbi, imajo dom in vse, kar potrebujejo za prihodnost. Prelepo je bilo biti del tega. A čut odgovornosti, da naredim še kaj »več«, kjer so še večje potrebe po konkretnih delovnih rokah, mi ni dal miru. Med pogovori z odgovornimi mi je postalo to še bolj jasno. Nuditi vsakodnevno skrb malim in velikim otrokom, ki ne bivajo v zavetju ustanove, ampak v zavetju kakšne barake, v naseljih okoli mestnega smetišča. Preživeti morajo z nekaj centi na dan, ki jih starš ali skrbnik skuša pridelati vsak dan, na ulici ali s kakšnim priložnostnim delom. Veliko žensk je samih z malimi otroki, ki jih ne morejo preskrbeti, kaj šele izšolati. To so tipične situacije, ki poženejo otroke in mlade na ulice. V Don Bosko Mekanisa se to lahko prepreči. Že leta jim nudijo hrano, otroke vključijo v vrtec in potem v šolo s pomočjo botrstva, saj se sicer ne bi mogli nikamor vključiti. Po šoli in med vikendi večinoma časa preživijo v Mekanisi v oratoriju… Ves čas, ki bi ga sicer prebili na ulici ali iskali preživetje na druge načine. In ko se bliža osemnajsta ura zvečer se opremijo za težko noč. Po nekatere pridejo mame, ki so bile čez dan na ulici in skušale kaj zaslužiti. Skupaj si oprtajo na hrbte vse svoje revno imetja in gredo »domov«.

In ko se je 12. septembra začelo etiopsko Novo leto (2015) in tudi novo šolsko leto, sem tudi jaz začela na novo, v novi lokaciji, ki pa je blizu moji prejšnji. Začela sem delati torej v Don Bosko Mekanisa, le 1,5km od Bosco Children, in jih zato približno enkrat na teden obiščem, fantje pa se pridejo od tam tudi igrat k nam v Mekaniso, ob nedeljah, ko so prosti in je pri nas cel dan odprt oratorij. Zato slovo ni bilo težko. »Se vidimo«, smo si rekli!

V Mekanisi torej pomagam v mladinskem centru, kjer je v prvi vrsti vrtec z malo šolo za več kot 100 zelo revnih otrok, ki jih zjutraj pospremimo v pet »razredov«, od katerih jaz učim tri razrede, ki so že začeli z opismenjevanjem. Pri nas dobijo zajtrk, kosilo, s seboj vzamejo večerjo, če želijo, če so bolni, se poskrbi zanje, če so njihova oblačila raztrgana, dobijo nova… Poskrbimo pa tudi, da so veseli in ljubljeni. Dovolj je iger in osebje se trudi, da se počutijo dobro. Tisti, ki grejo v osnovno šolo, jih tja pospremimo z botrstvom, da lahko v šoli tudi ostanejo. Damo jim šolske uniforme in vse materiale, ki jih potrebujejo za nemoteno šolanje. Nekateri hodijo v našo šolo (o.š. Mekanisa), nekateri v državno šolo v sosednji ulici… Po šoli, ob 15.30, pa pridejo k nam na učne urice, narediti domačo nalogo in še kaj prebrati. Preostanek popoldneva, do 18.30, pa prebijemo ob najrazličnejših igrah. Nekateri na igriščih (nogometno, košarkaško, odbojkarsko), drugi ob namiznem nogometu ali tenisu, puzzlih, Človek ne jezi se in druge namizne igre, s katerimi jih jaz animiram. Od ponedeljka do ponedeljka 😊

Omenila sem, da je zraven tudi osnovna šola, v kateri je čez 1000 učencev in za njo še srednja šola, s čez 800 dijakov, za njo pa še poklicna. Tako da vsako jutro je tu pravi čebelnjak, ko se vsi ti mladi zberejo. Zjutraj pred vsako šolo svoj zbor, z isto himno in veselim salezijanskim duhom, ki jih pospremi v razrede in delavnice. Jaz tekam od ene do druge šole, od enega do drugega razreda, kjer učim angleščino večji del dneva. V razredih osnovne šole je čez 60 učencev v vsakem razredu, tako da je res zanimivo. A se da! Čudovita energija. Malčki v vrtcu pa zopet druga energija, rokice voditi s svinčnikom v obliki črk abecede; in podobne spretnosti. V Etiopiji že od malega želijo, da malčki sedijo v šolskih klopeh in čim prej usvojijo akademske spretnosti. Ni jim lahko, a se da tudi na (pri)srčen način.

Število mladih, s katerimi se vsakodnevno srečujem, je res ogromno in na vse strani se pozdravljamo, ko se premikam iz razreda v razred ali iz ene stavbe v drugo. Nešteti objemi med kratko potjo. Ko bi si vsaj lahko zapomnila 1000 imen v enem tednu. Zaradi enormnosti ustanove, števila mladih duš in iskrivih oči, celotne dinamike, ne pretiravam, ko rečem, da mi srce vsak dan dobesedno prekipeva. Moj strah, da bom preveč pogrešala moje mulčke iz Bosco Children in občutek »biti mama«, se je že v prvih dneh razblinil. Poleg tega, pa nekateri iz Bosco Children prihajajo vsak dan sem v šolo in mi pomagajo v razredu. Kako prisrčno!

Naj omenim še en pomemben del Don Bosko Mekanise: župnija. Tisoči verniki se zgrinjajo sem vsako nedeljo, ogromno jih je beguncev iz Eritreje, ki so našli svoj dom v tem svetišču Marije Pomočnice. In ko sem začela delati tu v Mekanisi, sem takoj opazila in so tudi izrazili stisko zaradi pomanjkanja prevoznega sredstva, da bi župnik lahko služil vernikom v polnosti. Februarja letos se je namreč eden od salezijancev smrtno ponesrečil z župnijskim avtom, ko je prihajal od maše pri sestrah. Izguba duhovnika je še vedno boleča med vsemi, ki so ga poznali in v skupnosti. Soočiti so se morali pa tudi z materialno izgubo, ki jo čutijo vsak dan, ko služijo vernikom v širši okolici Adis Abebe in tudi izven. In ko smo bili blagoslovljeni s slovenskim obiskom salezijanskega inšpektorja Marka Košnika in ravnatelja Misijonskega središča Matjaža Križnarja, smo skupaj začeli sanjati o avtu za to lepo župnijo, s pomočjo slavne Mive, Miva Slovenija. In hvala Bogu, po trdem delu predstavitve potreb, je bila naša prošnja uresničena in upamo, da kmalu kupimo avto za pastoralne namene. Hvala vsem dobrotnikom, ki prispevajo v Miva-sklad.

Nakup avta in vsega ostalega tudi v Etiopiji ni lahko, vsak dan so cene višje, v Etiopiji pa še dvakrat toliko kot drugje. Posledice še vedno trajajoče vojne se poznajo na vseh ravni bivanja. Čeprav o vojni nikjer ne piše, pa poteka še naprej, na Severu in tudi drugod po državi. Sever je še vedno odrezan od sveta in brez dostopa do osnovnih potrebščin za življenje. Daljša kot je ta izolacija, več je mrtvih zaradi lakote in bolezni, ki jih ne morejo zdraviti. Tudi salezijanci so še vedno tam in le redkokdaj dobimo od njih kakšne novice. Zopet so prepovedali prevoz humanitarne hrane na tisti konec in tako čakamo… Godota. Bog se usmili.

Žal ne morem pomagati tam, zato se trudim tu, kjer sem. Vsak dan, vsak trenutek, po svojih najboljših močeh. S pomočjo vseh vas, ki ste z mano v molitvi in prijateljstvu. Trudim se tudi za vas 😊in v vašem imenu.