VSAK DAN

Kje sem ostala… Še vedno nimam delovnega dovoljenja, na uradih še vedno ne delajo, in se vedno moram domov. Odpotujem v nedeljo zvečer. Upam, da ne ostanem več kot kak teden ali dva v Sloveniji, ker ne želim prekinjati procesa, ki se komaj dobro začenja. Odnosi, delo, jezik… Ne želim biti spet na začetku. Ampak, kar je treba, je treba. Upanje pa je, da bo prekinitev le za zelo kratek čas.

Medtem poteka vsakdanji vsakdan, ki je vsak dan drugačen. Vsak dan vlada preganja in zapira otroke z ulic in mi vsak dan kaksnega novega sprejmemo. Bodisi jih br. Endalkachew pripelje zvečer po kakšnem obhodu ulic, ali pa se z njimi dogovori, da se jih z avtom pride iskat zjutraj. Zjutraj jih je težje najti. Danes jim je pomagal eden od otrok, ki je ze v centru. Je sel z Angelom z avtom po 3 “tanove”, pokazal pot do njihovega skrivalisca: v rovu pod železnimi tiri. Sicer Don Bosco Children poznajo po pripovedovanju br. Endalkachewa, ko jih sreča ob večerih na ulici, vendar ko pridejo notri, so precej prestrašeni, sramežljivi… Potem pa traja kak dan ali dva, da se sprostijo. Razlicno seveda. Danes zjutraj sem sla voscit “dobrojutro” in spoznat tanove, ki so prisli ponoči oz. zvečer. So bili zelo sramežljivi. Itak so si mislili: “zdaj pa še belci…” Ampak ko sem prisla čez nekaj ur iz jezikovnega tečaja in k njim v razred, so bili ze bolj sproščeni. Opravka sem imela s pomnenjem in amharskim zapisom njihovih imen, in to je seveda sprostilo ozračje. Zgleda, da so jih tudi “tastari” dobro sprejeli. Ne vem pa, kako “domovci” v drugi zgradbi dojemajo in sprejemajo to spremembo (da so “Come and see” fantje stalno tukaj – ne gredo na ulico). Premalo razumem jezik, da bi vedela. Eden revček se mi je danes se posebej vtisnil v srce. Tensajo mu je ime. Tako drobčkan in prestrašen je, kot da se bo ravnokar zlomil. Sicer imamo še kakega drugega majhnega, npr. Tariku, vendar je on daleč od prestrašenega. On je na prisrčen način otročji, skorajda podivjan. Tale Tensajo pa je kot miška. Sploh mu še nisem slišala glasu. Med glavnim odmorom ob 17h, ko vsi sportamo, je on stal zraven košarkarskega igrišča, na katerem se je igralo na obeh koših (dve zogi, razlicni igri). Jaz sem v eni ekipi igrala, potem pa sem mu rekla, da naj gre z mano na drug konec igrišča, da bo poskusil tudi on igrati. Tam je bil namreč Workneh, ki je nekakšen mentor fantom, “big brother”, obvlada košarko hkrati pa se mi je zdelo, da bi pomagal temu fantu, da se sprosti, s svojimi triki z žogo in občutkom. Sicer je žoga skoraj večja od Tensaja, ampak se je kar vključil; sicer ni vedel, kaj tocno se z žogo dela oz. kako se jo po košarkarsko vodi ali meče, ampak smo mu pustili in vedno bolje jo je znal prijeti. Zdelo se mi je, kot da ima danes dejansko prvič žogo v rokah. Po kakšne pol ure igranja, tudi par drugih fantov je prišlo, se je res sprostil. Preprosti trenutki, ampak videti, kako se lučka prižge v otroku, je tako čudovito, da sem morala napisat. Ne gre za žogo, ampak za to, da se je tale fantek “zbudil” in da sem videla sramežljiv nasmešek in nekaj besed med igro. Zvečer, ko sem prišla k njim med večerno učno uro (20.00-21.00), se mi je nasmehnil. Sicer sem zvečer ponavadi pri domovcih in ucim angleščino, ampak danes sem prišla h “Come and see” na drug konec in jim prinesla knjige iz knjižnice. Oni namreč še nimajo šolskih knjig in domačih nalog, je pa fino, da se zvecer umirijo ob “nečem”. Imamo zelo dobro knjižnico in sem prinesla otroške knjige, amharske in angleške. Bi morala posneti njihovo zatopljenost v črke. Eni še amharsko ne znajo brati… So vprašali, če jih bodo jutri tudi dobili. Seveda, samo moramo pazit, da se ne izgubijo… Takšne preproste stvari. Salezijanci skrbijo, da se otroci rešijo ulice, konkreten program pa na srečo lahko sooblikujem, saj je glede na spremembe v strukturi vsega skupaj (zaradi vladnih posegov), precej nedorečenega in improviziranega. Ti revčki so pa kakor spužve. Vsega so veseli. Lahko bi jim dala samo svinčnik in list, pa je ze to več, kot so do sedaj (dolgo časa) imeli.

Včeraj je bil tudi en tak trenutek milosti. Zvecer po večerji in pred večerno učno uro je tak odmor, ko je prazen čas in jaz rada pridem s pink-ponk žogico in do učne ure malo igramo. Včeraj pa sem ravno prišla, ko sta se dva nekaj kregala. Tesfa, moj sramežljivi prijatelj, ki ne bi nikomur nič žalega naredil, in en večji fant, ki se je besedno nekaj nanj spravljal. Ni minila minuta, ko sem bila tam in je oni večji (ne vem se imena) skočil na Tesfaja in ga zacel tepsti, tam tik pred mano. Silovita borba, nisem vedela, kaj naj, drugi fantje so samo nekaj začeli vpiti, ni zgledalo, da bi kdo poprijel… In potem sem jaz tavečjega nekak ujela za roko in ga dobesedno odvlekla stran, da se je Tesfa osvobodil. Potem so se drugi fantje vmes postavili, da ni spet nanj skočil. Potem je prisel Kindalem iz drugega konca dvorišča in sem mu predala oba fanta, so sli v pisarno na razgovor. Kasneje se je Tesfa prikljucil učni uri in me objel in se zahvalil, ker sem mu pomagala in rekel, da on ni nič kriv… Sem rekla, da drugič naj se ne spušča v besedne boje, ampak se umakne.

To je le nekaj utrinkov iz vsakdana. Da o jezikovnem tečaju ne govorim sploh. Večji del dneva me itak ni, je pa zato veselje toliko večje, ko pridem, okoli 15h.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s