Pogovarjala sem se z bratom E. SDB, ki že dve leti dela s fanti v Bosco Children, predvsem pa hodi na ulico in jih srečuje tam. Se mi zdi, da mi on lahko največ pove pove o uličnih otrocih v Etiopiji.
Moje prvo vprašanje je bilo: Zakaj gredo otroci živet na cesto?” Razlogov je veliko, vsak ima svojega. Lahko pa poenostavim: razbite družine – npr. matere samohranilke, odsotni očetje, huda revščina, predvsem na podeželju – ven iz mest; pritisk vrstnikov. Drug drugega nagovarjajo, da gredo skupaj v Addis Abebo, čes, da imajo tam več možnosti za zaslužek in zabavo. Addis Abeba, glavno mesto, pomeni dvig življenja na višjo raven, upanje doseci nekaj “več”, predvsem priti do denarja… Mnogi slišijo, da je v Addis Abebi možno dobiti tudi pomoč, sponzorja ali organizacijo, ki ti pomaga k šolanju in drugo. Na ulici najdejo organizacijo, ali organizacija najde njih, se izšolajo, dobijo službo…
Nekateri odidejo na ulico, ker vidijo naše fante, ki se po zivljenju na ulici in potem bivanju v naši ustanovi vrnejo domov, urejeni in izobraženi. Drugi v tem vidijo možnost zase, zato odidejo na ulico – da bi bili delezni pomoci; ne le v naši ustanovi ampak v kateri koli, saj jih je veliko, najrazličnejših, predvsem v Addis Abebi. Veliko ustanov deluje kratkoročno ali daje le del rešitve (npr. Placa šolnino, transport domov ipd.). Mi delujemo celostno in na dolgi rok. Od pristopa in pogovorov na sami ulici, izobrazbe, emocionalne podpore, hrane, službe, vrnitve domov in pomoč na domu, dokler je potrebno… To je dolg in drag proces, ampak verjememo in vidimo, da najbolj učinkovit. Ker je veliko različnih institucij, ker je tudi otrok na ulici veliko (samo v glavnem mestu vec kot 60.000), mnogi izkoriščajo sistem, gredo iz ene institucije v drugo, iščejo pot do pomoči, hrane, izobrazbe. Nekateri, ki so pri nas, so bili že v kakšni drugi ustanovi, na koncu pridejo k nam, ko so zares odločeni, da bodo nekaj naredili iz sebe in so pripravljeni za to tudi delati; pridno se učijo, sodelujejo… in se po treh letih zaposlijo, se povezejo znova s svojimi svojci… Nujno je, da imajo svojce, saj mi nismo nadomestna družina. Mi jim le pomagamo nazaj. Zato pri nas tudi skorajda ni takih, ki bi odpadli; ko se vključijo, so resni; temu je tudi namenjen čas pogovarjanja na ulici in kak mesec ali dva le na dnevnem program. Ko pridejo v zavod kot domovci (“boarding”), so resnično pripravljeni na spremembe. Je pa potrebno mnogo korakov, predvsem proces pred vstopom, motivacija za spremembo. Če tega ni, ne bodo ostali dolgo. Imamo primere, ko smo jim dovolili vstopiti v dom prehitro, iz varnostnih razlogov. Namrec policija ima vsake toliko akcije “čiščenja ulic” in pobira otroke in jih odpelje ven iz mesta, kjer se jim ne godi dobro – baje spominja na taborišča. Ko se ta akcija začne, skušamo zaščititi “naše” otroke, s katerimi smo ze navezali stik na ulici in so morda na dnevnem program “Come and see” in jim dovolimo bivati notri, na pomoznih ležiščih. Najprej so veseli, da so na varnem, potem pa hitro pogrešajo zunanji svet, ulico, lepilo od katerega so odvisni… Sprememba je namreč prehitra. Ni dovolj, da daš otroku, ki je dolgo na ulici, jogi in hrano; spremembe se dogajajo v glavi in v srcu, ne na krožniku. V normalnih pogojih in programu, ki je v Bosco Childrenv tej obliki že vec kot 10 let, jih pripravljamo in spreminjamo počasi in postopoma. Dva do tri tedne se z njimi pogovarjamo na ulici, potem jih povabimo v dnevni program, kjer se postopoma navajajo na urnik, program, strukturo, sedenje v razredu, delo, pravila ipd. Ko so pripravljeni na več, se iz ulice dejansko preselijo k nam. Dobijo nova oblačila, higijenske pripomočke, šolske pripomočke, vpisejo se v solo in so delezni celotnega programa za tri leta; znotraj treh let se dela na njihovi izobrazbi in reintegraciji (v druzbo in druzino).
“Kaj je po tvoje tako privlačno na ulici, da pridejo in ostajajo na ulici in je tako težko oditi z ulice?” Edina meja je nebo, ni zidov. Radi imajo svobodo. Predvsem zaradi odvisnosti, ki jim je bolj pomembna kot karkoli drugega in ne morejo razmisljati širše. V ustanovi pa so pravila, urnik, razredi in ucenje… celo čas za igro je v ustanovi določen z urnikom. Oni (tisti, ki so na ulici) želijo postopati, po svoje in se vdajati odvisnosti. Dobiti hrano na ulici ni težava. To, kar oni rabijo in jedo, je poceni in med seboj delijo, vedno jedo skupaj. Kar ima eden, vedno deli z drugimi. Nihče ni sam. In hrana ni zadostni razlog, da bi se vključili v ustanovo!
“Katere odvisnosti so?” S časom se to sicer spreminja, so različni trendi, vendar največkrat gre za lepilo, ki je najcenejše. Prej je bil tudi bencin in podobne stvari. Na ulici so celo dilerji z lepilom – nekateri naši fantje so bili; kupili večjo količino lepila in ga prodajali po delčkih. Lepilo te pogreje, pozabiš na mraz, ki je pogosto v Addis Abebi, sploh če si nonstop zunaj; pomaga jim, da ne čutijo lakote – zmanjsa apetit… Vendar zaradi lepila tudi umirajo; razžira jih, pljuvajo kri…
“Kaj počnejo na ulici?” Pohajkujejo naokoli in se zadevajo z lepilom. Ko si zadet, se ti pa itak veliko dogaja. Za drogo (lepilo) morajo najti tudi denar, torej so na preži za denarjem. Nekateri prosjačijo, nekateri delajo razlicne stvari, npr. čiščenje oken avtomobilov – ljudje jim dajo kak kovanec, prodajanje tega ali onega, nekateri kradejo… Cez dan večinoma spijo, ker je topleje in se izognejo izpostavljenosti množici. Proti večeru se zbudijo in se gibljejo naokoli. Ce se giblješ, ti je topleje. Na splošno jim ni težava spati zunaj. Tako kot hrana, tudi spanje ni težava. Najdejo in udomačijo si razne kotičke. Najveckrat prostor pod železnisko progo, kjer so nekakšni rovi, v katerih spijo. Tam jih navadno nihče ne moti, razen občasno policija, ko imajo “čistilne akcije”, kot te zadnje tedne. Vendar kaže, da so odnehali, oz. ugotovili, da ni tako enostavno; da ni dovolj mlade pobrati in jih odpeljati nevemkam, ali celo na njihove domove k svojcem, brez procesa rehabilitacije…
So pa na ulici seveda tudi nevarnosti. Policija jih pretepa, ker ne želi, da se potikajo naokoli, ker so zadrogirani… Nevarnost je tudi, da so spolno zlorabljeni, zlorabijo jih razni pijanci, nekateri prodajajo spolne usluge za denar. Odvisno, kje na ulici so situirani. Npr. Tisti, ki so v bližini letališča, kjer živijo bogatejši, se razlikujejo od tistih, ki živijo na kakem drugem koncu mesta, krožišču ali mestnem središču. Tisti, ki so pri letališču, so lepše oblečeni, nahranjeni… saj jim tamkajšnji prebivalci dajejo stvari. Vendar je tudi temna plat tega, da so na teh“bogatejših” predelih tudi homoseksualci, ki izrabijo mlade fante, njihove spolne usluge zamenjajo z materialnimi dobrinami. Postanejo prostituti, prostitutke.
Zgodbe so zelo različne. Imamo tudi primere, ko na ulici dobijo denar, na tak ali drugačen način, družina pa nima pojma, kako in kje so. Ko zaslužijo, se lepo oblelejo in gredo na obisk domov, se zlažejo, da imajo v glavnem mestu dobro službo ipd, ne povedo, da živijo in delajo na ulici. Imeli smo fanta, ki se je tako lagal. Živel je pri nas, klical pa je mamo domov in ji rekel, da je zaposlen v neki kitajski firmi.
“Kaj pa vidis ob obiskih družin s fanti iz Bosco Children?” To je zelo zanimivo, zelo srčni trenutki. V teh primerih vidim, kako družina pogreša fanta; mnogi sploh niso vedeli, ali je njihov otrok živ, kje je, kaj dela… in so mnogokrat presrečni, da jih vidijo, da srečajo izgubljenega sina. Nekateri so tudi jezni, saj jim je otrok (najbrz) prizadel mnogo bolečin in težav, rabijo čas, da ga spet sprejmejo. Nekateri nimajo staršev, imajo sorodnike. Ob obisku tudi svetujemo družini, kako reševati konflikte in težave, morda drugače, kot so jih do sedaj; sploh ce želijo obdržati stik s sinom. Fantje gredo na prvi obisk na dom po približno letu dni, odkar so vstopili v Bosco Children. Pred prvim obiskom so zelo prestrašeni… Socialni delavec poskrbi za komunikacijo in prevoz, srečanje… Po obisku pa je razlika oz. sprememba očitna. Končno se izkaze tudi resnica, zakaj so pristali na ulici, celo pravo ime, starost in drugi podatki. Obisk družine je zelo pomemben v njihovem napredku, v motivaciji za vztrajanje na poti, na kateri so (izobrazba itd); pomemben tudi za to, da pridemo do resnice in resničnih težav, zaradi katerih so šli na ulico. Največkrat je res revščina, ter konflikti v družini.
“Kako pa konkretno izgleda delo na ulici? Kako jim pristopiš?” Pristopim z nasmejanim obrazom. 🙂 Vsakega srečanja se veselim in oni to vidijo tudi na mojem obrazu. Grem tja, kjer se ponavadi določena skupina srečuje – tista, ki jo želim srečati. Več ali manj so skupine stalne in okoli istih krajev jih je moč najti. Na določene dneve me (nas) tudi pričakujejo, smo dogovorjeni. Potem se pogovarjamo o tem, kakšen program ponuja Bosco Children in odgovarjamo na njihova vprašanja. So previdni in nezaupljivi, zato se ne pogovarjamo preveč o njih samih. Oni morajo pri sebi sami presoditi, ali želijo in ali so zmožni slediti takšnemu programu. Potem jim povem tudi kakšno moralno zgodbo, jim svetujem (na splošno), misel za lahko noč… Vsakič nekaj, po malem. Srečujemo se z različnimi skupinami na različnih krajih. Z vsako skupino se na ulici srečujemo določen čas, približno štirikrat se srečamo v dveh tednih, po četrtem srečanju pa jih povabimo v program Come and see (Pridi in poglej). Na začetku jim je ideja navadno všeč, ko pa je treba konkretno priti na določeno mesto, kjer jih pobere naš avtobus, zjutraj ob 7h… To je pa pogosto težko in se tukaj vidi, kdo je zares odločen.
Večinoma imajo radi srečanja z nami. Nekajkrat so me zaščitili pred nekom, ki me je hotel napasti – mislil je, da izvajam kakšen posel z otroki na cesti, pa še pijan je bil. Hotel me je okrasti in pretepsti, fantje pa so skočili nanj in ga začeli tepsti. Jaz sem mu potem moral pomagati, da ga niso preveč pretepli in sem jih ustavil. Enkrat so razbili avto od tipa, ki je hotel poškodovati sobrata Yohannesa. Nisem jih mogel ustaviti, ker so bili tako v afektu. Zelo so čustveni, kar izbruhne najbolj v primerih nevarnosti. Navežejo se na nas, vidijo, da prihajamo s poštenim in iskrenim namenom pomagati, pozorno nas poslušajo… Na ulici jim ničesar ne damo (predmetov – daril…). Stvari so minljive in pozabljene, ampak naša skrb in ljubezen do njih jih zbliža z nami. Govorimo jim resnico; naš program (Bosco Children) res pomaga na dolge proge; imamo pričevanja bivših gojencev, ki jim govorijo isto kot mi. Pravzaprav bi radi v prihodnje več delali z bivšimi gojenci, jih poiskali, navezali stike…
Vedno več je uličnih otrok. Transporta je več in je več intra-migracij (migracij znotraj države, predvsem iz podeželja v glavno mesto). Vsak želi boljše življenje. Imamo tudi zelo majhne otroke, saj se dostikrat cele družine odpravijo v Addis Abebo in se mora vsak član potem sam znajti. V preteklosti je družina z nekaj dohodka na podeželju lahko preživela, danes pa z istimi sredstvi ne more več preživeti. Zato tudi stari ljudje migrirajo, lahko jih vidiš na ulici. Prišli so iz podeželja, ker se tam z delom ne morejo preživljati. Zato cela družina pride v Addis prosjačit. Oče prosjači na eni cesti, drugi člani drugje… Nekateri (mladi) pridejo zaradi vrstniškega pritiska: prijatelji jim povedo, da v Addis Abebi lahko na hitro zasluži denar, že če pereš okna avtomobilom, ki stojijo v cestnem zamašku. Na obrobju mesta ali blizu Addis Abebe so manjše vasi, ki so nastale pred kratkim. Nekakšne ilegalne vasi, saj so ljudje na nekem področju brez dovoljenja začeli graditi hiše. Gradili so ponoči, da jih ne bi dobili in sicer reveži, ki so prišli od daleč iz podeželja, bliže Addis Abebi. Otroci teh otrok ne morejo hoditi v šolo, ker nimajo prijavljenih bivališč itd. Ti otroci so prepuščeni sami sebi, že zelo majhni začnejo beračiti, pogosto pa jih kdo zvabi “na boljše” – trgovina z otroci! Ljudje, ki se ukvarjajo s takšno “trgovino” uporabljajo te otroke za zaslužek. Npr. da zanje prosjačijo ali delajo kot služabniki (oni poberejo provizijo) ali jih celo prodajo.
Polona v Etiopiji 