sobota

Sobota mi je najljubši dan, ker je res na easy. Najprej ker mi zjutraj ni treba skoraj 20 km (dve uri poti v eno smer) v šolo. Dopoldne imam čas za ponavljanje, kar se mi snovi naloži čez teden in je nisem imela čas predelati med tednom, sploh! In čiščenje sobe. To soboto sem jo dezinfecirala, ker imam čuden občutek nekakšnih žuželk – ki jih ni videti, le nekako čutiti je njihovo prisotnost. Druženje z uličnimi otroki prinese marsikaj s sabo. Tudi to. Tile, ki so na Come and see programu imajo na sebi ulične obleke, ki jih sicer operejo pri nas ob petkih, vendar jih to ne reši bolh in podobnega. Sicer niti najmanj ne mislim na to, ko sem z njimi in na programu sedim tesno z njimi, še posebej na koncu, ko sedimo v krogu in imamo ovrednotenje dneva. Sumim, da je takrat kakšna stvarca preskočila k meni. Ali pa, ko se pozdravljamo in/ali poslavljamo. Etiopski pozdrav namreč ni le stisk roke, ampak tudi trk z desno ramo (rama ob ramo, kar je že skoraj pol objema). Ali objemček čez ramo, ki jim ga namenim tako mimogrede za spodbudo… Po včerajšnji soboti mi soba smrdi po razkužilih, ampak spala sem pa vseeno boljše. Po čiščenju sem se malo pridružila fantom. Sicer jih ob sobotah dopoldne nerada motim, ker so tudi oni zaposleni: perejo obleke, čistijo čevlje, okolico, čistijo spalnice in ostale prostore… Za vsako stvar je določena oseba zadolžena, za to poskrbijo socialni delavci. In radi imajo, da jih zamotiš s klepetanjem, da bi se le izognili dolžnosti. Najstniki pač. Socialni delavec in brat Salomon sta tam za kontrolo, tako da ni potrebe po pomoči, ampak za na kratko so pa veseli, če me vidijo. In kaj je lepšega na svetu, kot če nekdo veselo vzklikne tvoje ime in te pride pozdravit (rama ob rami seveda). Do 12ih so tako zaposleni, potem pa ob 12h odmor in po njem kosilo. Tu se jim pa jaz pridružim. Vsaj en dan v tednu, ko sem doma ob tej uri. Najprej igramo namizni nogomet ali tenis, ob 12.15 pa zazvoni, da se vsi odpravimo v jedilnico. Ob sobotah jemo “shiro” – meni najljubšo hrano. Pekoča čičerikina omaka z injero (tradicionalno veliko palačinko iz tef-moke). To je res tradicionalna jed, in meni tako ljuba, da mi je nekaj fantov dalo vzdevek “Shiro”. In me odvlečejo v jedilnico, s prepirom, za katero mizo bom sedela. Sem bila kar pri isti kot prejšnjo soboto. Najprej sem pomagala deliti injere. Z velikega pladnja v jedilnici, eno po eno zložiš iz kroga v trikotnik in položiš na krožnik, ki ga za vsakega od njih prinese dežurni. Dober sistem imajo za delitev hrane in zelo lepo se vedejo v jedilnici. Jemo z roko: trgaš injero in jo namakaš v omako ter odneseš v usta. Mmmmm. Kakšen ne mora vsega pojesti in deli z drugimi. Med kosilom sem sedela zraven Kamila, ki je večkrat ta teden prišel na mojo večerno uro angleščine. Res zainteresiran za znanje. Tako prikrajšan je bil v ranem otroštvu in zdaj se res trudi naučiti se čim več. Pri uri posluša, piše, sprašuje, ponavlja… In pri kosilu sem ga vprašala par stvari, ki smo jih jemali ta teden in dejansko se je veliko spomnil! Sem ga vprašala, kaj bi rad, da pripravim za prihajajoči teden. Je rekel, da preprosto konverzacijo, vprašanja, kot so “kaj delaš, iz kje si…”. Zanimivo mi je, kako so klepetavi. Navajena slovenskih mulcev, iz katerih moraš vleči pogovor, tem pa nikoli ne zmanjka. Pri mizi so me spraševali, kaj jemo v Sloveniji in vse, kar jim povem, jim je strašno zanimivo. Npr. to, da lahko krompir pripraviš na različne načine, in na katere npr! Preprostost. Na koncu kosila so tudi dežurni, ki so zadolženi za pospravo jedilnice. Iz jedilnice naravnost na igrišče. Nekateri tolažijo polne trebuščke v senci in klepetajo, drugi smo na igrišču. S Tesfajem in Workejem sem metala na koš, vsake toliko se nam je še kdo pridružil. Preskušali smo najrazličnejše mete, ki jih Worke obvlada: od spodaj, od zadaj, od daleč… Zabavno je bilo, ko sem enega prav cirkuškega zadela. Še tisti iz senčk so mi ploskali. Vmes me je poklical kakšen ranjenec, ki jih je bilo včeraj posebej veliko. “Polona, pomagaj!” In sem tekla v sobo po kak povoj, flajšter, sprej, kremo… Opraskanine in podobno. Abuti je imel res grdo rano na kolenu. Mu je šlo kar na jok, ko sem jo obrisala z alkoholnim robčkom. Zaradi globine sem jo potem kar povila. Dva sta imela porezane palce na nogi (ker igrajo nogomet tudi z natikači), opraskanine od padcev (na rokah in nogah), zviti prsti in gleženj. Rabila bi še konjsko mazilo. Menjava obvez je bila še enkrat zvečer, ko sem s tem namenom prišla v TV-sobo z vrečko pripomočkov (povoji, kreme, sprej, flajštri, gaze, alkoholni robčki…) in so prihajali po vrsti. Skratka, metanje na koš in oskrbovanje poškodb do 14.30, potem pa je bila na vrsti nogometna tekma med različnimi ekipami (razdeljeni po spalnicah). Eni igrajo, drugi gledajo; in tako do 17h, ko jih trener zbere in analizira njihovo igro in vedenje. Jaz sem vedno ob tem času na tribuni; dostikrat imam kaj od mojega amharskega tečaja pri sebi z namenom, da bi se med gledanjem igre učila, vendar mi nikoli dosti ne uspe. No, razen kadar se kak fant navduši nad tem, da me sprašuje. Danes smo bolj klepetali. In ure minevajo, preprosto. Sediš, klepetaš… Govorila sem npr. s Saidom, ki je med tistimi, ki čez en mesec odhajajo ven. On gre v Jimo, 350km stran, kjer ima družino. Namerava se zaposliti kot avtomehanik, saj se je tega izučil pri nas. Z drugimi smo se bolj hecali in komentirali tekmo. Potem so padale šale na račun mojih zvitih prstov – češ da jih tako zvijem, da sploh ne znam naravnost pokazati in smeh. Še nikoli niso videli takih prstov in take preproste stvari jih noro zabavajo. In podobno. Skratka,vsako soboto tako prebijem popoldne. Vmes sem šla še v bratovo pisarno pripravit nove križanke za moje večerne ure angleščine od ponedeljka do četrtka. Med tednom se nimam časa pripravljati.

ob 17h so imeli torej analizo treninga in potem tuširanje, po tuširanju odmor, med katerim je večina v TV-sobi in gledajo video spote. Jaz med njihovim tušem navadno odtečem slabe pol ure sama po igrišču. Med tekom je prišel Abuti pokazat svojo rano na kolenu. Sem rekla, da pridem v TV-sobo čez pol ure. In sem se po teku še jaz stuširala in z vsemi pripomočki šla tja, da jih oskrbim. Med obvezovanjem so gledali tv, par jih je pa z zanimanjem gledalo, kaj počnem, in komentiralo. In mulci kot mulci sta se dva začela nekaj besedno obmetovati in naenkrat je Jusuf skočil na Abrahama in ga začel pretepati. In to zelo močno, čisto je ponorel. Ostali fantje so skočili, da jih dajo narazen. JUsuf se sploh ni dal ustaviti, sploh ga niso mogli umiriti. Abraham pa je tak, da zelo jezika, tudi učiteljem in zna znervirati človeka. Jusuf je pa že pri nogometu precej nastradal in je bil po padcu zelo iritiran. Kakorkoli, jaz sem tudi stopila zraven, da bi kaj pomagala, vendar v takšnem efektu nič ne pomaga. Žal pa sem bila edina odrasla oseba prisotna. V resnih primerih so na srečo navadno ostali fantje zelo prisebni in rešijo stvari med sabo. Jusufu so preprečili, da bi pokončal Abrahama, in je stekel nekam stran, Abraham pa je kasneje miren obsedel na klopi. Ko sem vprašala, za kaj je šlo, je rekel,da nič posebnega (si predstavljam, da ni hotel povedati s čim je izzval Jusufa), tudi ostali so rekli, da je šlo za jezikanje… Zna biti, da sta dan zatem (v nedeljo, ko imajo izhod) obračunala. Upam pa, da ne, a nad tem nimam vpliva.

No, kak dan kasneje pišem, in povem,da sta se v nedeljo iz izhoda Abraham in Josuf skupaj vrnila, kot da ni bilo nič. Hehe, očitno se moram še dosti naučiti o tukajšnji kulturi in vsemu ostalemu. Ker kar se zdi meni grozno, očitno le ni tako. Če le reakcije v efektu nimajo posledic.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s