Med tem ko internet in elektrika prihajata in odhajata, sem ugotovila, da na enem koncu hiše je internet in lahko na hitro celo kaj na blog napišem! Upam,da bom lahko tudi objavila, hehe. En teden je že, odkar sem zaključila z jezikovnim tečajem in imam čas za druge stvari. Naj bi torej znala amharsko, haha. Mi pravijo, da zdaj se bo jezik sam ustalil, usidral v moje možgane in da se moram sprostiti in pozabiti na zvezke in kar je v njih (vsa slovnica in komplicirane jezikovne formule). In tako pač govorim, kar rabim, preprosto seveda, in skušam razumeti, kar govorijo oni. Predvsem pa se prepustiti življenju in delu, brez utrujenosti dolge poti v šolo in nazaj. Zjutraj vseeno ob 5h vstanem in potem je maša in po maši grem z busom do trga Mexico od koder sem prej nadaljevala pešpot, zdaj pa skupaj z Angelom in Derejem poberemo otroke z ulice, gremo še na drugi konec po ostalih nekaj in hitro v našo šolo. Najprej se umijejoi n potem odhitimo na zajtrk. Ostali domovci že prej pozajtrkujejo in so zaposleni z jutranjim čiščenjem, tile “Come and see boys” pa zajtrkujejo in pijejo vroč čaj, ki jim še kako prija po noči preživeti na ulici. Zdaj pogosto močno dežuje ponoči in še policija jih nadleguje… Upam,da bodo kmalu pripravljeni na vstop v naš dom in lahko začnemo pripravljati drugo skupino. Ker število domovcev se je zaradi reintegracije (v družine, službe) zmanjšalo in upam,da se čim prej zopet napolnimo. Pa ne samo zaradi številke! Ampak predvsem zato, ker jih je toliko, ki potrebujejo zavetišče in primerno vzgojo in oskrbo. Ampak ne gre na hitro. Preveč so zasvojeni z različnimi stvarmi in nezmožni učenja, da bi kar takoj vstopili. Zdaj jih tudi dopoldne učim in vidim,da so res zelo oškodovani. Težko sledijo pouku več kot pol ure. Seveda moram upoštevati, da tudi jaz ne bi, če bi bila celo noč, vsako noč, na cesti! Skupino smo razdelili na tiste, ki imajo nekaj znanja in tiste, ki so čisti začetniki (še amharščine ne znajo pisat, kaj šele angleščine). Skušam jih animirati, da so lekcije zanimive. Popoldne imam z njimi sprostilno dejavnost, ta teden sem jih učila zapestnice prijateljstva, en dan smo risali, igrali spomine… In ob 15.30 se zberemo za poslovilno besedo, sestanek in ovrednotenje. Enkrat na teden tudi jaz povem “besedo za lahkonoč”, v angleščini, in Dereje prevede. Enkrat sem govorila o miru kot vrednoti, ki ga morajo ceniti in promovirati – v povezavi s poboji, ki se dogajajo v državi. Mir se začenja pri vsakemu izmed nas; in jih spomnila na neštete prepire, ki jih imajo med seboj zaradi majhnih stvari, ki prerastejo tudi v pretep. Npr. zaradi žoge ali druge podobne zadeve. Enkrat sem govorila o ljudeh, ki jih srečujem na cesti in so vsega usmiljenja vredni, hendikepirani, bolani, nezmožni česarkoli drugega kot beračenja. Še za beračenje jih mora nekdo prinesti na tisti določeni pločnik. Oni, naši fantje, pa so močni in precej zdravi in imajo pri nas priložnost, da se razvijejo v “ornk ljudi”, in to priložnost morajo zagrabiti in razviti v nekaj lepega; in potem bodo oni pomagali tem ljudem, ki so resnično nezmožni. Nazadnje sem pa govorila o sanjah, ki jih je Don Bosko imel pri devetih letih in kako je svoje sanje uresničil. Da sem jim malo predstavila Don Boska kot človeka (ker za njih je don bosko ustanova in niso imeli predstave, kaj pomeni). In potem navezala na njihove sanje in želje. Težko jim je bilo resnično odgovoriti, kaj si želijo. Odgovori so predvsem zelo teoretični, npr. želim si biti dober človek ipd. Ne pa konkretno. In tako sem jim dala “domačo nalogo” do naslednjič, da razmislijo, kaj in kakšni si želijo postati in k čemu si bodo prizadevali, še posebej v letih, ko bodo v naši ustanovi.
Začela sem tudi vodeno vadbo za domovce. Ker zdaj pogosto dežuje in marsikomu se ne da vedno nogometa igrati, imamo pa veliko dvorano, ki je večinoma prazna. In tako smo že trikrat šli v dvorano, kjer smo imeli aerobno in anaerobno vadbo, o čemer kar dosti vem, saj sem doma veliko na razne vadbe hodila in zdaj lahko tudi to izkoristim za pomoč mladim. Večkrat jih vidim,da kje v kotu delajo trebušnjake ali sklece in so rekli, da hočejo delati za moč, kar je tudi za zdravje (ne samo igre z žogo) in tako me veseli, da jim pridem prav za to. Pa tudi meni koristi, hehe. Organizirala sem tudi čiščenje okolice, obračamo seno za prihajajoče krave, pa še kaj se bo našlo zdaj, ko sem več časa tukaj z njimi. Moja večerna angleščina je pa itak že stalnost in je zelo prijetno. Vsakič malo drugače. Enkrat križanke z novimi besedami, enkrat branje, enkrat konverzacija, tretjič učenje z igro, drugič zopet kaj.
V sredo in petek pa sem bila v Goteri, inšpektorialni hiši in Razvojni pisarni, kjer je sedež za naša botrstva. Dela je morje in vsako sredo in petek bom tam urejala stvari za naše slovenske in avstrijske dobrotnike. Usklajevanje seznamov, iskanje otrok po seznamih, odgovarjanje na vprašanja botrov… Sem vesela, da lahko pomagam in upam, da bo botrov še več, saj je pomoči potrebnih v celi državi veliko, nešteto. Sicer je to čisto drugačno delo kot to z “mularijo”, v razredu, na ulici, na igrišču… Pisarna mi ne diši, ampak tudi to je pomoč, tudi to je potrebno, nekdo mora tudi to narediti, jaz vsako sredo in petek – najmanj. Seznam otrok je zelo dolg in samo jaz sem tukaj, ki lahko (končno) samo za slovenske botre in njihove varovance skrbi. Je pa tako, da program botrstva ne deluje za Bosco Children, ker pri nas nimamo osebnega botrstva (da ena oseba podpira določenega otroka), ampak projektna pomoč. Vsi otroci so enaki in vsi dobivajo enako od ustanove; kdor želi pomagati, pomaga ustanovi s prispevkom in ustanova skrbi za otroke. Preko Misijonskega središča gre pa za osebno botrstvo, ki je namenjeno otrokom po celi Etiopiji, ki so kakorkoli povezani s katero od salezijanskih skupnosti in so jih salezijanci identificirali kot zelo pomoči potrebni. Država je velika, želela bi si obiskati vse te otroke in poročati o njih slovenskim botrom, vendar pravijo, da je država prevelika in bi vsa ta pot in število otrok pomenilo ogromen strošek in bi celo leto lahko delala samo to, tako da moramo računati na poročila, ki jih pošiljajo tisti, ki na licu mesta s temi otroci živijo in delajo; v Dilli, Adigratu, Adamitulu, Gambelli… Težava je tudi, ker je veliko nemirov v državi, so dejanska vojna področja in mnogo družin je pregnanih in tako sekak otrok odseli in se izgubi stik z nji. Življenje je težko za ljudi tukaj, in politična situacija trenutno ne kaže izboljšav ampak poostritev.
Polona v Etiopiji 