dežuje!

Kako dnevi tečejo. Odkar sem končala jezikovni tečaj (pred 3 tedni), je prav vsak dan drugačen. Dan se sicer začne vsak dan enako, ob petih zjutraj z molitvijo, ki odmeva iz bližnje mošeje in me prebudi iz spanca. Pravzaprav me ne moti, ker se tako lepo pripravim na dan in na sveto mašo, ki jo imamo vsako jutro ob 6ih zjutraj. Teden je pa precej razdeljen, ker sem ob sredah in petkih v Goteri, ponedeljek, torek in četrtek pa v Bosco Children. Danes odhaja brat, ki je glavni v Goteri in mi narekuje delo za botrstvo, v Italijo za dva tedna in tako sem vesela ugotovila, da mi dva tedna ni treba priti delat v pisarno, ampak sem lahko celoten teden v Bosco Children. To je res pomembno, za delo, za odnose, sploh, ker se še malo iščem in skupaj ugotavljamo, kje me lahko najbolj uporabijo. Ne le kot prostovoljko za druženje z otroki, ampak v skladu z mojo profesijo in dolžino mojega bivanja tukaj (minimum tri leta). Tako se bom udeleževala pomembnih vzgojnih in administrativnih sestankov, kot predstavnica dnevnega programa »Come and see«, vodila ogromno skladišče vseh stvari, ki se rabijo za potek našega programa, medtem pa seveda učim, posebej ob četrtkih in torkih v »Come and see«. Zjutraj jih poberemo na ulici, se z njimi pripeljem v naš dom, kjer se najprej umijejo, potem jih pospremim na zajtrk, ki ga celo noč težko pričakujejo. Vroč čaj, da se pogrejejo po hladni in deževni noči, kruh, riž ali injera. Trenutno imamo kar nekaj novih fantov, tako da jih je vse skupaj v tej dnevni skupini 25; vsak dan je malo drugače, ker pride kak nov in morda kak drug izostane… Eden je celo nehal hodit, ker je baje predolgo čakati na vstop v dom. Približno dva do tri mesece morajo namreč hoditi na dnevni program preden vstopijo v dom, z vsem kar spada zraven. Marsikdo, tudi ta, ki je odnehal, tudi v tem času ne zmore pustiti slabih navad (droga, cigarete, alkohol, tatvine ipd) in zato se čaka, dokler niso res pripravljeni in motivirani za takšno spremembo življenja. Če jih sprejmemo prehitro, potem pride zagotovo do izpada in slej ko prej odneha, pobegne ali kaj podobnega.

Tako da skupina v »Come and see« je zdaj velika, a čez nekaj dni bo 10 fantov vstopilo v dom tu in nadomestilo vsaj nekaj tistih, ki so bili reintegrirani v svoje družine ali dobili zaposlitev zunaj. Zdaj jih še posebej na to pripravljamo, posebej Dereje v pogovorih z njimi in v sestanku pred odhodom. Komentira njihovo vedenje tega dneva, npr. Spanje v razredu, sodelovanje ali nesodelovanje, vedenje (če so se stepli, kregali ipd). Jaz po zajtrku z njimi odidem do razreda, kjer imajo prvo uro. S tistimi, ki imajo usnjarsko delavnico, sedim skupaj, ko delajo kakšne vaje, vsaj del časa. Del časa pa se pripravim na svojo lekcijo, ki jo imam po odmoru, med 10.30 in 12.00. Kar dolga ura in moram biti ustvarjalna, da jih obdržim motivirane ves ta čas. Kajti po znanju so si zelo različni, pa še utrujeni po noči na ulici. Eni komaj znajo pisati, eni pa znajo že cele stavke po angleško in tudi razumejo. Tako da je hitro za nekoga pretežko in neha slediti, ali pa prelahko in pravtako neha slediti, če se dolgočasi. Ampak so mi rekli, da je bistvo, da v tej fazi se pripravljajo na šolo, da sedijo v razredu, ker mnogi več let niso bili v šoli in tako ne morem pričakovati, da jih nevemkaj ves čas učim. Ampak če nisi pripravljen, pa naredijo kaos ali ti pozaspijo. Tako da sem ustvarjalna in pripravim po več različnih aktivnosti za uro in pol in se prilagodim glede na situacijo, ki je vsakič nekoliko drugačna. In tako imam na začetku ure nekaj novosti, lekcija npr. preprosti pogovori (vprašanja in odgovori, npr. »How many brothers and sisters do u have, where are youu from…«), pa abeceda, pa deli telesa… in potem neka aktivnost povezana s to snovjo. Bodisi risanje na temo, križanka oz. Iskanje besed, pantomima, vislice… Na koncu pa vedno tudi branje, ker jim gre težko, a se ga radi lotijo. Poskušam se pri vsakem ustaviti in nekaj minut vsakemu prisluhniti in pomagati, da ne berejo sami sebi, ker lahko narobe. Vendar ker jih je veliko, sem omejena. Potem grem z njimi na kosilo, kjer se pridružijo še ostali, ki se učijo v šoli ali v delavnicah in je zelo živahno. Jaz jim delim injero, na katero drugi naloži omako dneva. Navadno je »shiro«, kombinacija s čičeriko, meni ljubo. In z njimi jem, vsak želi, da podeli nekaj iz svojega krožnika. Tudi zvečer,  ko imajo oni večerjo, se je lepo podružiti. Jaz pridem po naši molitvi ali adoraciji in hitro mi kdo odstopi del svojega stola in drobtinice večerje, ki je še ostala. Nevljudno je reči »ne«. Zraven je gotovo kakšen, ki rabi obliž na rano, ali kremo za to ali ono težavo, in jaz vse to nosim v svoji čudežni torbi. Vedno se čudijo, kaj vse privlečem ven. Zadnjič je nekdo jamral zaradi lukenj v nogavicah, pa sem vzela iz torbe šivanko in cviren! Drugi rabi flajšter ali kako drugo hitro medicinsko pomoč, tretji bi rad bral ali igral Spomine, notri je vedno tudi kreda za na tablo v razredu, pa svinčnik ali kuli, ping-pong žogica, baterija za po temi, če pa grem v razred, pa seveda še kakšna knjiga več (amharska in angleška) in raznoliki delovni listi in še kaj, če rabim. In predno grem ven iz hiše, vedno pogledam, če kaj v torbi manjka, da je treba dopolniti. Da sem na uslugo »tukaj in predvsem zdaj«. Čeprav opažam, da se hitro razvadijo, vsak hoče biti prvi in takoj na vrsti, in če ni, kliče: »Polona! Polona! Polona!…« Dvajsetkrat če je treba.

Po kosilu dežurni pospravljajo jedilnico, ostali pa hitro na igrišče! Do 13.30, ko zazvoni nadaljevanje programa (pouk, delavnice). V »Come and see« imamo po kosilu bolj sproščen program. Risanje na temo, pobarvanke, zadnjič sem plastelin prinesla, sestavljanke in namizne igre… vmes se v izmenah hodijo tuširati, tako da so stuširani preden odidejo nazaj. V tem času jim dam tudi na voljo šivanko in cviren za šivanje svojih oblek, posameznike učim delati zapestnice prijateljstva, oskrbim rane – predvsem na nogah, pa tudi razni izpuščaji rabijo moj Bepanten. In tako do 15ih, ko je zopet odmor in predvsem nogomet. Ob 15.30 pa imamo sestanek preden odidejo nazaj. Damo jim tudi 5Birr za avtobus nazaj na svoj konec mesta. S Claire jih pospremiva do naše ograje, ki meji s cesto, se poslovimo in v svojem stilu odidejo, s culami na rami, v katere je zavito vse njihovo imetje. V teh dneh se je pridružilo kar nekaj zelo majhnih fantov. Jaz bi rekla, da so kakih 8 let stari, a pravijo, da so 10 ali 11. Taki malčki, ne morem si predstavljati, kako jim je na ulici; ponoči… Uh.

Ko odidejo, imam pol ure oddiha, do 17ih, ko ostali (domovci) zaključijo svoj pouk in delo. Trenutek, ki se ga najbolj veselijo. Ob zvoncu pridrvijo ven na igrišče. Parkrat na teden imam za majhno skupinico slabo uro vodene vadbe, še posebej za tiste, ki se trenirajo v cirkuškem krožku, pa tudi nekateri drugi se pridružijo. Švicamo! Me veseli, da lahko nekaj znanja podelim z njimi, saj doma sem hodila na razne vodene vadbe in imam kar nekaj za podeliti, oni pa nikoli niso bili deležni česa podobnega. Poznajo samo igre z žogo, pravijo pa da bi radi bili močni in tako jim z veseljem kažem vaje za moč in vzdržljivost. Zraven je dostikrat tudi učitelj cirkusa, fant, ki se samo s tem preživlja, dela v cirkuški organizaciji, kot pri nas Skala s cirkuško pedagogiko. Pokazal mi je posnetke, res so dobri. On pa naše fante veliko zanimivega nauči. Tudi jaz sem po mnogih mnogih letih zopet poskusila narediti npr. stojo ali prevale, da o kolesu sploh ne govorim… se mi je kar zavrtelo, po prevalih mi je pa postalo slabo, hahaha. Bom ostala kar na dveh nogah. Razmišljam pa, kako bi povezali Skalo in Bosco children na podlagi cirkuške vzgoje. Imamo zelo veliko skupnega, samo razdalja nas loči. Ampak mislim, da jo lahko premagamo. Morda bi lahko iz Skale kdo prišel, če bi našla financerje, na izmenjavo…