BOŽIČ

Božični prazniki so mimo in utrujenost govori sama zase. V misijonskih razmerah seveda praznikom ne pripadajo »dela prosti dnevi«, ampak je aktivnosti več. Otroke je treba animirati drugače, saj pouka ni, zaposlenih tudi na ta dan ni, in smo mi vsi skupaj ena velika družina.

Etiopija se v svojem ritmu pripravlja na vsak praznik. Adventni post se je začel dva tedna kasneje kot v Evropi in tudi Božič smo praznovali šele 7. januarja. Katoličani in Ortodoksni verniki praznujejo skupaj, istočasno, kar se mi zdi zelo lepo, čeprav pri nas, ki smo iz drugih držav, to povzroča nekaj zmede. Mi (nekaj nas je tujcev – dva Avstrijca, Italijan in jaz) smo praznovali že 25.12., sicer le v majhni obliki in s preprosto mašo. Potem še majhno simbolično praznovanje Novega leta – Etiopijci namreč tudi Novo leto praznujejo v drugem času, 12. septembra, ki je tudi njihov prvi mesec leta. Trenutno so torej sredi četrtega meseca, leta 2012. Božiču pa bo sledil še en velik praznik, ki bi ga po naše poimenovali “sveti trije kralji”, oni mu rečejo “timket” in se ga praznuje baje še na večje, kot Božič.

Sicer je v državi tudi zelo veliko tudi muslimanov, vendar je ortodoksnih kristjanov veliko več in tako se tudi družba giblje v skladu z njihovimi prazniki. Vsi, ki jih poznam, so se v adventu torej postili, kar pomeni, da cel advent niso živalskih izdelkov (meso, mleko, jajca). In tako je veliko raznolike in zelo okusne postne hrane, med katere spadajo tudi »postne sladice« ipd. In ko pride Božič se je predvsem meso, v največji življenjski nevarnosti so perutnina, ovce in koze.

Kar me je zelo presenetilo je, da se je v dnevih pred Božičem dogajalo podobno, kot se pri nas: nakupovalna mrzlica! Sicer ne v trgovinskih centrih (ker jih tu na srečo ni), temveč na tržnicah, pri cestnih prodajalcih, v majhnih trgovinicah… in v javnem prevozu, kjer ljudje vse to tovorijo domov: polne vreče žit, zelenjave, ki je le dodatek mesu – predvsem česen, čebula in paradižnik, zelišč, živali (vidiš veliko koz na vrvicah ali v prtljažnikih avtomobilov, kokoši v vrečkah ali košarah). Seveda predvidevam, da je to scena le v glavnem mestu, kjer je vse to na voljo in kjer imajo ljudi več sredstev. Izven mesta se razprostira na stotine in tisoče kilometrov površin posejanih z ubogimi hiškami, ali bolje rečeno barakami, ob katerih skušajo ljudje pridelati žito za preživetje, njihov tef, s katerim pečejo »injero« – njihov vsakdanji kruh.

V Bosco Children smo seveda tudi praznovali. V salezijanski skupnosti smo molili devetdnevnico, v kateri smo Jezusu in Mariji izročali naše otroke, med katerimi so tudi muslimani, vendar se verska pripadnost ne poudarja preveč. Kot je značilno za prav vse Etiopce, tudi za naše mlade velja, da imajo izredni čut za duhovnost, obstoj Boga NI pod vprašanjem. Vsako jutro jih gremo nekaj iskat z busom na ulico, in jih pripeljemo v ustanovo. In ko se vozimo mimo cerkve, se trikrat prekrižajo tudi oni. Okoli vratu jim visi rožni venec. Sicer ne pomeni, da pogosto molijo, vendar vera je v njih. In ko je prišel Sveti večer, 6. januarja, so se ponoči skoraj vsi odpravili v cerkev, vsak v svojo. Naš ravnatelj je vsakemu, ki je želel, omogočil, da je šel v cerkev, eni v katoliško, drugi v ortodoksno; nekateri so se z veseljem odpravili kar peš, saj je bilo celo mesto zunaj. Seveda so se otroško veselili predvsem pogostitve, ki sledi polnočnici.

Po prazničnem kosilu pa nadaljevanje iger. Marsikdo je bil preveč sit, da bi tekel za žogo, a večino to ni motilo. In smo bili zopet dve uri na igrišču. Šele potem so šli malo »počivat« in si do večerje ogledati Božični film. Sproščeno ozračje preostanek dneva, veselje in hvaležnost za vse, česar so bili deležni na ta dan. Mislim, da niso imeli časa pogrešati družine, ki je kdo-ve-kje.

Kljub poznim uram, so bili na Božič zjutraj že pripravljeni na akcijo. Prišli so tudi tisti iz dnevnega programa “Come and see” so prišli iz svojih uličnih bivališč in bili z nami cel dan, dokler so si želeli ostati. Najprej: Igre brez meja! Koliko energije premorejo, le-ta izvira iz čudenja in veselja nad možnostjo igranja, saj je v otroštvu niso imeli. Preproste igre npr. z baloni, žogicami ipd., nad katerimi bi marsikateri evropski najstnik ponosno zavihal nos, oni pa so igrali kot da gre za življenje. In veselje je bilo še večje, ko so bile prav vse skupine in udeleženci za sodelovanje tudi nagrajeni s praktičnimi nagradami. Navijanje, tekmovanje, smeh… vse do kosila, ki je bilo osrednje pričakovanje in dogodek dneva. V sredini je seveda »injera«, brez katere ne mine dan, navaden ali praznični. Zraven spada omaka, ki je na tak praznik seveda z velikimi kosi mesa. Vsak je lahko prišel po omako dvakrat in bilo je je še za kosilo naslednji dan. Kot je pri nas potica na mizah velikega praznika, je pri njih praznični kruh. Na sladice ne dajo veliko, ima pa vsak praznik svojo vrsto kruha. Ta je ogromen, spečen v posebnih pečeh. Da ga razrežeš na 70 kosov porabiš kar nekaj energije. In bila sta kar dva, podarjena s strani “bivših gojencev”. Gesta, ki pove veliko. Dolgo sem razmišljala, kaj bi jim podarila, da bi bilo res posebno in da bi jim bilo tudi všeč. Prava kremasta je nekaj, kar pomeni velik praznik; nekaj, kar tile otroci nimajo nikoli, saj je drago in tudi,ker jih je preveč… Enkrat sem bila zraven, ko jim je nekdo prinesel torto, a so uspeli dobiti le za prst obliznit. Tokrat sem se odločila, da jim jaz privoščim vsakemu konkreten kos. In sem šla v sosednjo pekarno dan poprej naročit, štiri 2-kilske čokoladne torte z napisom: »melkam gena Bosko liđoč«, kar pomeni »srečen Božič don Boskovi otroci«. Kakšen aplavz, ko smo jih prinesli v jedilnico. In kakšna v čast mi je bilo rezati in deliti vsakemu posebej, bilo je dovolj tudi za mnoge »bivše gojence«, ki na vsak tak praznik pridejo k nam; in za kuharice in čuvaje, ki morajo delati tudi na tak dan. Nihče od njih sebi nikoli ne privošči take sladice in res mi je bilo v veselje to podariti, s pomočjo ljudi, ki mi dajo denar za pomoč pri delu. Mislim, da sem 70 Evrov v dobro namenila (toliko so namreč stale torte skupaj).

Dan po Božiču večina Etiopije še vedno praznuje, oziroma počiva, čeprav je uradno delovni dan – neuradno pa se ve, da ni pričakovati veliko dejavnosti. Večina šol in pisarn je zaprtih, a pri nas to seveda ne gre, saj so otroci tukaj. In tako smo imeli normalen dan, pouk, delavnice in vse, kar počnemo vsak dan, le malo bolj smo bili utrujeni. A utrujenost je bila prijetna, spomin na njihovo veselje in hvaležnost za preproste stvari pa me vsak dan napolnjuje s prepričanjem, kako zelo vredno in potrebno je biti z njimi.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s