kako pa na vroči celini?

Nekaj besed še o dogajanju pri nas, glede na vse, kar se trenutno zaradi corona virusa dogaja po svetu. Ves čas smo spremljali dogajanje v Evropi, odkar se je začela bolezen širiti. Vsak je imel seveda svoje mnenje, nihče pa si ni niti najmanj mislil, da bo prišlo do takšnih razsežnosti. V Afriki so bile novice sicer sveže, vendar se je vseeno vse zdelo precej daleč. Vendar ko je bila v Evropi razglašena epidemija in kasneje pandemija, je tudi v Etiopiji završalo. Vsak dan in ves čas se je čakalo novih novic in napeto pričakovanje, kdaj bo razglašen prvi okuženi tudi v Etiopiji. In zgodilo se je v petek, 13.3. Razglas: prvi potrjeni primer okužbe s Covid 19 v Etiopiji, Japonec, ki je priletel iz Burkine faso. Naslednji dan so govorili o štirih okuženih, danes, v četrtek (skoraj teden kasneje) v poročilih govorijo o petih okuženih, morda šestih. Tukaj mi nekaj ne štima. Glede na vse, kar o tem virusu vemo, preprosto ni mogoče, kar govorijo. Ali pač? Samo eden od okuženih naj bi okužil kdove koliko ostalih, poleg tega je pa eden od okuženih, pobegnil iz rešilca, ko so ga peljali v izolacijo. Našli so ga v mestu po skoraj celem dnevu iskanja. Ne mi rečt, da ni okužil kopice ljudi! Ampak zakaj bi delali paniko, kajne? Skušam razumeti medije in vlado… Govorijo več ali manj eno in isto; pogosto smo odrezani od interneta in elektrike; tudi s tem omejiš dostop do informacij. Medtem pa gledamo, kako letala pristajajo na državnem letališču, kot da nič ni, medtem ko je večina letališč v Evropi zaprtih. Vsakič ko vidim letalo, ki pristaja, se vprašam, le koliko okuženih je na njem, ki jih bodo prikrili.

V petek, ko je bila znana prva okužba, je avstrijska organizacija poklicala nazaj v domovino moja dva sodelavca, avstrijska prostovoljca. V Avstrijo sta odletela v nedeljo. Moja špankska prijateljica je odšla včeraj v Španijo. Države in organizacije, ki imajo tujce po svetu, se zavedajo, da je prihodnost v državah tretjega sveta nepredvidljiva in da lahko predvidevamo katastrofo. Itak. Ampak mediji še veselo mirijo ljudi, da ni razloga za skrb. In medtem si ljudje v svoji preproščini napletejo pač svoje scenarije, takšne ki pridejo, če nimaš zadosti resničnih informacij. Kot smo se Slovenci npr. »bali« srečati Kitajca, tako se Etiopci na ulici bojijo, ko vidijo belca. To smo občutili na lastni koži. Prikrijejo si obraz, ko gredo mimo tebe na ulici. Avstrijca, ki sta pred odhodom domov opravila par nakupov, sta mi povedala, da so jih celo nadrli, pljunili pred njih, za njima vpili »korona!« V nedeljo sem šla k maši 2 km stran v Mekaniso. Na ulici množice…kot ponavadi. Občutila pa drugačne poglede kot sicer. Nič kaj prijetne, čeprav pljunil za mano ni ravno nihče. Odločila sem se, da je mojih večurnih pohodov sama čez mesto za nekaj časa konec. Ko sem to komu povedala, so  nejeverno zamahnili, češ da pretiravam. Včeraj pa je nekaj ambasad svojim ljudem v Etiopiji poslalo prav to opozorilo: ne hodite sami po cesti, ker tvegate nasilje nad seboj, zaradi obtožb prinašanja Korona virusa. Imenujejo jo »bolezen belcev«. Rasizem se rodi v strahu in nevednosti. Lahko se zamislimo tudi nad seboj, preden takšno razmišljanje obsodimo.

To je ena realnost. Druga pa je, da drugih ukrepov, razen obtoževanja belcev, NI! No, ja, v ponedeljek je vlada sicer dala ukrep, zapreti vse šole… A kaj to reši, če medtem VSE ostalo obratuje in letala še vedno normalno letijo? Otroci sicer niso v šolah, a gotovo niso doma. Saj večina niti nima spodobnih domov, kamor bi se zaprli in bili aktivni, kot npr. naši otroci v Evropi. Poleg tega pa svojci niso z njimi doma, ampak delajo, so zunaj, milijoni ljudi ves čas dneva preživi v množici, javnem prevozu in vsem, kar običajno v družbi poteka. Ne morem, da ne bi razmišljala in povezovala tega dogajanja s tem, kar se je zgodilo v večini evropskih držav. A ohranjam prostorček za upanje, da je pa morda res, kar »pojejo« tukaj, namreč, da so afriške države čudežno zaščitene in da jim bo prizanešeno z najhujšim… Morda pa res. Saj nimam kaj drugega, kot sprejeti danosti, sploh, ker hočem ostati tukaj za te otroke, ki so prišli k nami po Previdnosti, da se jih zaščiti, tudi v takšnih razmerah. In vesela ter hvaležna sem, da sem lahko tukaj zanje. Vesela, da me kot ostale evropske prostovoljce, niso “vpoklicali” pod nujno nazaj v domovino. Mi je pa žal, da so odšli…

In kaj to pomeni za nas, Bosco Children? Smo šola, ampak smo pa hkrati tudi dom za ulične otroke. Ker smo šola, moramo ubogati vlado in prekiniti pouk, opravičiti učitelje od dela. O.k. A otroci morajo ostati doma. In dom je tu pri nas! Sprejmemo še dodatnih 9 otrok, ki se sicer dnevno vračajo na ulico, prekinemo pouk in začnemo z vikend programom čez cel teden. Hvalabogu vsaj socialni delavci zaenkrat prihajajo, da nismo čisto sami z 80timi otroci. Ta program poteka od torka, danes je torej tretji dan. Prvi dan sem od parih otrok začutila strah do mene, edine belke, ki je ostala z njimi in ki je kao možna prinašalka te bolezni. Zato se odločim,da jim dam čas, da sprocesirajo, kar se dogaja in ne silim v njih, npr. da ne delim kosila, kot ponavadi, ampak da sem Z NJIMI… Čeprav sem bila zelo žalostna ob opažanju tega strahu na začetku. Saj sem vendar ostala tukaj iz ljubezni in skrbi do njih, zdaj se me bodo pa bali? No, sem morala kar hitro nehati misliti nase in nadaljevati delo in življenje z vsem, kar pač pride. In že naslednji dan je bil občutek boljši, napetosti zaradi nastale situacije precej manj, in dogajanja čez cel dan dovolj, da nimaš časa razmišljati. Itak pa sedaj rečejo, da sem jaz Etipka (Abeša). In tako življenje veselo nadaljuje. Dopoldne delo v skladišču, fantje s socialnimi delavci imajo nekakšne učne ure, potem odmor, potem delo v okolici. Poslopje je veliko in možnosti za fizično delo je hvalabogu za vse dovolj. Vmes odmori za igre, v katerih se jim pridružim pri športu, ali prinesem igrice od spominov, mentalnih igric ipd., s katerimi se radi zamotijo. Ker je več športa, je tudi več poškodb in me precejkrat na dan poiščejo, da namažemo, pošpricamo, zaflajštramo… In kako sem vesela, ko mi že naslednji dan pove, da ga več ne boli… Vse to mi je zadostni razlog, da sem ostala tukaj. Lahko bi bila pa tudi jaz doma v izolaciji in bila nekoristna. Za vsem je zadaj vedno razlog, pomen, smisel. Vsak dan sem utrujena zvečer, kar mi je tudi prijetno, saj pomeni, da sem naredila veliko. Po večerni molitvi si rada vzamem še čas, da še koga domov pokličem po vibru, saj mi manjka domačih odnosov še posebej v tem času, ko drugih prostovoljcev ni. Še dobro, da imam Angela, starejšega salezijanca in ekonoma, ki ima veliko izkušenj podobnih situacij in mi svetuje, kako naj delujem, razmišljam… On je bil v vojnah v misijonih, v Eritreji v najhujših časih… in ve tudi, v kaj se lahko vse skupaj razvije. Vseeno pa pravi: »relax, don’t overthink, don’t stress the local salesians – let them react and then follow them; do what you can and leave the rest to God. We are in this together, and God is with us, Mary Help of Christians as-well. Your presence here is precious withess of God’s love for these special children.«