PO UDARU

“Dnevnik”

1.7. torek

Odkar sem v Etiopiji, sem dvakrat doživela, da je »počilo«, da so nastali nemiri, zaradi konflikta med največjima plemenoma. Sovraštvo in želja po prevladi ter »kultura« tribalizma vedno tli med ljudstvom, vsake toliko časa pa se zgodi kaj, da izbruhne in vpliva na celotno državo. Država, ki jo poznam kot globoko verno in kulturno, se dobesedno čez noč prelevi v bojišče, ljudje pa v divjake. Tako se je zgodilo v noči iz ponedeljka na torek, ko je bil ustreljen pevec in aktivist iz oromskega plemena. Zgodilo se je ponoči, zjutraj ob 7ih pa so bile podivjane in besne množice že na ulici in marširale proti centru. Kričali in mahali s palicami. Slišala sem kričanje tisočih, ko sem šla zjutraj k maši, a nisem vedela, za kaj gre. Po maši naj bi me naš voznik peljal na drugi konec mesta k zobozdravniku, a ga nisem dočakala. Že zgodaj zjutraj so uporniki v protest tragičnemu dogodku zablokirali vse ulice v mestu z ogromnimi skalami, gumami in ostalimi zaprekami in gibanje je bilo onemogočeno. Tudi varno ni bilo, saj so bili res podivjani. Vsi s palicami, veliko je bilo tudi orožja. Vsi predstavniki plemena, iz katerega je pevec, saj so prepričani, da ga je ustrelilo nasprotujoče pleme, amhara. Pevec je bil tudi aktivist, ki se je boril za pravice in prevlado oromskega plemena in je pred kratkim v nekem intervjuju rekel veliko stvari, ki so žaljive za državo in nasprotujoče z zgodovino, žalil prednike in predstavnike drugih plemen. In sklepajo da so ga ustrelili iz maščevanja. Skratka, dan je minil v strahu in poslušanju kričanja iz mesta; iz dvorišča smo previdno in čim manj opazno opazovali besne množice s palicami, poslušali razbijanje po stavbah ob cesti (trgovine, banke, avtomobili…). Steklo je padalo, nad nami se je vil tudi dim, ker so zažigali. Tako od blizu nasilja še nisem doživela. Par ur kasneje so taisti ljudje s palicami hodili v nasprotno smer, za njimi pa avtomobili polni federalnih policistov. Nad nami so bili tudi vojaški avioni, saj so iz vojaških oporišč pripeljali vojake, »za vsak primer«. Po celem mestu, najbrž tudi po večini države, saj so se protesti odvijali tudi drugod, je bilo VSE zaprto. Tudi moj zobozdravnik seveda. Vse ustanove. Kolikor sem uspela od domačinov izvedeti, so se pripadniki oromskega plemena dajali tudi med seboj, saj je tudi znotraj njih več različnih interesov in različnih političnih strank. In pobijali so se med seboj tudi zaradi tega, kje naj bi bil ta pesnik pokopan. Nekateri so hoteli v glavnem mestu, na častnem mestu… družina in drugi pa seveda v domačem kraju. Pogreb je bil dva dni kasneje, v četrtek. Na stadionu v rojstnem mestu Ambo. S fanti smo gledali po tv, res je bil šov. Stadion poln ljudi in seveda policije in vojske. Vojska je med tem dobila navodila, da lahko uporabi silo, če se bodo nemiri, nasilje in vandalizem, nadaljevalo. Veliko je bilo pretepov in uničevanja, ropov nedolžnih ljudi, ki nimajo nič s tem. Ponoči so prišli baje tudi na naša vrata, čuvaj je poklical ravnatelja, ki jih je menda prepričal, da nimajo pri nas kaj iskati, saj smo dobrodelna ustanova z otroki, ki jih ščitimo pred vsem hudim teh časov. Meščani so se začeli oboroževati za zaščito sebe in svoje lastnine. Prvi dan je vlada in njeni izvrševalci skušala z mirom, kar sicer spoštujem. A meščani so zaradi tega besneli, saj so se čutili nezaščitene. Cel torek torej, sredo, četrtek so bile vse ustanove zaprte in policija prisotna na vsakem koraku. Zaprli so kar nekaj ljudi. Umrlo jih je skoraj sto. V četrtek je vlada dala navodilo državljanom, naj se vrnejo na delovna mesta, naj se ustanove zopet odprejo. Še vedno smo brez interneta, ki so ga odrezali že v torek zgodaj zjutraj, ko se je vse skupaj začelo. Takrat so prekinili tudi telefonske storitve in tako preprečujejo komunikacijo med ljudmi in načrtovanje nadaljnega nasilja in organiziranja. Danes je nedelja, pa še vedno ne vem, ali kdo doma ve, kaj se tukaj dogaja, ali jih skrbi…in ne morem sporočiti, da »je vse v redu«.

Angelo je moral dvakrat na pot z avtomobilom, v četrtek in sredo, in je povedal, da je bilo res grozljivo videti množice in policijo in razbito mesto, skale na pločnikih (umaknjene s cest)… kot da je to nek vzporedni svet. Tako sem čutila tudi sama, ko sem opazovala besne množice s palicami, ob poslušanju padanja stekla in pokanja na vseh straneh. Tudi drugod po državi. Npr. V drugem mestu, Zway, kjer so tudi salezijanci, in je na področju oromskega plemena, so njegovi pripadniki vdirali v bivališča domačinov in če niso govorili oromščine, so jih pretepali, jim požgali dom. Bogvedi koliko ljudi je ostalo brez domov in lastnine. Sodelavec, ki pripada spet tretjemu plemeni, tigrinjsko s severa, je rekel, da na cestah ni varno govoriti jezika svojega plemena, ker te lahko ubijejo. Rekel je: »To je naša država, naš dom, mi smo njeni državljani, pa se bojimo iti ven, govoriti svobodno, hoditi naokoli…«

Ven itak ne hodimo že zaradi korone, ki je v porastu in ki bo po vseh teh dogodkih najbrž »zacvetela«. A biti zaprt v ustanovi zavoljo nasilja zunaj, je nekaj povsem drugega. Nočem dramatizirati, ampak res je strašljivo. Tudi za domačine, ki so sicer »navajeni« nemirov vsake toliko časa, vendar tako hudo večina ne pomni. Za tri dni so maske zamenjale palice. Žal bodo posledice trpeli, kot vedno, nedolžni ljudje, nedolžna večina. V Etiopiji je okoli 80 različnih plemen, s čudovito kulturo in srcem usmerjenim k Bogu. Vedno, podnevi in ponoči, odmeva pojoča molitev, bodisi iz ortodoksne cerkve, bodisi iz mošeje, in preglasile so tudi torkove nemire. Ljudje molijo za zdravje in zdaj še bolj za mir. Bojijo se prihodnosti, ker naj bi bile tudi volitve, ki jih je preprečila korona, a fanatiki želijo »pravico« in vseeno imeti volitve… skratka, ni konec. Divjanje je potihnilo, v strahu pred vojsko; danes se slišijo samo molitve, a vemo, da še vedno tli. Kot od začetka sveta. Boj med dobrim in slabim. Boj, ki ga v tej deževni dobi ohladijo dnevni nalivi, ki so kot blagoslov iz neba in poskrbijo za zatišje med ljudstvom. Hvala Bogu.

9.7. četrtek

Že več kot en teden je od dogodka, še vedno nimamo interneta. Zdaj se še bolj zavedam, koliko mi pomeni možnost pogovora z vsemi svojimi, v domačem jeziku, in kako mi domačnosti tu primanjkuje. Seveda smo si domači, a ni isto. Le v svojem jeziku lahko dejansko in iz srca komuniciraš. Otroci so prijazni, a jih ne razumem vsega, zato je komunikacija omejena. Odrasli s tujci tako ali tako omejeno komunicirajo. So prijazni, a z mano in Angelom bolj malo komunicirajo. Le osnovne informacije, pa še to ne vedno. Včasih pridem v razred in šele na licu mesta npr. ugotovim, da so program popolnoma spremenili, in da otrok ta dan ne bo. Ipd. Da ne govorim o iskreni (med)osebni komunikaciji. To so dejstva vsakogar, ki dela v tujini, v Etiopiji še malo močnejša, ker so izredno ponosni na svoj jezik in celotno etiopsko identiteto. Če nisi, pač nisi. To vem že od vedno, vendar je zdaj še težje, ker ni interneta, da bi po njem poklicala domače ali prijatelje. Iskrena komunikacija je kot voda žejnemu. Ampak po drugi strani pa je situacija države taka, da je res boljše, da ni interneta, saj tako vsaj deloma preprečujejo organiziranje oromskih množic, ki niti najmanj nimajo dovolj nasilja. Vsake toliko časa ujamem kakšno informacijo, češ da policija in vojska dnevno aretira veliko ljudi, ki povzročajo ali načrtujejo nasilje. V zaporih je že več kot 2000 ljudi. Je to zagotovilo miru? Najdejo veliko orožja, npr. tudi bomb, ki naj bi poletele na tržnice ipd.

Skušala sem poslati sms domov s sporočilom, da sem vredu, pa ni šlo. Tudi klic ni uspel. Tako so zablokirali komunikacijo s tujino tudi po telefonu. Namreč pristašev plemena je veliko tudi v drugih državah. Ta, ki naj bi bil vodja torkovega 1.7. dogajanja je po krvi sicer Etiopijc, vendar živi v Ameriki in ima ameriško državljanstvo.

No, predvšerajšnjim so vseeno vsaj to sprostili in sem poklicala mamo za par minut in poslala par sms-ov. Saj bi še, a to stane. Sicer manj kot sem pričakovala (vse skupaj le 1,5Evr), a se da potrpeti. Mislim na ljudi, ki resnično trpijo, ljudje z razbitim in pokradenim imetjem, ljudje, ki so bolni, izpostavljeni koroni zdaj bolj kot prej… Prav nič hudega mi ni, sploh pa če pomislim, da mi je mama povedala, da so ljudje tudi v Sloveniji podivjali. No comments. Ali pač. Na misel mi najprej pride: »Afnanje iz demokracije«. Pa še kaj… Ampak jaz sem tista, ki me izkušnja Afrike od samega začetka spreminja, če ne bi imela te izkušnje, bi najbrž tudi kolesarila v protest ipd.

Kakorkoli, dela imam tu dovolj, živahni otroci me razveseljujejo na vsak dan na tisoč in en način. Še vedno učim angleščino in res same pohvale otrokom. Popoldne skrbim za ovčke in ostalo okolico, dobila sem usnjene rokavice, da si ne odrežem vseh prstov. Vsak dan se razvedrujemo s telovadbo in igrami, v zadnjih tednih še posebej Človek ne jezise, ki je postal resnično  in res čutim bogastvo, ki iz tegaprava uspešnica. Ure in ure preživimo na klopcah v klepetu in igranju. Pogosto sem sama z njimi, drugi sodelavci imajo žal pogosto druge interese. Težko jim je biti z mladimi preprosto, sedeti v »brezdelju«. Biti »Z«. Tega me je Don Bosko naučil že v gimnazijskih letih in res čutim bogastvo, ki iz tega pride. Ko sedim z njimi, me spominja me celo na igro in čas doma z nečaki, ali staršev s svojimi otroki, le da je nas nekoliko več. In pri srcu mi je zelo toplo. Včasih mislim, da bi morala narediti kaj več, a ravno s tem »brezdeljem« pokažeš ljubezen. In oni to čutijo.

15.7. sreda

Dva tedna brez interneta je minilo in včeraj zvečer se je pojavil. Kot fatamorgana. Moram reči, da je biti odrezan od interneta tako dolgo zelo zanimiva izkušnja. Sem spoznala, kako pomembna mi je možnost redne komunikacije. Po drugi strani pa duhovna izkušnja, saj koneckoncev na svetu nič in nihče ni s tabo za vedno, zaneseš se lahko le na Boga, ki je tvoj edini pravi in večni prijatelj, ki me je poslal, da oznanim Njegovo Ljubezen tudi drugim, predvsem pomoči potrebnim. Vse ostalo je »bergla«. Vseeno sem vesela, da lahko končno slišim glasove domačih in prijateljev, a nisem od tega odvisna. Upam le, da bo mir v Etiopiji trajal in da zaradi nemirov, ki so bili, ne bo še več smrti zaradi korone, ki je seveda v »razcvetu«, čeprav sem nehala spremljati tudi te informacije. Kar bo pa bo. »Zgodi se Tvoja volja.«