droben glas

Dragi ljubitelji misijonov

Najprej en prisrčen pozdrav iz Etiopije. Čudovita država s čudovitimi ljudmi, a žal tudi velikimi težavami, ki so v zadnjih dveh letih večje in zelo nevarne.

Že od novembra 2020 traja državljanska vojna na Severu države. Situacija se sicer spreminja, a žal ne na boljše. V zadnjem letu smo preživeli kar nekaj trenutkov strahu, pričakovanja napadov na glavno mesto, prisotnosti vojske in invazivnih preventivnih preiskav s strani vojske… Tako je, če je v državi preveč raznolikosti prepričanj in interesov, zato se pripadniki različnih skupin ali celo regij bojujejo med sabo na zelo krute načine, najhuje pa trpijo seveda tisti, ki so pri vsem skupaj nedolžni in se ne morejo braniti. Severna regija, ki je bila najprej več mesecev napadana z najrazličnejsim orožjem, taktika v zadnjem letu pa je, da je cela regija odrezana od sveta, torej od komunikacije, virov prihodkov, donacij, hrane, zdravil; sole, banke, bolnice in vse ostale ustanove so ali uničene ali zaprte ze skoraj dve leti, in kolikor uspemo občasno dobiti informacije, so le o slabšanju splošnega stanja ljudi, saj hrane in drugih stvari ni. Občasno uspemo poslati kamione s hrano tja, v upanju, da jih vojska ne ustavi. A pet milijonov prebivalcev se zdaleč ne doseže. Trudimo se vseeno.

Med tem tudi drugod po državi potekajo razni spopadi med vlado in uporniki. Po neformalnih kanalih dobimo novice o stotinah pobitih in tisočih zaprtih. Takšne novice so mi (žal) postale nekaj vsakodnevnega. A od ljudi sem se naučila, da nima smisla preveč skrbeti vsak dan, temveč je treba izročiti Bogu in živeti svoje dnevne odgovornosti. Življenje teče dalje, tam kjer teče. Solidarnost s trpečimi je zelo pomembna, pomagamo, ko lahko, če lahko. Upam, da bomo lahko na vojnih področjih lahko kmalu več naredili. Med tem pa se jaz trudim na svojem področju, kjer le lahko. V naši šoli, centru za ulične otroke, dela ne zmanjka. Vsaka mama ve, koliko je vsak dan dela z otroki. Mi jih imamo okoli 70, 24 ur na dan, 7 dni na teden in nimajo nikogar drugega razen nas. Poučevanje, igra, svetovanje, hrana in vse vmes, so nase (tudi moje) dnevne zadolžitve. V čast mi je reči, da se počutim kot mama mnogim. Skrb za otroke, dokler niso dovolj močni in usposobljeni, da odidejo, se zaposlijo in začnejo skrbeti sami zase in tudi za druge.

In dokler bo Božja volja, bom to nadaljevala. Septembra se sicer prestavim v drugo salezijansko šolo, Don Bosko Mekanisa, kjer je še več hudo revnih otrok in torej še več dela zame, in prosim Svetega Duha, da me se naprej vodi po poti maksimalnega služenja. Ves čas se zavedam duhovne podpore tudi ljudi v Sloveniji, brez katerih bi bilo zagotovo težje.

One thought on “droben glas

  1. Draga Polona!
    Imate veliko srce! Upam, da Vam še naprej uspeva delati dobra dela za te uboge otroke. Mi imamo v Don Bosco dva otroka. Upam, da sta dobro.
    Vse dobro Vam želim! Srečno!
    Zdenka Podhorsek

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s