Božični prazniki so mimo in utrujenost govori sama zase. V misijonskih razmerah seveda praznikom ne pripadajo »dela prosti dnevi«, ampak je aktivnosti več. Otroke je treba animirati drugače, saj pouka ni, zaposlenih tudi na ta dan ni, in smo mi vsi skupaj ena velika družina.

Etiopija se v svojem ritmu pripravlja na vsak praznik. Adventni post se je začel dva tedna kasneje kot v Evropi in tudi Božič smo praznovali šele 7. januarja. Katoličani in Ortodoksni verniki praznujejo skupaj, istočasno, kar se mi zdi zelo lepo, čeprav pri nas, ki smo iz drugih držav, to povzroča nekaj zmede. Mi (nekaj nas je tujcev – dva Avstrijca, Italijan in jaz) smo praznovali že 25.12., sicer le v majhni obliki in s preprosto mašo. Potem še majhno simbolično praznovanje Novega leta – Etiopijci namreč tudi Novo leto praznujejo v drugem času, 12. septembra, ki je tudi njihov prvi mesec leta. Trenutno so torej sredi četrtega meseca, leta 2012. Božiču pa bo sledil še en velik praznik, ki bi ga po naše poimenovali “sveti trije kralji”, oni mu rečejo “timket” in se ga praznuje baje še na večje, kot Božič.

Sicer je v državi tudi zelo veliko tudi muslimanov, vendar je ortodoksnih kristjanov veliko več in tako se tudi družba giblje v skladu z njihovimi prazniki. Vsi, ki jih poznam, so se v adventu torej postili, kar pomeni, da cel advent niso živalskih izdelkov (meso, mleko, jajca). In tako je veliko raznolike in zelo okusne postne hrane, med katere spadajo tudi »postne sladice« ipd. In ko pride Božič se je predvsem meso, v največji življenjski nevarnosti so perutnina, ovce in koze.

Kar me je zelo presenetilo je, da se je v dnevih pred Božičem dogajalo podobno, kot se pri nas: nakupovalna mrzlica! Sicer ne v trgovinskih centrih (ker jih tu na srečo ni), temveč na tržnicah, pri cestnih prodajalcih, v majhnih trgovinicah… in v javnem prevozu, kjer ljudje vse to tovorijo domov: polne vreče žit, zelenjave, ki je le dodatek mesu – predvsem česen, čebula in paradižnik, zelišč, živali (vidiš veliko koz na vrvicah ali v prtljažnikih avtomobilov, kokoši v vrečkah ali košarah). Seveda predvidevam, da je to scena le v glavnem mestu, kjer je vse to na voljo in kjer imajo ljudi več sredstev. Izven mesta se razprostira na stotine in tisoče kilometrov površin posejanih z ubogimi hiškami, ali bolje rečeno barakami, ob katerih skušajo ljudje pridelati žito za preživetje, njihov tef, s katerim pečejo »injero« – njihov vsakdanji kruh.

V Bosco Children smo seveda tudi praznovali. V salezijanski skupnosti smo molili devetdnevnico, v kateri smo Jezusu in Mariji izročali naše otroke, med katerimi so tudi muslimani, vendar se verska pripadnost ne poudarja preveč. Kot je značilno za prav vse Etiopce, tudi za naše mlade velja, da imajo izredni čut za duhovnost, obstoj Boga NI pod vprašanjem. Vsako jutro jih gremo nekaj iskat z busom na ulico, in jih pripeljemo v ustanovo. In ko se vozimo mimo cerkve, se trikrat prekrižajo tudi oni. Okoli vratu jim visi rožni venec. Sicer ne pomeni, da pogosto molijo, vendar vera je v njih. In ko je prišel Sveti večer, 6. januarja, so se ponoči skoraj vsi odpravili v cerkev, vsak v svojo. Naš ravnatelj je vsakemu, ki je želel, omogočil, da je šel v cerkev, eni v katoliško, drugi v ortodoksno; nekateri so se z veseljem odpravili kar peš, saj je bilo celo mesto zunaj. Seveda so se otroško veselili predvsem pogostitve, ki sledi polnočnici.

Po prazničnem kosilu pa nadaljevanje iger. Marsikdo je bil preveč sit, da bi tekel za žogo, a večino to ni motilo. In smo bili zopet dve uri na igrišču. Šele potem so šli malo »počivat« in si do večerje ogledati Božični film. Sproščeno ozračje preostanek dneva, veselje in hvaležnost za vse, česar so bili deležni na ta dan. Mislim, da niso imeli časa pogrešati družine, ki je kdo-ve-kje.

Kljub poznim uram, so bili na Božič zjutraj že pripravljeni na akcijo. Prišli so tudi tisti iz dnevnega programa “Come and see” so prišli iz svojih uličnih bivališč in bili z nami cel dan, dokler so si želeli ostati. Najprej: Igre brez meja! Koliko energije premorejo, le-ta izvira iz čudenja in veselja nad možnostjo igranja, saj je v otroštvu niso imeli. Preproste igre npr. z baloni, žogicami ipd., nad katerimi bi marsikateri evropski najstnik ponosno zavihal nos, oni pa so igrali kot da gre za življenje. In veselje je bilo še večje, ko so bile prav vse skupine in udeleženci za sodelovanje tudi nagrajeni s praktičnimi nagradami. Navijanje, tekmovanje, smeh… vse do kosila, ki je bilo osrednje pričakovanje in dogodek dneva. V sredini je seveda »injera«, brez katere ne mine dan, navaden ali praznični. Zraven spada omaka, ki je na tak praznik seveda z velikimi kosi mesa. Vsak je lahko prišel po omako dvakrat in bilo je je še za kosilo naslednji dan. Kot je pri nas potica na mizah velikega praznika, je pri njih praznični kruh. Na sladice ne dajo veliko, ima pa vsak praznik svojo vrsto kruha. Ta je ogromen, spečen v posebnih pečeh. Da ga razrežeš na 70 kosov porabiš kar nekaj energije. In bila sta kar dva, podarjena s strani “bivših gojencev”. Gesta, ki pove veliko. Dolgo sem razmišljala, kaj bi jim podarila, da bi bilo res posebno in da bi jim bilo tudi všeč. Prava kremasta je nekaj, kar pomeni velik praznik; nekaj, kar tile otroci nimajo nikoli, saj je drago in tudi,ker jih je preveč… Enkrat sem bila zraven, ko jim je nekdo prinesel torto, a so uspeli dobiti le za prst obliznit. Tokrat sem se odločila, da jim jaz privoščim vsakemu konkreten kos. In sem šla v sosednjo pekarno dan poprej naročit, štiri 2-kilske čokoladne torte z napisom: »melkam gena Bosko liđoč«, kar pomeni »srečen Božič don Boskovi otroci«. Kakšen aplavz, ko smo jih prinesli v jedilnico. In kakšna v čast mi je bilo rezati in deliti vsakemu posebej, bilo je dovolj tudi za mnoge »bivše gojence«, ki na vsak tak praznik pridejo k nam; in za kuharice in čuvaje, ki morajo delati tudi na tak dan. Nihče od njih sebi nikoli ne privošči take sladice in res mi je bilo v veselje to podariti, s pomočjo ljudi, ki mi dajo denar za pomoč pri delu. Mislim, da sem 70 Evrov v dobro namenila (toliko so namreč stale torte skupaj).

Dan po Božiču večina Etiopije še vedno praznuje, oziroma počiva, čeprav je uradno delovni dan – neuradno pa se ve, da ni pričakovati veliko dejavnosti. Večina šol in pisarn je zaprtih, a pri nas to seveda ne gre, saj so otroci tukaj. In tako smo imeli normalen dan, pouk, delavnice in vse, kar počnemo vsak dan, le malo bolj smo bili utrujeni. A utrujenost je bila prijetna, spomin na njihovo veselje in hvaležnost za preproste stvari pa me vsak dan napolnjuje s prepričanjem, kako zelo vredno in potrebno je biti z njimi.

Že več kot pol leta je minilo, odkar sem na Rakovniku pri Mariji Pomočnici prejela Misijonski križ in odšla v Etiopijo na služenje pomoči potrebnim. Ni preteklo ravno veliko časa, je pa dovolj, da lahko pogledam nazaj in povzamem svoje dejavnosti, morda celo opišem tipični dan.

Kot sem že prej pisala, delam v Don Boskovi salezijanski ustanovi za ulične otroke v Addis Abebi, kjer imamo različne oblike pomoči. Okoli 60 do 80 fantov (odvisno od obdobja) biva in se šola znotraj ustanove, približno 20 pa jih hodi na dnevni program »Pridi in poglej«, kjer se nekaj tednov pripravljajo, da vstopijo v dom in šolo. Ulica jim namreč zleze pod kožo in ni čisto preprosto izstopiti in zaživeti v organizirani strukturi kot je naša. Jaz delam tako s temi na dnevnem programu, kot tudi s tistimi, ki bivajo z nami, saj namreč bivam z njimi. Moje delo z njimi je torej tudi moje življenje z njimi, od zjutraj pa do zvečer.

Zjutraj vstanem okoli 5.30, se pripravim na dan, ob 6.00 pa imamo vsak dan sv. mašo s Hvalnicami. Takoj po maši salezijanec Angelo zažene naš avtobus in skupaj odideva proti mestu, kjer poberemo mlade za dnevni program. Vsako jutro ob 7ih čakajo na enem od večjih trgov, včasih jih pobiramo tudi na kakšnem drugem koncu mesta, odvisno od tega, kako se dogovorimo in kje je njihova ulična »baza«. Fantje, v glavnem so najstniki, nas vedno pričakajo zaspani in nasmejani, četudi je bila noč hladna, ali deževna, ali jih je preganjala policija, … Pod roko zvijejo svoje imetje, navadno je to žakelj, s katerim so pokriti, in pritečejo na bus. Sledijo veseli pozdravi za dobrojutro in pot nadaljujemo proti naši šoli Bosco Children, ki je od tega trga skoraj 15 km oddaljen. Ko prispemo, si najprej umijejo roke in obraz – stuširajo se popoldne, potem pa gremo skupaj na zajtrk. Jaz jim delim hrano, riž in kruh ter vroč čaj, razdelijo se dežurstva za ta dan in včasih ostane še kaj časa za igro. Ob 8ih pa zazvoni začetek pouka, z uvodnim zborom in nagovorom – »Goodmorning talk«. Po tej jutranji spodbudi gre vsak na svoj konec. Domovci v svoje učilnice ali delavnice, tile na dnevnem programu pa imajo svoje učilnice in program. Jaz jih učim angleščino dvakrat na teden dopoldne. Imajo kar težave, saj je njihov jezik amharščina po strukturi, pisavi in izgovorjavi povsem nekaj drugega. Moje osnovno znanje amharščine je pri poučevanju in razumevanju zelo v pomoč. Poleg tega pa večina teh fantov zelo dolgo ni sedela v šolskih klopeh, zato je zanje poučno že to, da skušajo nekaj ur sedeti v razredu in slediti pouku. Po nočeh preživetih na ulici to seveda nikakor ni enostavno, vendar je vsaka ura, ki jo imam z njimi izredno prijetna in njihov trud je občudovanja vreden. Kar se znanja tiče sem morala znižati oziroma zelo spremeniti svoja pričakovanja; čeprav so nekateri stari 15 let in več, sem opustila poučevanje slovnice in se osredotočam na pravilno pisanje in osnovne besede in stavke. Pouk traja do 12ih, ko odidem z njimi na kosilo, kjer se v jedilnici pridružimo domovcem. Za kosilo je vedno tradicionalna »injera«, ki je osnovno živilo vsakega Etiopca, ne glede na to, kje živi. Izgleda kot ogromna palačinka sive barve, sestavljena iz žita tef, testo pa pripravijo en dan prej, čez noč fermentira in zjutraj se peče v posebnih pekačih namenjenih le peki injere. Ker je fermentirana, je kiselkastega okusa, obogatijo jo pa z eno od tradicionalnih omak, ki jih naredijo iz čičerike ali leče ali drugega domačega zrnja. Izredno okusno in hranljivo! Jaz pomagam pri delitvi hrane, hkrati pa uživam te bogate okuse, saj so zelo veseli, če smejo podeliti vsaj košček. Jemo z roko, tako jedo ljudje po celi Etiopiji, revni ali bogati.

Po kosilu stečejo iz jedilnice na igrišče, dežurni pa ostanejo in pospravijo, pomijejo krožnike ter se pridružijo igram, ki trajajo do 13.30. Med igrami seveda prevladuje nogomet, jaz najraje mečem z njimi na koš ali igram namizni tenis, pa tudi ročni nogomet ali odbojko. Vmes tudi klepetamo, jaz pa imam dostikrat pri sebi za animacijo tudi kakšno namizno igro. Tako se hitro najde kdo, ki igra spomine ali sestavlja. Pri sebi imam med odmori vedno tudi prvo pomoč, saj si lahko predstavljate, da se v takšnem številu živahnih najstnikov vedno najdejo poškodbe. In tako sem vedno na voljo s sprejem za rane, čistilnimi robčki, obliži, in kremami npr. za razne izpuščaje, ki so pogosti… Sem ugotovila, da je najbolj koristno, če imam te osnovne stvari vedno kar pri sebi ob igrišču, če pa rabijo kaj drugega, stečem v hišo iskat.

Ob 13.30 zopet vsi odidejo v učilnice in delavnice (kovinarska, lesna, usnjarska, električna, avtomehanična…). Jaz grem s fanti iz dnevnega programa »Pridi in poglej« v učilnico, kjer imamo bolj sprostilne dejavnosti popoldne (namizne ali druge igre, risanje, …), medtem pa se tudi tuširajo in do 15.30h pripravljajo na odhod nazaj na ulico. Program zaključimo s sestankom, kjer se preveri prisotnost, ovrednoti dan, pogovori o morebitnih težavah, jim da usmeritev, ki jih pripravlja, da čim prej vstopijo v dom in zapustijo ulico. Jaz zanje ob četrtkih pripravljam misel, »Besedo za lahkonoč«. Kot goba vpijajo spodbude in pozitivne zgodbe, nasvete, saj v življenju tega niso dosti prejeli, če sploh kdaj so. Okoli 16.30 se poslovimo, do naslednjega jutra, ko jih pridemo zopet iskat z busom.

Ob 17h zazvoni zvonec, ko s programom in poukom zaključijo domovci in učitelji odidejo domov, jaz pa se jim pridružim na igrišču ali v dvorani. Včasih igram košarko z njimi, dvakrat na teden pa se pridružim cirkuško-akrobatskemu krožku in imam cca 45 minut vodene vadbe zanje. Doma v Sloveniji sem hodila na kar nekaj različnih vadb, iz katerih lahko znanje tukaj koristno uporabin in tako vedno sestavim kaj koristnega zanje, ki od športa večinoma poznajo le igre z žogo. Poučujem jih o koristnosti vaj za moč in zdravega življenja v celoti. Sem kar ponosna, da jih pri svojih 42tih letih pri športu nič ne zaostajam za njimi. Kljub temu, da sem pred kratkim precej klavrno padla na koleno (ki ga še zdaj čutim), odneham z vajo šele, ko vidim, da so dosegli svojo mejo. Igre in prosti čas poteka do 18.15, ko zopet zazvoni in se odhitijo tuširat in pripravljat na večer, jaz pa tudi. Ob 19h imajo večerjo, jaz pa s salezijanci molitev, ki ji sledi večerja. Jaz se po molitvi kar hitro zopet pridružim fantom, saj imajo po večerji zopet nekaj prostega časa in to je tudi čas za druženje, pa tudi za to, da oskrbim poškodbe, ki so si jih nabrali tekom dneva. Ob 20h imajo učno uro, do 21h. Jaz sem v tem času vedno v enem od razredov za tiste, ki jih zanima angleščina. Do 21ih sem torej tam, jim pripravljam različne delovne liste ali aktivnosti za malce drugačno učenje ali jim pomagam pri domačih nalogah. V dvorani zraven pa sedijo vsi ostali, vsak s svojim zvezkom ali knjigo, dokler se v tišini ne odpravijo spat. Takrat tudi jaz pospešeno odidem proti postelji, saj se naslednje jutro hitro bliža.

Med vsemi temi dejavnostmi z otroki imam odgovornost za največje skladišče, kjer razpolagam z oblekami in živili za celotno ustanovo, za otroke in za kuhinjo ter čistilke. Vsaka stvar mora biti skrbno registrirana in »vse mora štimati«, in se zavedam, da bi morala več časa temu nameniti, da se ohrani red, vendar je sredi vsega tega včasih težko najti čas.

Ker pa sem poslana s strani Misijonskega središča Slovenije, pa je prioriteta mojega bivanja tukaj pravzaprav nekaj drugega: skrb za program botrstvo, pomagati slovenskim botrom na Misijonskem središču Slovenije, da dobijo zagotovilo, da so njihovi darovi koristen prispevek k izboljšanju življenja etiopskih otrok. Dvakrat na teden cel dan preživim v glavni salezijanski misijonski in razvojni pisarni, kjer se zbira botrstvo. Ti otroci so po celi državi, ne le v glavnem mestu, in trudim se, da bi vsaj približno stopila v stik ali dobila informacije, ki bi jih lahko podelila z botri. Rada bi z lepimi poročili razveselila vseh okoli 800 botrov, hkrati pa pomagala, da bi bilo pomoči deležnih še več revnih otrok in družin v Etiopiji. Ob vsem tem si želim samo to, da bi imel dan več kot 24 ur in teden več kot le 7 dni, saj je dela in želja veliko, predvsem pa potreb. Srečna sem, da imam možnost vsaj malo prispevati k boljšem življenju in da je vsak moj prispevek in pomoč dobrodošla, pa če je to obliž na rano, ureditev dobrin v skladišču, zanimiva učna ura, dobro napisano poročilo ali preprosto veselje ob igri.

Evo, pa smo v Novem letu, 2012 se šteje v Etiopiji. Razlag, zakaj smo 7 let zadaj, je več… Ampak ni pomembno; pomembno je, da se praznuje in da se »kam gre«. V torek smo imeli praznovanje v ustanovi skupaj z zaposlenimi, in vsemi fanti, »coffee ceremony« in tradicionalni prigrizki in plesi… Potem smo se od zaposlenih za nekaj dni poslovili, ker so to seveda novoletni prazniki, za katere se ne dela in se praznuje z družino. No, naši fantje te možnosti nimajo, jaz pa tudi ne na taki daljavi, zato smo drug drugemu družina. In v sredo ob pol sedmih zjutraj smo se natlačili v dva avtomobila, na tovornjak smo naložili hrano za 70 ust, jogije in njihove vrečke s prtljago (brisača, rjuha in še kaka majica). Preprosto.

Celo pot nas je spremljal dež. Vmes smo se ustavili ob kakšni razgledni točki, vendar lakota nas je gnala do cilja, ki je Soddo. Skoraj 400 km daleč od Addis Abebe. Tam je tudi Don Boskova ustanova, osnovna šola, oratorij, kamor cele počitnice prihaja na stotine otrok, gradi pa se tudi srednja šola. Čudovito zeleno in prijetno okolje, obkroženo z vasmi, kjer je zelo preprosto življenje. Veliko revščine, pravijo salezijanci, ki tukajšnjim otrokom pomagajo k izobrazbi. Kar nekaj otrok iz teh krajev ima slovenskega botra in vesela sem, da sem uspela eno deklico srečati, o ostalih otrocih pa mi je salezijanec Amani povedal, kako so, kako živijo in kako se učijo. Vesela sem, da bom lahko to poročala v Slovenijo.

Veliko iger in glasbe, pa dobra hrana, ki je še posebej našim najpomembnejši del. Naslednje jutro smo se zgodaj odpravili v Arbaminch, ki je kraj s 40 izviri tople vode in je kao turistično pomemben kraj. Spet nekaj ur vožnje tja in nazaj. Tako je pač v tako veliki državi. Našli smo mesto za plavanje, ves čas so nas z dreves opazovale male luštne opice. Obiskali smo tudi park s krokodili, kar je bilo fantom, ki nikoli niso imeli možnosti potovanja in ogledovanja ter sploh lepih doživetij, nekaj čudovitega. Čudovito jih je videti, kako uživajo skoraj zamujeno otroštvo. Odločila sem se, da se potrudim, da jim ob priložnosti ponudim možnost kakšnega super bazena, kjer se bodo igrali kot se otroci včasih pač morajo. Tega jim primanjkuje. Morda za Božič. Višek dneva je bilo seveda kosilo, in to v restavraciji! In jedlo se je meso! Seveda so pojedli na en mah in bi pojedli še dvakrat toliko, ampak čez nekaj ur so imeli že večerjo, ki je bilo tudi tradicionalno pripravljeno meso, po novoletni tradiciji okoli ogromnega ognja. Sledil je ples, petje, veselje… Jaz pa z njimi. Vmes pa vedno pride kdo s kakšno težavo, zdravstveno, ki jo je treba na hitro »poflikati«. Sicer nismo čakali do polnoči kot se za Novoleto spodobi, ampak tudi ob 22h so bili utrujeni, kot da je polnoč. Beseda za lahkonoč ob ognju mi je priklicala čustveno solzico v oči. Res sem srečna, da imam tako veliko družino in tako veliko bratov.

Naslednje jutro zgodaj smo šli nazaj proti Addis Abebi, kar je trajalo do večera. Vmes postanek v Don Bosko Zway, kjer je bilo slastno kosilo in sprostitev, potem pa nadaljevanje poti, med katero nam je razgnalo gumo. Brez panike, vse se je dobro poflikalo in okoli 19h zvečer smo zapeljali na dvorišče Bosco Children. Kakšno vzklikanje in veselje tudi ob tem! Saj: “povsod je lepo, doma je najlepše”. In nam je to dejansko DOM. Hvala Bogu.

Vsaj nekaj utrinkov iz vsakdana… V prejšnjem zapisu pred nekaj tedni sem napisala, da se nekaj fantov pripravlja na vstop v dom Bosco Children, prestop iz dnevnega programa Come-and-see. Je bilo res zanimivo spremljati njihovo pripravo in sam vstop. Imeli so tudi zdravniški pregled, sestanek z našim osebjem (socialnimi delavci in učitelji), da so jim dali zadostne informacije in jih dodobra spoznali, jaz sem jim v skladišču pripravila obleke in druge osnovne stvari, ki jih dobijo ob vstopu: dvoje hlače, dve t-shirt, dvojno spodnje perilo in nogavice, brisačo, rjuhe, odejo, higijenske pripomočke, dvoje čevlje, pulover, natikače, kratke hlače; po enem mesecu v ustanovi dobijo še dodatne obleke, saj se po enem mesecu baje pokaže, ali misli kdo res ostati, ali pride samo zaradi stvari in zapusti ustanovo in se vrne na ulico, kjer jih proda. Na dan vstopa so imeli še en sestanek s svetovalcem Gezawom, ki jim je  program in pravila v domu še enkrat razložil, potem pa smo jih pospremili do spalnic. Niso dobili vsi postelje v isti spalnici, ker bi tako ustvarili svojo »kliko«, ampak so se porazdelili. V vsaki spalnici je skoraj 20 postelj (pogradi) in v vsako so šli po dva skupaj – tako se pomešajo z drugimi. Vsak je torej dobil svojo posteljo, za mnoge je to prva postelja po zelo dolgem času, ali celo prva prava postelja nasploh! Sem jim pomagala postlati, saj logično, da niso najbolj spretni pri tem. Do sedaj so imeli na ulici samo kos blaga ali v najboljšem primeru odejo, s katero so se ponoči ovili na kakšnem pločniku. In sem jih učila napeti rjuho, kot to znajo tisti, ki so že dlje v našem domu. Dobili so tudi po dva ključa: enega za omarico v spalnici, kamor spravijo obleke in en ključ za omarico v učilnici (za knjige). Tudi ključ je pomembna stvar, ki pomeni varnost in zasebnost. Tudi to je za večino prvič. Sem bila kar ganjena ob celotnem procesu. Oni pa seveda tudi niso mogli skriti veselja. Navdušenje in odločnost, da bodo vztrajali na novi poti, se šolali in sodelovali na našem programu v celoti.

Druga plat zgodbe je, da sem že naslednji dan enega od njih, Bruka, zalotila, da je naskrivaj kadil na stranišču. Cigareto mu je pritihotapil notri eden od fantov iz Come and see. Bruk je živel na ulici 6 let in očitno je bila sprememba prevelika, da bi popolnoma zmogel. Dobil je opozorilo s strani socialnih delavcev, ob prvem prekršku se le opozori. Kasneje, če se ponovi, se opozorila stopnjujejo, in če nekdo ponavlja prekrške, mora tudi oditi. Upam, da ne bo prišlo do tega, saj je Bruk zelo vredu fant, ima voljo do izobrazbe, poklica in veliko talentov. Tudi na moji športni vadbi in cirkusu zelo izstopa. Ampak spoštovati mora pravila in cigarete so v Etiopiji, sploh pa v naši ustanovi, eden večjih prekrškov. In to že drugi dan po vstopu v ustanovo! Reality calls.

Medtem je skupina v Come and see še večja, okoli 30 jih je in ker so precej novi, je treba ponovno govoriti o življenju v skupini, vedenju v razredu, reševanju konfliktov, opuščanju drog… Zjutraj jih poberemo na trgu in še na eni drugi ulici, enega pred mladinskim zaporom – tak je dogovor z zaporom. V tej dolgi deževni dobi so res revčki zjutraj. Kadar ponoči dežuje, se zatečejo kam daleč in dlje spijo, ker je njihov spanec ponoči moten, zato marsikdo zjutraj ne pride k nam – zaradi utrujenosti in razdalje. Kadar ponoči ne dežuje, je policija bolj aktivna kot po dežju. Sredi spanja na ulici, kjer so fantje zviti skupaj v kakšnem kotu, jih prebudijo, začnejo brcati in tepsti s pendreki, da jih odženejo stran, ne vem sicer, kam… ker itak nimajo kam iti. Prejšnji teden so jim v takšnem napadu pobrali, do česar so prišli (obleke, odeje…) in jih zažgali. Kakšen človek moraš biti, da to narediš otroku sredi noči!? Še do smeti se lepše vedejo! In tako so fantje zjutraj polni bušk in neprespani. Res občudujem, da so zmožni vsaj večji del sedeti v razredu in celo slediti. Ni čudno, da imajo toliko gnojnih ran – hvalabogu za Bepanten. Zadnjič sem celo enega ujela, ko je imel epileptični napad (ali nekaj podobnega). Naenkrat je padel v krč na stolu, izgubil zavest in počasi padal in ker sem ravno stala zraven, ker je zraven moja omarica zdravil, sem ga prestregla in potem smo čakali, da pride spet k sebi. Baje se mu to še nikoli ni zgodilo. In nekaj ur kasneje med Igrami brez meja še enkrat, pospremljeno z bruhanjem. Njegovo bruhanje je spodbudilo k bruhanju še tistega, ki je bil že cel dan bolj bolehen in mu itak ni dosti manjkalo.

tale slika me zelo gane, ko otrokom dajem iglo, da si zašijejo obleke, edine, ki jih imajo na ulici, preden dobijo naše ob vstopu v dom. Tukaj Asefa pomaga Kumi popravit hlače, iz dolgih v kratke jih režeta. Jaz to vidim in rečem, naj jih ne odreže, saj ga bo zeblo. On pa meni ponosno reče: »Ni težav, saj imam dvojne!« J

Sicer pa nadaljujem s poučevanjem zvečer, pa z vodeno vadbo, ki jo začnemo s tekom, ki traja do 15 minut in potem razne vaje za moč. Enkrat sem jim pred vadbo govorila še o psihološkem vplivu redne vadbe in predvsem teka: ni le za telo, ampak se naučijo vztrajnosti in vzdržljivosti. Moja izkušnja teka več kot 20 let in da pri 42h letih delujem (baje) kot »ena od mulcev«, jim je očitno dovolj zgovorna, da vztrajajo in včasih tudi na dneve, ko nimamo vadbe, nekaj od njih samih ali v skupinici teče okoli igrišča. In to lepo počasi in vztrajno, ne pa kot prej, ko se zaženejo (kot so vajeni pri nogometu) in potem po eni minuti ne morejo več in se ustavijo. Jaz jim rečem, teci počasi, samo da tečeš in se ne ustaviš! Zastavi si cilj in na njem vztrajaj! Na športu se tako učijo tudi za življenje. To je tako luštna dopolnitev mojega dela vsaj dvakrat na teden. Vesela sem, da imam tako raznoliko delo. Ornk sem se lotila tudi skladišča, kjer so spravljene vse stvari za otroke in za delo z njimi (kuharice, za čistilke, pisarne itd) in usvajam sistem beleženja in oddajanja stvari. Noben razen mene in direktorja nima ključa, tako da si štejem v čast, predvsem pa v odgovornost, saj je v preteklosti baje marsikaj šlo narobe na tem področju, in stvari »izpuhtijo«…

Poleg vsega pa dva dni na teden torej delam v inšpektorialni misijonski pisarni na področju botrstva. Končno sem prišla na dan z načrtom, ki ga je šef tukaj podprl, ker je potrebno sistem poročanja izboljšati. Tukaj je tudi kar nekaj zaposlenih za botrstvo, ki mi bodo pomagali pri tem načrtu, saj je treba preklicati ljudi iz cele države, tiste, ki so v različnih regijah odgovorni za otroke v botrstvu in zanje bomo organizirali srečanje v Addis Abebi. Na tem srečanju bom dobila vse potrebne oz. Možne informacije o naših otrocih in za naše botre napisala poročilo, ki jim bo povedalo vsaj kaj več o otroku, ki ga podpirajo. 6. septembra bo to srečanje in iz tega si zelo veliko obetam, v smislu informacij. Do takrat pa priprave in usklajevanje seznamov otrok v botrstvu.

Včeraj smo sprejeli v dom 7 fantov iz dnevnega programa. Zdaj sem prvič videla, kako celota poteka, se pravi ko jih iz ulice sprejemamo in vodimo v dnevnem programu “Come and see”, potem priprave na vstop v dom in potem dejansko vstop, ko prejmejo nove obleke in vse potrebščine in spijo prvo noč v novi postelji, v spalnici z vsemi ostalimi. Tile fantje so bili v dnevnem programu skoraj štiri mesece! Jaz sem jih spremljala od zjutraj, ko jih poberemo na ulici, učila angleščino in šivanje, se igrala… in ta teden pripravljala zanje stvari, ki so jih prejeli. Vsak dobi ob vstopu enako, in prvi mesec se potem vidi, ali je dejansko pripravljen ostati ali se je precenil. Če ostane po enem mesecu dobijo dodatne stvari oz. obleke. Ob vstopu pa dvoje hlač in majic, pižamo, dvoje nogavic in spodnjega perila (za mnoge je to prvo spodnje perilo v življenju, in prav tako prva zobna ščetka!). Pa brisačo, odejo, rjuhe, vzglavnik, kratke hlače in milo za telo in milo za pranje perila ob sobotah. In vsak ob vstopu dobi svojo kodo, številko, ki mu pripada ves čas bivanja in na vsako stvar napišemo to številko, z namenom, da se prepreči kraje in podobne zmede. To je tudi bilo moje delo, da sem številke gor pisala in pripravljala ostale praktikalije. Čez teden so imeli tudi zdravniški pregled, sestanek z osebjem, frizerja (na nulo) in veliko govora o tem, kako življenje poteka in predvsem, kakšen je program in pravila – ki jih ni malo.

Včeraj so potem popoldne vzeli vse pripravljene stvari, dobili svoje ključe (za dvoje omaric) in svojo posteljo. Smo jih porazdelili po različnih spalnicah. Pomagala sem jih narediti posteljo, da je vsaj približno izgledala tako kot od ostalih postelj, od fantov, ki so že dlje tukaj in vedo, da mora biti rjuha napeta. Če več mesecev ali celo let nimaš svoje postelje, ni enostavno. Vprašali so tudi, kako se zobna ščetka uporablja in kdaj se nosi pižama ipd. Skratka, pomemben trenutek. Tudi zjutraj so bili predstavljeni ostelim, čeprav jih poznajo, ampak je lepo napovedati njihov prestop iz ene stopnje v drugo, saj zanje je to najpomembnejši korak, ki so ga čakali dolgo časa. Na žalost sem bila že danes razočarana, saj sem Bruka, ki je načeloma zelo vesel, da je vstopil in dobil ponovno priložnost za izobrazbo, sem ga dobila, da je kadil cigarete! Zavohala sem ga in to je tukaj zelo prepovedano. In to že prvi dan. Morala sem povedati socialnemu delavcu, čeprav je ziher zameril, a ne morem pomagati. Tukaj sem zato, da jim pomagam, ne da skrivam njihove neumnosti skupaj z njimi. Imeli bodo pogovor z njim, Johanes ga je baje že imel, saj je dobro reagirati takoj. Je pa tudi dejstvo, da večina ne more takoj opustiti vseh slabih navad ampak postopoma. Čeprav ravno zato imamo postopen program, izhajajoč iz ulice v dnevni program in šele potem v dom; ampak Bruk je bil na ulici menda pet let in to je dolga doba, v kateri se ulično življenje zares usidra. Je pa zelo simpatičen fant. Zelo se je veselil vstopa in tega, da se bo lahko pridružil cirkuškemu krožku in včeraj se nam je res pridružil, kajti jaz vodim vadbo pred cirkusom. Pošteno sem jih zmatrala, on je pa pokazal kar dosti športnih sposobnosti. Upam,da bo trden v svoji odločitvi, da je tukaj in da ga ta padec danes ne bo ustavil. Sem ga vprašala, če si resnično želi biti tukaj in je rekel, da res, ampak … šibkost pač. Skrivanje ne pripelje nikamor. In kje je dobil cigarete? Eden od “Come and see” mu je pritihotapil, smo izvedeli naknadno. Pa čeprav jih Dereje preišče, preden vstopijo, ampak skrije pač nekam, kar ne pogledamo, ker v potankosti ne gre. Danes tudi torej na koncu “Come and see” dneva, ko imamo sestanek, je bil torej govor o tem primeru, in da si moramo pomagati izboljšati življenje, ne pa da drug drugega v težave tlačimo, kot npr. Abenet, ki je Bruku prinesel cigareto in to niti 24 ur po vstopu v dom.

Tudi to je realnost. In pretepi med njimi, ki so stalnica. Fantje najstniki pač, kaos iz ulice prinesejo s sabo. Drži, da lahko človeka spraviš iz ulice, težko pa spraviš ulico ven iz njega.

Poleg dela z otroki sem tukaj tudi zato, da uredim sezname otrok, ki jih podpira Slovenija in Koroška in za botre tukaj nekaj besed. Seznami so dolgi in vsakega otroka sem se dotaknila, vsaj na papirju. Namreč otroci so razseljeni po celi državi, ki je res ogromna, govorijo o številki 100.000.000 prebivalstva. Botrstvo jim posredujejo preko salezijanskih ali drugih redovnih skupnosti in šol, ki srečujejo revne otroke in jim z vašo pomočjo skušajo pomagati pri najosnovnejših potrebah. Realnosti je veliko. Otroci in njihove družine so zelo daleč in na zelo odročnih krajih in ljudje, ki delajo za njihovo botrstvo, težko ohranjajo stik z njimi. Poleg razdalj so tukaj še druge težave. Suše zadnjih let so mnoge stotisoče ljudi pregnale iz bivališč. Cele družine ali rod se preseli drugam, kjer imajo lažje pogoje za življenje. Ko gre za preživetje dostikrat ne upoštevajo vseh stvari, kot je npr. šola. In tako nam iz mnogih šol sporočajo, da je cela družina izginila in se je izgubila vsaka sled, saj jih niso obvestili, preden so odšli. Ne le zaradi suš; trenutno oziroma predvsem v zadnjem letu, je veliko ljudi dobesedno pregnanih iz bivališč, zaradi vojn in plemenskih konfliktov. Ravno danes so mi domačini rekli, da ne pomnijo, kdaj bi bilo nazadnje tako slabo, tako napeto stanje v državi. Ne le v enem delu, temveč povsod, med različnimi plemeni. Boj za prevlado, za dokazovanje svojega, zaradi konfliktov in razlik med prejšnjo in sedanjo vlado (in torej konflikti med pristaši ene ali druge). Zaradi politike trpijo družine, posamezniki, otroci, nedolžni ljudje, ki živijo v nevarnosti in so zaradi plemena, v katerem so rojeni, življenjsko ogroženi ali preprosto pregnani iz lastnega doma. In zatorej ko kličemo iz pisarne, da povprešamo o otroku, pogosto rečejo, da so odšli neznano kam. Odšli so zaradi preživetja in o tem ne obveščajo nikogar, saj je nevarno! To je drugače kot pri nas, ko gremo na potovanje in vse znance in sodelavce obvestimo, kam gremo in kdaj se vrnemo… Ko delamo in pomagamo ljudem v tako drugačnih in oddaljenih državah, je treba upoštevati vse to. Tako pobeglih družin in z njimi otrok je večtisoč. Odhajajo anonimno in v skupinah, se ustavijo v malce bolj varnih krajih, kjer nastajajo pravcata begunska taborišča. Tudi pri salezijancih mnogi iščejo pomoč in tako pomagamo tudi njim, da lahko te velike množice nahranijo in poskrbijo za njihove najosnovnejše potrebe. A ostajajo brez doma, brez izobrazbe (saj je šola drugotnega pomena) in prihodnosti. Trenutno je celo gibanje po nekaterih delih države ogroženo. Ljudje so uporniško nastrojeni in so zaradi političnih prepričanj pripravljeni ubijati. Napoveduje se nič dobrega, mnogi napovedujejo celo civilno vojno – ki pravzaprav mimogrede že marsikje poteka. Plemena se med seboj pobijajo že kar nekaj časa, vendar v zadnjih mesecih se to širi po celi državi. Izbruhnilo je še posebej pred nekaj tedni, ko so se v enem dnevu zgodili atentati nad petimi pomembnimi vladnimi možmi – poskus državnega udara; od takrat dalje stvari niso več tako prikrite kot prej, vendar prihodnost je neznanka. Nekateri politični poznavalci situacijo imenujejo celo »balkanizacija Etiopije« (borba različnih regij za prevlado in samostojnost). Priporočam vam v molitev celotno državo, molitev za mir, predvsem pa za mir in blagostanje tukajšnjih otrok, katerih življenja so tukaj tako malo vredna. Vsaka vaša pomoč je namenjena tem revežem, do njih prihaja v različnih oblikah, in kadar se izgubi sled za enim otrokom, so tam vedno mnogi drugi, ki prihajajo po pomoč, in ki jim naši redovniki in sodelavci vsakodnevno služijo in nudijo osnovne življenjske potrebščine. Situacija se dobesedno vsak dan spreminja, pod površjem tli in vsak dan nekje “poči” in nekje otroci in ostali bežijo, kamorkoli.

Kako dnevi tečejo. Odkar sem končala jezikovni tečaj (pred 3 tedni), je prav vsak dan drugačen. Dan se sicer začne vsak dan enako, ob petih zjutraj z molitvijo, ki odmeva iz bližnje mošeje in me prebudi iz spanca. Pravzaprav me ne moti, ker se tako lepo pripravim na dan in na sveto mašo, ki jo imamo vsako jutro ob 6ih zjutraj. Teden je pa precej razdeljen, ker sem ob sredah in petkih v Goteri, ponedeljek, torek in četrtek pa v Bosco Children. Danes odhaja brat, ki je glavni v Goteri in mi narekuje delo za botrstvo, v Italijo za dva tedna in tako sem vesela ugotovila, da mi dva tedna ni treba priti delat v pisarno, ampak sem lahko celoten teden v Bosco Children. To je res pomembno, za delo, za odnose, sploh, ker se še malo iščem in skupaj ugotavljamo, kje me lahko najbolj uporabijo. Ne le kot prostovoljko za druženje z otroki, ampak v skladu z mojo profesijo in dolžino mojega bivanja tukaj (minimum tri leta). Tako se bom udeleževala pomembnih vzgojnih in administrativnih sestankov, kot predstavnica dnevnega programa »Come and see«, vodila ogromno skladišče vseh stvari, ki se rabijo za potek našega programa, medtem pa seveda učim, posebej ob četrtkih in torkih v »Come and see«. Zjutraj jih poberemo na ulici, se z njimi pripeljem v naš dom, kjer se najprej umijejo, potem jih pospremim na zajtrk, ki ga celo noč težko pričakujejo. Vroč čaj, da se pogrejejo po hladni in deževni noči, kruh, riž ali injera. Trenutno imamo kar nekaj novih fantov, tako da jih je vse skupaj v tej dnevni skupini 25; vsak dan je malo drugače, ker pride kak nov in morda kak drug izostane… Eden je celo nehal hodit, ker je baje predolgo čakati na vstop v dom. Približno dva do tri mesece morajo namreč hoditi na dnevni program preden vstopijo v dom, z vsem kar spada zraven. Marsikdo, tudi ta, ki je odnehal, tudi v tem času ne zmore pustiti slabih navad (droga, cigarete, alkohol, tatvine ipd) in zato se čaka, dokler niso res pripravljeni in motivirani za takšno spremembo življenja. Če jih sprejmemo prehitro, potem pride zagotovo do izpada in slej ko prej odneha, pobegne ali kaj podobnega.

Tako da skupina v »Come and see« je zdaj velika, a čez nekaj dni bo 10 fantov vstopilo v dom tu in nadomestilo vsaj nekaj tistih, ki so bili reintegrirani v svoje družine ali dobili zaposlitev zunaj. Zdaj jih še posebej na to pripravljamo, posebej Dereje v pogovorih z njimi in v sestanku pred odhodom. Komentira njihovo vedenje tega dneva, npr. Spanje v razredu, sodelovanje ali nesodelovanje, vedenje (če so se stepli, kregali ipd). Jaz po zajtrku z njimi odidem do razreda, kjer imajo prvo uro. S tistimi, ki imajo usnjarsko delavnico, sedim skupaj, ko delajo kakšne vaje, vsaj del časa. Del časa pa se pripravim na svojo lekcijo, ki jo imam po odmoru, med 10.30 in 12.00. Kar dolga ura in moram biti ustvarjalna, da jih obdržim motivirane ves ta čas. Kajti po znanju so si zelo različni, pa še utrujeni po noči na ulici. Eni komaj znajo pisati, eni pa znajo že cele stavke po angleško in tudi razumejo. Tako da je hitro za nekoga pretežko in neha slediti, ali pa prelahko in pravtako neha slediti, če se dolgočasi. Ampak so mi rekli, da je bistvo, da v tej fazi se pripravljajo na šolo, da sedijo v razredu, ker mnogi več let niso bili v šoli in tako ne morem pričakovati, da jih nevemkaj ves čas učim. Ampak če nisi pripravljen, pa naredijo kaos ali ti pozaspijo. Tako da sem ustvarjalna in pripravim po več različnih aktivnosti za uro in pol in se prilagodim glede na situacijo, ki je vsakič nekoliko drugačna. In tako imam na začetku ure nekaj novosti, lekcija npr. preprosti pogovori (vprašanja in odgovori, npr. »How many brothers and sisters do u have, where are youu from…«), pa abeceda, pa deli telesa… in potem neka aktivnost povezana s to snovjo. Bodisi risanje na temo, križanka oz. Iskanje besed, pantomima, vislice… Na koncu pa vedno tudi branje, ker jim gre težko, a se ga radi lotijo. Poskušam se pri vsakem ustaviti in nekaj minut vsakemu prisluhniti in pomagati, da ne berejo sami sebi, ker lahko narobe. Vendar ker jih je veliko, sem omejena. Potem grem z njimi na kosilo, kjer se pridružijo še ostali, ki se učijo v šoli ali v delavnicah in je zelo živahno. Jaz jim delim injero, na katero drugi naloži omako dneva. Navadno je »shiro«, kombinacija s čičeriko, meni ljubo. In z njimi jem, vsak želi, da podeli nekaj iz svojega krožnika. Tudi zvečer,  ko imajo oni večerjo, se je lepo podružiti. Jaz pridem po naši molitvi ali adoraciji in hitro mi kdo odstopi del svojega stola in drobtinice večerje, ki je še ostala. Nevljudno je reči »ne«. Zraven je gotovo kakšen, ki rabi obliž na rano, ali kremo za to ali ono težavo, in jaz vse to nosim v svoji čudežni torbi. Vedno se čudijo, kaj vse privlečem ven. Zadnjič je nekdo jamral zaradi lukenj v nogavicah, pa sem vzela iz torbe šivanko in cviren! Drugi rabi flajšter ali kako drugo hitro medicinsko pomoč, tretji bi rad bral ali igral Spomine, notri je vedno tudi kreda za na tablo v razredu, pa svinčnik ali kuli, ping-pong žogica, baterija za po temi, če pa grem v razred, pa seveda še kakšna knjiga več (amharska in angleška) in raznoliki delovni listi in še kaj, če rabim. In predno grem ven iz hiše, vedno pogledam, če kaj v torbi manjka, da je treba dopolniti. Da sem na uslugo »tukaj in predvsem zdaj«. Čeprav opažam, da se hitro razvadijo, vsak hoče biti prvi in takoj na vrsti, in če ni, kliče: »Polona! Polona! Polona!…« Dvajsetkrat če je treba.

Po kosilu dežurni pospravljajo jedilnico, ostali pa hitro na igrišče! Do 13.30, ko zazvoni nadaljevanje programa (pouk, delavnice). V »Come and see« imamo po kosilu bolj sproščen program. Risanje na temo, pobarvanke, zadnjič sem plastelin prinesla, sestavljanke in namizne igre… vmes se v izmenah hodijo tuširati, tako da so stuširani preden odidejo nazaj. V tem času jim dam tudi na voljo šivanko in cviren za šivanje svojih oblek, posameznike učim delati zapestnice prijateljstva, oskrbim rane – predvsem na nogah, pa tudi razni izpuščaji rabijo moj Bepanten. In tako do 15ih, ko je zopet odmor in predvsem nogomet. Ob 15.30 pa imamo sestanek preden odidejo nazaj. Damo jim tudi 5Birr za avtobus nazaj na svoj konec mesta. S Claire jih pospremiva do naše ograje, ki meji s cesto, se poslovimo in v svojem stilu odidejo, s culami na rami, v katere je zavito vse njihovo imetje. V teh dneh se je pridružilo kar nekaj zelo majhnih fantov. Jaz bi rekla, da so kakih 8 let stari, a pravijo, da so 10 ali 11. Taki malčki, ne morem si predstavljati, kako jim je na ulici; ponoči… Uh.

Ko odidejo, imam pol ure oddiha, do 17ih, ko ostali (domovci) zaključijo svoj pouk in delo. Trenutek, ki se ga najbolj veselijo. Ob zvoncu pridrvijo ven na igrišče. Parkrat na teden imam za majhno skupinico slabo uro vodene vadbe, še posebej za tiste, ki se trenirajo v cirkuškem krožku, pa tudi nekateri drugi se pridružijo. Švicamo! Me veseli, da lahko nekaj znanja podelim z njimi, saj doma sem hodila na razne vodene vadbe in imam kar nekaj za podeliti, oni pa nikoli niso bili deležni česa podobnega. Poznajo samo igre z žogo, pravijo pa da bi radi bili močni in tako jim z veseljem kažem vaje za moč in vzdržljivost. Zraven je dostikrat tudi učitelj cirkusa, fant, ki se samo s tem preživlja, dela v cirkuški organizaciji, kot pri nas Skala s cirkuško pedagogiko. Pokazal mi je posnetke, res so dobri. On pa naše fante veliko zanimivega nauči. Tudi jaz sem po mnogih mnogih letih zopet poskusila narediti npr. stojo ali prevale, da o kolesu sploh ne govorim… se mi je kar zavrtelo, po prevalih mi je pa postalo slabo, hahaha. Bom ostala kar na dveh nogah. Razmišljam pa, kako bi povezali Skalo in Bosco children na podlagi cirkuške vzgoje. Imamo zelo veliko skupnega, samo razdalja nas loči. Ampak mislim, da jo lahko premagamo. Morda bi lahko iz Skale kdo prišel, če bi našla financerje, na izmenjavo…

Med tem ko internet in elektrika prihajata in odhajata, sem ugotovila, da na enem koncu hiše je internet in lahko na hitro celo kaj na blog napišem! Upam,da bom lahko tudi objavila, hehe. En teden je že, odkar sem zaključila z jezikovnim tečajem in imam čas za druge stvari. Naj bi torej znala amharsko, haha. Mi pravijo, da zdaj se bo jezik sam ustalil, usidral v moje možgane in da se moram sprostiti in pozabiti na zvezke in kar je v njih (vsa slovnica in komplicirane jezikovne formule). In tako pač govorim, kar rabim, preprosto seveda, in skušam razumeti, kar govorijo oni. Predvsem pa se prepustiti življenju in delu, brez utrujenosti dolge poti v šolo in nazaj. Zjutraj vseeno ob 5h vstanem in potem je maša in po maši grem z busom do trga Mexico od koder sem prej nadaljevala pešpot, zdaj pa skupaj z Angelom in Derejem poberemo otroke z ulice, gremo še na drugi konec po ostalih nekaj in hitro v našo šolo. Najprej se umijejoi n potem odhitimo na zajtrk. Ostali domovci že prej pozajtrkujejo in so zaposleni z jutranjim čiščenjem, tile “Come and see boys” pa zajtrkujejo in pijejo vroč čaj, ki jim še kako prija po noči preživeti na ulici. Zdaj pogosto močno dežuje ponoči in še policija jih nadleguje… Upam,da bodo kmalu pripravljeni na vstop v naš dom in lahko začnemo pripravljati drugo skupino. Ker število domovcev se je zaradi reintegracije (v družine, službe) zmanjšalo in upam,da se čim prej zopet napolnimo. Pa ne samo zaradi številke! Ampak predvsem zato, ker jih je toliko, ki potrebujejo zavetišče in primerno vzgojo in oskrbo. Ampak ne gre na hitro. Preveč so zasvojeni z različnimi stvarmi in nezmožni učenja, da bi kar takoj vstopili. Zdaj jih tudi dopoldne učim in vidim,da so res zelo oškodovani. Težko sledijo pouku več kot pol ure. Seveda moram upoštevati, da tudi jaz ne bi, če bi bila celo noč, vsako noč, na cesti! Skupino smo razdelili na tiste, ki imajo nekaj znanja in tiste, ki so čisti začetniki (še amharščine ne znajo pisat, kaj šele angleščine). Skušam jih animirati, da so lekcije zanimive. Popoldne imam z njimi sprostilno dejavnost, ta teden sem jih učila zapestnice prijateljstva, en dan smo risali, igrali spomine… In ob 15.30 se zberemo za poslovilno besedo, sestanek in ovrednotenje. Enkrat na teden tudi jaz povem “besedo za lahkonoč”, v angleščini, in Dereje prevede. Enkrat sem govorila o miru kot vrednoti, ki ga morajo ceniti in promovirati – v povezavi s poboji, ki se dogajajo v državi. Mir se začenja pri vsakemu izmed nas; in jih spomnila na neštete prepire, ki jih imajo med seboj zaradi majhnih stvari, ki prerastejo tudi v pretep. Npr. zaradi žoge ali druge podobne zadeve. Enkrat sem govorila o ljudeh, ki jih srečujem na cesti in so vsega usmiljenja vredni, hendikepirani, bolani, nezmožni česarkoli drugega kot beračenja. Še za beračenje jih mora nekdo prinesti na tisti določeni pločnik. Oni, naši fantje, pa so močni in precej zdravi in imajo pri nas priložnost, da se razvijejo v “ornk ljudi”, in to priložnost morajo zagrabiti in razviti v nekaj lepega; in potem bodo oni pomagali tem ljudem, ki so resnično nezmožni. Nazadnje sem pa govorila o sanjah, ki jih je Don Bosko imel pri devetih letih in kako je svoje sanje uresničil. Da sem jim malo predstavila Don Boska kot človeka (ker za njih je don bosko ustanova in niso imeli predstave, kaj pomeni). In potem navezala na njihove sanje in želje. Težko jim je bilo resnično odgovoriti, kaj si želijo. Odgovori so predvsem zelo teoretični, npr. želim si biti dober človek ipd. Ne pa konkretno. In tako sem jim dala “domačo nalogo” do naslednjič, da razmislijo, kaj in kakšni si želijo postati in k čemu si bodo prizadevali, še posebej v letih, ko bodo v naši ustanovi.

Začela sem tudi vodeno vadbo za domovce. Ker zdaj pogosto dežuje in marsikomu se ne da vedno nogometa igrati, imamo pa veliko dvorano, ki je večinoma prazna. In tako smo že trikrat šli v dvorano, kjer smo imeli aerobno in anaerobno vadbo, o čemer kar dosti vem, saj sem doma veliko na razne vadbe hodila in zdaj lahko tudi to izkoristim za pomoč mladim. Večkrat jih vidim,da kje v kotu delajo trebušnjake ali sklece in so rekli, da hočejo delati za moč, kar je tudi za zdravje (ne samo igre z žogo) in tako me veseli, da jim pridem prav za to. Pa tudi meni koristi, hehe. Organizirala sem tudi čiščenje okolice, obračamo seno za prihajajoče krave, pa še kaj se bo našlo zdaj, ko sem več časa tukaj z njimi. Moja večerna angleščina je pa itak že stalnost in je zelo prijetno. Vsakič malo drugače. Enkrat križanke z novimi besedami, enkrat branje, enkrat konverzacija, tretjič učenje z igro, drugič zopet kaj.

V sredo in petek pa sem bila v Goteri, inšpektorialni hiši in Razvojni pisarni, kjer je sedež za naša botrstva. Dela je morje in vsako sredo in petek bom tam urejala stvari za naše slovenske in avstrijske dobrotnike. Usklajevanje seznamov, iskanje otrok po seznamih, odgovarjanje na vprašanja botrov… Sem vesela, da lahko pomagam in upam, da bo botrov še več, saj je pomoči potrebnih v celi državi veliko, nešteto. Sicer je to čisto drugačno delo kot to z “mularijo”, v razredu, na ulici, na igrišču… Pisarna mi ne diši, ampak tudi to je pomoč, tudi to je potrebno, nekdo mora tudi to narediti, jaz vsako sredo in petek – najmanj. Seznam otrok je zelo dolg in samo jaz sem tukaj, ki lahko (končno) samo za slovenske botre in njihove varovance skrbi. Je pa tako, da program botrstva ne deluje za Bosco Children, ker pri nas nimamo osebnega botrstva (da ena oseba podpira določenega otroka), ampak projektna pomoč. Vsi otroci so enaki in vsi dobivajo enako od ustanove; kdor želi pomagati, pomaga ustanovi s prispevkom in ustanova skrbi za otroke. Preko Misijonskega središča gre pa za osebno botrstvo, ki je namenjeno otrokom po celi Etiopiji, ki so kakorkoli povezani s katero od salezijanskih skupnosti in so jih salezijanci identificirali kot zelo pomoči potrebni. Država je velika, želela bi si obiskati vse te otroke in poročati o njih slovenskim botrom, vendar pravijo, da je država prevelika in bi vsa ta pot in število otrok pomenilo ogromen strošek in bi celo leto lahko delala samo to, tako da moramo računati na poročila, ki jih pošiljajo tisti, ki na licu mesta s temi otroci živijo in delajo; v Dilli, Adigratu, Adamitulu, Gambelli… Težava je tudi, ker je veliko nemirov v državi, so dejanska vojna področja in mnogo družin je pregnanih in tako sekak otrok odseli in se izgubi stik z nji. Življenje je težko za ljudi tukaj, in politična situacija trenutno ne kaže izboljšav ampak poostritev.

Odkar sem nazadnje pisala sicer ni minilo veliko časa, vendar se je vmes vseeno marsikaj zgodilo. V soboto pred enim tednom smo imeli zaključno slovesnost, »Graduation«, ker se zaključuje šolsko leto. To je posebej pomembno za učence naše tehnične šole, med katerimi so mnogi naši, pa tudi zunanji študentje (ki pridejo vsako jutro na pouk in niso ulični otroci, ampak učenci pač). Šola je državno priznana, zato so imeli v zadnjih tednih izpite z zunanjimi ocenjevalci oz. komisijo iz različnih področij (avtomoto, kovinarska, usnjarsko, lesno…). In vsi so uspešno opravili zaključni izpit in so pripravljeni na resno delo. Našim smo našli tudi službe v Addis Abebi in po izpitih so eden za drugim odhajali, pripravljeni na samostojnost. Da jim je lažje živijo blizu drug drugemu, vsaj z nekaterimi. Dvakrat se mi je zgodilo, da sem jih srečala sredi mesta, ko sem se vračala iz moje jezikovne šole. Kakšno veselje in presenečenje, in predvsem ponos, ko ti povejo, da jim gre dobro in da imajo ravno odmor za kosilo in da se morajo hitro vrniti nazaj na delo. Ko grem čez trg je ura ravno okoli 13h namreč. Face so. Sicer je naš namen jih pripraviti do tega, da si kosilo pripravijo sami doma prej in ga prinesejo s sabo, ker je sicer predrago, a to morajo izkusiti na svoji koži (npr. kaj pomeni šparati). Na začetku se jim zdi najbrž fajn iti »ven jest«, sploh ker v prvih mesecih imajo še našo finančno podporo, da je začetek samostojnosti lažji. Vendar po parih mesecih morajo biti samostojni in plačo razdeliti čez mesec.

V soboto smo imeli torej slovesnost, bilo je lepo, veliko gostov od zunaj (ker so tudi učenci tudi od zunaj), naši fantje so veliko nastopali (ples, cirkus), podeljenih je bilo veliko nagrad, kar se mi zdi zelo lepo. Za prva tri mesta po pridnosti in uspehu v vsakem razredu in še veliko drugih (vsega nisem razumela). Tudi jaz sem imela čast podeliti nagrade najboljšim. Skoraj vsak fant je dobil kakšno nagrado, kar jim je res spodbuda.

Na isti dan, ko smo se veselili, pa so se na drugem koncu dogajale grozote. Poskus državnega udara, ustrelitev petih pomembnih državnikov, ki pripadajo vladajočemu plemenu amhara, s strani pripadnikov drugega največjega… ki očitno ne ceni miru in želi prevlado… Po atentatih v državi vlada žalost in razočaranje. Povsod veliko vojakov, kar vidim predvsem ko hodim skozi mesto, po radiju  samo žalostna glasba, novic pa zelo malo. Tudi od interneta smo odrezani; kao z namenom, da se prepreči še kaj in zavaruje za vnaprej, vendar pravijo tudi da zato, da ljudje ostanejo nevedni; vlada je zavita v molk, no zdaj nekaj dni kasneje je že kaj več glasu, sploh na pogrebih teh ljudi se je veliko govorilo, vendar vseeno zelo malo resnih in verodostojnih informacij. Ko to pišem, še vedno ni interneta, a upam,da bom lahko kmalu prenesla na blog, kar pišem v wordu

Včeraj sem zaključila jezikovni tečaj in nekakšna utrujenost me je preplavila. Štiri ure na poti vsak dan ni enostavno. Poleg učenja in poučevanja zvečer in drugih dejavnosti s fanti. Sicer ne govorim in ne razumem jezika kot bi želela, samo osnovno, v upanju, da med prakso in stalno prisotnostjo med ljudmi in poskušanjem, bom udejanjila vse znanje, ki je zdaj v mojem zvezku. Vem,da se ponavljam, a res je zapleten jezik. Moram pa imeti disciplino, da se učim tudi sama, vsak dan po malo, obnavljam, kar je v zvezku in delam vaje. Sicer bom pa čez dan pomagala pri različnih stvareh in bila na sploh več prisotna, le dvakrat na teden moram v inšpektorialno pisarno, kjer se pišejo projekti in sploh pisarniško delo za vse hiše v inšpektoriji, da bom pomagala tam. Ta teden sem tudi dokončala prošnjo za financiranje našega projekta »reingegracija«, ko vozimo fante po državi nazaj v njihove domove. To je namreč zelo drago in težko je najti sponzorja, ki bi pokril samo to. Sem vse stroške seštela in pride na leto več kot 10 tisoč evrov! Fantov veliko, država ogromna… izračunaj, dvakratletno poti opravljene s socialnimi delavci. Je pa zelo pomembno iti. Melkamu je videl svoje starše po sedmih letih! Sploh ni prepoznal hiše baje, v teh letih se je namreč veliko spremenilo. En fant je odkril, da v času, ko ga ni bilo, je umrla mama in zdaj je ostal pri sorodnikih. Drugemu je v njegovi odsotnosti umrl brat… Ko odidejo na ulico, izgubijo stik. Občudujem socialne delavce, ki zelo požrtvovalno gredo na pot, pa sploh ne morejo vedeti, kaj naj na cilju pričakujejo. Aselefeč je pripovedovala, da je od Ubeja hišo in starše komaj našla, v popolnoma odročnem kraju, nekaj desk zbitih skupaj, popolna revščina. Zato je ubogi fant tako priden tukaj, res prizadeven pri vsem, kar počne: katerakoli igra, učenje… Tisti, ki so ušli iz manj revnih družin ali nekateri celo iz skoraj premožni, so manj pridni, opažam. Tisti najbolj revni se bolj zavedajo potrebe po trdem delu, zopet se mi dokaže, kar sem ugotavljala že pri delu z mladimi doma: da materializem ne prinese nič dobrega. Čeprav seveda ne gre posploševati.

Se že spodobi, da se malo oglasim, da spominov ne ohranim samo zase. Res se mi ni lahko spravit pisat, ker če je kak prosti trenutek, npr. ob nedeljah, ga raje izkoristim za učenje ali druženje s kom drugim kot v ustanovi… Ampak danes moram izkoristiti, da imamo po enem tednu spet internet, jutri ga menda ne bo več. V teh dneh se zaključuje šolsko leto tudi v Etiopiji in so tudi izpiti, kot pr nas npr. matura. Pred leti so izpiti izpolzeli v javnost in povzročili goljufije in so morali vse skupaj še enkrat ponoviti. Zato od takrat dalje v času izpitov po celi državi odrežejo internet, da kao ni mogoče poslati izpitov. Tako pravijo, kdo bi vedel,kaj je v tako ogromni državi dejansko res. Vsak drugi dan nimamo elektrike (si pomagamo z generatorjem, ki je zelo drag) in še kaj bi se našlo, brez česar se da preživeti. Pa še računalnik mi razpada.

Kot rečeno, se šolsko leto zaključuje in pri nas je to obdobje, ko nekateri zapustijo ustanovo. Za to so namreč tukaj; da se jih usposobi za odhod, bodisi v družino, bodisi na svoje. Najbrž sem o tem že pisala, ko so se pripravljali, zdaj pa jih dejansko vidimo odhajati. Abba Yohanes se je ravno vrnil iz 2-dnevne poti, kamor je odpeljal kar nekaj fantov in sicer v njihove matične družine, daleč na podeželje. Pripovedoval je, kako so matere od sreče jokale, da se je izgubljeni sin vrnil. Revni in preprosti domovi, le od enega družina je zelo dobro situirana. Lepa hiša, starši s službo… Se seveda postavi vprašanje, zakaj je šel v Addis na ulico živet! Pravi, da so ga pač prijatelji prepričali, in je šel. Oditi je lahko, vrniti se je pa težje. In k temu jim mi pomagamo. Prav tako družini finančno pomagamo, predvsem, da lahko izobrazi otroka do konca, ne da bi spet rabil hodit na ulico delat in iskat preživetje. Tako je s temi, ki se odločijo, da nadaljujejo izobrazbo. Več je takšnih, ki so dovolj stari, da začnejo delati in se pri nas za to tudi usposobijo. Dawit je zaposlen pri nas, da jim najde službe, predvsem v Addis Abebi, v različnih podjetjih in tovarnah. In tako so šli Mikias, Gosa, Abdikarim, Meseret, Sinaumo… Z našo pomočjo najamejo preprosto sobo z opremo za dostojno življenje in ko zaslužijo, se preživljajo sami. Komaj nekaj dni jih ni, a so se vrnili pozdravit in povedat, kako se imajo. Ob sobotah popoldne so prosti in vedo, da je tudi pri nas prosti čas za igre in druženje. Lepo jih je videti, ko pridejo ponosni povedat, da se imajo dobro, da si sami kuhajo ipd. Ko jim pomagamo najeti sobo, jih spodbujamo, da se združijo po dva ali trije in gredo živeti skupaj. To je od vedno bilo tako, ker jim je tako lažje zaživeti in prebiti težak začetek. Sami se organizirajo in odločijo, kako in kaj, kdo bo s kom stanoval itd. Me zanima, kako poteka njihov dan dejansko. Me pa veseli, da imamo tako dober sistem, od ulice naprej. To sicer zelo veliko stane, večina ustanov, ki sem jih videla, vključno s Kenijo, si tega ne more privoščiti. Eno je preživeti otroke znotraj ustanove, z vsemi stroški izobrazbe, preživetja, zaposlenih … Drugo je pa poskrbeti za njih, ko in da odidejo v življenje in družbo. Že voziti jih v domove v tako ogromni državi je drago, s tem, da vsak otrok mora domov na obisk vsaj dvakrat v času bivanja pri nas – jih tudi pri tem mi financiramo. Najem sobe, šolnine, finančna pomoč družini, nakup materiala (posoda, jogi…), prevozi… in še marsikaj, je drago, a prepotrebno, da mladina normalno zaživi. Preprosto, a »normalno«. Ustanova potrebuje finančno podporo pri tem, saj je lažje najti donatorja za gradnjo učilnice kot za takšne stroške. Zato bomo zaprosili za pomoč tudi našo misijonsko pisarno MISSIO Slovenija. Upam, da z mojo pomočjo uspe nadaljevati to pomembno delo.

Sicer še vedno hodim na jezikovni tečaj. Mnogokrat se počutim, da je to izguba časa, a še dva tedna bom hodila, potem pa kar bo pa bo. Želim si biti full-time tukaj, ne pa le pol dneva, ko se vsa utrujena vrnem iz šole, po dveurni poti. Jezik je tako zakompliciran, da težko opišem. Dovolj dolgo se učim,da vem, kako malo vem in kako težko je. Če pa dejansko napredujem, pa lahko samo upam in bom videla s časom. Govorim, kar je potrebno, preprosto; ko oni govorijo, še malo ni preprosto in se čisto izgubim. Vsaj pisava mi gre dobro in ob sobotah učim dva fanta, ki imata resne učne težave in čez teden v šoli zaradi tega nagajata. Kako ne bi, če pa nič ne razumeta, nikoli nista hodila v šolo, prihajata iz druge jezikovne skupine… In nista edina, samo onadva imata še dodatne učne težave za moje pojme, pa motnje pozornosti… Ampak zvečer pa oba hočeta biti na mojih urah angleščine, kar pa spet nima smisla. Sicer jima dovolim, da sta zraven, ker ni lepo odbiti koga, ampak učenje angleščine pa nima največ smisla, če še svojega jezika ne znata. Zato sem se pred nekaj tedni odločila, da jima vsaj ob sobotah pomagam pri amharščini (pisavi in branju), in samo njima, ker v skupini onadva ne funkcionirata. Med tednom pa k moji večerni uri angleščine prihaja deset in več fantov, kar tudi ne omogoča individualnega pristopa, čeprav se trudim, ker so si med seboj zelo različni po znanju in zmožnostih. Zadnje tri sobote sem ju učila samo nekaj par črk, ki so si med seboj podobne, da bi si jih onadva lažje zapomnila in usvojila sistem za ostale črke, vendar je zelo težko. Z najrazličnejšimi prispodobami in metodami se trudim, a po nekaj minutah že pozabita za kaj je šlo in začneta ugibati, ko ju vprašam, kako se nekaj izgovori. Včeraj se mi zdi, da je bil napredek in je vsaj Tesfahun pokazal, da razume in ve, kaj govori, da ne ugiba in prešteva. V šolah jih namreč učijo na pamet, ne pa razumevanja, jaz pa bi rada, da prepoznata črko kot črko, ne pa da preštevata po vrsti, katera naj bi bila. Tudi kak od drugih fantov bi rad bil zraven, ker so pač radi zraven, vendar vztrajam, da sta samo onadva, da imata vsaj nekaj koristi, ker v razredu sta definitivno prikrajšana za to, kar dejansko potrebujeta. In seveda se jima fajn zdi, in sta zelo pridna, delata več kot eno uro, čeprav sicer veljata za “poredneža” in kao ne zmoreta biti pri miru.

Omenjam večerne ure angleščine, ki so mi zelo ljube. To je postal nekakšen moj mali klub, kjer so dostikrat stalni fantje, vsakič pa pride še kak nov. Pravijo, da sem zelo dobra učiteljica. Še celo tukajšnja učiteljica angleščine me je pohvalila, da otroci od nekod veliko znajo in so se pohvalili, da od mene. No, ne vem, kaj jih potem ona uči, ponavljanje in učenje na pamet pač ne obrodi sadov. Jaz jih učim samo osnove in jih ponavljam in skrbim, da vsi prisotni znajo tistih par stvari tega dne. In vsako stvar seveda prevedem tudi v amharščino, kar jim je ful v pomoč in tudi sodelujejo pri tem. In vsakič vnesem še kako zanimivo metodo; preprosto a drugačno,kot so vajeni, ker pouk je v afriških šolah predvsem disciplina, ponavljanje, prepisovanje, učenje na pamet… Mi najprej ponavljamo nove besede ali besede od prej, jih uporabimo na različne načine, potem pa jih popestrimo s križanko, ali s pantomimo, ali z vislicami na tabli, ali z branjem in poslušanjem… Najprej sem mislila, da bo poučevanje bolj individualno in sem skušala omejiti na število pet, a nisem imela srca, da bi jih odvrnila in dovolim toliko, kolikor je prostora, če le ohranjajo red in me ubogajo. V neredu se ne more nihče nič naučiti in se res trudijo, čeprav otroci so pač otroci in jih hitro zanese v glasnost, vendar si štejem v čast,da me upoštevajo, ko jih opozorim in se opravičijo. V dvorani zraven so namreč drugi in ne smemo motiti z glasnostjo. Pri ugibanju pantomime je težko šepetati! Abraham je fant, ki od začetka vedno prihaja in mi to tudi s ponosom pove. Zato se včasih dolgočasi, če ponavljam kaj od prejšnjih lekcij, ker drugi še ne znajo, on pa je že usvojil in je precej bistrejši od drugih. Vendar če želi biti tu, naj bo. Se je zelo navezal name in enkrat je bil jezen, ker se mu nisem posvetila, kot bi on želel (sem igrala pingponk z drugimi, ko me je on klical nevemkamže). Je to dojel kot zavrnitev in bil jezen, jaz pa skušam vsem nuditi enako pozornosti, ni dobro če se več posvečaš samo določenim. In zaradi tega se kar par tednov ni z mano pogovarjal, vendar je prihajal na moje ure angleščine! In je kao ignoriral in hkrati sodeloval… Hecno je bilo, a je nekako predelal in zdaj je spet vesel in klepetav okoli mene, na urah pa mi pomaga, če je treba kaj prevesti… Je očitno dojel,da sem tukaj za vse in da to ne pomeni zavrnitve. Enkrat me je poklical “mother”, drugič “sister”, skratka me ima za svojo. Me pa veseli, da si tudi drugi, ki so bolj sramežljivi, naredijo korak in pridejo k uram angleščine, čeprav niso obvezne. Dejansko se želijo naučiti, čeprav zame učenje ni le učenje, ampak je spoznavanje,navezovanje stika, pot do njih in pot do mene. Kdorkoli je bil pri meni v razredu, mi je gotovo bližje kot drugi. Vsak ima enako možnost priti. Se pa pozna, da jih je kakšnih dvajset odšlo (reintegracija). Tudi v jedilnici in na igrišču se pozna, da jih je manj. Preden so začeli odhajati, sem jim pa podarila kulije. Namreč pri mojem pouku vedno prinesem kulije na uporabo, da lahko sodelujejo pri moji uri, in ga želijo obdržati. Vendar ne dovolim, ker se mi ne zdi prav, da bi posameznik dobil nekaj, drugi pa ne. So pa pisala problematična, ker jih izgubijo, ukradejo… Če nimajo pisala pri pouku imajo potem težave… In sem se odločila, da vsem podarim kuli, kot sem to delala v Keniji, vsakič ko sem se vrnila iz Slovenije (1x letno). In tako sem s pomočjo donacij iz Slovenije kupila 90 kulijev, kar je prišlo okoli 50 Evrov in pred dvema tednoma sem jim jih razdelila. Bilo je pri večerji in pred večerno učno uro. V tem času, pred večerjo, se jim navadno kaj pove (ravnatelj Yohanes ali brat ali soc.delavec) in zmolijo. Tokrat sem jim jaz povedala, da: me marsikdo prosi za kuli ampak da jaz nikoli ne želim nečesa dati samo enemu, ker imam vse enako rada (ne pa nekoga bolj in bi zaradi tega dobil – čeprav mnogo prišlekov ravno to naredi). Vendar razumem,da kuli je potreba in tudi ko sem delala v Nairobiju, sem enkrat na leto vsakemu dala kuli. Da sicer ne dajem stvari, ker pač nimam denarja, da bi jih kupovala, in ker stvari se uničijo, jaz pa dajem sebe celo. Vendar kuli je potreba in zdaj so izpiti in mnogi odhajajo… zatorej jim podarjam kulije. Zelo so bili ganjeni po mojem govoru in darilu, vsak se je res lepo zahvalil. Kako preprosta stvar je kuli, pa vendar tukaj tako cenjena. Veseli me, da imam vsaj nekaj sredstev, da lahko odgovorim na kakšno potrebo, če jo vidim. MEd tem mi je npr. zmanjkalo tudi povojev, kreme za udarce in sem s tem denarjem tudi to kupila v lekarni, ker poškodb je še vedno veliko in se dosti name obračajo. Zato imam v žepu vedno te pripomočke in jih oskrbim tudi v jedilnici, če je treba, ali direkt na igrišču… Stand-by-nurse, ali “Doctor Polona”, kot me je Mikias poklical :).