V bistvu je že skoraj mesec dni, odkar sem se vrnila v Etiopijo, v Bosco Children. Prijavili so me za delovno dovoljenje in v enem mesecu ga moram imeti. Čez par dni bo en mesec mimo, viza poteče in upam,da bo delovno dovoljenje nared. Ta zapis je le o Velikonočnem tridnevju.

Medtem pa bili smo v postnem času, ki se v Etiopiji začne teden kasneje kot doma; katoličani tukaj se pridružimo ortodoksnim kristjanom in tako se skupaj postimo in skupaj praznujemo. Katoličanov je res tako malo, ortodoksna molitev pa cele dneve (in noči) odmeva iz cerkva. Tudi naši fantje so nekateri, 50%, ortodoksni kristjani; vsaj po tradiciji. Lepo je videti, da se vera kaže v javnosti; npr. ljudje so praznično oblečeni, predvsem ženske v belih ogrinjalih; ali da so mesnice prazne, tudi jajc ne moreš kar tako kupit. Vsi se namreč postijo od živalskih izdelkov (mleko, jajca, meso). Tudi piškota ne pojedo, ker sumijo, da je v njem mleko ali jajce. To velja tudi za naše fante. Lahko pojedo bonbon, ne pa čokolade. Sicer je tukaj niti ni, ampak sem prinesla čokoladice iz Slovenije in sem morala počakati na Veliko noč, da sem jim jih lahko dala in da so jih z veseljem in brez slabe vesti pojedli. Ne le to, čokolada je zanje kot zlato. Res so bili veseli.

Postni čas se je torej stopnjeval do četrtka, ko večina ljudi (vsi razen muslimanov) obhaja velikonočno tridnevje. Že v četrtek veliko ljudi zaključi z običajnim delom in začne priprave na praznike. Tudi naši učitelji so popoldne skoraj vsi odšli; le nekateri so se žrtvovali in ostali dlje, saj otroci ostajajo notri in nekdo mora biti z njimi v razredih in delavnicah. Je bil pa preostanek dneva za vse sproščen, zvečer ni bilo učnih ur ampak smo gledali film Jezus iz Nazareta. Veliki petek je pa na sploh dela-prost-dan. Vsi fantje so imeli izhod, ki ga imajo ponavadi ob nedeljah. Vendar ker je bila to nedeljo Velika noč, ki jo praznujemo skupaj, so šli ven v petek. In tako imeli priložnost iti v cerkev na obrede velikega petka. V ortodoksno cerkev jih gre večina. Čeprav so otroci ulice, je tradicija in vera globoko del njih. Jaz sem šla v Consolata cerkev s Claro in še en fant se nama je pridružil. Začelo se je ob 12h. Pričakovala sem veliko in dolgo obredje, v Keniji sem bila vajena 5-urnih obredov… Tukaj pa je bilo zelo preprosto; kot pri nas doma. V dveh urah je bilo konec. Križevega pota ni bilo, baje zato, ker je bilo prevroče! Okoli 15h smo se vrnili v Bosco children, in ob tem času so se vrnili tudi vsi ostali fantje nazaj notri. Zaradi posta niso imeli kosila ob 12.30 kot je v navadi, so pa nadoknadili. Kmalu ob prihodu ob 15h so imeli kosilo, injero in omako. Pridružila sem se eni mizi in prav prijetno z njimi jedla,čeprav zaradi posta res nisem imela namena jesti. Ampak zavrniti obed z njimi, če sem že bila v jedilnici, bi bil res greh. Veliko jim pomeni, če z njimi ješ, ali da ti smejo ponuditi kos iz svojega krožnika. Po poznem kosilu smo bili na igrišču, potem tuširanje in potem še zadnjič Križev pot. Abba Johannes je imel poseben nagovor o smrti Jezusa in njegovi žrtvi za nas. In ker je danes Jezus umrl in to ponazarja pogreb, spada po tradiciji zraven pogrebna hrana. Gulban – neka mešanica kuhanega zrnja, prevreto v gost močnik. Niso mi znali razložiti, kaj je notri, ampak po okusu so bila po moje pšenica, sojina zrnja, kak fižol… Slano in začinjeno s čilijem. To se vedno je po pogrebu in tako tudi na Veliki petek, na post. Prinesli smo klopi na sredo dvorišča, se posedli in nekaj jih je prineslo velik lonec z gulbanom. Vsak je dobil zajemalko bele kuhane gmote na krožnik. Sedela sem med njimi in takoj dobila žlico, da sem jedla kar iz njihovih krožnikov. Moram reči, da mi je bilo zelo všeč. Malo sem pretiravala s čilijem, ker mi je dober, ampak na sploh zelo okusno. Samo tri ure po kosilu. Fantje so jedli z velikim veseljem. Po moje lahko jedo v neskončnost. Kajti kmalu za tem je bila šele večerja! Sicer postna hrana, ampak količinsko pa… brez komentarjev, hehe. Zvečer smo nadaljevali gledanje filma o Jezusu, tokrat del, kjer je Jezus dela čudeže, umre in vstane. Skoraj do 23h so z zanimanjem gledali.

Velika sobota je bila precej navadna, veliko čiščenja in pospravljanja. Mislim, da so dopoldne imeli malo več dela, kot generalno čiščenje. Popoldne pa je bilo kot vsaka sobota športno. Nogometni trening in tekme med skupinami. Jaz sem se navadila, in njih navadila, da ves ta čas, to je dobre tri ure, sedim z njimi ob igrišču s svojimi papirji iz pouka amharščine in tisti, ki sedijo blizu mene, me učijo,sprašujejo, pojasnjujejo… Tokrat je bil glavni Eyob. Zelo zavzeto mi je razlagal, dajal primere za kake glagole, da sem bolje razumela, me spraševal …. drugi so se pridružili, ko so imeli čas med tekmo, enkrat en enkrat drugi. To je vedno luštna priložnost za vse, ki mi želijo priti blizu, pa so sicer sramežljivi; tokrat je tri ure časa, da mi kaj v amharščini pojasnijo ipd.

Tudi sobota zvečer je potekala po ustaljenem urniku, čeprav se je pa v mestu čutilo, da se “nekaj dogaja”. Poleg nekakšnega miru, razen petja mošej drugega hrupa ni bilo. Je pa veliko ljudi nosilo kokoši, žive, v rokah, obešene za noge ali kar v vreči. Namreč po dveh mesecih bodo končno spet jedli meso in prvo, kar se je na Veliko noč, že po vigiliji, je kokošja obara (z injero seveda). Veliko kokoši… pa tudi ovac oziroma jagnjet je končalo svoje življenje. Naslednje dni se namreč na veliko prodaja živalska koža – sveža. Kdor želi, od naših fantov, gre lahko v cerkev. Na moje presenečenje se jih je več kot 30 javilo. Glede na to, da je bil odhod ob 22.30, za velikonočno vigilijo ob polnoči, je bilo navdušenje kar veliko. Sem šla z njimi z našim kombijem. Nekateri so šli v ortodoksno cerkev, ki je na poti v katoliško Mekaniso. Seveda sem kmalu ugotovila, da je bilo njihovo navdušenje povezano s tem, da gredo malo po svoje in da je po maši pred cerkvijo praznični obed za vse. Uf, so se nekateri najedli. V cerkvi sem jih bolj malo videla. Brat Salomon mi je razložil, da je tak ustaljen “red” za Veliko noč. Meni se je sicer pojavilo veliko dvomov, če je pametno, da so tako prosti ponoči, ampak kdo sem jaz, da bom pametovala. In dejansko je bilo vse o.k., bili so veseli in predvsem siti. Zaradi izkušenj, ki jih imam z mladostniki od doma ali iz Kenije, sem pričakovala, da se kak ne bo vrnil, ali da bodo kake druge težave; ampak tudi tokrat sem pozitivno presenečena. Tudi ko smo se vrnili, so dobili prigrizek: jajca. Torej so jajca tudi tukaj velikonočna jed, ki je v postu ne jedo.

Sicer je Velikonočni obred v cerkvi trajal le kaki dve uri. Obred je bil v starodavni amharščini, imenovani Geez. To je jezik, ki je nam primerljiv z latinščino. Seveda nisem razumela nič, še manj kot amharščino; tudi marsikateri domačin ne razume, pa tudi obred je drugačen. Veliko petja s strani duhovnikov in gibanja v klopeh. Vendar je sporočilo jasno: Kristus je vstal, vrnila se je luč in pesem; po obredih pa tudi meso :).

Nedelja, Velika noč, se je začela malo kasneje kot ostali dnevi. Fantje so vstali okoli osmih, imeli slasten zajtrk in ko sem jaz prišla ven ob pol desetih so že igrali. Jaz sem šla z Angelom s kombijem na ulico po fante z dnevnega programa. Ob nedeljah sicer ne prihajajo, ampak to je poseben praznik in kdor želi, lahko pride. Ko sva jih pripeljala, so imeli še oni zajtrk, potem ko so se umili. Potem pa se pridružili ostalim fantom na igriščih. Imeli so nogometne turnirje in glasbo. Kako so pogrešali glasbo, tudi tega so se postili! In zdaj so vsi poplesavali ob ritmih glasbe različnih afriških držav. Jaz nisem imela posebne naloge, ampak je bil čas za druženje s tistimi, ki niso bili v tistem trenutku v tekmi na igrišču. Bil je zelo vroč dan, a sem občasno vseeno s parimi igrala košarko, saj ne morem dolgo pri miru sedet. Pogosto sem tekla v sobo po kakšne obliže, kreme, povoje, paracetamol… Veliko potreb na ta dan in še dobro, da imam zalogo. Imamo sicer zdr. tehnika zaposlenega, vendar na ta dan itak redkokdo pride v službo. Res je dobro biti zraven, ko kaj rabijo. Veliko prask, različnih ekcemov in otečenih sklepov. Vmes me je klicala učiteljica Birke, če pridem k njej na kosilo, vendar mi na kraj pameti ne pride, da bi bila kje drugje kot z njimi. Že tako je malo osebja! Okoli 13h je bilo slavnostno kosilo, injera z veliko mesa in še praznični kruh. Končno sem jim razdelila tudi čokoladice iz Slovenije, ki so pri meni v sobi čakale par tednov, da bo konec posta. In to dve za vsakega! Res iskreno hvaležni in veseli, z veseljem sem vsakemu od njih osebno razdelila, čeprav jih je okoli 90. Sladkarije so dobili tudi kasneje med programom, jim je Johanes delil. Kakšen bi hotel dobiti več kot ostali, vendar jim jaz vedno jasno povem, da od mene vsi enako dobijo. Za vse ali za nobenega. To tudi cenijo globoko. Po kosilu je bila zopet igra, jaz sem z Memberujem pripravljala vse potrebno za tombolo, ki je značilna za njihove praznike – priložnost, da si kaj novega pridobijo. Iz našega skladišča sva pripravila dobitke iz raznih donacij. Težko je najti lepe in koristne stvari iz donacij, ker ljudje navadno donirajo stvari, ki jih sami nočejo. Vseeno sem pripravila svinčnike, majce, srajce, mila, tudi čevlje in trenerko za glavni dobitek. Vsi, ki so kaj zadeli, so bili zelo zadovoljni, čeprav celotna tombola je zelo kaotična zaradi napetosti in želje po zadetku. Nekateri probajo goljufati tako ali drugače, zato smo imeli izkušene pomagače, ki so tega vajeni in so dovolj strogi. Jaz sem raje skrbela za tablo s številkami. Vmes sem dobila visok obisk, fr. Felice iz Nairobija iz Misijonske pisarne je prišel. Ful sem bila srečna, da sem ga videla. Prišel je za duhovne vaje, vendar je rekel, da se bo poskusil oglasiti pri nas, in se je! Bil je zelo vesel, da me vidi tako srečno med mulčki in v akciji. Kmalu se je Felice poslovil, jaz pa nadaljevala asistenco pri fantih, do konca tombole in potem zopet na igrišču. Zelo intenziven dan, do večera.

Na Velikonočni ponedeljek se navadno slavje nadaljuje, vendar pri nas v drugačni obliki. Načeloma je navaden delovni dan, vendar je bilo pričakovati, da veliko zaposlenih ne bo prišlo. Predvsem ženske baje počivajo, cel teden, da si spočijejo od vsega kuhanja pred Veliko nočjo. Pri nas je bil navadni pouk, čeprav kar nekaj učiteljev ni bilo. Jaz cel teden nimam jezikovnega tečaja, zato sem na voljo tukaj. Prevzela sem kakšno uro učenja angleščine, pomagala s pisanjem projektov oz. pregledovanjem, kar mi je dal Endalkachew, bila več prisotna med odmori dopoldne, ker kadar sem v svoji šoli ne morem biti; uspelo pa mi je napisati celo tele vrstice na tale blog. Vmes sem imela seveda težave z netom in sem morala dvakrat vse pisat… ampak evo! Predvsem pa bi bilo fino, če bi prijela svoje zvezke, da ne pozabim vsega, kar sem se v prejšnjih tednih učila. Sicer res ni časa za učenje, razen da vadim s fanti, ta teden pa brez izgovorov 😉

En mesec čakanja na novo delovno vizo je minil. No, najprej sem čakala, da javna uprava začne delat. Po kakih dveh tednih mi je Girmadawit sporočil, da so začeli delati in da je prijavil za delovno vizo, ki mi jo pošlje. In sem vsak dan pričakovala, da bo prišla. Takšno čakanje je res naporno. Sploh pa si nisem mislila, da bo trajalo tako dolgo. Vmes sem polnila torbo z mnogimi uporabnimi stvarmi, ki so mi jih prijatelji dali za naše otroke. Od šolskih, športnih, cirkuških do zdravstvenih in ustvarjalnih stvari…

Končno pa je prišel tudi dan odhoda; najprej na Brnik z atijem in mamico. Letos sem tam že čisto domača, od julija sem bila zdaj četrtič. Tokrat smo naredili en luštn “selfi”. Tudi čakanje v Istambulu je že neka stalnica. V Starbucksu imajo dobro internetno povezavo in super kavo, ob kateri se da sedeti kaki dve uri. Okoli dveh ponoči pa sem prispela v Addis Abebo. S seboj sem imela sprintano potrdilo o delovni vizi, ki mi ga je poslal Girmadawit in s katerim bi morala v pasoš dobiti vizo – delovno seveda. Sem malo cvikala, če bodo kaj komplicirali. Poslali so me na en poseben okenček, kjer so dali posebno nalepko notri, jo plačam in to je to. Enostavno. Zunaj me je čakal Angelo, naš ekonom, salezijanec in že sem bila v svoji sobi. V ponedeljek zjutraj sem morala v inšpektorialno hišo, da Girmadawit fotokopira mojo novo vizo in jo priloži vsem dokumentom in (končno!) odda prijavo za delovno dovoljenje. No, seveda ne gre zlahka, pri meni že ne. Ko pa je on pogledal mojo vizo, ampak je ugotovil,da so mi na letališču ob prihodu dali napačno vizo, dali so mi namreč turistično namesto delovne! Kakšna napaka! S turistično vizo ne morem prijaviti delovnega dovoljenja! In sem morala iti nazaj na letališče in prepričevati, da so se zmotili… Na letališče brez letalske vozovnice sploh vstopiti ne moreš, hvalabogu je bil z mano br. Salomon, da je redarju razložil in me je spustil noter. Sem našla pravo pisarno in še dobro,da sem imela papir (potrdilo za del. vizo) za osnovo… In so popravili, malo počačkali in poštempljali, da je jasno, da ni turistična ampak delovna. Celo opravičili so se za napako! Nekatere stvari se res samo meni zgodijo. In potem sem šla nazaj v inšpektorialno hišo in vse oddala Girmidawitu, ki bo za vse skrbel, in zdaj res samo molimo in čakamo. Zdaj je res vse v njihovih in Božjih rokah. Okoli Velike noči (etiopske) lahko pričakujem delovno dovoljenje.
Od vsega hudega sem pa naslednji dan (včeraj) drisko dobila, prej me je že nekaj trebuh bolel, kar se je zelo razširilo… Bolečine po vsem telesu in vročina 39,5. Celo noč včeraj sem prebedela od bolečin in čakanja, da vročina pade. Proti jutru je res padla, tudi bolečine so izginile, počasi se vrača tudi apetit.

Ob vseh teh peripetijah moram napisat še kaj o drugem dogajanju, zaradi katerega sem pravzaprav tukaj! Fante sem v nedeljo srečala in pozdravila že pri kosilu, ko so se vrnili iz izhoda. Njihovo pristno veselje samo potrdi, da se splača ves trud, čakanje in vse ostalo, kar moram prenašati, da se lahko tukaj ustalim. Med drugim tudi učenje jezika. Kljub opravkom in bolezni sem se vrnila tudi v šolsko klop. Moj učitelj je rekel, da mi gre odlično, čeprav jaz pravim, da sem veliko pozabila. Res pa je, da se takih stvari ne pozabi kar tako; dovolj je le hiter pogled, da se vrne v spomin (besede, črke…). Spet sem se vrnila na mestni avtobus in vse, kar se med potjo dogaja. Včeraj zjutraj sem šla z Angelom iskat naše ulične fante za program “Come and see”, vsako jutro se jih gre iskat na “mexico square”, popoldne pa sami odidejo nazaj na ulico – za prevoz nazaj dobijo denarčke. Zanimivo jih je pobrati na dogovorjenem kraju, tudi reakcije mimoidočih so zanimive. Zaspančki iz ulice. Pripeljemo jih, da se najprej umijejo, potem pa je zajtrk in potem program naprej do 16h. Jaz sem se vrnila iz šole okoli 14.30 in čeprav sem bila že vsa bolana, sem jim na uslugo preden se vrnejo na ulico. Na voljo jim dam šivanko in cviren, da si popravijo obleke, ter različna mazila za njihove razpokane in glivičaste roke. Bepanten gre hitro. Ne le tile v Come and see ampak tudi nekateri v domu imajo težave s kakšno kožno okužbo. Imamo sicer medicinskega brata za njih, ampak on jim kar nekaj na pamet daje, celo antibiotike, brez laboratorija. En fant, Habtamu, ima vedno več bul po rokah, ki so gnojne in ne vem, če bo Bepanten pomagal. Socialnega delavca Samija sem opozorila, da ga naj spremlja. Mene pa imenujejo “Come and see doctor”.

Toliko za prvih nekaj dni, ki jih spremljajo prvi ponovni stiki s fanti, predvsem pa urejanje dokumentov in bolezen, in seveda učenje jezika. Kar veliko stvari za par dni…

Pogovarjala sem se z bratom E. SDB, ki že dve leti dela s fanti v Bosco Children, predvsem pa hodi na ulico in jih srečuje tam. Se mi zdi, da mi on lahko največ pove pove o uličnih otrocih v Etiopiji.

Moje prvo vprašanje je bilo: Zakaj gredo otroci živet na cesto?” Razlogov je veliko, vsak ima svojega. Lahko pa poenostavim: razbite družine – npr. matere samohranilke, odsotni očetje, huda revščina, predvsem na podeželju – ven iz mest; pritisk vrstnikov. Drug drugega nagovarjajo, da gredo skupaj v Addis Abebo, čes, da imajo tam več možnosti za zaslužek in zabavo. Addis Abeba, glavno mesto, pomeni dvig življenja na višjo raven, upanje doseci nekaj “več”, predvsem priti do denarja… Mnogi slišijo, da je v Addis Abebi možno dobiti tudi pomoč, sponzorja ali organizacijo, ki ti pomaga k šolanju in drugo. Na ulici najdejo organizacijo, ali organizacija najde njih, se izšolajo, dobijo službo…

Nekateri odidejo na ulico, ker vidijo naše fante, ki se po zivljenju na ulici in potem bivanju v naši ustanovi vrnejo domov, urejeni in izobraženi. Drugi v tem vidijo možnost zase, zato odidejo na ulico – da bi bili delezni pomoci; ne le v naši ustanovi ampak v kateri koli, saj jih je veliko, najrazličnejših, predvsem v Addis Abebi. Veliko ustanov deluje kratkoročno ali daje le del rešitve (npr. Placa šolnino, transport domov ipd.). Mi delujemo celostno in na dolgi rok. Od pristopa in pogovorov na sami ulici, izobrazbe, emocionalne podpore, hrane, službe, vrnitve domov in pomoč na domu, dokler je potrebno… To je dolg in drag proces, ampak verjememo in vidimo, da najbolj učinkovit. Ker je veliko različnih institucij, ker je tudi otrok na ulici veliko (samo v glavnem mestu vec kot 60.000), mnogi izkoriščajo sistem, gredo iz ene institucije v drugo, iščejo pot do pomoči, hrane, izobrazbe. Nekateri, ki so pri nas, so bili že v kakšni drugi ustanovi, na koncu pridejo k nam, ko so zares odločeni, da bodo nekaj naredili iz sebe in so pripravljeni za to tudi delati; pridno se učijo, sodelujejo… in se po treh letih zaposlijo, se povezejo znova s svojimi svojci… Nujno je, da imajo svojce, saj mi nismo nadomestna družina. Mi jim le pomagamo nazaj.  Zato pri nas tudi skorajda ni takih, ki bi odpadli; ko se vključijo, so resni; temu je tudi namenjen čas pogovarjanja na ulici in kak mesec ali dva le na dnevnem program. Ko pridejo v zavod kot domovci (“boarding”), so resnično pripravljeni na spremembe. Je pa potrebno mnogo korakov, predvsem proces pred vstopom, motivacija za spremembo. Če tega ni, ne bodo ostali dolgo. Imamo primere, ko smo jim dovolili vstopiti v dom prehitro, iz varnostnih razlogov. Namrec policija ima vsake toliko akcije “čiščenja ulic” in pobira otroke in jih odpelje ven iz mesta, kjer se jim ne godi dobro – baje spominja na taborišča. Ko se ta akcija začne, skušamo zaščititi “naše” otroke, s katerimi smo ze navezali stik na ulici in so morda na dnevnem program “Come and see” in jim dovolimo bivati notri, na pomoznih ležiščih. Najprej so veseli, da so na varnem, potem pa hitro pogrešajo zunanji svet, ulico, lepilo od katerega so odvisni… Sprememba je namreč prehitra. Ni dovolj, da daš otroku, ki je dolgo na ulici, jogi in hrano; spremembe se dogajajo v glavi in v srcu, ne na krožniku. V normalnih pogojih in programu, ki je v Bosco Childrenv tej obliki že vec kot 10 let, jih pripravljamo in spreminjamo počasi in postopoma. Dva do tri tedne se z njimi pogovarjamo na ulici, potem jih povabimo v dnevni program, kjer se postopoma navajajo na urnik, program, strukturo, sedenje v razredu, delo, pravila ipd. Ko so pripravljeni na več, se iz ulice dejansko preselijo k nam. Dobijo nova oblačila, higijenske pripomočke, šolske pripomočke, vpisejo se v solo in so delezni celotnega programa za tri leta; znotraj treh let se dela na njihovi izobrazbi in reintegraciji (v druzbo in druzino).

“Kaj je po tvoje  tako privlačno na ulici, da pridejo in ostajajo na ulici in je tako težko oditi z ulice?” Edina meja je nebo, ni zidov. Radi imajo svobodo. Predvsem zaradi odvisnosti, ki jim je bolj pomembna kot karkoli drugega in ne morejo razmisljati širše. V ustanovi pa so pravila, urnik, razredi in ucenje… celo čas za igro je v ustanovi določen z urnikom. Oni (tisti, ki so na ulici) želijo postopati, po svoje in se vdajati odvisnosti. Dobiti hrano na ulici ni težava. To, kar oni rabijo in jedo, je poceni in med seboj delijo, vedno jedo skupaj. Kar ima eden, vedno deli z drugimi. Nihče ni sam. In hrana ni zadostni razlog, da bi se vključili v ustanovo!

“Katere odvisnosti so?” S časom se to sicer spreminja, so različni trendi, vendar največkrat gre za lepilo, ki je najcenejše. Prej je bil tudi bencin in podobne stvari. Na ulici so celo dilerji z lepilom – nekateri naši fantje so bili; kupili večjo količino lepila in ga prodajali po delčkih. Lepilo te pogreje, pozabiš na mraz, ki je pogosto v Addis Abebi, sploh če si nonstop zunaj; pomaga jim, da ne čutijo lakote – zmanjsa apetit… Vendar zaradi lepila tudi umirajo; razžira jih, pljuvajo kri…

“Kaj počnejo na ulici?” Pohajkujejo naokoli in se zadevajo z lepilom. Ko si zadet, se ti pa itak veliko dogaja. Za drogo (lepilo) morajo najti tudi denar, torej so na preži za denarjem. Nekateri prosjačijo, nekateri delajo razlicne stvari, npr. čiščenje oken avtomobilov – ljudje jim dajo kak kovanec, prodajanje tega ali onega, nekateri kradejo… Cez dan večinoma spijo, ker je topleje in se izognejo izpostavljenosti množici. Proti večeru se zbudijo in se gibljejo naokoli. Ce se giblješ, ti je topleje. Na splošno jim ni težava spati zunaj. Tako kot hrana, tudi spanje ni težava. Najdejo in udomačijo si razne kotičke. Najveckrat prostor pod železnisko progo, kjer so nekakšni rovi, v katerih spijo. Tam jih navadno nihče ne moti, razen občasno policija, ko imajo “čistilne akcije”, kot te zadnje tedne. Vendar kaže, da so odnehali, oz. ugotovili, da ni tako enostavno; da ni dovolj mlade pobrati in jih odpeljati nevemkam, ali celo na njihove domove k svojcem, brez procesa rehabilitacije…

So pa na ulici seveda tudi nevarnosti. Policija jih pretepa, ker ne želi, da se potikajo naokoli, ker so zadrogirani… Nevarnost je tudi, da so spolno zlorabljeni, zlorabijo jih razni pijanci, nekateri prodajajo spolne usluge za denar. Odvisno, kje na ulici so situirani. Npr. Tisti, ki so v bližini letališča, kjer živijo bogatejši, se razlikujejo od tistih, ki živijo na kakem drugem koncu mesta, krožišču ali mestnem središču. Tisti, ki so pri letališču, so lepše oblečeni, nahranjeni… saj jim tamkajšnji prebivalci dajejo stvari. Vendar je tudi temna plat tega, da so na teh“bogatejših” predelih tudi homoseksualci, ki izrabijo mlade fante, njihove spolne usluge zamenjajo z materialnimi dobrinami. Postanejo prostituti, prostitutke.

Zgodbe so zelo različne. Imamo tudi primere, ko na ulici dobijo denar, na tak ali drugačen način, družina pa nima pojma, kako in kje so. Ko zaslužijo, se lepo oblelejo in gredo na obisk domov, se zlažejo, da imajo v glavnem mestu dobro službo ipd, ne povedo, da živijo in delajo na ulici. Imeli smo fanta, ki se je tako lagal. Živel je pri nas, klical pa je mamo domov in ji rekel, da je zaposlen v neki kitajski firmi.

“Kaj pa vidis ob obiskih družin s fanti iz Bosco Children?” To je zelo zanimivo, zelo srčni trenutki. V teh primerih vidim, kako družina pogreša fanta; mnogi sploh niso vedeli, ali je njihov otrok živ, kje je, kaj dela… in so mnogokrat presrečni, da jih vidijo, da srečajo izgubljenega sina. Nekateri so tudi jezni, saj jim je otrok (najbrz) prizadel mnogo bolečin in težav, rabijo čas, da ga spet sprejmejo. Nekateri nimajo staršev, imajo sorodnike. Ob obisku tudi svetujemo družini, kako reševati konflikte in težave, morda drugače, kot so jih do sedaj; sploh ce želijo obdržati stik s sinom. Fantje gredo na prvi obisk na dom po približno letu dni, odkar so vstopili v Bosco Children. Pred prvim obiskom so zelo prestrašeni… Socialni delavec poskrbi za komunikacijo in prevoz, srečanje… Po obisku pa je razlika oz. sprememba očitna. Končno se izkaze tudi resnica, zakaj so pristali na ulici, celo pravo ime, starost in drugi podatki. Obisk družine je zelo pomemben v njihovem napredku, v motivaciji za vztrajanje na poti, na kateri so (izobrazba itd); pomemben tudi za to, da pridemo do resnice in resničnih težav, zaradi katerih so šli na ulico. Največkrat je res revščina, ter konflikti v družini.

“Kako pa konkretno izgleda delo na ulici? Kako jim pristopiš?” Pristopim z nasmejanim obrazom. 🙂 Vsakega srečanja se veselim in oni to vidijo tudi na mojem obrazu. Grem tja, kjer se ponavadi določena skupina srečuje – tista, ki jo želim srečati. Več ali manj so skupine stalne in okoli istih krajev jih je moč najti. Na določene dneve me (nas) tudi pričakujejo, smo dogovorjeni. Potem se pogovarjamo o tem, kakšen program ponuja Bosco Children in odgovarjamo na njihova vprašanja. So previdni in nezaupljivi, zato se ne pogovarjamo preveč o njih samih. Oni morajo pri sebi sami presoditi, ali želijo in ali so zmožni slediti takšnemu programu. Potem jim povem tudi kakšno moralno zgodbo, jim svetujem (na splošno), misel za lahko noč… Vsakič nekaj, po malem. Srečujemo se z različnimi skupinami na različnih krajih. Z vsako skupino se na ulici srečujemo določen čas, približno štirikrat se srečamo v dveh tednih, po četrtem srečanju pa jih povabimo v program Come and see (Pridi in poglej). Na začetku jim je ideja navadno všeč, ko pa je treba konkretno priti na določeno mesto, kjer jih pobere naš avtobus, zjutraj ob 7h… To je pa pogosto težko in se tukaj vidi, kdo je zares odločen.

Večinoma imajo radi srečanja z nami. Nekajkrat so me zaščitili pred nekom, ki me je hotel napasti – mislil je, da izvajam kakšen posel z otroki na cesti, pa še pijan je bil. Hotel me je okrasti in pretepsti, fantje pa so skočili nanj in ga začeli tepsti. Jaz sem mu potem moral pomagati, da ga niso preveč pretepli in sem jih ustavil. Enkrat so razbili avto od tipa, ki je hotel poškodovati sobrata Yohannesa. Nisem jih mogel ustaviti, ker so bili tako v afektu. Zelo so čustveni, kar izbruhne najbolj v primerih nevarnosti. Navežejo se na nas, vidijo, da prihajamo s poštenim in iskrenim namenom pomagati, pozorno nas poslušajo… Na ulici jim ničesar ne damo (predmetov – daril…). Stvari so minljive in pozabljene, ampak naša skrb in ljubezen do njih jih zbliža z nami. Govorimo jim resnico; naš program (Bosco Children) res pomaga na dolge proge; imamo pričevanja bivših gojencev, ki jim govorijo isto kot mi. Pravzaprav bi radi v prihodnje več delali z bivšimi gojenci, jih poiskali, navezali stike…

Vedno več je uličnih otrok. Transporta je več in je več intra-migracij (migracij znotraj države, predvsem iz podeželja v glavno mesto). Vsak želi boljše življenje. Imamo tudi zelo majhne otroke, saj se dostikrat cele družine odpravijo v Addis Abebo in se mora vsak član potem sam znajti. V preteklosti je družina z nekaj dohodka na podeželju lahko preživela, danes pa z istimi sredstvi ne more več preživeti. Zato tudi stari ljudje migrirajo, lahko jih vidiš na ulici. Prišli so iz podeželja, ker se tam z delom ne morejo preživljati. Zato cela družina pride v Addis prosjačit. Oče prosjači na eni cesti, drugi člani drugje… Nekateri (mladi) pridejo zaradi vrstniškega pritiska: prijatelji jim povedo, da v Addis Abebi lahko na hitro zasluži denar, že če pereš okna avtomobilom, ki stojijo v cestnem zamašku. Na obrobju mesta ali blizu Addis Abebe so manjše vasi, ki so nastale pred kratkim. Nekakšne ilegalne vasi, saj so ljudje na nekem področju brez dovoljenja začeli graditi hiše. Gradili so ponoči, da jih ne bi dobili in sicer reveži, ki so prišli od daleč iz podeželja, bliže Addis Abebi. Otroci teh otrok ne morejo hoditi v šolo, ker nimajo prijavljenih bivališč itd. Ti otroci so prepuščeni sami sebi, že zelo majhni začnejo beračiti, pogosto pa jih kdo zvabi “na boljše” – trgovina z otroci! Ljudje, ki se ukvarjajo s takšno “trgovino” uporabljajo te otroke za zaslužek. Npr. da zanje prosjačijo ali delajo kot služabniki (oni poberejo provizijo) ali jih celo prodajo.

Jutri zvecer se torej odpravim v Slovenijo. Posameznim fantom sem omenila, da moram iz birokratskih razlogov domov. Vsak je šokiran,ko to sliši, eden je rekel celo: a nisi prišla za tri leta? Ful mi je grozno prekinjat, kar sem začela, ampak nimam vpliva in se moram prepustiti… Fantom rečem, da grem le za kak teden ali dva in se potem vrnem nazaj sem. To lepo sprejmejo. Meseret je rekel: Aha, family visit! Kot oni hodijo enkrat letno. Dejansko mislim in upam,da ne bom vec kot dva tedna odsotna. Danes sem govorila se z inšpektorjem, pred dvemi dnevi tudi s salezijanskim uradnikom za te zadeve (Girma) in razlaga je vedno ista: ne vemo, kaj se dogaja v pisarnah. Premeščajo se (lokacije, osebje…) in med tem ne delajo nič. Inspektor Abba Estifanost mi je zagotovil, da bom kmalu tukaj, saj dnevno hodijo preverjati na urade in pritiskajo na vplivne, ki bi lahko kaj naredili v tej smeri. Moram pa biti potrpežljiva. In tako bom pocakala doma. Girma je rekel,da mi bo ze drug teden kake novice lahko (najbrz) poslal, v kratkem tudi novo mesečno vizo, s katero se čim prej vrnem v Etiopijo in vložimo moje slavne dokumente za delovno dovoljenje (koncno!). Najtežje mi je zaradi otrok, ki rabijo stabilnost in se z njimi res vedno bolj čutim povezano. Navajeni so mnogih belcev prihajati za kak teden, mesec… in potem odidejo. No, upam,da bo moj čas prisel. Ko dobila delovno dovoljenje za eno leto, bom res praznovala.

Danes je bila zopet sobota, ko sem cel dan prezivela s fanti iz “Come and see.” Zelo luštno je bilo, “družinska” sobotna opravila: pometanje, pranje oblek, šivanje, pranje avtov, zalivanje vrta… Celo dopoldne. Vmes so morali prenašati glasbo z mojega telefona, čeprav bi oni poslusali amharsko glasbo, a je nisem imela gor; a so se zabavali, ker sem jaz pela ob glasbi, v glavnem za šalo in to jim je bilo smešno. Pred kosilom pa se oblikovanje iz plastelina, da so lazje počakali na hrano. Ful uživajo s plastelinom! Zopet ena čisto preprosta stvar, ki je njim super. Med tednom sem odkrila se eno stvar, kjer jim lahko pomagam. Namrec tile direkt z ulice so polni ran na koži, izpuščajev, glivic ipd… Jaz pa imam kremo čajevca in vsako jutro pridem, da jim namažem. Najprej sem malemu Tarikuju, ki ima kar luknje med prsti. In res parkrat sem namazala in čudež! In zdaj mi prihajajo eden za drugim. Mala konkretna gesta, vendar materinska in potrebna. Med vsemi temi opravili sem se ujela, da v bistvu kar komuniciram po amharsko! Oni namreč angleško ne znajo nič! Večkrat me pohvalijo, kako mi dobro gre. Fajn se mi zdi, čeprav tako malo znam, da kar boli (ker bi rada vec izrazila in povedala). Zelo veseli so bili, ko sem se jim pridružila tudi za mizo in z njimi (in z rokami) jedla injero+shiro, mojo najsljubso etiopsko jed. Injera iz tefa (zoto) in omaka iz čičerike + cili…

Včeraj je prišel en fant, ki se mi je zdel zelo znan, pa ga nisem znala umestiti. Zjutraj je imel nagovor za celo skupino in potem je bil tudi cel dan prisoten. Ob petkih je tudi daljša beseda za lahkonoč in jo je tudi on dal, saj je zaposlen v nacionalni vojski… In nekoč je bil v Bosco children, kot ulični otrok. Ko sem slisala njegovo ime, mi je pa kliknilo! Seveda, Getachew!!! Poznam ga iz časov, ko sem bila prvic tukaj, 2011/12. On je bil že takrat precej bolj resen od drugih fantov, več časa je preživel s knjigami kot drugi, spomnim se, da so se nekateri malce norčevali iz njega… Zdaj je pa tako presunljivo dober fant, in kako je govoril našim fantom! Sicer nisem kaj dosti razumela, ampak je imel veliko za povedat, videla sem pa tudi izraze fantov med poslušanjem. Občudovanje. Nekoč eden izmed njih, zdaj pa uspesen. Ko sem se spomnila, kdo je, sem šla hitro do njega in mu povedala, kdo sem. Ko sem rekla svoje ime, je vzkliknil in me objel. Je rekel, da sem mu bila znana… Anglesko sicer (se vedno) ne zna, ceprav sem ga takrat jaz učila, haha. Ampak sva se zelo dosti pogovarjala včeraj zvečer, danes pa je prisel tudi na nas konec v “Come and see”, kjer sva tudi selfi naredila, itak. Res sem vesela, ko vidim, kako uspešen program je v Bosco children. In seveda vesela, da se me nekdo spomni po 7h letih. Povedal mi je, da Fasil živi nedalec od tukaj. Fasila sem srecala lansko poletje (2017), ko sem bila tukaj na dopustu. On je bil tudi takrat presrečen, ko me je videl, jaz pa še bolj. Tudi selfi z njim imam še vedno v telefonu. Zgodbe uspeha… Tukaj otroci res potrebujejo samo nekoga, ki jim da možnost, da razvijejo svoje potenciale in “zakrpajo luknje”. Na pravi način seveda.

Vlada se s svojim programom ni kaj dosti izkazala, saj so ugotovili, da ni dovolj mladih pobrati z ulic, saj se to obrne proti njim. In nemočni so sklicali sestanek ustanov in prosili za pomoč… in spodbudili, da naj delamo, kar delamo, se naprej, oni pa ne bodo več mladih pobirali z ulic s tovornjaki in jih zapirali v “domove” oz. taborisca. To pomeni, da bomo tudi mi morali s programom na star način, da fantje s “Come and see” ne bodo več spali tukaj in bili tu med vikendom, ampak dejansko bodo na programu samo čez dan, med tednom. Postopnost je potrebna, saj nekaj jih je odšlo nazaj na ulico, ker se niso bili pripravljeni opustiti odvisnosti od mamil in podobnih stvari. To je postopen proces in tisti, ki so ustanovili Bosco Children, so vedeli, kaj delajo. Najprej spoznavanje na ulici in motiviranje za spremembe v življenju, potem dnevni program in potem triletni institucionaliziran program, v katerem se znova povezejo z družino, izobrazijo, zaposlijo…

Kje sem ostala… Še vedno nimam delovnega dovoljenja, na uradih še vedno ne delajo, in se vedno moram domov. Odpotujem v nedeljo zvečer. Upam, da ne ostanem več kot kak teden ali dva v Sloveniji, ker ne želim prekinjati procesa, ki se komaj dobro začenja. Odnosi, delo, jezik… Ne želim biti spet na začetku. Ampak, kar je treba, je treba. Upanje pa je, da bo prekinitev le za zelo kratek čas.

Medtem poteka vsakdanji vsakdan, ki je vsak dan drugačen. Vsak dan vlada preganja in zapira otroke z ulic in mi vsak dan kaksnega novega sprejmemo. Bodisi jih br. Endalkachew pripelje zvečer po kakšnem obhodu ulic, ali pa se z njimi dogovori, da se jih z avtom pride iskat zjutraj. Zjutraj jih je težje najti. Danes jim je pomagal eden od otrok, ki je ze v centru. Je sel z Angelom z avtom po 3 “tanove”, pokazal pot do njihovega skrivalisca: v rovu pod železnimi tiri. Sicer Don Bosco Children poznajo po pripovedovanju br. Endalkachewa, ko jih sreča ob večerih na ulici, vendar ko pridejo notri, so precej prestrašeni, sramežljivi… Potem pa traja kak dan ali dva, da se sprostijo. Razlicno seveda. Danes zjutraj sem sla voscit “dobrojutro” in spoznat tanove, ki so prisli ponoči oz. zvečer. So bili zelo sramežljivi. Itak so si mislili: “zdaj pa še belci…” Ampak ko sem prisla čez nekaj ur iz jezikovnega tečaja in k njim v razred, so bili ze bolj sproščeni. Opravka sem imela s pomnenjem in amharskim zapisom njihovih imen, in to je seveda sprostilo ozračje. Zgleda, da so jih tudi “tastari” dobro sprejeli. Ne vem pa, kako “domovci” v drugi zgradbi dojemajo in sprejemajo to spremembo (da so “Come and see” fantje stalno tukaj – ne gredo na ulico). Premalo razumem jezik, da bi vedela. Eden revček se mi je danes se posebej vtisnil v srce. Tensajo mu je ime. Tako drobčkan in prestrašen je, kot da se bo ravnokar zlomil. Sicer imamo še kakega drugega majhnega, npr. Tariku, vendar je on daleč od prestrašenega. On je na prisrčen način otročji, skorajda podivjan. Tale Tensajo pa je kot miška. Sploh mu še nisem slišala glasu. Med glavnim odmorom ob 17h, ko vsi sportamo, je on stal zraven košarkarskega igrišča, na katerem se je igralo na obeh koših (dve zogi, razlicni igri). Jaz sem v eni ekipi igrala, potem pa sem mu rekla, da naj gre z mano na drug konec igrišča, da bo poskusil tudi on igrati. Tam je bil namreč Workneh, ki je nekakšen mentor fantom, “big brother”, obvlada košarko hkrati pa se mi je zdelo, da bi pomagal temu fantu, da se sprosti, s svojimi triki z žogo in občutkom. Sicer je žoga skoraj večja od Tensaja, ampak se je kar vključil; sicer ni vedel, kaj tocno se z žogo dela oz. kako se jo po košarkarsko vodi ali meče, ampak smo mu pustili in vedno bolje jo je znal prijeti. Zdelo se mi je, kot da ima danes dejansko prvič žogo v rokah. Po kakšne pol ure igranja, tudi par drugih fantov je prišlo, se je res sprostil. Preprosti trenutki, ampak videti, kako se lučka prižge v otroku, je tako čudovito, da sem morala napisat. Ne gre za žogo, ampak za to, da se je tale fantek “zbudil” in da sem videla sramežljiv nasmešek in nekaj besed med igro. Zvečer, ko sem prišla k njim med večerno učno uro (20.00-21.00), se mi je nasmehnil. Sicer sem zvečer ponavadi pri domovcih in ucim angleščino, ampak danes sem prišla h “Come and see” na drug konec in jim prinesla knjige iz knjižnice. Oni namreč še nimajo šolskih knjig in domačih nalog, je pa fino, da se zvecer umirijo ob “nečem”. Imamo zelo dobro knjižnico in sem prinesla otroške knjige, amharske in angleške. Bi morala posneti njihovo zatopljenost v črke. Eni še amharsko ne znajo brati… So vprašali, če jih bodo jutri tudi dobili. Seveda, samo moramo pazit, da se ne izgubijo… Takšne preproste stvari. Salezijanci skrbijo, da se otroci rešijo ulice, konkreten program pa na srečo lahko sooblikujem, saj je glede na spremembe v strukturi vsega skupaj (zaradi vladnih posegov), precej nedorečenega in improviziranega. Ti revčki so pa kakor spužve. Vsega so veseli. Lahko bi jim dala samo svinčnik in list, pa je ze to več, kot so do sedaj (dolgo časa) imeli.

Včeraj je bil tudi en tak trenutek milosti. Zvecer po večerji in pred večerno učno uro je tak odmor, ko je prazen čas in jaz rada pridem s pink-ponk žogico in do učne ure malo igramo. Včeraj pa sem ravno prišla, ko sta se dva nekaj kregala. Tesfa, moj sramežljivi prijatelj, ki ne bi nikomur nič žalega naredil, in en večji fant, ki se je besedno nekaj nanj spravljal. Ni minila minuta, ko sem bila tam in je oni večji (ne vem se imena) skočil na Tesfaja in ga zacel tepsti, tam tik pred mano. Silovita borba, nisem vedela, kaj naj, drugi fantje so samo nekaj začeli vpiti, ni zgledalo, da bi kdo poprijel… In potem sem jaz tavečjega nekak ujela za roko in ga dobesedno odvlekla stran, da se je Tesfa osvobodil. Potem so se drugi fantje vmes postavili, da ni spet nanj skočil. Potem je prisel Kindalem iz drugega konca dvorišča in sem mu predala oba fanta, so sli v pisarno na razgovor. Kasneje se je Tesfa prikljucil učni uri in me objel in se zahvalil, ker sem mu pomagala in rekel, da on ni nič kriv… Sem rekla, da drugič naj se ne spušča v besedne boje, ampak se umakne.

To je le nekaj utrinkov iz vsakdana. Da o jezikovnem tečaju ne govorim sploh. Večji del dneva me itak ni, je pa zato veselje toliko večje, ko pridem, okoli 15h.

Smo že v vikendu 16.2., torej nekaj dni kasneje, ko lahko na temo v prejšnjem poglavju dodam nekakšen epilog. Torej iz uradov ni novosti, niso se še lotili delovnih dovoljenj, mojih dokumentov, za katere sem križarila v uradih v Ljubljanih in v Rimu. Girma, ki je zaposlen pri salezijancih samo za to, da ureja za misionarje (prostovoljce, duhovnike… ipd) delovna dovoljenja, mi je včeraj rekel, da bo trajalo in da bom vmes morala ven iz države (ker mi potece viza, novih pa trenutno ne izdajajo / vsaj delovnih ne). To je bilo seveda za pričakovati, saj veliko ljudi, ki je v čakanju in upanju na delovno dovoljenje, mora parkrat prej ven iz države. Tako je pač tukaj. Samo sem vseeno upala, da bo lažje, zato sem se kar malo sesula, ko sem to slišala iz njegovih ust. Ne želim prekinit bivanja tukaj in vsega, česar del sem, predvsem življenja naših fantov… Ampak moram gledati širse in bolj dolgoročno. Za vse dobre stvari je treba (po)trpeti. Z misijonsko pisarno v Ljubljani smo se pogovorili in bom za nekaj časa prisla pač domov. Tudi to je del misijonstva. Negotovost in nepridvidljivost vsake druge države, v Etiopijo se niso pošiljali misionarjev za več kot tri mesece. Vsi skupaj smo se marsikaj naučili, predvsem, kako posebna je ta država z mnogih vidikov. Zanjo se je treba posebej truditi, dokazati, da si resnično želis biti tu. Morda uradniki ravno to preskušajo? Kdo bi vedel… Je pa dejstvo, da misijonsko življenje ni samo pomoč, dobra dela v tuji državi… ampak je tudi veliko nepredvidljivega in veliko raznolikih težav. Vsak ima najbrž svoje. Etiopske so pač take; takšna je tukajšnja realnost. Taksna je Božja volja, Božji nacrt, ki se mi po majhnih koščkih razkriva. Vse bo se v redu. Kak teden doma mi pa tudi ne bo škodil, hehe. Že sedaj razmišljam, kaj vse lahko s sabo v Etiopijo prinesem od doma; npr. pobarvanke, šivanke, kvalitetne barvice, šilčke, pink-ponk loparje in žogice, stožce za nogometni trening…

Med tem pa dogajanje teče po ustaljenem urniku in upostevajoč dogovore, ki smo jih sklenili v četrtek na sestanku. Delo in družba fantov me je tudi spravila v dobro voljo včeraj, ko sem zaradi novic o delovnem (ne)dovoljenju kar nekaj časa jokala, ko sem prisla iz jezikovnega tečaja. Si nekaj časa nisem upala iz sobe, ker mi je šlo skoz na jok. Pogovor z Matejo iz Misijonskega središča je pomagal. Potem sem se spravila k sebi in šla v razred h “Come and see” fantom, ki so pridno barvali pobarvanke, ki jim jih je kopirala Clare. Kmalu pa je zvonilo za konec pouka (ob 17h). Sledil je “sestanek” – ob torkih in petkih po pouku imajo vsi otroci sestanek, kjer se jim pove kaj novega ali modrega… Brat Solomon jih je seznanjal z novim redom čiščenja – mislim, da sobotnega. Ko je bilo konec, smo šli na igrišče, kjer smo se vsi skupaj zdivjali. Košarka in ves smeh, ki spada zraven, mi je dobro dela in o solzah ni bilo sledu.

Danes je ze sobota, pravzaprav je je že konec. Fantje gledajo sobotni večerni film po aktivnem dnevu. S Clare in bratom Endalkachwom smo danes super animirali fante v “Come and see”. Ful smo bili pridni. Od pometanja razredov in spalnice, do pobiranja smeti, zalivanja vrta in rož, pranje kombija, pranje njihovih oblek, šivanje oblek… Pri vsem smo bili skupaj, pri šivanju sem jim asistirala z iglami in vdajala cviren vanje, šivati pa znajo sami kar dobro. Če živis na ulici in imaš na uporabo le kak kos oblačila, ga moraš večkrat zašiti. Tile fantje še niso domovci, ampak so na prehodnem programu, zato je tudi omejeno, koliko stvari (npr oblek) dobijo od nas, saj ne želimo, da bi se za program odlocili (le) zaradi stvari, ampak iz želje po novem življenju. In tako sem se počutila kot kakšna mama, ki je z otroki skupaj pri domačih opravilih, v soboto dopoldne doma. To je trajalo kar do kosila, po kosilu pa spet šport (košarka, nogomet, cirkus). Vmes smo tudi klepetali, se slikali in snemali. Nastale so kar razposajene slike in nekaj luštnih posnetkov.

Minil je drugi vikend v Etiopiji. Policija še vedno preži na ulične fante, da jih naloži na svoje tovornjake in odpelje na “boljše”, zato so fantje iz Dnevnega programa “Come and see” še vedno z nami, tudi ponoči in čez vikend. Trije so sicer odšli na lastno željo, kar je za razumet, saj je skupina “preskočila” prehodno obdobje, prehajanje iz ulice v strukturiran domovski program. Za nekatere je težak tak preskok, čeprav si mi težko predstavljamo, da je nekaterim težje biti notri (v ustanovi) kot na ulici. Ne ravno težje, ampak morajo se privaditi in se zares odločiti, da to želijo. Trije so torej “omagali” in šli na ulico, in upamo, da jih policija ni ujela. Morda se bodo kasneje spet pridružili. Medtem pa skrbimo za vse ovčice, kot ovčarji, da se ne razbežijo po ustanovi po svoje, ampak da so v svojem delu in da imajo program. Luštni so. Raje kot v razredu učenje opravljajo kakšna fizična dela. Angelo ima vedno kaj zanimivega za počet (rezanje in kurjenje vej, metanje zemlje s traktorjem, ki se zaključi z vožnjo s traktorjem – kar je največje veselje!).

V petek zvečer ni učne ure ampak imajo drugačen program. včasih Pride kakšen gost in jim govori, včasih imajo pa ples. Ta petek so imeli ples. To zgleda tako, da Bogale z računalnika spušča glasbo na dvorišču, nekateri plešejo, pojejo, migajo… nekaterim ni do tega in so celo v učilnici in berejo ali samo gledajo, ali se sprehajajo v krogu… Za te sem imela jaz seveda ping-ponk žogico v žepu in smo igrali. Vsak pride na vrsto, da igra z zmagovalcem. Vmes smeh, klepet… Do 21h, ko se ugasne glasba in se vsi zberejo na enem koncu igrišča, posedejo in poslušajo petkovo Besedo za lahko noč. Sicer med tednom ni Besede za lahkonoč, ker se iz učilnice v tišini umirjeni umaknejo v posteljo, imajo pa Besedo za dobrojutro; pred začetkom pouka in delavnic se zberejo in nekdo (brat, duhovnik, učitelj…) jim pove kaj za popotnico v dan. Potem zmolijo Očenaš in Zdravomarijo (čeprav niso verni, vsaj ne vsi) in gredo vsak na svoj konec, kjer pač morajo biti po urniku. Še vedno se čuti pomanjkanje osebja – itak jih je malo, ta teden so pa še vedno z različnimi fanti na poti po celi veliki državi, in obiskujejo in ponovno povezujejo fante z družino. Vsak dan se kak fant vrne nazaj v zavod, na obrazi vseh je nekakšno veselje in mir. V tednu, ki prihaja jih bom torej videla še več… Pomanjkanje osebja tudi zaradi inšpektorialnega zbora, saj Dereje (mnogoletni vodja dnevnega programa Come And see), br. Endelkachew in abba Yohannes cel teden sestankujejo v inšpektorialni hiši. V taki ustanovi, kjer otroci potrebujejo veliko nadzora in individualne pozornosti in je že tako pomanjkanje osebja, se odsotnost vsakega zelo pozna. Sem vesela,da sem tu ravno v tem času, saj sem po enem tednu “čist not padla”, po potrebi.

V soboto sva s Claro zopet prevzeli “Come and see” fante. Najprej generalno čiščenje, kot tudi domovci na svojem koncu. Pobiranje smeti, čiščenje razredov, pometanje, puljenje plevela, pranje oblek… Potem je Angelo zopet imel zanimive opravke zanje, tako da so bili ornk zaposleni do kosila. Jaz in Clara sva bili s tistimi, ki jim ni bilo do tega in smo izdelovali zapestnice iz elastik,ki sem jih prinesla od doma. Veseli so bili, da so lahko obdržali, kar so izdelali. Delali smo tudi iz perlic. Vmes smo se pogovarjali, kolikor se pač da. Oni kar govorijo, kot da naj jaz vse razumem; potem vmes kako angleško besedo navržejo, da imam vsaj pojma, kaj hoče povedati ali vprašati… Res imajo željo po komunikaciji, zanima jih marsikaj. Pa impresionirani so, da znam veliko besed v amharščini. Potem sem rekla, da znam že skoraj brati in smo v razredu pred plakatom vseh amharskih črk preverili moje znanje. Trije so bili s palico kot učitelji in mi kazali črke, ki sem jih morala prebrat. Res sem vse znala in so bili zelo veseli. Eden je rekel, da sem Ali baba. Ker nisem razumela, vprašam, kaj to pomeni. Ali Baba je baje nekdo, ki krade. Še vedno ne razumem, kako se to name nanaša. In mi razložijo, da jaz kradem njihov jezik – s tem ko se ga naučim! In da oni ne kradejo angleščine – kao zato se je ne morejo ali nočejo učiti. Uaau, kakšna prispodoba! Sicer smo se ornk nasmejali ob vsem tem, ampak me je prevzelo, kako pridejo ven z izjavami, ki te presunejo. In to tako mimogrede. To so res čudovita bitja, ki morajo dobiti priložnost, da izrazijo vso dobroto iz sebe, vse, kar jim je bilo onemogočeno iz takega ali drugačnega razloga. Marskido nikoli ni bil v šoli. Da ne govorim o težkem življenju na ulici… Komaj čakam,da bom res znala jezik in se bom lahko normalno pogovarjala z njimi. Če že brez znanja jezika toliko doživim in se tako povežemo, kaj bo šele, ko bom znala.

Pa je skoraj že konec tedna, očitno mi sprotno pisanje ne gre. Pa tudi svojega računalnika nimam, tukajšnji pa nimajo stresic na c in s… In preden se desk-top zažene, trajaaaa… Kot v dobrih starih časih, ko si med odpiranjem dokumenta se mnogo postoril :). Nic, teden je res v znamenju vožnje z avtobusom v jezikovno šolo, popoldne pa sem z otroci. Zdi se mi, da je promet vsak dan hujši in da vedno dlje rabim do šole. Danes 2 uri in 10 minut! Vmes se učim besede, pa tudi poklepetam. Vcasih se kdo zraven mene usede, kak starejši gospod npr in me vpraša, kaj počnem, od kod sem in prijetno poklepetam. Nekateri poznajo Don Boskove šole in jim je zanimivo slišati več. Misijonar na avtobusu, hehe. Sem pa kar napredovala pri jeziku, saj res dobro berem in celo pišem amharske “hieroglife”, pa tudi vedno več besed. In tako vedno več lahko govorim z otroci, ki itak hitijo z govorjenjem. Zelo radi pa me preverjajo, če vem, kaj kaj pomeni ali kako se reče ali našiše… Ne morejo verjeti, koliko sem se naučila v samo 2 tednih. Tudi sama težko verjamem. Velika želja in dobri učitelji. Zvečer od 20h do 21h, ko so vsi v učni dvorani in se vsak sam uči ali bere, jaz pomagam v sosednjem razredu, kdor pač želi. Dva fanta sta pritegnila mojo pozornost. Čeprav sta stara kakih 15 let(Efrem in Tesfa), ne znata dobro amharsko, ker nista ravno hodila v šolo, pa tudi njun originalni jezik je drug (ni amharski ampak tigrinja in orominja). In tako jima dajem amharske besede za pisat in brat, s tem jih pa tudi jaz ponavljam. Danes sem ju pa angleščino učila. Dejansko smo se eno uro učili, kaj pomeni “I am, we are, you are, he is, she is”. Nikakor jima ni ostalo v glavi. Ne morem verjet, kakšne preproste stvari, ampak tudi po eni uri ponavljanja samo le-tega, nista bila ravno prepričana, kaj je kaj. Seveda sem ju opremila z amharskim pomenom in izgovorjavo itd… ampak… Zanimivo je, da njune šolske knjige vsebujejo veliko več kot “I am, you are…”, in sploh ne vem, kako sledita pouku angleščine. Ali učitelj pozna nivo znanja? Se mi zdi, da jim razumevanje ni pomembno toliko kot pomnjenje in kljukanje, sta pa bila danes navdušena, ker sta izgovarjala nekaj, kar sta dejansko vedela, kaj pomeni.

Danes smo imeli sestanek salezijanske skupnosti, torej nas, ki bivamo tukaj. Žal je bilo med odmorom, ko igram košarko s fanti in so me zvečer spraševali, zakaj me ni bilo. Včeraj sem dobro uro skakala za žogo, praske in otečeni (zviti) prsti govorijo sami zase. Luštni so, ko vidijo, da ti “nekaj” je. Zaradi ene praskice bi me kar k zdravniku poslali, jaz pa sem igrala kot da nič ni. Saj mi nič ni, ampak oni so, zanimivo, tudi do sebe zelo občutljivi. Ko so bili na ulici je bilo seveda poškodb in bolezni nešteto, zdaj pa ko so na varnem, bi šli pa za vsako majhno reč v ambulanto. Pozornost iščejo, ker jo končno lahko dobijo. Sicer je čez dan nešteto lepih trenutkov, ki bi jih lahko opisala, ampak ko se usedem pred računalnik, je prazna glava, ki želi iti spat. Morda malo utrinkov s sestanka. Pogovarjali smo se o prihodnosti programa “Come and see – Pridi in poglej”. Kot sem že pisala, so do zdaj fantje odhajali na ulico, dokler niso bili pripravljeni postati domovci. Zdaj že dober teden, ali dva, ostajajo pri nas, da jih vlada ne “pohopsa” v svoje rehabilitativne programe. Endalkachew nas je malo seznanil s potekom tega projekta – vlada vztraja, da umetno in na hitro rehabilitira otroke v nekakšnih zaporih. Nekatere kao odpelje domov, a ker nimajo vzgojnega procesa, se ti isti otroci spet znajdejo na ulici… Skratka, program, ki ne vzdrži; Danes se je 8 otrok s programa Come and see pridružilo domovcem, ker so bili že dva meseca pri nas (morda več), in prišlo je 8 novih otrok z ulice. Endalkachew in abba Yohannes jih redno srečujeta na ulicah in seznanjata z našim programom (ulično delo ponoči) in 8 novih fantov je prišlo na prehodni “dnevni” program, ki ni več dnevni. Glede na to, da je to še vedno nova ureditev, je bilo (končno) treba kaj več doreči in načrtovati, saj nismo bili ravno pripravljeni na to in sva s Claro reševali sproti. Danes smo dorekli, kdo bo kdaj tam z njimi, kaj bodo počeli ob sobotah, ko imajo domovci ciščenje svojih prostorov. Urejamo jim tudi nove “prehodne” prostore… Skratka, vesela sem, da smo stvari dorekli skupaj.

Drugače pa me poleg jezikovnega tecaja utruja tudi dejstvo, da so še vedno zelo nejasne stvari glede delovnih dovoljenj. Čez slaba dva tedna mi potece viza in takrat bi morala imeti delovno dovoljenje za 1 leto, ali pa … ven. Jutri moram poklicat Cezareja, če imajo kaj novega zame, ali pa moram narediti načrt. Res je neprijetno biti v takšni negotovosti.

Smo ze v vikendu, torej nekaj dni kasneje, ko lahko na temo v prejsnjem dodatku dodam nekaksen epilog. Torej iz uradov ni novosti, niso se se lotili delovnih dovoljenj, mojih dokumentov, za katere sem krizarila v uradih v Ljubljanih in v Rimu. Girma, ki je zaposlen pri salezijancih samo za to, da ureja za misionarje (prostovoljce ipd) delovna dovoljenja, mi je vceraj rekel, da bo trajalo in da bom vmes morala ven iz drzave (ker mi potece viza, novih pa trenutno ne izdajajo / vsaj delovnih ne). To je bilo seveda za pricakovati, saj veliko ljudi, ki je v cakanju in upanju na delovno dovoljenje, mora parkrat prej ven iz drzave. Tako je pac tukaj. Samo sem vseeno upala, da bo lazje, zato sem se kar malo sesula, ko sem to slisala iz njegovih ust. Ne zelim prekinit bivanja tukaj in vsega, cesar del sem, predvsem zivljenja nasih fantov… Ampak moram gledati sirse in bolj dolgorocno. Za vse dobre stvari je treba (po)trpeti. Z misijonsko pisarno v Ljubljani smo se pogovorili in bom za nekaj casa prisla pac domov. Tudi to je del misijonstva. Negotovost in nepridvidljivost vsake druge drzave, v Etiopijo se niso posiljali misionarjev za vec kot tri mesece. Vsi skupaj smo se marsikaj naucili, predvsem, kako posebna je ta drzava z mnogih vidikov 😉

Petek 1.2.19

Zjutraj sva šla z Angelom v Gotero, na drug konec mesta, v salezijansko inšpektorialno hišo. Prejšnji večer smo imeli tam praznovanje za Don Boska in sem se s Cezarejem zmenila, da prinesem dokumente za delovno dovoljenje. Skratka, zdaj sta bila Cezare in Angelo z mano skupaj v pisarno in je Angelo dobil v roke pogodbo, pa videl, kaj vse sem morala pripravit za delovno dovoljenje… Zmenila sta se, da počakamo na konec inšpektorialnega zbora (ki traja teden dni do 11.2.) in se potem določi, katere dneve bom delala tam… Se seznanili, da v ponedeljek začnem z jezikovnim tečajem… Skratka, vse (končno) dogovorjeno, zdaj samo upamo, da bo konec februarja še delovno dovoljenje v potnem listu! Od tega je marsikaj odvisno.

Vse skupaj nama je vzelo celo dopoldne. Po kosilu sem se pridružila fantom. Na enem mestu imamo torej dva programa. Eden je “come and see” – dnevni program za fante, ki kaka dva meseca prihajajo zjutraj iz ulice, so pri nas na programu in se popoldne okoli 16h vračajo nazaj na ulico. Ko so pripravljeni, vstopijo v internat oz. dom Bosco Children, se vpišejo v enega od izobraževalnih programov in prostočasne dejavnosti, dobijo obleke in vse ostalo, kar potrebujejo. Ampak brat Endalkachew, ki hodi srečevat fante tudi na ulice, nas je seznanil, da policija v Addis abebi ponoči preganja ulične otroke, jih pobere in naloži v kamione in odpelje daleč… Ko sem vprašala, kam, so rekli, da v nekakšno taborišče. Tam jim naloži težko fizično delo… namen je le, da se jih odstrani z ulice. Izogibanje problemu uličnih otrok. Vlada vsake toliko časa uvede takšno akcijo “reševanja uličnih otrok”, to ni prvič. Ko se to dogaja, so fantje, ki prihajajo na naš dnevni program v nevarnosti, da jih poberejo in odpeljejo neznanokam. Baje pod pretvezo, da bodo dobili denar, če gredo z njimi… Ponoči so pobegnili na vhod od našega Bosco Children in br. Endalkachew jih je spustil noter in jim odprl enega od razredov, da so spali na varnem, na blazinah. Tekom dneva pa s(m)o se odločili, da bodo vsaj dokler te vladne akcije ne bo konec, spali notri, čeprav so uradno na dnevnem programu in načeloma niso pripravljeni na vstop v internat. Dalo se jim je torej možnost, ki pa jo lahko tudi zavrnejo. Mnogi namreč rabijo kar nekaj časa, da se resnično odločijo na bivanje v ustanovi, skupaj s pravili in omejitvami (urnikom…), saj ne smejo npr. Kaditi ipd. Fantje so bili seveda veseli, težava je le, da ta odločitev ni bila ravno pospremljena z načrtom in programom, kaj bodo ti fantje počeli čez dan. In tako sva z Američanko Claro stopili v akcijo in preživeli petek zvečer in celo soboto z njimi, saj je dobro, da so vsaj del časa ločeni od fantov, ki že živijo v ustanovi. To je nekako tipično “afriško”: na hitro se nekaj odločiti in ne načrtovati vnaprej. Odločitve se sprejemajo sproti, ko se problem pojavi (ali šele kasneje), midve s Claro pa sva razmišljali, kaj bodo ušpičili mladi, če bodo namesto na ulici sami sebi prepuščeni pri nas. Ni dovolj, da imajo kje spati in jesti, ampak, da se jih zaposli. Na ulici se zaposlijo sami, znotraj jih moramo mi, če ne bodo sami skreirali kak “ulični program”, kar je potem težko izkoreniniti. Biti zmeraj korak pred njimi je pomembno!

Skratka v soboto, torej včeraj, smo najprej imeli nekakšno generalno čiščenje okolice razredov, pobiranje smeti, pometanje… Na drugem koncu ustanove so to počeli “domovci”, ki ob sobotah perejo svoja oblačila, čistijo čevlje… Potem smo šli v razred. Jaz sem zanje pripravila nekakšno križanko, v kateri so morali najti besede, ki smo se jih učili dan poprej. To je bila odlična aktivnost za vse. Preproste besede (read, play, jump, walk…) so morali najti in to zmorejo tudi tisti, ki sploh ne znajo brati. Zelo so bili zagnani in vsakemu sem morala narediti kljukice pri vsaki pravilno obkroženi besedi – kljukice jim veliko pomenijo, po moje da zato, ker jih to spominja na čase, ko so bili doma in hodili v šolo, preden so odšli na ulico.

Potem smo besede še prevajali, socialni delavec Yohannes jim jih je razlagal še z vidika amharščine. Do 12h smo bili v razredu, potem pa kosilo. Ker so ostali socialni delavci šli z nekaterimi fanti na njihove domove (reintegracija), še bolj primanjkuje osebja, zato sva bili s Claro zraven tudi kosilu in večerji. Vedno me gane, kako so veseli, če ti lahko ponudijo košček injere. Kar tekmujejo, kdo ti bo prvi ponudil in ne smeš odklonit. Vzamem majhen košček pri vsakemu, ki ponudi. Hkrati so me tudi spraševali, kako jim je ime, saj sem imela celo dopoldne akcijo učenja njihovih imen. Na lepljive listke, ki so se jim zdeli zelo posebni, so napisali svoje ime z angleško in še z amharsko abecedo, jaz pa sem se jih učila. In do kosila mi je uspelo naučiti se vseh 23! Seveda le od teh “come and see” fantov. Ostalih 70 domovcev me še čaka. Ampak za prve dneve sem kar uspešna; motivira me veselje na njihovem obrazu, ko pravilno povem ime. In niso enostavna! Tesfahun, Msgano, Dereje, Aderajo, Kamil, Abdesa, Wendesen, Tariku, Abraham, Daniel… Za zapomnenje sem uporabila kakšne asociacije in posebnosti.

Po kosilu zopet košarka. Že včeraj smo igrali. Najboljše zdravilo proti astmi je pomoje košarka na 2500m nadmorske višine. Pljuča delajo sto na uro. In zelo zabavno je bilo. Hvaležna sem za svoje znanje košarke in srečo, da sem veliko košev zadela, saj je to nekakšno orodje za delo, če vzgajaš fante. Moraš jim biti zanimiv in izzivalen, in če jih premaguješ v kakšnem športu, je to pol uspeha. S športom se res zbližaš, še posebej če ne znaš jezika. Sem videla, da so se sprostili in zabavali, čeprav me ne poznajo dolgo. Šport je dodatna govorica. Zmogla sem ignorirat boleč hrbet in operirano nogo; če bolečino ignoriraš, ker preprosto pozabiš nanjo, dejansko začne izginjat. Popoldne je imelo večina fantov nogometni trening, nekaj jih je imelo cirkuško dejavnost, nekaj pa je takih, ki niso igrali iz različnih razlogov. Z njimi sem sedela na “tribuni” več kot dve uri in kdo bi si mislil, kako hitro to mine. Tudi z neznanjem jezika se lahko sporazumevaš. Zgleda, da znam ravno dovolj amharskih besed in oni tu in tam kakšno angleško, da je komunikacija lahko izredno zabavna. Kar pijejo pozornost, si predstavljam da od vsakega prostovoljca oz. človeka, ki preživlja čas z njimi. Sprašujejo, se hecajo, zvijajo prste, probavajo trike… ni da ni. Nasmejala sem se do solz.

Po športu in tušu je večerja, med katero sem tudi jadrala med njimi. Saj sami vse zrihtajo, imajo namreč dežurne, ampak sama prisotnost je pomembna; prisotnost več kot enega odraslega. Brat Solomon je bil sicer sam, ponavadi pa je še kakšen socialni delavec; zato sem jaz našo večerjo z veseljem prseskočila. “Come and see” fantje v svoj del od dnevnega programa, “domovci” pa v internat. S Claro sva nadzorovali “Come and see” fante, da niso lutali po celem področju. Dobili so tudi nekaj oblek, čeprav načeloma dobijo obleke šele, ko postanejo “domovci”. Zaradi tega prehodnega obdobja so postala pravila bolj fleksibilna. Po tuširanju so imeli večerjo, čeprav je bilo do večerje še nekaj praznega časa, v katerem smo jih zaposlili, da so gledali video spote v TV-sobi. Bila sem z njimi, dokler niso imeli sobotni ogled filma. Asistirata tudi Bogale in Workneh, ki sta bivša ulična fanta, ki sta se izšolala s pomočjo Bosco Children in izdelala šolo z odliko, zdaj pa nadaljujeta izobraževanje, ki ga financira Bosco Children (srednjo šolo), tu lahko tudi bivata, hkrati pa pomagata pri fantih. Sta kot nekakšna “velika brata”, zares posebna dodatna vrednost. Oba sta izredno odgovorna in zelo inteligentna, hkrati pa sta “iz njihovih vrst”, zato sta fantom zgled, ki jim ga nihče drug ne more dati.

PONEDELJEK, 4.2.

Ognjeni krst z nečim čisto drugačnim. Zjutraj rukzak na ramo in sem se odpravila na jezikovni tečaj. Tega me je bilo kar strah, pa ne zaradi učenja, ampak kako sploh tja priti! Addis abeba je tako ogromna in komplicirana, sploh z javnim prevozom, da si nisem predstavljala, da bom našla nekaj na drugem koncem mestu. So me pripravili, da lahko vzame tudi 2 uri. Francesca mi je napisala na papir navodila: kje moram en bus vzet, kje moram ven in najti drug bus in kje moram potem peš… Jaz nisem ravno najboljša pri branju navodil in apliciranje navodil na realni prostor, ki je čisto drugačen kot si predstavljaš s papirja. Da ne govorim o kaosu mesta. Že na splošno mi v Afriki ni jasno, kako najti prevoz brez voznega reda in kakršnegakoli reda. Ampak sem bila prijetno presenečena. Najprej sem morala malo naprej od nas najti bus v smer Mexico trga. Seveda sem najprej narobe čakala, se mi je čudno zdelo in sem nekoga vprašala in mi je pokazal, kam moram. In je bil tam velik avtobus, pred njim pa kolona, ki se je počasi premikala v notranjost busa. Uau, kakšen red! Dejansko so hodili po vrsti noter in na vhodu kupili vozovnico. Tudi jaz. Usedla sem se čisto spredaj, da sem lahko sledila, kje bo Mexico trg, da bom vedela izstopit. Itak so pa vsi tam izstopili. Potem je bilo treba najti drug bus, v smer Aratkilo. Ta trg je ogromen in ima veliko malih postajic z različno smerjo busov in seveda sem šla najprej v napačno smer. Sem vprašala eno gospo, pa je bila tako prijazna, da je šla z mano do pravega busa, kakih 300 metrov stran. Porabila sem že več kot eno uro na poti. Prišla sem na pravi drugi bus in spet je bilo treba pravilno izstopiti, kar mi je en prijazen gospod pomagal. Potem sem sledila navodilom na papirju, saj je bilo treba kakih 10 minut peš in samo upala sem,da sem prav zavila. Hodim ravno, pa ne vidim, katera bi bila naša šola. Kako neki bi? In potem slišam mjavkanje mojega telefona. Me je klical moj novi in prijazni učitelj, saj sem zamujala skoraj 10 minut. Dejansko sem bila skoraj 2 uri na poti!!! Malo me je usmeril, ker sem šla predaleč in čez par minut sem bila že v pravi družbi: Učitelj M. in dve učenki. Ena sestra iz Koreje in ena Etiopka, ki pa ne zna amharsko ampak izhaja iz oromskega jezika. Najprej smo imeli enega učitelja v kafiču, potem smo se prestavili v en razred, kjer nas je imel drugi učitelj. Ta je res slika, kot iz stripa. Tečaj traja do 13h, ampak ker sem jaz zamudila nekaj lekcij, sem ostala do skoraj 17h in sta mi dala nekaj lekcij, da nadoknadim. Sta rekla,da sem talentirana in da mi ful gre. Je pa res,da se moram čim prej abecedo naučit, ker se amharske črke uporablja za učenje! In če ne znam, ne morem sledit.

Ko sem šla domov, je bil ful promet,ker grejo ob 17h vsi iz služb domov. Gužva na avtobusu. V tisti gužvi sem ljudem, ki so se vračali iz služb, bila seveda zanimiva, sploh, ker so slišali amharščino iz mojih ust. Ljudje so vedno ful navdušeni, če znaš njihov jezik, vsaj kako besedo. Se je slišalo šepetanje: gobez (=pridna!). Ker je bus stal v prometu na miru, sem vzela list od tečaja, da malo ponavljam in tisti, ki so stali okoli mene, so mi začeli razlagati in me učiti… Bilo je tudi smeha … Skratka, avtobusna animacija, cel žur! Res sem vesela, da sem zgubila strah pred javnim prometom. Ljudje so izredno prijazni. Je pa treba biti pozoren non-stop. Npr. da ne padem v kakšno luknjo, ki je sredi pločnika, ali, kot se mi je zgodilo, se zaletim v skalo, ki je prav tako sredi pločnika – skor sem si zlomila golen! Ali da me kdo v gužvi ne špikne z dežnikom, s katerim se ščiti proti soncu… V gneči je tudi polno beračev in ljudi, ki so tako popačeni, da se sploh ne da opisat, in se sprašujem, kako materi naravi to uspe. Mimoidoči so teh pogledov že navajeni. Je pa na vsakem koraku veliko policajev in vojakov, najbrž gre za samo prisotnost, ki sama po sebi omogoča varnost. Dejansko se počutim varno. Vajena sem kenijskih ulic, kjer belce kar naprej nadlegujejo, tukaj pa je čisto o.k.

To lahko trdim tudi 3 dni kasneje, sedaj je namreč sreda zvečer. Tudi včeraj in danes sem uspešno prišla na tečaj in iz njega,ampak že okoli pol treh. Ob treh pa k otrokom, ob 15h odmor s košarko, potem pa učenje fantov z dnevnega programa, skupaj s Claro. Treba jih je zaposliti, itak. Še dobro, da sem prinesla iz Slovenije knjigico z ugankami, ki jih je reševal moj 4-letni nečak. Npr. iskanje razlik med slikami, labirint ipd. Njim je bila to visoka znanost, dejansko. Naučila sem se na hitro sestaviti “križanko” iskanje besed, in uporabim tiste najlažje. To jih kar za dolgo časa zaposli. Ko končajo, se zaposlijo še z barvanjem… Občudujem, kako preproste stvari jemljejo resno; zanje namreč niso preproste, še manj pogoste. Videli jih prvič. Potrebujejo veliko razlage (jaz z mojo amharščino!?), kličejo naju na vse strani. Moje ime raznoliko izgovorijo, med drugim me jih par pokliče “mama”. To me izredno gane.

Med odmori še naprej nabijamo košarko, kar me sprošča, zabava in povezuje s fanti, sploh ko se vrnem iz jezikovnega tečaja. Med večernim odmorom pa igramo pink ponk. Iz Slovenije sem si prinesla par žogic, in imam vedno kakšno v žepu za priložnost igre v “praznem” času – ko se čaka npr. na obrok ali na naslednjo stvar na uniku. Ob 20h je učna ura in jaz pridem pomagat, komur je treba ali kdor hoče. Zadnje 3 dni sem delala z Efremom, ki je zanimiv fant. Popoldne je rekel nekaj zelo zanimivega – soc.delavec Jonny je prevedel, saj Efrem ne zna nič angleško. Nekaj je hotel reči in mi namesto Polona rekel par imen prejšnjih prostovoljcev, ki jih več ni… Potem pa se prime za glavo in reče: veliko prostovoljcev pride, se ravno navežemo, potem pa odidejo. Ja, točno to je… Sem rekla, da se strinjam, kako zoprno je to zanje in da se jaz trudim, da bi ostala dolgo. Odvisno od delovnega dovoljenja, ki žal še nekaj tednov ne bo jasno. To me je že v kenijskem Bosco Boys bolelo, ko sem videla, kako se prostovoljci menjajo, za njimi ostane praznina. Zato sem ostala tam dlje kot drugi. Efrem mi je dal lesen etiopski križek, ki sem si ga dala na zobno nitko in še z enim zvezala za vrat. Me je kar ganil, sploh ker je na videz grob in šaljiv fant. Ko sem ga pa zvečer učila, sem ugotovila, ne da ne zna angleško, ampak da ne zna brati niti amharsko! No, prebere še kaj, ampak pisanje mu pa ne gre. In sem ga to učila namesto angleščine. In tako sva oba imela korist. Mi je razložil, da od koder prihaja, ni hodil v šolo, ampak so kmetje (starši), on je pasel krave… Sem rekla: “čigir jelem, kes be kes”. (=ni težav, se boš že postopoma naučil)

Thanks for joining me!

Good company in a journey makes the way seem shorter. — Izaak Walton